Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta
Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti

Milena Kerndl

FUNKCIJA AVTOBIOGRAFSKEGA
V DELIH SODOBNIH SLOVENSKIH ROMANOSPISK

MAGISTRSKO DELO

Maribor, december 2008

Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti

Milena Kerndl

FUNKCIJA AVTOBIOGRAFSKEGA
V DELIH SODOBNIH SLOVENSKIH ROMANOPISK

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: red. prof. dr. Silvija Borovnik

Maribor, december 2008

ZAHVALA
Najveja zahvala velja mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik za vse nasvete, posveen as,
pozitivno energijo in pomo pri nastajanju magistrskega dela.
Posebna zahvala velja tudi profesorjem dr. Janezu Vreku, dr. Miranu Hladniku, ddr. Igorju
Grdini in dr. Miranu tuhcu, ki so e med opravljanjem mojih tudijskih obveznosti
upotevali temo priujoega dela.
Vsi so se izkazali kot izjemni in dostopni ljudje in vsak od njih je dodal kamenek v mozaik k
moji osebni rasti in konnemu cilju, za kar sem jim hvalena.

IZVLEEK
Naloga obravnava problem odnosa med (literarno) avtobiografijo in avtobiografskim
romanom oziroma razmerje med fikcijo in resninostjo v avtobiografskem anru ter funkcijo
avtobiografskega v delih sodobnih slovenskih romanopisk.
Analiza pripovednih besedil zajema najprej tiri avtobiografska besedila iz enske
ustvarjalnosti: Zofka Kveder Vladka Mitka Mirica (1978), Alma Karlin Samotno potovanje v
daljne deele (2006), Ilka Vate Podobe iz mojega ivljenja (1974) in Angela Vode Skriti
spomin (2005).
Pri sodobnih slovenskih avtoricah so obravnavana naslednja dela: literarna avtobiografija
Mire Miheli Ure mojih dni (1985), roman Nade Gaborovi Malahorna (1989), avtobiografija
Lidije Asta Lidija (1992), romana Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992) in Saga o kovku
(2003), trije romani Brine Svit, in sicer Smrt slovenske primadone (2000), Moreno (2003) in
Coco Dias ali Zlata vrata (2008), romana Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (2001) in Tretji
svet (2007), dnevniki roman Vesne Milek Kalipso (2000), dnevnik Vesne Vuk Godina
Havaji na papirju (2005) in roman Eve Pacher udoviti klon (2005).
Analiza teh besedil je pokazala, da zgolj na tekstualni ravni ni zanesljivih kriterijev za
loevanje fikcije od nefikcije ter da se nobena avtobiografija ne more izogniti zamolanim
dejstvom niti doloeni stopnji fikcionaliziranja. Resninost je sestavni del fikcije in obratno.
Avtobiografija, v kateri avtorica na podlagi dogodkov in izkuenj zapie svojo celotno
ivljenjsko zgodbo, modernemu nainu pisanja ve ne ustreza. Nasledil jo je avtobiografski
roman.

Gesla: avtobiografija, avtobiografski roman, sodobne slovenske romanopiske

UDK: ____________________

ABSTRACT
The present work is dealing with the problem of the relationship between the (literary)
autobiography and the autobiographical novel or in other words the relationship between
fiction and reality in the autobiographical genre as well as the function of the autobiographical
element in the works of the contemporary Slovene female novelists.
First, the analysis of the narrative texts takes into account four autobiographical texts taken
from the female literary tradition: Zofka Kveder, Vladka Mitka Mirica (1978), Alma Karlin,
Solitary Journey into Distant Lands (2006), Ilka Vate, Images of My Life (1974), and Angela
Vode, Hidden Memory (2005).
The following works of the contemporary Slovene female authors are treated: literary
autobiography written by Mira Miheli, Hours of My Days (1985), novel by Nada Gaborovi,
Malahorna (1989), autobiography by Lidija Asta, Lidija (1992), the two novels by Nedeljka
Pirjevec, The Labelled (1992) and The Saga about a Suitcase (2003), the three novels by
Brina Svit, The Death of the Slovene Prima Donna (2000), Moreno (2003) and Coco or The
Golden Gate (2008), the two novels by Suzana Tratnik, My Name is Damjan (2001) and The
Third World (2007), a diary novel by Vesna Milek, Kalipso (2000), a diary by Vesna Vuk
Godina, Hawaii on Paper (2005) and the novel by Eva Pacher, The Magnificent Clone (2005).
The analysis of these texts has shown that there are no reliable criteria at the textual level in
order to distinguish fiction from non fiction and that no autobiography is able to avoid neither
the concealed facts nor the certain level of fiction. The reality is a composite part of fiction
and visa versa.
The autobiography where the female author writes down her whole life story based on events
and experience is not suited to the modern way of writing any more. It has been succeeded by
the autobiographical novel.

Key words: autobiography, autobiographical novel, contemporary Slovene female novelists

UDK: ____________________

PREGLED VSEBINE
1 UVOD.................................................................................................................................4
2 TEORETSKA IZHODIA................................................................................................6
2.1 PROBLEMATIKA AVTOBIOGRAFSKEGA ANRA................................................6
2.2 ZNAILNOSTI AVTOBIOGRAFSKEGA DISKURZA ...........................................12
2.3 AVTOBIOGRAFIJA IN FIKCIJA..............................................................................17
2.3.1 O avtobiografiji....................................................................................................17
2.3.2 Lejeunov avtobiografski sporazum.......................................................................21
2.3.3 Zgodovina avtobiografije .....................................................................................23
2.3.4 Vpliv modernizma na razvoj avtobiografije..........................................................25
2.3.5 Avtobiografski roman ..........................................................................................27
2.3.6 Razmerje med avtobiografijo in avtobiografskim romanom..................................29
2. 4. AVTOBIOGRAFSKOST V LITERARNIH BESEDILIH .........................................39
2.4.1 Elementi, ki kaejo na avtobiografskost ...............................................................39
2.4.2 Pripovedovalec/pripovedovalka v avtobiografskem anru ....................................43
3 ANALIZA PRIPOVEDNE PROZE...................................................................................51
3.1 AVTOBIOGRAFSKA TRADICIJA V DELIH SLOVENSKIH AVTORIC................52
Zofka Kveder................................................................................................................52
Vladka, Mitka Mirica..................................................................................................52
Alma Karlin..................................................................................................................62
Samotno potovanje v daljne deele (1969) ..................................................................62
Ilka Vate .....................................................................................................................72
Podobe iz mojega ivljenja .........................................................................................72
Angela Vode.................................................................................................................81
Skriti spomin ..............................................................................................................81
3.2 AVTOBIOGRAFSKA PROZA SODOBNIH SLOVENSKIH AVTORIC .................89
Mira Miheli.................................................................................................................89
Ure mojih dni..............................................................................................................89
Nada Gaborovi..........................................................................................................100
Malahorna.................................................................................................................100
Lidija Asta ..................................................................................................................109
Lidija Skozi trnje do zvezd ali................................................................................109
Avtobiografija neke triintridesetletnice .....................................................................109

Nedeljka Pirjevec........................................................................................................115
Zaznamovana............................................................................................................115
Saga o kovku...........................................................................................................128
Brina Svit ...................................................................................................................138
Smrt slovenske primadone ........................................................................................138
Moreno .....................................................................................................................147
Coco Dias ali Zlata vrata...........................................................................................151
Suzana Tratnik............................................................................................................157
Ime mi je Damjan .....................................................................................................157
Tretji svet..................................................................................................................166
Vesna Milek ...............................................................................................................176
Kalipso .....................................................................................................................176
Vesna Vuk Godina......................................................................................................182
Havaji na papirju.......................................................................................................182
Eva Pacher..................................................................................................................187
udoviti klon. 183
4 FUNKCIJA AVTOBIOGRAFSKEGA V DELIH SODOBNIH SLOVENSKIH
ROMANOPISK .................................................................................................................191
5 TIPI AVTOBIOGRAFSKE PROZE OBRAVNAVANIH AVTORIC..............................195
5.1 Avtobiografska proza glede na obliko .......................................................................195
5.2 Pripovedni tipi avtobiografske proze glede na istovetnost avtorice,
pripovedovalke/pripovedovalca in glavne osebe ter glede na vrsto diskurza....................197
6 SKLEP ............................................................................................................................200
7 BIBLIOGRAFIJA ...........................................................................................................206
7.1 Viri ...........................................................................................................................206
7.2 Literatura ..................................................................................................................206
7.3 Internetni viri ............................................................................................................213

Medtem ko pripovedujem svoje privatno, se v resnici najbolj izpostavljam: ne

zaradi nevarnosti kandala, ampak zato, ker predstavljam svoje imaginarno v
najmoneji konsistentnosti, a imaginarno je pravzaprav tisto, s imer
opravljajo drugi.
(Barthes 1975: 96)

1 UVOD
V svojem magistrskem delu bom z literarnovednega vidika poskuala analizirati zakonitosti in
posebnosti avtobiografije in odnos med literarno avtobiografijo ter fikcijo oziroma
avtobiografskim romanom. Podobnosti med zadnjima so velike, razlikovanja pa pogosto
zapletena. Povzela bom razline teorije o avtobiografiji in avtobiografskem romanu in
opazovala problematiko razmerja med avtobiografijo in fikcijo. Nato bom predstavila razlike
med avtobiografijo in avtobiografskim romanom in elemente avtobiografskosti.
Ukvarjala se bom s teorijo pripovedovalca/pripovedovalke, pri emer bom posebno pozornost
posvetila tipu pripovedovalca/pripovedovalke v avtobiografskem anru. Opisala bom
znailnosti knjievnega kraja in asa kot avtobiografskih elementov ter predstavila
najpogosteje teme in motive v avtobiografskih romanih sodobnih slovenskih avtoric.
Drugi del naloge bo posveen konkretnim literarnim delom. Teoretine predpostavke iz
prvega sklopa bom namre skuala preveriti na osnovi literarnih besedil, in sicer s tirimi
avtobiografskimi besedili iz enske literarne tradicije:
-

Zofka Kveder: Vladka Mitka Mirica (1978),

Alma Karlin: Samotno potovanje v daljne deele (2006),

Ilka Vate: Podobe iz mojega ivljenja (1974),

Angela Vode: Skriti spomin (2005)

in z naslednjimi besedili sodobnih slovenskih avtoric:

-

literarno avtobiografijo Mire Miheli Ure mojih dni (1985),

romanom Nade Gaborovi Malahorna (1989),

avtobiografijo Lidije Asta Lidija Skozi trnje do zvezd ali Avtobiografija neke
triintridesetletnice (1992),

romanoma Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992) in Saga o kovku (2003),

s tremi romani Brine Svit, in sicer Smrt slovenske primadone (2000), Moreno (2003)
in Coco Dias ali Zlata vrata (2008),

romanoma Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007),

z dnevnikim romanom Vesne Milek Kalipso (2000),

z dnevnikom Vesne Vuk Godina Havaji na papirju (2005)

in z romanom Eve Pacher udoviti klon (2005).

V proznih delih bom opazovala:

- ali gre za (objektivne ali literarne) avtobiografije ali za avtobiografske romane,
- tematiko in motive,
- realnost kraja in asa in
- kategorijo pripovedovalke/pripovedovalca.
Moj namen je tudi ugotoviti, kakna je v romanih funkcija avtobiografskih elementov.
Romane bom razvrstila glede na obliko in poskuala tipologizirati obravnavano
avtobiografsko prozo sodobnih slovenskih avtoric glede na istovetnost avtorice,
pripovedovalke in glavne osebe ter glede na vrsto diskurza.

2 TEORETSKA IZHODIA
2.1 PROBLEMATIKA AVTOBIOGRAFSKEGA ANRA
Avtobiografski anr je bil kot pojem hitro uveden v slovenski prostor (leta 1898), eprav ni
dosegel velikih odmevov. V katalogu literarnih pojmov pri Sazu do leta 1970 je bil anr redko
omenjen (Belak 2008: 6).
Sodobna literarna veda je opazila, da v sodobni slovenski knjievnosti tenja
avtobiografskosti naraa (v produkcijskem smislu). Kritiki so anr poimenovali predvsem
takrat, ko je anr opredelil avtor sam, v nasprotnem primeru so se poimenovanju izognili.
Andrej Leben (2007: 83) ugotavlja, da slovenska literarna veda doslej ni pokazala posebnega
zanimanja za besedila, ki bi jih lahko uvrstili pod skupno oznako avtobiografija, medtem ko
Andrea Zlatar (1996: 29) trdi, da je v svetu zadnjih trideset let v knjievni teoriji in knjievni
zgodovini

preuevanje

avtobiografije

eno

od

najvanejih

podroij

znanstvenega

raziskovanja.
Tudi v tujini ostaja prouevanje avtobiografije v meanem podroju literarnozgodovinskega raziskovanja in razlaganja posameznih tekstov (ali avtorjev), namesto da bi se
lotili naelnega opazovanja avtobiografije kot anra ali avtobiografskega diskurza. Veliko
tevilo raziskovalcev je avtobiografiji posvetilo vse svoje ivljenje (Paul Lejeune, Georges
May, James Olney), a mnogi, e posebej v zadnjem asu, objavljajo svoja dela z odprtimi
zakljuki in nedokonanimi teoretskimi sestavi. Odgovor na vpraanje, zakaj tako, se skriva v
neenotnosti formalnih znailnosti avtobiografije in v njeni nagnjenosti k sprejemanju razlinih
oblik (pripovednih in nepripovednih, literarnih in neliterarnih).
Struktura in funkcija avtobiografije sta se s prakso spreminjali, spreminjali so se tudi teoretski
pristopi k avtobiografiji. Zanimanje za raznolikost oblikotvornih posebnosti ovira iskanje za
definicijo anra, termin avtobiografija pa zane obstajati mimo genoloke problematike: ne
funkcionira na ravni knjievnih vrst/zvrsti (roman, novela, komedija), a tudi ne na ravni
nadvrste. Zato se v glavnem zane uporabljati v pridevniki obliki, npr. avtobiografski
diskurz, element, avtobiografska podoba in tako se ne postavlja vpraanje, iz katere
anrske substance je izpeljan ta pridevnik.
6

Tako Paul Jay v delu Biti v besedilu (Being in the Text, 1958) v prvi plan svoje analize
avtobiografskih tekstov z zaetka prejnjega stoletja postavlja evolucijo forme, a zanika
problem: evolicijo esa? Pojem anra avtobiografije zamenjuje s problemom avtobiografske
kvalitete, Paul de Man (Avtobiografija kao razoblienje, 1988) s konceptom avtobiografije
kot figure/podobe, Philippe Lejeune (Autobiografski sporazum, 2000) z avtobiografskim
dogovorom/pogodbo/sporazumom, Elizabeth Bruss (Autobiographical Acts, 1973) z
avtobiografskim aktom, Mirna Veli (Otisak prie, 1990) z avtobiografskim diskurzom
(povzeto po Sabli Tomi 2002: 14).
Paul de Man (1988: 56) v tudiji Avtobiografija kao razoblienje meni, da knjievni teoretiki
greijo e v osnovi, ko avtobiografijo razumejo kot enega od knjievnih anrov. Nasproti
temu avtobiografsko razirja na vsa besedila: zanj avtobiografskost ni znailnost teksta,
temve nain njegovega branja in razumevanja.
Andrej Leben (2007: 84) pie, da se lahko izognemo pridevniki rabi besede avtobiografija, e
vzamemo za skupni imenovalec besedila s takno osnovno strukturo, v katerih govori osrednji
lik o sebi in svojem ivljenju. Odprto pojmovanje avtobiografije pua odprta tudi mnoga
vpraanja, zagotovo pa je najpomembneje:
-

kakno je razmerje med avtobiografijo in pismom, dnevnikom, potopisom, esejem ali

spomini ter romanom in drugimi (literarnimi) zvrstmi, kadar se jim pripisuje
avtobiografska osnova.

Zvrstnost avtobiografije je izredno heterogen pojav. Vpraanje pa je, kako sistematizirati to

teko dololjivo kategorijo. Leben (2007: 87) o tem razmilja takole:
e jo uvrstimo v model nadzvrsti ali vrst in anrov kot konkretizacijo literarne zvrsti ali
vrste v doloeni tematiki/snovi, obliki, obdobju, literarni smeri, naletimo na vrsto teav. Na
ravni nadvrst, ki jih Juvan (2002: 11) uvra v polje esencializma in literarne teorije, bi po
besedni analogiji morda lahko govorili o avtobiografiki. Ta zamisel bi imela celo oporie
v pobudi Friedricha Sengleja, ki se je z ozirom na klasino triado epika, lirika, dramatika
izrekel za uvedbo etrte, uporabno- namenske nepoetske literarne nadvrste, ki naj bi
zajemala zvrsti nefikcionalne umetnike proze, tudi avtobiografijo.
Vendar tako razumljena avtobiografija ne bi bila genoloko enakovredna liriki, epiki in
dramatiki. Prej bi nali argumente za to, da je avtobiografika lahko prisotna v vseh treh
nadvrstah.
7

Prav tako se zaplete, e uvrstimo avtobiografijo med literarne zvrsti, ker bi jo morali postaviti
ob bok romanu, drami in pesmi. Kot kaejo tevilne razprave, je komaj reljivo vpraanje,
kako loiti avtobiografijo od romana in drugih proznih oblik.
Leben ugotavlja, da bi bilo po vsem tem avtobiografijo e najlaje uvrstiti med anre,
predvsem, e z Juvanom (2002: 17) zagovarjamo tezo, da so prava realnost diskurza anri,
da so ravno ti modusi, ki dejansko regulirajo literarno komunikacijo, kar v manji meri velja
e za zvrsti, e najmanj pa za nadvrste.
Kot je videti, avtobiografije ni mogoe vkljuiti v tak model nadzvrsti, zvrsti in anrov
oziroma, da ta model celo rui, ker v sebi zdruuje estetsko in pragmatino, literarno in
neliterarno, fikcijo in nefikcijo in se manifestira v najrazlinejih oblikah in kontekstih. Po
Lebanovem mnenju mono alternativo ponuja Juvanova koncepcija anrske identitete z vidika
medbesedilnosti. Na osnovi medbesedilnosti Juvan zanika monistino gledanje na zvrstne
hierarhije, po katerem vsako besedilo pripada nekemu anru, ta zvrsti in nadzvrsti ter konno
literaturi kot metavrsti, temve izhaja iz tega, da udeleenci literarne komunikacije mnoice
besedil vseskozi kognitivno organizirajo v razrede, ker med njimi odkrivajo sorodnosti v
strukturi, pomenih ali kulturnih funkcijah, meje teh razredov pa se z vsakim novim besedilom
in njegovo obdelavo v anrskem metadiskurzu bolj ali manj na novo doloajo prek
upotevanja besedilnih referenc na prototipska besedila, ki so spet rezultat medbesedilne in
metabesedilne interakcije (Juvan 2002: 22).
Juvan meni, da je medbesedilno navezovanje na anrsko prototipska besedila in formalnotematske konvencije, razprene v variantne nize podobnih besedil, tisti dejavnik, ki literarne
zvrsti in anre najbolj odloilno oblikuje, jih vzdruje v zavesti piscev, bralcev, kritikov in
drugih udeleencev literarne komunikacije in jih tudi zgodovinsko spreminja, jih vpenja v
razmerja z druganimi literarnimi ali neumetnikimi (poudaril A. Leben) anri in jih tako
premika v anrskem sistemu drubenega diskurza (Leben 2007: 87).
Juvanova koncepcija anrske identitete, po kateri so zvrsti in anri prek medbesedilnosti vpeti
tudi v razmerja z neumetnikimi anri, ponazori, da lahko z diskurzivnim pojmovanjem
anrov premostimo razmejitve med literarnimi in neliteranimi besedili.

Da avtobiografije niso le pripovedi v prvi osebi in o resninih dogodkih iz ivljenja avtorja,

ampak so veliko ve od tega, trdi tudi avtorica hrvake monografije Otisak prie,
Intertekstualno prouavanje avtobiografije (1991), Mirna Veli. Pie, da so avtobiografije
prostori druenja tekstov razlinih kvalitet in teorije in fikcije in vsakodnevne ustne ali
pisne prakse prostori, ki z logiko medsebojnega krianja tekstov in tudi s takno notranjo
dinamiko neprestano raziskujejo monosti in meje svojih dialogov. Osnovna teza njene
tudije je, da izpovedi, ustne ali pisne, za katere smo se odloili, da jim reemo avtobiografije,
niso teksti, ampak medtekstni prostori, ki so osmiljeni skozi mnoge dialoke odnose (1991:
9):
a) na ravni avtobiografskih anrov,
b) na ravni drubene potrditve (avto)biografskih izpovedi,
c) v prostoru zgodovinopisja,
d) v prostoru knjievno-umetnike fikcije,
e) in v prostoru diskurza sodobne etnografije.
Po mnenju Andreja Lebna (2007: 92) se zdi tematiziranje vpraanja avtobiografije v lui
anrskega diskurza sicer potrebno, je pa do neke mere tudi e anahronistino, ker se je
znanstveno zanimanje v mednarodnem merilu e davno preusmerilo na vpraanje jezikovnosti
avtobiografije, na njene individualne, drubene in kulturne implikacije in funkcije, na
problematiko spomina in spominjanja, mentalitete, imagologije itd. To pomeni, da se literarna
veda dialoko spaja z drugimi strokami. Tudi Mirna Veli se zavzema za razumevanje
dialokih odnosov med teksti po naelih jezikovnega dialogizma, na katerih je Mihail Bahtin
razvil svojo teorijo jezika.
O intertekstulnosti in avtobiografiji je pisal tudi Igor Grdina v svoji doktorski disertaciji
(1994: 39). Meni, da je potrebno zaradi navezanosti avtobiografskih tekstov na osebno
(z)vrstno individualizacijo, pri pretresu njihove intertekstualnosti obravnavati vsak primer
zase. Vsaka generalizacija s svojimi abstrahiranji pomembnih posebnosti, ki pa so za
doloeno osebno prievanje zaradi njegovega individualnega znaaja bistvene, namre utegne
vzeti smisel razpravljanju o intertekstualnih razmerjih.
Marijan Dovi ponuja obravnavanje avtobiografije v sklopu sistemske in empirine literarne
znanosti. Naelno razloevanje med udelebo v literarnem sistemu (proizvajanje,
posredovanje, sprejemanje in obdelovanje po Schmidtu (1990: Why Literature Is Not
9

Enough, or: Literatur Studies as Media Studies) sodita sem tudi interpretacija in kritika
literanih del) in opazovanje literarnega sistema od zunaj, je lahko izhodie za doloitev in
analizo znanstvenega avtobiografskega diskurza kot samostojnega podroja in osnova za
meddisciplinarno obravnavanje avtobiografije in njene vpetosti v kulturni in drubeni
kontekst ter sistem medijev (Dovi 2007: 4142). Empirina literana znanost vodi k temu, da
v avtobiografiji ne iemo ve resninega, izvirnega, od avtorja interdiranega smisla, ki je
bil pri tevilnih raziskovalcih avtobiografije izhodie za razmiljanje o razvoju lovekove
individualnosti, teorije subjekta, konstitucije jaza in sebstva, temve, da opazujemo njeno
funkcijo v kombinacijskih procesih, ki temeljijo na konvencijah. Na njihovi podlagi lahko
doloimo, ali oziroma od kdaj naprej je kako besedilo realizirano znotraj estetske in
polivalenne konvencije in kdaj prevladuje dejstvena konvencija neestetske komunikacije
(Dovi 2007: 4648).
Razlikovanje relacij med avtorjem oziroma avtobiografom, pripovedovalcem in glavnim
likom je v sistemskem obravnavanju zadeva literarnega obdelovanja. Avtor kot literarni
producent, ki ga doloajo ekonomski, splono drubeni, politini in kulturni pogoji, pa izstopa
kot osrednji delovalnik v procesu literarnega proizvajanja. Opredelimo lahko njegov odnos do
tradicije in vzorcev delovanja, torej tudi do zvrsti, do retorinih in stilnih oblik, za katere se
odloa. Empirini pristop po Schmidtu omogoa tudi vkljuitev posrednike vloge zalob, ki
avtobiografijo lahko promovirajo, lektorsko obdelajo ali odklonijo, in osvetljuje pomen
sprejemnikov, njihovo subjektivnost in opredeljenost s sistemom predpostavk znanja,
izobrazbe, socializacije, motivov in ekonomskih pogojev (Dovi 2007: 4648).
Tak empirini in sistemski vidik, ki ga zastopa Marijan Dovi, ponuja celoviteji pogled na
avtobiografijo in tudi na vpraanje anrskosti. Omogoa tudi jasno opredelitev funkcije in
vloge udeleencev v sistemu literature.
Avtobiografije so lahko del sistema literatura, lahko pa tudi del drugih sistemov, kjer je
merodajna neestetska komunikacija.
Leben (2007: 89) meni, da je samo v funkcionalistino-diskurzivnem pomenu smiselno
govoriti o zvrsti ali anru avtobiografije, kar se lahko izpostavi tudi za anrski diskurz, ki s
sistemskega vidika poteka na razlinih komunikacijskih ravneh. Pojem avtobiografija se lahko
zasnuje zelo iroko in tudi v tesni navezavi na sorodne in oddaljene anre. Vanj se lahko

10

sprejme vse vrste ali tipe avtobiografij, ne glede na njihov literarni status, prav tako spomine
in prievanja, potopise in celo pisma in dnevnike.
Kaken je raziskovalni potencial avtobiografije, je razvidno iz mednarodne raziskovalne
dejavnosti, kjer se avtobiografija obravnava znotraj diskurzov spomina, spominjanja in
kulturnih diferenc, v zvezi z etninimi, spolnimi in socialnimi skupinami, marginaliziranci in
priseljenci, v enskih in feministinih tudijah, v raziskavah o prvi in drugi svetovni vojni,
holokavstu (Leben 2007: 94).
V sodobnih literarnih tekstih je opaziti postopke zdruevanja, meanja in hibridiziranja danih
anrov, pri emer se razlini anrski kodi sreujejo, sproti konstruirajo in dekonstruirajo.
Medbesedilno navezovanje literarne zvrsti in anre najmoneje oblikuje, jih vzdruje v
zavesti piscev, bralcev, kritikov in drugih udeleencev literarne komunikacije, seveda pa jih
tudi zgodovinsko spreminja. Prekroji njihovo strukturo, jezik, tematiko in funkcije, jih vpenja
v razmerja z druganimi literarnimi ali neumetnikimi anri in jih tako premika v anrskem
sistemu (Juvan 2002: 22).
Teoretina razmiljanja o avtobiografiji kot anru zgodovinskem ali umetnikem, faktinem
ali fikcijskem ter o situaciji avtobiografa kot o povsem posebni epistemoloki situaciji
prinaajo cel niz konceptualnih zakljukov. Aspekti, iz katerih se problem avtobiografije
lahko raziskujejo, vkljuujejo izhodia skoraj vseh humanistinih znanosti filozofije,
zgodovine kulture, lingvistike, psihologije in znanosti o knjievnosti.
Temeljna kategorija anra, ne glede na to, ali govorimo o umetniki ali neumetniki
avtobiografiji, je verodostojnost. Zagotovo pa je avtobiografija anr posebnosti, ki ne premore
obvezne forme (Grdina 1994: 6).
Ideologija anra avtobiografije je tisto, kar omogoa ustvarjanje edinstvene in avtoritativne
pripovedne pozicije edinstvenega jaz, ki zdruuje loene ravni znotraj enega jaza (Zlatar
2004: 70).
Vsekakor gre za anr, ki izvira iz isto osebne pobude, notranjega nagiba, ki opredeljuje tudi
poseben avtorjev poloaj v razmerju do naslovnika in zunajliterarne resninosti sploh. Kajti le
od avtorjeve namere in sposobnosti uresniiti svoj namen je odvisno, koliko se bo besedilo
priblialo neliterarni (dokumentarno-biografski) ali literarni (umetniko-literarni) skrajnosti
(Zajc 2005: 56).
11

2.2 ZNAILNOSTI AVTOBIOGRAFSKEGA DISKURZA

Pod pojmom avtobiografija pomislimo na tevilne tekste: spomine, dnevnike, potopise,
ivljenjepise slavnih ljudi, druinske sage, pisma in druge pripovedne oblike. Ne glede na
medij in dolino se v glavnem misli na diskurz, v katerem avtorji proizvajajo verzije o sebi in
drugih, vpraujo se o sebi, svojem ivljenju in svetu, v katerem ivijo. Kot pie Mirna Veli
(2007: 11), se nas avtobiografije dotaknejo drugae kot neavtobiografski teksti. V njih avtorji
snamejo maske ali pa si nadenejo nove obraze v priakovanju, da bo priel trenutek, ko bodo
spoznali svoj razgaljen obraz.
James Olney, avtor zbornika Avtobiografija Teoretini in kritini eseji (1980: 23), se je v
svojem prispevku v tem zborniku vpraal o vzrokih teoretinega zanimanja za avtobiografsko
v sodobnem asu:
V avtobiografskih oblikah pripovedovanja smo uroeni z idejo o sebi, s skrivnostnimi in
neskonnimi globinami jaza. To uroenost neprenehoma krepi obutek tesnobe, trepetanje
pred zamegljenim in ranljivim naim jazom, pred to entiteto, ki je e nihe ni videl, se je
dotaknil ali okusil
Olney in veina njegovih sodelavcev meni, da so avtobiografske pripovedne oblike vredne
raziskovanja zaradi tega, ker predstavljajo pripovedni izraz, skozi katerega prihaja subjekt do
sebe. Iskanje tako imenovane osebne identitete je odprt proces. V njem se naa preteklost
zliva v sedanji trenutek, a ta pomembno usmerja zavest o preivetem izkustvu. Obvladati as
in s spominom vzpostaviti vez z lastno preteklostjo, da bi med drugim doloil svoje mesto v
sedanjosti, je verjetno edini stvarni motiv avtobiografa.
Kar nekaj asa pred Olneyem je drugano kvaliteto avtobiografskega diskurza zautila
Gertrude Stein (1937). Ni ga videla toliko na ontoloki ravni subjekta, temve v njegovi
jezikovni dimenziji. V tem je nala material za svojevrsten paradoks, ki ga je potrdila z
duhovitim podvigom napisala je celo dve avtobiografiji (The Autobiography of Alice B.
Toklas, 1933 in Everybody's Autobiography, 1937). Obe sta pripoved o njenem ivljenju in
obenem komentar avtobiografskega pisanja. Perspektivi avtobiografa pripovedovalca in
preuevalca avtobiografskega teksta se prepletata, v pripoved o lastnem ivljenju pa je vpeta
pripoved o proizvodnji takega teksta.

12

Za razliko od Olneya, ki so ga vznemirjale skrivnostne globine jaza, je bila Steinova

navduena nad dejstvom, da se lahko iz lastnega ivljenja nekako izstopi, tako da dogajanja, v
katerih smo sodelovali, ali stanja, v katerih smo bili, prenesemo v pripoved. Pri tem postanejo
dogajanja in stanja predmet naega pripovedovanja, a samo pripovedovanje lahko postane
predmet naega interpretiranja. V tem dvojno posredovanem procesu je Steinova videla izvor
nepremostljivega neskladja med tem, kar ivimo, in tem, kar piemo o svojem ivljenju, med
naimi razlogi za pripoved in vsem, kar se v pripovedi dogaja kot posledica pripovedovanja.
Zdelo se ji je, da postane lovekovo ivljenje, ki je vreno na papir, alostno. Obutek alosti
ali otonosti je posledica odmika od lastnega ivljenja in je neizbeen, meni Steinova, saj je
sestavni del procesa pisanja. Dejstvo, da piemo, je zadosten razlog, da delimo osebno
izkunjo. Ker z drugimi delimo sam jezik, dobijo pravico, da z nami delijo vse, kar z njim
izraamo. Zaradi tega pravi, da pisati avtobiografsko pomeni pristati na neosebnost (povzeto
po Veli 1991: 1225).
Oba pogleda na avtobiografski diskurz sta zanimiva. Olney v njem vidi podlago za
interpretacijo, Steinova izziv za pisanje. Olney je iskal avtentino bit subjekta in nain
njegovega konstituiranja na ontoloki ravni, Steinova je raziskovala avtentinost izraza in
samosvojost tega, kar smo. Zaposlena je bila s konstituiranjem subjekta v jeziku. Njuno delo
odraa to, kar je znailno tudi za noveja dela o avtobiografskem diskurzu veliko dvomov,
razlinih pogledov in odprtih zakljukov.
De Mana ne zanimajo avtobiografije same po sebi, ampak cel kup vpraanj, ki se obiajno
postavljajo ob taki vrsti pripovedovanja (Mili 1988: 119128):
Prepriani smo, da ivljenje proizvaja avtobiografijo, kot vsako dejanje, ki za seboj potegne
posledice. Torej, ali ne moremo z isto pravico sugerirati, da sam avtobiografski nart
proizvaja in doloa ivljenje ter da se vse, kar pisec dela, podreja tehninim zahtevam samoportretiranja. Na ta nain je, zahvaljujo tudi medijem, determiniran v svojih predstavah.
Za de Mana avtobiografija nima svojega izhodia v ivljenju ljudi, niti v govornem subjektu,
ampak v jeziku. Ne izhaja iz izkuenj pisca ali govorca, niti ni proizvod celovitega subjekta,
ker ni treba iskati osebne identitete v tem, kar nam govore jezikovni simboli. Osebne
identitete tudi ne moremo priakovati iz lastnega imena, v podpisu ali fizini prisotnosti
govorca. Avtobiografski subjekt se kreira v procesu branja, pie de Man, ko subjekt teksta in
subjekt branja neprestano zamenjujeta svoji mesti.
13

Avtobiografija je zanj samo figura branja ali razumevanja. Dosledno brani tudi svoje stalie,
da je vsaka knjiga z naslovnico in avtorjem v nekem smislu avtobiografska. Avtobiografija je
zanj povsod in nikjer v popolnosti. Avtobiografski diskurz stopa torej v dialog z drugimi
teksti, ne glede na to, ali so literarni ali ne.
Z avtobiografskim diskurzom se eli projicirati slika stvarnega. Teme so najpogosteje
povezane z avtorjevim osebnim ivljenjem, ki lahko zajema samo del le-tega, kot je npr.
otrotvo, odraanje, bolezen ali njegova notranja sprememba, ki je bila pogojena z zunanjim
dogajanjem. e je v tekstu preverljiva identinost med pripovedovalcem, likom in avtorjem,
in so spotovani osnovni pogoji Lejeunevega avtobiografskega sporazuma (podrobneje bo
predstavljen kasneje) govorimo o tipini avtobiografiji. Z odstopanjem na ravni identinosti
se vzpostavljajo razlini tipi avtobiografskega sporazuma in s tem razlini tipi avtobiografske
proze. Doloila Lejeunevega sporazuma bom spremljala tudi v analizi pripovednih del.
Avtobiografija, v literarni stroki tradicionalno oznaena za neliterarno, nefikcijsko,
polliterarno oz. paraliterarno zvrst, je na vsebinsko-predmetni ravni, formalno pa
nediferencirano, okvirno opredeljena kot prozna retrospektivna pripoved neke realne osebe o
svoji lastni eksistenci, kadar poudari svoje individualno ivljenje, e posebej zgodovino
oziroma razvoj svoje osebnosti (Lejeune 2000: 14).
Umeanje avtobiografije zunaj ojega podroja literature temelji na kriteriju fikcijskosti, ki
izhaja e iz Aristotelove delitve na pesniko in zgodovinsko pripoved. Avtobiografsko pisanje
je v zgodovini imelo predvsem vrednost zgodovinskega dokumenta. ele na zaetku 20.
stoletja je bila prek Diltheya in njegovega poudarjanja subjektivnosti kot izvora in temelja vse
historinosti in prek Georga Mischa, ki se je nanj navezal, v teoretine temelje o
avtobiografiji sprejeta teza, da razvoj avtobiografije sovpada z naraajoim samozavedanjem
posameznika. Paradigmatina vloga za razvoj je pripisana tudi Goetheju, Rousseauju in
drugim.1

Podrobneje v: Igor Grdina: Avtobiografska proza pri Slovencih: doktorska disertacija.

Ljubljana, 1994.
14

Mishe in predvsem Dilthey sta zahtevala, da si avtobiograf pri pisateljskem samoosmiljanju

lastnega ivljenja ne more in ne sme izmiljati povezav z ivljenjem. Torej gre za doloilo o
zvestobi resninosti, na katerem temelji konvencionalno loevanje avtobiografij od fikcijskih
tekstov, poudarjena je prioriteta tematike pred jezikovnim izrazom (Koron 2003: 67). To
pojmovanje se je obdralo do 70. let, ko je postalo vse pogosteje predmet razlinih kritik.
Poststrukturalistine predstave o jeziku so razkrile nedokonano identiteto subjekta in objekta
avtobiografskega diskurza kot neizpolnljiv projekt. Derridaju se je anrsko loevanje
avtobiografije in neavtobiografije zazdelo nepotrebno. Tudi Paul de Man avtobiografsko iri
na vse tekste: za njega avtobiografinost ni obeleje teksta, ampak nain njegovega branja in
razumevanja.
Predstavimo e eno teorijo avtobiografskega diskurza. Gre za delo Gerrarda Genettea,
predstavnika strukturalne naratologije. V srediu njegove teorije je pripovedni tekst (rcit), ki
je po eni strani povezan s svojim predmetom, tj. pripovedjo (histoire), ki jo sestavljajo
pripovedni dogodki, kateri so lahko resnini, stvarni ali izmiljeni. Po drugi strani je povezan
z aktivnostjo, kot je pripovedovanje (narration). Pripovedni tekst je torej diskurz, obenem pa
je tudi pripovedno tkivo obdelava dogodkov po zakonih naracije, a ne po npr.
argumentacije, pa je zato povezan tudi s pripovedjo. Tako je dobil sistem, v katerem je
pripovedni tekst akt jezika, a takega dejanja ne proizvaja konkretna oseba, temve pripovedna
instanca, do katere pridemo z vpogledom v tekst. Genette to instanco imenuje zavest, ki
fokalizira tekst oziroma fokalizator. Kot pripovedovalec se tudi fokalizator lahko razlino
predstavlja, a nikoli ne more v tekstu izostati. e ve, v vsakem trenutku lahko sebe doloi
tako, da ree JAZ, pa je vsaki pripovedni tekst, zakljuuje Genette, eksplicitno ali implicitno v
prvi osebi. Tako sta oseba in nain medsebojno povezana. Da pa nekdo pie v prvi ali tretji
osebi, pravi Genette, je preprosto zato, ker enkrat eli pisati v prvi, drugi v tretji osebi kot to,
da nekateri pisci piejo z modro barvo, drugi s rno.2 Razlika je torej v pripovednih postopkih.
Seveda je Genettovo razmiljanje doivelo marsikatero kritiko.
Poststrukturalistino stalie je e radikalneje. Vsak poskus razlikovanja avtobiografije od
fikcijske avtobiografije je za poststrukturaliste nesmiseln, ker je v obeh primerih govora o
pripovednih tekstih in ne o ivljenjih.

Genettove teorijske predpostavke povzema Mirna Veli v: Otisak prie. Intertekstualno

prouavanje autobiografije. Zagreb: August Cesarec d.o.o., 1991, str. 33.
15

Izmiljeno, zamiljeno, resnino so kategorije, ki jih v sebi razvija vsak tekst. Problem se torej
ne nanaa toliko na razlinost postopka tekstualizacije, ampak na razlike v pojmovanju
referencialnosti.3
Andreja Zlatar (2004: 23) tudi pie, da se mora v teoretinih analizah avtobiografskih tekstov
ostreje kot v drugih postaviti vpraanje avtorja oziroma posebnost avtorske funkcije v
avtobiografskem diskurzu. Avtobiografska besedila nas lahko prepriajo v tezo o avtorju kot
izvoru ali zaetku teksta, po drugi strani pa nas postbarthovska in postfoucaultova teorija
opozarja na nujnost spremembe perspektive: analiza ni usmerjena v avtorja niti kot
empirinemu niti kot ontolokemu subjektu, ampak kot konstruktu diskurza. Zlatarjeva meni,
da kljub vsem teorijam e vedno ostaja problem telesnosti avtorja v avtobiografskem tekstu.
Zelo teko se je v branju razlinih razprav o avtobiografiji ogniti obutku vrtenja v krogu.
Vseeno je, ali je govor o sporazumu, diskurzu, kvaliteti, ves as se namre kot kljuna beseda
pojavlja pridevnik avtobiografski, izpeljan iz nevidnega in neulovljivega, a bistvenega pojma
avtobiografija. Zagotovo pa dri, da so procesi samorazumevanja in samorazlaganja
najjasneje vidni prav v avtobiografskih tekstih, ne glede na to, ali gre za iste avtobiografije
ali avtobiografske romane.
Samorazumevanje in samorazlaganje vkljuuje identiteto, ki ni samo ena. Nihe nima samo
ene, eprav je vsak lovek istoveten samo sam sebi. Vsak pa istoasno biva v razlinih tipih
identitet, od individualnih do skupinskih in kolektivnih, sprejema razline vloge v drubi, se
prepozna ali pa ne prepozna v razlinih osebah. Nase dajemo razline drubene maske, ki jih
menjavamo, ene skrivamo, druge kaemo in jih kot ruske lutke babuke dajemo ene na druge.
Naa samoidentiteta je sestavljena iz mnogih identitet druinske, drubene, razredne,
intelektualne, politine, lokalne, regionalne, etine obstajajo ena poleg druge in se
prepletajo. Ustvarjajo nas na zapleten nain, istoasno pa vsakemu dajejo sliko njegove
razlinosti. Pravzaprav niti sami ne vemo, kdo smo, ker nas je ve v enem jaz, pa tudi drugi
nas ne vidijo tako, kot se poznamo sami. Oblikovanje in samopredstavljanje osebne in
kolektivne identitete je del vsakega diskurza. Na jaz je s Sartrovimi besedami: Jaz sem tisti,
ki sem bil vsi tisti, ki so bili jaz, vsi jazi, ki sem jih hotel biti, vsi tisti jazi, ki sem in ki jih
bom elel biti (povzeto po Zlatar 2004: 2025).

Ve v Andrea Zlatar, 2004: Tekst tjelo trauma. Ogledi o suvremenoj enskoj knjievnosti,
str. 2834.
16

2.3 AVTOBIOGRAFIJA IN FIKCIJA

2.3.1 O avtobiografiji
Osnovna definicija avtobiografije je, da gre za lastni ivljenjepis, v kateri avtor v prvi ali tretji
osebi tematizira svoje ivljenje. Avtobiografija obdeluje ivljenje bodisi v celoti in zaeni z
rojstvom ali pa s prikazom posameznih ivljenjskih obdobij. Po obliki je mogoa tudi v
pismih, dnevniku ali zapiskih, vsebinsko se lahko tesno oklepa zunanjih ali notranjih
dogodkov avtorjevega ivljenja ali pa namenja vejo pozornost okolju, dobi, usodam drugih
ljudi ali splonim razmeram; v prvem primeru gre za pravo avtobiografijo, v drugem pa za
spise, ki se bliajo spominom (memoarom) in spadajo med spominsko knjievnost. Loevati
je treba med avtobiografijo v pravem pomenu besede in avtobiografskimi literarnimi deli
(pesmimi, romani, novelami, rticami, dramami itd.), ki uporabljajo gradivo iz avtorjevega
ivljenja, vendar ga preoblikujejo po posebnih zakonih pripovedne umetnosti, pogosto tudi s
fiktivnimi dodatki, s tem pa se odmikajo od dejanske resnice, h kateri avtobiografija
praviloma tei.4
Janko Kos avtobiografijo uvra med polliterarne zvrsti, za katere je znailno, da je v njihovi
sestavi spoznavna ali pa etina funkcija tako mona, da postane temeljna. Na mesto literarumetnike strukture stopi zgolj teoretino-miselna ali praktino-etina naravnanost k bralcu.
Posledica je moan upad estetske razsenosti, ki se omeji zgolj na nekatere kvalitete zunanje
forme, zlasti sloga (Kos 1996: 151).
V avtobiografiji tako prevladujejo spoznavna razsenost, resninost in razum. Estetska
funkcija je sicer prisotna, a manj pomembna. Zelo mona je mimetinost, vendar avtobiograf
bolj zaradi nezavednega delovanja svojega spomina kot zaradi zavestne uporabe domiljije
material preoblikuje po estetskih zakonitostih in iz njega ustvarja novo podobo, zato je
neposredna uporaba v avtobiografiji zapisanih podatkov kljub vsemu nezanesljiva.
Podobno je v svoji pomembni tudiji o avtobiografiji pisal Roy Pascal (Design and Truth in
Autobiograpy, 1960). Avtobiografijo je definiral kot poroilo o preteklem ivljenju, ki je sicer
4

Joe ifrer, Janko Kos: Avtobiografija. V: Enciklopedija Slovenije 1 (ACa). Ljubljana:

Mladinska knjiga, 1987, str. 153.
17

oblikovano po preteklosti, vendar ji je obenem tudi prilagojeno, saj njen avtor izbira med
dogodki in s kombiniranjem gradi novo celoto, ki je zgolj razlaga in interpretacija ivljenja.
Avtobiografija zato ni enostavni, objektivni zgodovinski pregled, saj gre za reflektirano
preteklost. Vselej pa mora zajeti totaliteto ivljenja, mora biti reflektirana verzija celotnega
ivljenja. To je pomembna razlika med avtobiografijo in njej sorodnimi zvrstmi ter umetniko
prozo. Avtobiografija pa ni opisovanje asovnih izsekov ali predstavljanje posameznih
dogodkov iz avtorjevega ivljenja.
John Sturrock (1977: 5163) ugotavlja temeljno razliko med biografijo in avtobiografijo. V
svoji tudiji The New model Autobiographer poudarja, da je biografski model pisanja
kompozicijsko bolj elementaren in univerzalen od vseh literarnih shem, saj je ivljenjska
zgodba najenostavneja in najnaravneja od vseh pripovedi, ker se zane z rojstvom in kona
s smrtjo. Biograf se mora torej kronoloko drati ivljenjskega poteka, kar pa ni zakonitost v
avtobiografiji. Po njegovem je namre biografija prikaz celotnega ivljenja, avtobiografije pa
ne zanima celotna, kronoloko urejena preteklost, ampak le delne epizode, ki kaejo na
sedanje travme pisca. Zato ni urejena glede na zaporedje dogodkov v preteklosti, ampak glede
na miselni red dogodkov v sedanjosti. Njuna temeljna razlika je tudi ta, da je biografija
dokonno teleoloka in zakljuena, avtor avtobiografije pa je na koncu svojega dela e iv,
torej je celotna avtobiografija le skupek ve epizod iz njegovega ivljenja. Sturrock zato v
skladu s freudovsko interpretacijo avtobiografije, v kateri naj bi bilo najbolj zanimivo prav to,
kar je nezavedno cenzurirano, predlaga, naj pisci svojih avtobiografij ne organizirajo
kronoloko, saj kronologija omejuje njihovo svobodo in deluje proti samoraziskovanju,
temve po asociacijah. Mo asociacije namre pove ve o psihini organizaciji loveka kot
mo kronologije.
Za avtobiografijo je zagotovo znailna identiteta avtorja, v prvoosebnih avtobiografijah tudi
pripovedovalca in glavne osebe. Dolina avtobiografije je poljubna, ima pa svojo asovno
globino, torej razsenost v asu, ki lahko ujame obris nekega ivljenja oz. specifino asovno
organizacijo (retrospektivnost). Zajema iz intimne, zasebne sfere, osredotoena je na lastno
ivljenje in njegov potek, kar vkljuuje zvestobo resninosti. Torej je njen najvaneji izvor v
spominjanju, v procesu pomnjenja in introspekcije. Zahteva po avtentini, resnini pripovedi
o ivljenju in zvestobi zgodovinski resninosti, jo pribliuje histografiji. Avtobiografija tudi
ne more biti dokonana, saj je njen konec identien s koncem (smrtjo) pioega jaza
(perspektiva) in je zato neubesedljiv.
18

Razvoj avtobiografije sovpada z razvojem evropskega individualizma; od javnih zadev in

zgodovine se obraa v privatnost, zasebnost, k osebni zgodovini in lastni zgodbi. Subjekt
postane samemu sebi predmet, kot e pred njim mitoloki Narcis se srea s svojo podobo,
svojim dvojnikom, z drugim v sebi in lastno podobo v odsevu, v zrcalu. Vznemirjenost in
fascinacija nad lastno podobo v zrcalu, prepoznavanje sebe prek Drugega je, kot je znano, po
Lancanu eden od pogojev samoidentifikacije, zrcalni stadij (v zgodnji otroki dobi) pa
kontituiven za normalno funkcioniranje jaza (Koron 2003: 67).
V sedemdesetih in osemdesetih letih [20. stol.] (W. Segebrecht, I. Aichinger, J. Starobinski.
F. Lejeune, F. Bruss) so bili postavljeni temelji raziskovanjem formalnih zakonitosti
avtobiografije kot anra, ko so se razmahnile njene raziskave v Nemiji, Franciji in ZDA. Lete so zajemale od nepoetinosti avtobiografskega anra do uporabe formalnih znailnosti
literature. Posebne pozornosti so bili ob tem pozorni eseji, pisma in dnevniki. Avtobiografije
so se skozi obravnave in raziskave pojavljale tudi kot avtoportret ali roman, kot psiholoko in
zgodovinsko pisanje, pa tudi kot mejna zvrst med fikcijsko in nefikcijsko literaturo oziroma
poetino in nepoetino. Tovrstni tematski ter zvrstno-estetski in formalno-zgodovinski vidiki
z razlinimi poudarki so vplivali na razumevanje avtobiografije v sedemdesetih letih, ki je
sproila med drugim socialnozgodovinske raziskovalne interese, pri emer so bili vzeti pod
drobnogled npr. spomini na delo in ivljenje, posebne pozornosti pa so bile delene enske
avtobiografije kot del njihove drubene emancipacije s pomojo razlinih ivljenjskih zgodb.
Avtobiografsko pisanje v tem asu se kae predvsem kot dvojna dejavnost: prvi v smislu
literarnega anra ali zvrsti kot oblike lastnega prievanja s poetino funkcijo (npr. jaz-roman,
izpovedna pesem), drugi pa kot nefikcijska ivljenjska zgodba ali samopredstavitev
(Bonjak 2008: 39).
Helena Sabli Tomi (2002) v svoji monografiji Intimno i javno Suvremena hrvatska
autobiografska proza raziskuje avtobiografijo kot hibridni anr, v katerem pod patronatom
Philippa Lejeuena ne utemeljuje posameznega anra, ampak prouuje faktorje klasifikacije.
Opaa dve skupini tekstov, v katerih je pripovedna dominanta doloena z avtobiografskim
diskurzom: pripovedno, v katero uvra dnevnike, spomine in pisma in esejistinorefleksivno, kjer so v podrejeni vlogi eseji, kolumne in novinarski lanki. Naelo klasifikacije
je sestavljeno iz analitinega opaanja faktorjev klasifikacije avtobiografskega sporazuma,
oblike, vsebine in interpretativnega, s katerim se identificirajo narativne dominante.

19

S prepoznavanjem dominantnosti nekaterih kriterijev avtorica opaa in tipologizira sodobno

hrvako avtobiografsko prozo po sodelovanju pripovedovalca v pripovedi (avtobiografija v
ojem smislu, psevdoavtobiografija, mona avtobiografija in biografija), po odnosu
avtobiografskega subjekta do kategorije asa (asociativna in kronoloko omejena
avtobiografija), z uporabo razlinih tipov diskurzov oz. postmodernih strategij (kriza naracije,
prekinjena sled pripovedovanja, metafikcijske pripombe bralcem ) pa pride do
polidiskurzivne avtobiografije. Poleg omenjenih tipov avtorica odkriva e mejne:
literatizirano in parodirano avtobiografijo ter potopis.
Knjievnozgodovinsko gledano je avtobiografija v sodobnem smislu sorazmerno nov anr,
(dvesto let), eprav nekateri avtorji povezujejo pojav anra s starim vekom (Cezarovi
spomini, Avgutinove izpovedi) oz. razvoj anra opazujejo preko srednjega veka in renesanse
(Petrarca) do Rousseauja, Goetheja, Dumasa. Moderna avtobiografija je prouevana kot
knjievna oblika, tematsko doloena z momentom samospoznanja.

20

2.3.2 Lejeunov avtobiografski sporazum

Ob razmiljanju o avtobiografiji, o razmerju med resnico in fikcijo, realnim in imaginarnim
oziroma o vpraanju reference in referencialnosti avtobiografskega diskurza, ne moremo
mimo enega najbolj razdelanih poskusov, kako loiti (neliterarna) avtobiografska besedila kot
rekonstrukcije lastnega ivljenja ali objektivno avtobiografijo od avtobiografskega romana,
in sicer je to Lejeunov avtobiografski sporazum, ki ga natanneje predstavljam v sledeem
poglavju.
Poleg Olneya je Philippe Lejeun eden od znanstvenikov, ki je vse svoje ivljenje posvetil
raziskovanju avtobiografije. Lejeun stavi predvsem na pragmatiko, njegovo izhodie pa je v
glavnem lingvistino in formalno.
V svojem prvem delu o francoski avtobiografiji (L'autobiographie en France, 1971) je
avtobiografijo poistovetil s posebnim tipom avtobiografije, s tistim, ki poudarja nastanek in
razvoj osebnosti, in tako dobil model, od katerega so se drugi teksti loevali.
V Avtobiografskem sporazumu (1975) pa avtobiografijo definira kot prozno retrospektivno
pripoved, v kateri neka realna oseba pripoveduje o svojem lastnem bivanju in pri tem naglasi
svoje individualno ivljenje ter e posebej zgodovino svoje osebnosti (Lejeune 2000: 202).
Poglejmo podrobneje.
Definicija uvaja elemente, ki pripadajo tirim kategorijam:
1. Oblika uporabe jezika: pripoved v prozi.
2. Tema: osebno ivljenje, zgodovina razvoja osebnosti.
3. Avtorjev poloaj: istovetnost avtorja (igar ime se nanaa na neko stvarno osebo) in
pripovedovalca.
4. Pripovedovalev poloaj: istovetnost pripovedovalca in glavne osebe in retrospektivna
perspektiva pripovednega teksta (kar Genette imenuje avtodiegetsko pripovedovanje).
Avtobiografija je vsako delo, ki izpolnjuje v istem asu vse doloene pogoje v vsaki
posamezni kategoriji.
Lejeuneva definicija izpostavlja razline znailnosti, in sicer glede na obliko: proza, poroilo;
obravnavano temo: individualno ivljenje, zgodovino neke osebnosti; avtorjevo situacijo:
istovetnost avtorja (katerega ime se nanaa na konkretno osebo) in pripovedovalca; pozicijo

21

pripovedovalca: istovetnost pripovedovalca z glavno osebo, retrospektivna pripoved.

Avtobiografija je po Lejeunu torej vsako delo, ki ima vse natete lastnosti, avtobiografiji
sorodni anri pa ne zadoajo vsem natetim pogojem, mednje pa sodijo: spomini, biografije,
razvojni roman, avtobiografska pesem, intimni dnevnik, osebni portret ali esej, pri emer
predstavljajo spomini, dnevniki in eseji t.i. intimno literaturo (Lejeun 2000: 216).
Osnovno idejo avtobiografskega sporazuma postavlja Lejeun s pomojo soodnosov med
pripovedovalcem, likom in, kar je po njegovem najpomembneje, avtorjem, ki se podpie na
naslovnici in s tem odloilno oznauje svoj tekst kot avtobiografski. Braleva recepcija pa je
tista, ki prepozna avtobiografski sporazum, ki se ji ponuja, in ga podpisuje s svoje strani oz.
pristaja nanj. S tem prehaja v komunikacijske teorije. Avtobiografija je po njegovem ne samo
vrsta pisanja, ampak tudi nain branja, ki je odvisen od sporazuma, ki ga avtor predlaga
bralcu. Tudi Lejeun ni definiral avtobiografskega anra kot notranje forme, namesto tega
ponuja definicijo avtobiografskega sporazuma/pogodbe/dogovora.
Lejeunova spoznanja o odvisnosti avtobiografije od recepcije je nadgradila Linda Anderson
v knjigi Autobiography (2001), v kateri ugotavlja, da je ena glavnih teav avtobiografskega
anra prav odvisnost od recepcije. e je avtor kakorkoli vkljuen v delo, je delo sicer
avtobiografsko, vendar pa je tako razumevanje seveda spet v odnosu z recepcijo. Za avtorico
so temeljne znailnosti avtobiografije avtorstvo, samopredstavitev ter razloek med
faktografijo in fikcijo. Andersonova povzame tudi Lejeunov glavni pogoj pri opredelitvi
nekega teksta za avtobiografijo: identifikacija med avtorjem, pripovedovalcem in glavno
osebo. Toda ta identiteta po avtoriinem mnenju ne more biti vzpostavljena popolnoma, razen
kot stvar intencije na del avtorstva. Sicer pa je bil koncept intencije vedno bolj prisoten v
sodobnih definicijah avtobiografije; intencionalnost namre kae, da avtor stoji za tekstom, s
svojim podpisom zagotavlja resnico, ki kontrolira vsebino branje teksta bralca tako spet
pelje nazaj k avtorju. Avtorju je torej treba zaupati, zato je avtobiografija odvisna od avtorjeve
potenosti in njegove intencije (Andersen 2001: 17). 5

Blanka Bonjak: Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze. Jezik in slovstvo, letnik
LIII, t. 34, maj avgust 2008, str. 3749.
22

2.3.3 Zgodovina avtobiografije

V antiki obstaja kar nekaj skupin tekstov, v katerih se lahko prepozna izrazita uporaba prve
osebe ednine (jaz) in se lahko analizirajo z avtobiografskega stalia. To so epitafi in
epigrami, filozofski avtobiografski diskurz, retorine razlage, pisma, lirika (e posebej lirski
subjekt v elegijah), pripovedna in refleksivna proza v prvi osebi.
Mihail Bathin (1989: 371) v antinih avtobiografskih oblikah vidi dva temeljna modela v
grki tradiciji, in sicer platonskega in retorinega. V platonskem modelu, ki ga najdemo v
Apologiji Sokrata in Fedonu, gre za osebo na poti samospoznavanja, kjer se njeno ivljenje
razvija od znanja do neznanja. V osnovi retorine avtobiografije pa se nahaja enkomion ali
posmrtni govor.
Bathin poudarja, da antini avtobiografski in biografski teksti niso predstavljali
introspektivnih knjievnih del, ampak so bili povezani z drubeno situacijo, predstavljali pa
so javno komunikacijo. Posebno mesto v antini avtobiografiji imajo Cicerovi teksti, njegova
pisma Atiku, v katerih se odkriva zasebnost ter stoina oblika avtobiografije, prepoznavna v
njegovih delih Consolatio in Horensius.
Bathin poimenuje ta novonastali odnos do sebe solilokvij, referirajo se na kasneje
Avgustinovo delo, v katerem avtor razlaga osamljene razgovore s samim seboj. Znotraj
rimske knjievnosti se najpogosteje kot prototip avtobiografije pojavljajo Ovidijeve elegije.
Okoli sto verzov iz X. elegije v IV. delu zbirke prikazuje pesnikov ivljenjepis, od
druinskega drevesa, preko vzgoje in izobraevanja, do pesnikega formiranja.
Srednjeveka avtobiografija se zane z Avgustinovimi Izpovedmi (okoli 397), ki imajo e v
naslovu conffesio, ki je vezan na kransko prakso izpovedovanja. Izpoved je vedno conffesio
peccati, torej izpoved grene due, ki loveka vodi do boje milosti. Srednji vek zakljuuje
Petrarca z delom Secretum meum.
V asu renesanse se dogodi vstop avtobiografije na svetovno podroje, in sicer s Cellinijevo
in Cardanovo avtobiografijo. Pripovedovanje biografskih dejstev v kronolokem zaporedju,
nizanje avantur in dogodkov iz drubenega ivljenja postanejo okostje nove narativne oblike
avtobiografije. V 17. stoletju izstopa memoarska esejistika Michela de Montaignea, v katerih

23

pisec spremlja tok svojih razmiljanj o svetu in o samem sebi in poskua na temelju analize
lastnih izkuenj podati neko splono refleksijo.
Angleka tradicija d v 18. stoletju Avtobiografijo Benjamina Franklina, ki zdruuje
znailnosti jasnega pripovedovanja in introspekcije. Temeljno delo tega obdobja pa so
Rousseaujeve Izpovedi, ki jih pozneja knjievnost prepozna kot prototip moderne
avtobiografije. V predgovoru avtor zapie: Zaenjam delo, ki mu ni primerjave in v katerem
me nihe ne bo mogel naslediti. Svojim blinjim elim popolnoma iskreno prikazati enega
loveka. Ta lovek bom jaz Jaz sam. Obutim svoje srce in poznam ljudi. Njegovo delo
prikazuje notranji jaz, ki razdira vsako moderno avtobiografijo, nezmonost verodostojnega in
popolnoma iskrenega pripovedovanja o osebnih doivetjih in subjektivnih obutkih. Vsak
avtobiograf je neizbeno obsojen na selektivnost v pomnjenju in pristranskost v prikazovanju
dogodkov (povzeto po Zlatar 2004: 2856).
Od 19. stoletja naprej razvijajo evropske narodne knjievnosti zasebne avtobiografske
korpuse. Skupna znailnost je njihova delitev na dva dela: na eni strani nastajajo knjievne
avtobiografije, ki so v veliki meri povezane s poetiko doloenega asa; po drugi strani pa
avtobiografske tekste piejo mnogi avtorji, ki niso profesionalni pisci, npr. slikarji, glasbeniki,
zdravniki, geografi, znanstveniki, politiki , ki se v glavnem drijo tradicionalnega modela
kronoloko retrospektivnega pripovedovanja v prvi osebi.
V 20. stoletju pride do nadaljnje stopnje demokratizacije avtobiografskega pisanja in pravico
do pripovedovanja o lastnem ivljenju dobijo vse drubene skupine. Najtevilneji avtorji v
zadnjem stoletju prihajajo iz vrst portnikov, rock glasbenikov, igralcev. Tak razvoj
avtobiografije spremljajo sodobne teorije diskurza, v katerih je sredie raziskovanja fenomen
pripovedovanja v vsakdanu in razline oralne prakse avtobiografskega diskurza.
Avtobiografija pa v knjievnosti postaja poetino visoko cenjena forma, zato vse ve
knjievnikov od modernizma do danes oblikuje svoja dela, v katerih se mea fikcionalno in
dokumentarno, izmiljeno in doiveto, avtobiografsko in romaneskno. Prav zaradi tega se
danes uporablja ve terminov, od avtobiografskega romana do avtofikcije, ki poudarja
problematinost mimetinega statusa avtobiografije.6

Ve glej v: Andrea Zlatar: Tekst, tijelo, trauma. Ogledi o suvremenoj enskoj knjievnosti, str. 2856.

24

2.3.4 Vpliv modernizma na razvoj avtobiografije

V obdobju modernizma se temeljito spremenijo naini pripovedovanja, odnosi znotraj
avtobiografije in tudi razmerja med avtobiografijo in sorodnimi anri. S tem problemom se je
ukvarjal Olav Severijnen v svoji razpravi Avtobiografija v modernizmu (1990). Ugotovil je,
da kae avtobiografija v obdobju modernizma prvo pomembno prenovitev anra od
tradicionalne avtobiografije7 naprej, eprav ostajajo njene meje e vedno nespremenjene. V
19. in 20. stoletju so bila anrska pravila namre e tako zavezujoa, da niso dovoljevala
eksperimentov. ele v obdobju modernizma se je zaela avtobiografija spreminjati. Smeri
razvoja sta bili dve, ena proti spominom, druga proti avtobiografskemu romanu. V tem
obdobju naj bi torej pisci avtobiografij zaeli kriti osnovna pravila avtobiografije, ki so:
identiteta med avtorjem, pripovedovalcem in protagonistom, pisanje o preverljivi resninosti
ter potenost in verodostojnost v primerih, ki niso preverljivi. Severijnen v nadaljevanju
tradicionalno in modernistino avtobiografijo primerja na podlagi semiotine triade s tremi
komponentami: pragmatino, semantino in sintaktino.
V tradicionalni avtobiografiji je na pragmatini ravni za izvedbo govornega akta
avtobiografije potrebno, da avtor bralcu jasno nakae, kako naj bere njegov tekst (ta
pragmatini aspekt je temelj e pri Philippu Lejeunu). Temelj semantine komponente je
individualnost subjekta, saj mora tradicionalna avtobiografija prikazati razvoj po teleolokem
in kronolokem modelu, umestiti posameznika v zgodovinski kontekst in ga na koncu
prikazati v harmoninem odnosu z drubo. Individuum mora biti reprezentativen lik svojega
asa in doloene drubene skupine. Na nivoju sintakse je za tradicionalno avtobiografijo
znailna retrospektivna pripoved s trdno kronoloko shemo, ki zagotavlja kontinuiteto in
trdnost (Severijnen 1990: 4243).
V modernizmu nastopijo nove konvencije. Vedno vejo vlogo dobiva bralec,8 ki je pozvan,
naj sodeluje v stvarjenju dela, temeljna postane tema relativnosti. Resninost je gledana skozi
osebno zavest, pozornost je usmerjena na notranje procese, ki ne upotevajo ve zapovedi
prostora in asa. Formalna znailnost torej postane opisovanje notranjih procesov v loveku,
7

Kot avtorja tradicionalne avtobiografije Severijnen omenja Rousseauja in Goetheja, kot

modernistinega avtobiografa pa npr. Borisa Pasternaka, Gertrud Stein, Walterja Benjamina
in Michela Leirisa (1990: 45).
8
Pri nas npr. v ustvarjanju Lojzeta Kovaia, Joeta Snoja in Petra Boia.
25

njegovih sanj, misli, vizij in spominov. Ker kronoloka pripoved ni v skladu s prikazovanjem
notranjih premikov podzavesti, je kronologije vedno manj.
Pripovedovalec v modernizmu ni ve vseveden, saj postane resnica njegovih spominov
determinirana le s trenutkom pisanja. Pojavi se tudi premik iz preteklosti v sedanjost.
Na pragmatini ravni je opazno bledenje anrskih meja, avtorji uporabljajo tehnike drugih
govornih aktov, dnevnika, eseja, romana, eprav se njihove anrske meje ne spreminjajo.
Tradicionalna avtobiografija je bila sinteza estetike in zgodovine, imela je predvsem
histografsko-etini namen, v modernizmu pa postane dominantna estetska komponenta teksta.
Avtobiografski anr se je tako prvi v zgodovini temeljito spremenil. V zvezi s semantino
komponento Severinjen poudarja, da je edinstvenost posameznika ostala poglavitni postulat
tudi v modernistini avtobiografiji.

26

2.3.5 Avtobiografski roman

Sintagma avtobiografski roman se praviloma uporablja pri oznaevanju romanov, ki imajo
avtobiografsko formo pripovedovanja (Jaz pripovedovanje) ne glede na to, ali gre v tekstih
za resnino avtobiografsko vsebino.
Avtobiografski roman je oznaka za fikcijski tekst, ki je oblikovan s pomojo pripovednega
modela avtobiografije (Zlatar 1996: 226).
Avtobiografski roman nastane iz kar najbolj osebne snovi, prvi klju vanj je avtorjevo osebno
ivljenje. Drugi kljui so portreti stvarnih modelov, starev, bratov/sestra, sorodnikov,
prijateljev in nasprotnikov, znancev ter zgodovinskih/drubenih okoliin in dogodkov. Ti
kljui ali mnoice dokazljivih posameznikov, od avtorja do modelov in datiranih dogodkov v
romanu, niso popolnoma objektivni in takni, kakor jih je pisec kdaj doivljal, ampak so le
delni, notranji in zunanji obrazi, so literarne naslikave. Avtobiograf meri preteklost s sedanjim
spominom, iz nje izbira pomembneja doivetja, razpoznavna znamenja in izraze sebe in
modelov. Sebe izbere za prvi subjekt, o katerem pripoveduje, je samosvoj subjekt in izraen v
prvi osebi. Tema romana pa je Jaz kot trajni dvojnik, jaz, ki obnavlja minulost dosedanjega
pripovedovalca. In ta literarizirani jaz lahko svobodno izbira po svoji in po preteklosti drugih.
Vasih prizna, vasih zataji, da v preteklosti ni bilo vse do besede, prizora, pogovora in
metafore takno in tako, kakor je ubesedeno v zgodbi, saj ta ni imuna do zdajnjega trenutka,
da je tudi etos narejen po meri sedanjika (Zadravec 2002: 25).
Alenka Koron meni, da je potrebno premisliti oznako avtobiografski roman. eprav z
avtobiografijo pokrivata isto tematiko, so romani mnogo svobodneji do dejstev
avtorjevega ivljenja in imajo e drugane jezikovne oz. tekstne znailnosti; prvoosebni
pripovedovalci niso nikakrna nujnost, medtem ko so v avtobiografijah skorajda pravilo.
Svobodneje je tudi ravnanje s perspektivo pripovedovalca, ki je v avtobiografijah fiksna.
Razliko med anroma je skual pojasniti tudi Genette, ki pie, da avtobiografija poudarja
predvsem pripovedovalev glas, prvoosebni avtobiografski roman oz. psevdoavtobiografska fikcija pa fokalizira predvsem izkustvo osebe, zato je eden od tipinih
kriterijev fikcijska notranja fokalizacija (Koron 2003: 6585).

27

O psevdoavtobiografiji pie tudi Kte Hamburger v delu Pripoved v prvi osebi (1976), ki
pravi, da je osnovna karakteristika le-te homodiegetska fikcija, v kateri avtor ni identien
liku/glavni osebi in pripovedovalcu, identina pa sta pripovedovalec v prvi osebi in glavna
oseba/lik. Lik in pripovedovalec sta fiktivna. S psevdoavtobiografijo se oblikuje moen svet,9
ki obiajno nima skupnih tok z avtorjevim stvarnim svetom, legitimira pa eksistenco
subjekta v zamiljenem prostoru. Resninost se predstavlja s posameznostmi iz znaajske
sestave pripovednega teksta, ki lahko glede na svojo socio-ideoloko in psiholoko dimenzijo
fingira ali ne fingira osebne avtorjeve poglede. Avtor jih legitimira z razlinimi narativnimi
tehnikami in skozi razline dimenzije asa. Subjekt psevdoavtobiografije prikazuje dogajanje
s pripovedovanjem objektivnih resnic brez tendence pripovedovanja o subjektivnem
doivljanju. Glavna strategija v psevdoavtobiografiji je fingirati pri bralcih prikazano
ivljenjsko stvarnost in pripovedovalev svetovni nazor, ki temelji na verjetnih informacijah,
povezanih s tematiziranimi dogodki in odnosi z drugimi osebami. e povzamemo Kte
Hamburger, meni, da oblika dokaza stvarnosti ni nujno vezana na vsebino iz
resninosti/stvarnosti, ampak da vsebina nakazuje, kako precejnja stopnja fingiranosti
vsebine

izkljuuje

monost,

da

izpoved

dobi

karakter

fikcije.

Gradacija

med

psevdoavtobiografijami se torej postavlja s stopnjo fingiranosti, ki se sue od zelo male

razlike od avtobiografije avtorja, do zelo visoke v romanesknem pripovedovanju, v katerem
lahko oznauje popolno izmiljenost napisanega.
Z avtobiografskim romanom se je med drugimi ukvarjal tudi madarski literarni teoretik
Szegedy-Maszk, ki v svoji razpravi o tem anru opozarja, da je na avtobiografski roman
vplivalo ve tradicionalnih anrov: parabola in razvojni roman s svojim teleolokim
znaajem, zgodovinski roman s svojim ubesedovanjem zgodovinske izkunje in z didaktinim
namenom, pikareskna tradicija itd. (Szegdy-Maszk 1986: 83104).
Veina raziskovalcev se z avtobiografskim romanom ukvarja ob primerjavi z avtobiografijo.
Ker je ve lastnosti avtobiografskega romana mogoe najti prav v takih razpravah, se bomo v
naslednjem poglavju posvetili razmerju med avtobiografijo in avtobiografskim romanom, ki
bi naj bil po nekaterih teorijah njen naslednik.
9

Kte Hamburger meni, da pripovedovalec v prvi osebi ne more likov/oseb nikoli izpustiti iz
svojega pola doivljanja, kar kae na edinstveno perspektivo, ki je vzrok temu, da se osebe,
ki nastopajo v prvi osebi, vedno vidijo samo v odnosu do pripovedovalca v prvi osebi
(Hamburger 1976: 289).
28

2.3.6 Razmerje med avtobiografijo in avtobiografskim romanom

Avtobiografski roman je avtobiografiji sorodna zvrst, v kateri so lahko opisani tudi dogodki,
ki so izven dosega avtorja in njegove vednosti, skrite misli, ustva in motivacije drugih. V
avtobiografskem romanu je mogoa uporaba vsevednega pripovedovalca (o pripovedovalcu
ve v naslednjem poglavju), kar je za avtobiografijo nemogoe, saj je v njej realnost asovno
in prostorsko konkretna, opisano pa se navezuje na avtorjevo konkretno pozicijo.
Ne glede na formalno-stilne posebnosti, ki loijo oba anra, se e na vsebinski ravni med
njima kae pomembna razlika. Avtobiografski roman ponavadi ne interpretira celovitosti
preteklega ivljenja, ampak se omeji na doloena asovna obdobja ali celo na posamezne
dogodke, za avtobiografijo pa naj bi bila znailna celovitost prikaza ivljenja. Za
avtobiografski roman je znailna navezava na neko osrednjo temo, zaradi esar je pripovedna
struktura v romanu bolj sklenjena in vrsteje povezana kot v avtobiografiji. V slednji je
namre v ospredju podoba osebnosti, ni pa osrednje teme, veinoma je prisotna le mnoica
motivov.
Tudi Roy Pascal (1960: 123135) je na podlagi komparativne metode podal vsebinsko
doloitev obeh poimenovanj. Po njegovem je bistven namen pisca, saj ta v avtobiografiji pie
le o sebi, v avtobiografskem romanu pa o splonem. Slednji je torej simbol za splono.
Razloevanje med posameznim in splonim poznamo e od Aristotela, ki na podlagi te
binarne opozicije louje zgodovinopisje od pesnitva. Zgodovinar po njegovem pripoveduje,
kar se je dejansko zgodilo, torej posameznosti, pesnik pa to, ker bi se lahko zgodilo po
zakonih nujnosti in verjetnosti, torej o splonem.10 Namesto med resnico in fikcijo Pascal
razlouje med posameznim in splonim. e avtobiografski roman definiramo kot fikcijo v
opoziciji do resnice, mu po njegovem mnenju krivino odrekamo resninost. Raje govori o
resnici posameznega in resnici splonega, pri emer ima slednja, ki jo izpriuje avtobiografski
roman, vejo vrednost. Dodatno doloilo je tudi, da mora v avtobiografskem romanu
prevladati estetska dimenzija nad spoznavno in etino funkcijo. O tipu pripovedovalca Pascal
ne govori.
10

V tem primeru ima mesto zgodovine avtobiografija, pomen splonega, ki sicer pripada
pesnitvu, pa nosi avtobiografski roman. e en razlog, zakaj avtobiografijo uvramo med
nefikcijske, polliterarne anre, avtobiografski roman pa med leposlovje.
29

Teme, ki jih ubesedujeta oba anra tema iskanja samega sebe kot nadtema in nato e druge
teme ljubezni, drubenih konfliktov, dozorevanja, literature in smrti, niso razloevalen kriterij
za doloitev anrov, saj so to splone teme romana. Razlika je le v tem, kako motivi
oblikujejo temo: za avtobiografski roman je znailna veja enovitost in povezanost motivov.
Kljub Pascalovemu mnenju pa se da iz razlinih tudij ugotoviti, da je stopnja fikcijskosti v
splonem najbolj uveljavljena kot temelj razloevanja med avtobiografijo in avtobiografskim
romanom. Avtobiografija naj bi prikazovala resninost, avtobiografski roman pa naj bi realna
dejstva prenaal v fikcijo in jih svobodno predeloval. V avtobiografskem romanu naj bi torej
avtor svojo identiteto prikril ali pa jo prestavil v fikcijo; zanj so znailni svobodneje
razpolaganje z materialom, umetnika obdelava in fiktivni dodatki. To je tudi osnovna misel
razprave Vesne Kondri Horvat (2000: 3547). Avtorica poudarja, da vsaka literarna zgodba
vsaj delno izhaja iz pievega doivetja, da pa zato e niso vsa dela avtobiografije, saj bi bil
tak sklep preve poenostavljen. V literaturi so opisovani odseki avtorjevega ivljenja tudi
vedno visoko stilizirani. V tem primeru gre po njenem veinoma za avtobiografske romane,
kjer osebno avtorjevo doivetje rabi le kot impulz za umetno, v nasprotju z avtobiografijo, v
kateri je podlaga vsega dogajanja celotno ivljenje nekega loveka. V avtobiografskem
romanu torej dejanska realnost ni zgolj odslikana, saj je avtorjeva preteklost tudi
interpretirana. Avtor in pripovedovalec, v nasprotju kot pri avtobiografiji, nista identina.
Literarno delo je namre avtonomno, saj gre v njem za literarno, estetsko, stilizirano obdelavo
spominov in za literarno organizacijo dogodkov. Avtobiografskemu romanu je resninost le
izhodina toka za fikcijo, saj umetniko delo poleg dejanskosti tvorijo tudi opazovanja,
ugotovitve, doivetja, sanje, avtorjeve fantazije. V romanu se kraji, asi, ljudje, zgodbe,
sedanjost in preteklost povezujejo v skupno celoto, pri tem pa v avtobiografskem romanu
seveda ni nujno prikazano vse avtorjevo ivljenje, kot je to v avtobiografiji, ampak gre za
razline izseke, med katerimi so lahko asovne praznine. Predmet avtobiografije je po
Kondri Horvatovi torej ivljenje nekega loveka v celoti, pri umetnikih stvaritvah pa je nek
doivljaj le izhodie in snov za pisanje, ki je v avtobiografskem romanu mono
fikcionalizirano, saj gre za zavestno stiliziranje lastne biografije, za spreminjanje ivljenjske
zgodbe v estetsko izkunjo. V ospredju sta mona umetnika volja pisca in njegovo
eksperimentiranje z jezikom. Avtorjeva misel se lahko tako pojavlja tudi v govoru drugih
oseb, saj je funkcija umetnosti tudi obogatitev enostranskega dojemanja sveta in prikazovanje

30

razlinih perspektiv. To seveda vkljuuje tudi pomembnost razlinih individumov in iskanje

novih izraznih monosti v avtobiografskem romanu.
Sicer pa avtorica razprave v svojem sklepu opozarja, da je vsako pisanje do neke mere
avtobiografsko, saj je vse, kar je zapisano, posledica avtorjevega individualnega izbora, da pa
tudi dejanski doivljaji postanejo fikcija, ko so enkrat zapisani, saj le tisto, kar ostane
nezapisano v pievi glavi, ostane natanno tko, kot si je avtor prvotno zamislil.
Tudi Gnter de Bruyn11 se je ukvarjal s problemom prikazovanja resninosti v avtobiografiji
in z njenim razmerjem do fikcije. Prav tako opozarja, da je v avtobiografiji, ki naj bi
prikazovala vso resnico o avtorju, vedno zapisana le nepopolna resnica, saj nobeno
avtobiografsko pisanje ne more biti brez izbora. Avtobiografijo delno uvra med literarna
dela, eprav se zaveda, da fiktivnosti, ki je sestavina literature v ojem smislu, ne vsebuje,
tudi e pripoveduje na literaren nain. Avtobiografija se zgleduje tudi pri drugih neliterarnih
anrih, pri zgodovinopisju, znanstvenih in teolokih spisih, obenem pa so njene
znotrajliterarne meje prav tako fleksibilne. Dokaz za to je po njegovem mnenju prav
avtobiografski roman. Kriterij doloanja avtobiografije naj bi torej bilo vpraanje prisotnosti
resninosti. Zahteva po popolni resninosti naj bi bila tista, ki bi avtobiografijo morala
loevati od vseh ostalih oblik opisovanja tistega, kar je pripovedovalec sam doivel. Kjer te
zahteve ni in kadar pisec opisuje le doivetja posameznih ljudi, teatrske anekdote, dravne
afere, poklicne, potovalne, ljubezenske ali vojne dogodivine, gre bolj za spomine ali
razmiljanja o preteklosti. Ker tudi tu ni jasne mejne rte med anri, obstaja veliko meanih
zvrsti, obenem pa so seveda povsod navzoe tudi razlike v kvaliteti. Avtobiografija, ki naj bi
se v nasprotju s fikcijo trudila zdruiti delne resnice in prikazati celotno resninost
opisovanega in pioega jaza, je vedno asovno doloena in vselej subjektivna. Tudi e je
pisana v tretji osebi, pravi de Bruyn, je namre le navidez objektivna. Ugotavlja, da se tudi na
prikazovano resninost v avtobiografiji ni mogoe zanaati, ker je loveki spomin pa
nezanesljiv in nikakor ni identien z dejstvom, zato je vselej do doloene mere subjektiven,
kar v avtobiografiji neizogibno povzroi napano interpretacijo. Individualni psiholoki
problem resninosti spominjanja nastopi torej predvsem v avtobiografiji, ki je v tem pogledu
sorodna zgodovinopisju. Vsako opisovanje lovekega ivljenja je obenem tudi opisovanje
zgodovinskih dogodkov, eprav je oboje mogoe popaiti.

11

Gnter de Bruyn: Das erzhlte Ich. ber Wahrheit und Dichtung in der Autobiographie.
Frankfurt am Main: Fischer Bibliothek, 1995. (Povzeto po Mirna Veli 199: 113117.)
31

V avtobiografiji se tako skozi individualno resnico pogosto pokae napana slika asa.
Predvsem se to zgodi, kadar se samopredstavitev zaenja z opisom otrotva, ker so
najzgodneji spomini tudi najbolj nezanesljivi. To je v avtobiografiji vsaj malo omiljeno z
odraslo refleksijo, saj ima pripovedovalec v trenutku pisanja veji pregled nad irim
dogajanjem, kot ga je imel tedaj, ko je bil del njega. De Bruyn pravi, da je cilj avtobiografije
prikazati razvoj jaza, kot ga opisovalec vidi in razume za nazaj s sedanjikega gledia.
Vendar celotne in absolutne resnice avtobiografija ne more dosei. Resnica je vselej
subjektivna in asovno doloena z obdobjem, iz katerega avtor izhaja, in s asom, v katerem
gleda nazaj na svoje ivljenje. eprav si torej avtobiograf prizadeva za objektivnost, ta ni
mogoa.
Do popolnoma enakega spoznanja, da nihe ne more povedati celotne zgodbe, da so vse
pripovedi relativne, saj so sestavljene iz izbora in ureditve doivetih dogodkov ter da je eden
najbolj osnovnih estetskih principov princip enotnosti in celovitosti, je prila tudi Deborah
Knight (1994: 247286).
tevilne teoretike, ki so se ukvarjali z avtobiografijo in njenim razmerjem do fikcije, povzema
v svoji razpravi tudi H. Porter Abbott, ki louje med dvema tipoma raziskovalcev: tistimi, ki v
avtobiografiji iejo ponavljajoo se obliko pripovedi ter tistimi, ki trdijo, da avtobiografije ni
mogoe definirati in omejiti s predpisano formo, terminologijo in znailnostmi (Porter Abbot
1988: 597615).
Pri nas se je s problematiko razlikovanja med razlinimi avtobiografskimi anri podrobno
ukvarjala Alenka Koron v svoji razpravi O monostih anra roman kot avtobiografija
(2003), kjer je med drugim podala tudi pregled obstojeih anrskih poimenovanj. Ugotovila
je, da je anrska identiteta romana kot fikcije nasploh odprta, neustaljena in nedololjiva,
vsebinsko izmuzljiva in da so njeni formalni kriteriji relativni. Sprauje se, kako poimenovati
delo, ki je sprejeto kot roman, v katerem pa je poudarjena tudi avtobiografskost. Najprej je
elela doloiti pojme avtobiografskosti oziroma avtobiografinosti ali avtobiografizma, ki jih
je okvirno definirala kot specifien preplet tekstualnih postopkov in vsebin, ki pri bralcu
sproijo kritino sprejemanje teksta kot resninostno preverljivega z avtorjevim empirinim
ivljenjskim potekom, tudi e je ta ubeseden le v izsekih. Vendar pa imajo v literarni
komunikaciji pri takem bralskem preverjanju odloilno vlogo estetski kriteriji.

32

Avtobiografskost zato ne doloa le avtobiografije, ampak je lahko prisotna tudi v drugih

anrih, ki so v splonem fikcijski, npr. v romanih, novelah, kratki prozi in rticah. Ali je torej
oznaka avtobiografski roman mogoa (Koron 2003: 73)?
Konvencionalno uveljavljeno mnenje v stroki je, da so avtobiografski romani tematsko
mnogo svobodneji v razmerju do dejanskosti avtorjevega ivljenja, medtem ko naj bi
avtobiografija praviloma teila k verodostojneji rekonstrukciji. Zato naj bi avtobiografski
romani nedvomno pripadali fikciji, avtobiografije pa naj bi naeloma vzpostavljale drug
modalni okvir. anra se razloujeta tudi po oblikovnih znailnostih: romani imajo lahko
drugane jezikovne prvine oz. zunajtekstovne posebnosti. Prvoosebni pripovedovalec zanje ni
nikakrna nujnost, medtem ko je v avtobiografiji skorajda pravilo.12 Svobodneje je tudi
ravnanje s perspektivo pripovedovalca. Avtobiografski romani lahko zmanjajo ali ukinejo
distanco med pioim jazom, v njih se lahko pojavlja polpremi govor, pogosti pa so tudi
glagoli notranjega doivljanja in veperspektivistino prikazovanje (Koron 2003: 68).
Avtorica skua vpeljati novo anrsko ime roman kot avtobiografija. Ta razred naj bi
zdrueval besedila s podobnim prepletom fikcijskih in nefikcijskih znailnosti. Opozarjal naj
bi na razmerje med fikcijo, torej izmiljenim diskurzivnim ustvarjanjem v pripovedi, in
avtobiografsko referennostjo v njej (Koron 2003: 6567). Koronova po pregledu razlinih
teorij namre dvomi o primernosti obstojeih anrskih imen, saj ugotavlja, da se anrske meje
zabrisujejo, da se meajo in prepletajo anrska doloila romana in avtobiografije in da tudi
teoretiki opozarjajo na prepletenost fikcije z realnim in dejanskega s fikcijo, kar je razvidno
tudi iz e obravnavanih interpretacij v nalogi. Prav zaradi tega poskua Koronova vpeljati

12

Obstajajo sicer tudi avtobiografije v tretji (npr. Nedeljke Pirjevec Saga o kovku) ali celo
drugi osebi, vendar so precej redke. Prav o avtobiografiji v tretji osebi je pisal tudi Philippe
Lejeune v svojem lanku Autobiography in the third person. V njem se osredotoa na
moderne avtobiografije francoskih avtorjev ter se ukvarja z razlinimi variantami tekstov
znotraj avtobiografskega anra. V tretjeosebni avtobiografiji sta po njegovem znailni dve
situaciji: ko se avtor pretvarja, da o sebi govori kot nekdo drug ali ko nastopa kot fiktivni
pripovedovalec v tretji osebi, ki prikazuje avtorjevo ivljenjsko zgodbo (Lejeune 1977: 27
28). Vendar je avtobiografski diskurz v drugi osebi po njegovem celo pogosteji kot tisti v
tretji osebi. Gre npr. za monolog v drugi osebi, ko avtor nagovarja samega sebe, hrabri,
pouuje ali raziskuje. Vendar Lejeune avtobiografije v drugi osebi ne pojmuje kot anr,
ampak le kot eno od oblik, ki jo lahko uporabljamo na ve nainov, odvisno, ali avtor uporabi
zaimek tu (fr. = ti), ko gre za samoraziskovanje, ali vous (fr. = vi), ko posnema pogovor
z izpraevalcem. Pomembna je tudi pogostost te figure in ali avtor, jaz, ki uporablja zaimek
ti, ostaja impliciten ali pa ustvarja dvojnost ali celo dialog (Lejeune 1977: 48).
33

novo anrsko oznako, eprav se zaveda, da za svoja pojasnila o anrski identiteti te oznake
uporablja nenatanno doloene pojme.
Roman kot avtobiografija je po njenem mnenju sintetien anr. Njegovo konstituivno
pravilo predpostavlja privzemanje kljunih potez avtobiografije na modalni, vsebinski in
delno na formalni ravni. Druga v tekstu uveljavljena pravila, ki so izpeljana iz romanesknih
modelov in zadevajo modernistine koncepcije subjekta, asa, asovne organizacije pripovedi
itd., so le regulativna in za anrsko prepoznavnost besedila ele dodatno opredeljujoa
(Koron 2003: 76).
Menim, da je predlog Koronove sicer dober, a bi v terminologijo vnesel e dodatno zmedo.
Poimenovanje s pridevnikom avtobiografski se mi zdi dovolj povedno, saj opozarja na to, da
je besedilo roman in da vsebuje avtobiografske elemente, ki so lahko zastopani v veji ali
manji meri. Glede na to, da je Koronova poimenovanje predlagala e pred petimi leti in da se
predlog v stroki ni najbolj prijel, je e razlog ve za prvo poimenovanje.
Tudi Mihily Szegedy-Maszk podobno kot Alenka Koron zagovarja termin roman kot
avtobiografija. Razloge za to vidi ne samo v historinih okoliinah, ampak tudi v produktu
delovanja tirih komponent:
1. transformacije subjekta, pioega jaza iz kreatorja v produkt literarnega teksta, ki ga
oblikuje lingvistino okolje in izvaja intertekstualna intersubjektivnost;
2. problematizacije integritete subjekta, njegove razcepljenosti, fluidnosti, arbitrarnosti in
kaotine narave njegovega izkustva;
3. dekonstrukcije tradicionalnih metafizinih opozicij in hierarhij;
4. sprevraanja aristotelovske koncepcije umetnosti kot mimesis z vzpostavljanjem
kontinuitete med umetnostjo in izkustvom (Szegedy-Maszk 1986: 959).
Szegedy-Maszk ugotavlja, da se v romanih bralec zaveda kompozicije dela kot loenega akta
refleksije, da pa nasprotno v avtobiografiji ni utiti distance med pripovedovalcem in
pripovednim jazom. Avtobiografski roman, ki je nekakna zmes prvega in drugega, je
prikazal kot hibriden anr. Izviral naj bi iz tradicionalne avtobiografije, prvotno
nedomiljijske kronike, ki se je zgolj pretvarjala, da opisuje neposredno doivetje brez
uporabe umetne oblike in zato dajala vtis dejanskega povzetka preteklih dogodkov. Kasneje je
postajalo to razloevanje vedno manje, nekatera dela so bila sprejeta kot fikcija, druga pa kot
avtobiografije.
34

V odnosu do avtobiografskega romana omenja tudi premik anra k zvrsti roman kot
avtobiografija, ki ga je razumel kot razveljavitev anrske dihotomije med romanom in
avtobiografijo oziroma kot zabrisovanje njunih razlik, vendar pa tega novega anra ni
natanno definiral (Szegedy-Maszk 1986: 100).
Obstajajo pa tudi teorije, po katerih ni razlika med avtobiografijo in avtobiografskim
romanom v vsebini ali v resninosti oz. fiktivnosti, ampak se le-ta kae v posebnem
bralevem odnosu do teksta.
S tega stalia se je z razmerjem med avtobiografijo in avtobiografskim romanom ukvarjal
tudi Philippe Lejeun v svoji monografiji Le pacte autobiographiqe (1975). Raziskoval je,
kaken je odnos med avtobiografskim tekstom in bralcem. Na podlagi recepcijske teorije je
avtobiografski roman definiral kot tekst, ob katerem bralec sicer lahko domneva, da obstaja
identiteta med avtorjem in likom/literarno osebo, ki je lahko tudi pripovedovalec, eprav
avtor to zanika ali tega jasno ne potrdi. V avtobiografskem romanu po njegovem obstaja
romaneskni sporazum, za katerega je znailno oitno izvajanje neidentitete med avtorjem in
literarno osebo ter potrjevanje fiktivnosti, npr. s podnaslovom, da gre za roman. V nasprotnem
primeru, ko avtor svojo identiteto z literarno osebo potrdi, nastane avtobiografski sporazum, o
katerem smo govorili e v prejnjih poglavjih.
Razmerje med avtobiografijo in avtobiografskim romanom poskua z analizo braleve
recepceje razloiti tudi H. Porter Abbott (1988) v e omenjeni razpravi. Bistvena razlika po
njegovem naj bi bila, da se fikcijska pripoved kona z zadnjim dogodkom v zgodbi,
avtobiografska pripoved pa nima definitivnega konca, saj se kona s pisanjem same zgodbe.
Avtobiografski diskurz torej zaznamuje akcija. Pomemben dejavnik pri doloanju
avtobiografije naj bi bil tudi bralev odziv, ki se lahko odraa v dvomu, sumniavosti ali celo
sovranosti, saj lahko v avtobiografiji vidi akt opravievanja ali samopovelievanja njenega
avtorja. Nekateri berejo avtobiografijo kot biografijo, torej se ne osredotoajo na avtorjevo
dejanje pisanja o sebi in so bolj pozorni na zgodovino avtorja, ne na avtorja, ki v sedanjosti
predstavlja svojo preteklost. Vendar naj bi po njegovem pravi, avtobiografski odziv bralca
temeljil na demistificiranem, analitinem spoznanju o avtorju v akciji. e namre bralec
avtobiografijo razume kot resnino, npr. kot biografijo avtorja, je to branje v nekaterih
pogledih podobno konvencionalni fikciji. Kot v romanu je namre svet predstavljen kot
danost, je celovit in izpopolnjen, nedvoumen.
35

Poglavitna razlika med avtobiografijo in fikcijo je po tej interpretaciji torej v nainu branja.
Brati fikcijsko pomeni mistificirati, brati avtobiografsko pa demistificirati. Bralec fikcije si
eli spoznati konec zgodbe, zato je pripravljen mistificirati in stopiti v iluzijo zakljuenosti.
Pozoren je na zgodbo in njene literarne junake, ne pa na avtorja in as, v katerem je pripoved
napisana. Brati fiktivno pomeni, spraevati se o tekstu in se poenotiti z avtorjem v skupnem
projektu, da bi iz teksta nastala umetnika poetina celota. Nasprotno je pri avtobiografskem
branju avtor vseskozi prisoten v bralevih mislih. Tako branje ni kreativno, ampak analitino.
Brati avtobiografsko torej pomeni, spraevati se, kako se v tekstu razkriva avtor. Bralec se z
njim poistoveti, a se od njega analitino odmakne.
Peter Abbott (1988) oba anra, roman in avtobiografijo, uvra med literarne vrste, vendar
obenem opozarja, da so vsi teksti vedno meani in da istih tekstov ni, saj lahko tudi v fikciji
najdemo resnine, v zgodovinopisju pa izmiljene zgodbe.
Iz napisanega se nakazuje nekaj splonih ugotovitev. Zgolj znotraj tekstualni kriteriji ne
omogoajo zanesljivega razloevanja avtobiografije od fikcije, ampak je pri tem
nespregledljiva vloga bralca. Pri branju avtobiografij je vedno prisotno nekakno testiranje
resninosti, sploni orientacijski signali za bralevo osmiljanje teksta pa so praviloma
resninostni, ne fikcijski. Avtobiografski pripovedovalec v tekstu referira na biografska
dejstva, osebe, kraje in dogodke in jih identificira, kar pomeni, da bralcem z
individualizirajoimi in doloujoimi opisi omogoi dojeti, o katerih predmetih je dejansko
govor. Toda vsebine pripovedovalevih trditev vseeno niso enostavno preverljive z nao
lastno subjektivno izkunjo, ki je ena od oblik testiranja resninosti (Koron 2003: 74).
Zanimiva so tudi stalia raziskovalca avtobiografije Pika Burtona (1976: 329342), ki
opozarja na pomen otroke percepcije v avtobiografiji. Ugotavlja namre, da se veliko
avtobiografskega pisanja prienja v otrotvu in adolescenci, saj lahko s tem avtor v svoje delo
na simultan nain vnese dva razlina odnosa do asa, ki se temeljno razlikujeta, otrokega in
odraslega, in ki lahko oba simultano obstajata v sedanjosti, ki ostaja dominantna perspektiva
avtobiografije. Opisovanje otrotva piscu omogoi v sedanjosti pisanja izraziti doloene ideje
in obutja, ki bi mu jih njegova odrasla, reflektirana, aktivna zavest morda zavrnila.

36

Z vidika asovnosti je odrasel lovek namre navduen nad otrokim obutkom trajnosti
ivljenja, preden se je popolnoma razvila zavest13 o minljivosti naih ivljenj. Vpraanje
otroke perspektive v avtobiografiji je torej pomembno, saj je po Burtonu avtobiografsko
pisanje pravzaprav zgolj nain, kako ponovno predstaviti brezasnost v kasnejem obdobju
ivljenja, ki ga doloa zavest o minljivosti.
Vpraanje avtobiografskosti v nekem delu lahko poskuamo razreiti tudi s pomojo
pragmatinega modela za razloevanje fikcije in nefikcije, ki ga je pri doloevanju romanov v
svoji razpravi uporabila tudi Alenka Koron. To je triperspektivistini model, ki zajema tako
produkcijsko kot recepcijsko plat besedila, vzpostavlja pa tudi hierarhijo razloevalnih ravni.
Louje jih na pragmatino, semantino in sintaktino raven. Na pragmatini ravni kot dokaz
avtobiografije veljajo npr. aluzije na ta anr, dnevnika datiranja, ki predpostavljajo bralevo
testiranje resninosti, orientacijske anrske oznake, ki dokazujejo avtorjevo intenco,
linearnost dogajanja, identino ime protagonista in avtorja ter prvoosebna pripoved. Na
semantini ravni so za avtobiografijo znailni velika podobnost pripovedovalca z avtorjem,
preverljiva biografska dejstva, odsotnost irealnih fiktivnih elementov, opisi dejanskosti,
individualizirajoi, blinji, doloujoi opisi oseb, predmetnosti, dogodkov in drubenega
okolja, raba tevilnih preverljivih imen, stvarnih razmerij med osebami, datacij, druinskih
konstelacij, imen krajev in mestnih lokacij. Poleg tega so indikatorji resninosti tudi
detajlirano, konkretno predstavljanje zunanjega sveta, raba preteklika za opise spominov in
seveda fiksna, na pripovedovalca omejena notranja perspektiva, ki prikazuje ustvena
doivljanja oseb le od zunaj. Mnogi segmenti notranjega doivljanja, npr. sanje, ne
omogoajo resninostnega testiranja in se pribliujejo obmoju verjetnega in monega, ki si
ga avtobiografija deli s fikcijo. Za slednjo so znailne tudi zgostitve, upoasnitve in
pospeitve dogajanja, ustvarjene z asociativnim spominskim vezanjem pripovedi. S tem
rekonstrukcija ivljenjskega poteka prehaja v oblikovanje poteka spominjanja. Na zadnji,
formalno-strukturni ravni sta pri avtobiografiji mona dva temeljna principa asovnoprostorskega vezanja.

13

Burtonova interpretacija sloni na freudovski razlagi delovanja ega, zato skua povezavo
med avtobiografskostjo in konceptom asa razloiti s pomojo psihoanalitine metode, vendar
za mojo nalogo ta vidik ni pomemben, zato sem njegov izraz ego v skladu s pomenom, ki
ga ima v tej razpravi zamenjala z izrazom zavest o minevanju. (Burton 1976: 333335)
37

Prvi je teleskopiranje, torej sklapljanje in razklapljanje razlinih asovnih ravni ter

spominsko-asociativna stinost manjih pripovednih epizod in fragmentov, kar je znailno za
avtobiografijo in prvoosebno pripoved nasploh. Drugi je linearna kompozicija, v kateri veji
pripovedni sklopi sledijo naravnim danostim asa in prostora, kar spet velja za signal
resninosti. e je prepletanje obeh nainov zelo kompleksno, je asovna zgradba pripovedi
lahko blija romaneskni fikciji kot nefikciji. Literarizirano pripovedno oblikovanje in preplet
fikcijskih in nefikcijskih potez kaejo avtoreference na proces pisanja, vstop v sredino
dogajanja, ponavljanje motivov ter kontrastiranje blinjih in daljnih asov (Koron 2003: 76
79).

38

2. 4. AVTOBIOGRAFSKOST V LITERARNIH BESEDILIH

2.4.1 Elementi, ki kaejo na avtobiografskost

To poglavje poskua podrobneje analizirati elemente, ki govorijo v prid avtobiografskosti
nekega knjievnega dela.
V literarnih tekstih in njihovih anrih z recepcijsko razpoznavnimi avtobiografskimi
elementi/fragmenti ali referencami je v nasprotju z objektivno avtobiografijo v ospredju
subjektivna literarnost oziroma tenja avtorja po im vejem deleu fikcije v besedilu;14
avtorjeva prievanjskost in avtentinost ivljenjskih doivetij sta tako prisotni v veji ali
manji meri, odvisno od avtorjevega oblikovalskega namena, zato lahko govorimo v teh
primerih morda tudi o t.i. literarni avtobiografskosti, pri emer je v ozadju e omenjeni
sodobni pojav anrskega stapljanja in novih anrskih konstrukcij, ki so velikokrat tudi
kombinacije literarnih in neliterarnih anrov (Bonjak 2008: 43).
Blanka Bonjak v svoji razpravi Avtobiografskost v sodobni slovenski kratki prozi (2008)
pie, da se avtobiografskost literature kae v nainu oblikovanja, sicer po naelih literarnega
diskurza, pri emer pa je stopnja mimetinosti izredno visoka in so tovrstna besedila
sprejemana znotraj literarnega sistema. Predvsem je pa od bralca in njegovega horizonta
priakovanj (Jauss 1998) odvisno, ali bo resnine namige uspel deifrirati ali ne. Pri branju
avtobiografij je namre vedno prisotno nekakno testiranje resninosti s splonimi
orientacijskimi signali (Koron 2003: 74), ki jih izpostavlja avtobiografski pripovedovalec kot
nefikcijska oziroma biografska dejstva (npr. osebe, kraji, dogodki ipd.). To velja tudi za
literaturo z avtobiografskimi sestavinami, vendar je tukaj situacija e dodatno zapletena: poleg
tega, da zmore povpreen bralec bolj ali manj uspeno razbirati orientacijske signale
resninosti, je le-te velikokrat tudi teko deifrirati, saj jih avtor nemalokrat namenoma
14

Sicer pa prihaja v sodobni postmoderni literarni teoriji do pojava razgraditve binarne

dvojice fikcija : nefikcija zaradi naslednjih dejstev: 1) Fikcijski svetovi niso popolnoma
samostojni, marve parazitsko izhajajo iz resninega sveta, torej med fikcijo in nefikcijo na
ravni anrov ni ostrega reza, je le lestvica razmerij. 2) Fikcija je torej integralni del realnega,
kar pomeni, da je resninost t.i. indeksalen pojem, v odvisnosti od subjektivnega izkustvenega
sveta, kar pomeni, da nobenega od opazovanih izhodi jaz-tukaj-zdaj ne moremo imeti za
absolutni kriterij resninosti. To pomeni, da fikcija in resninost nista popolnoma loeni
podroji, tudi ni resninost prvotna, fikcija pa drugotna ali njena izpeljava/odraz.
39

preoblikuje v izrazito fikcijsko resninost, ki se zatem seveda izmika uspenemu dekodiranju

resninosti. //
V tej zvezi lahko govorimo o razlinih stopnjah razpoznavnosti avtorjevih avtobiografskih
signalov v literarnih tekstih // (Bonjak 2008: 44).
Bonjakova navaja tudi Julijo A. Sozino (2002: 199), ki je v razpravi Avtor in glavna literarna
oseba v slovenskem avtobiografskem romanu sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja
(2002) analizirala medsebojne odnose avtorja in glavne osebe v izbranih sodobnih romanih,
pri emer je ugotavljala stopnje avtentinosti glavne osebe z avtorjem in ugotovila, da ve ima
roman avtobiografske snovi, bolj je glavna oseba podobna avtorju ali se z njim e kar zliva v
celoto, vendar:
S pomojo svojega junaka avtor reuje mnoga pomembna nravstvena, zgodovinska in
filozofska vpraanja. // Tak umetnostni postopek je sicer blizu anru leposlovne
avtobiografije, vendar pa izmiljeni jaz glavne osebe nikdar ne postane avtorski jaz,
temve ostaja na meji med spomini, premiljanjem in umetniko domiljijo.
Pri literarni avtobiografskosti identinosti med avtorjem, pripovedovalcem in glavno literarno
osebo ni, torej po Lejeunu ni sklenjene avtobiografske pogodbe, kot je v pravi/objektivni
avtobiografiji.
Kaj je lahko v literarnem delu enskih avtoric avtobiografskega? Zagotovo je to snov oziroma
tematika (ljubezen, boleina, hrepenenje, smrt, zakonska zveza, spolnost, druinska razmerja,
vzgoja, iskanje lastne identitete, odnos moki enska, odnos enska otrok, politika, jezik,
poloaj ensk v drubi, emancipacija, iskanje enske identitete, odnos do umetnikega
ustvarjanja, e posebej literarnega ), poleg izmiljenih literarnih oseb pa lahko nastopajo
tudi avtentine osebe:
Literarna oseba se sicer res oblikuje v procesu pisanja in branja kot znotrajbesedilni element,
vendar jo avtor in bralec lahko dopolnjujeta z znanimi modeli, s spominskimi predstavami itd.
Poleg povsem fiktivnih literarnih oseb brez zunajliterarnih referentov se v literarnih delih
pojavljajo imena z bolj ali manj opazno zunajliterarno referenco, naj gre za zgodovinsko
resnina in izpriana imena v literarnem delu ali za fikcijska imena, za katerimi se skrivajo
povsem konkretne stvarne osebe (eh 2008: 25).

40

Lahko pa so nastopajoe osebe verzije resninih oseb (npr. Duan Pirjevec je v romanu
Nedeljke Pirjevec Zaznamovana poimenovan kot Andrej Strnad; Coco Dias v istoimenskem
romanu pa je pravo ime glavnega junaka). Avtentini so lahko prikazi prostora oziroma kraja
in asa, prav tako dogodki oziroma avtoriina doivetja, njeni pogledi na svet in lastno
ivljenje.
Pripovedni as najizraziteje prikazuje razliko med fikcijo in prvoosebno pripovedjo, posebej
e gre za preteklik, ki je v pripovedni prozi najvekrat uporabljen as. Preteklik v prozi
oznauje dvoje, dejansko sedanjost ali dejansko preteklost. V fikciji preteklik pomeni
dejansko sedanjost, ker se fiktivni elementi skozi pripoved sproti oblikujejo. V prvoosebni
pripovedi pa gre za pravo preteklost, kajti to je preteklost pripovedovalke/pripovedovalca.
Glede na stopnjo fingiranosti pripovedovalca pa nadalje loimo, v kolikni meri je ta
preteklost skladna z resninostjo, koliko pa gre za kvazirealnost. im bolj je namre
pripovedovalec fingiran, tem bolj je tudi njegova preteklost fingirana, kvazi.
Miran Hladnik (1989: 463464) razlikuje tri stopnje v razmerju med snovjo in
avtobiografskim besedilom, ki zadevajo avtorja: spominjanje, podoivljanje in literarno
oblikovanje snovi. Podoivljanje je mogoe ele na osnovi spominjanja; spominjanje zahteva
pretekli as, doivljanje pa izraa identiteto doivljajoega s pripovedujoim skozi sedanjik.
Avtor se torej spominja preteklosti in to mu omogoa, da jo podoivlja.
Najveji problem avtobiografske literature je vpraanje verodostojnosti navedb. asovna
oddaljenost trenutkov, o katerih pie avtor/avtorica, subjektivni odnos do dogodkov, osebnosti
in problem opazovanja lastne osebnosti lahko v veliki meri spremenijo sliko o ljudeh in asu.
Zaradi tega in pa zaradi pripovednega asa, ker ne gre za spominsko literaturo, je treba na
avtobiografsko literaturo gledati z rezervo. Dogajanje torej ni povsem zgodovinsko in
kronoloko kontinuirano; upotevati moramo avtorjevo svobodno voljo, ki svoje ivljenje
prikazuje po lastnem obutku. Za avtobiografsko literaturo je tudi znailno, da posamezni
dogodki niti niso povsem natanno doloeni.
Pri pripovednem prostoru gre za vpraanje, kam/kje je pripoved umeena oziroma, kje se
dogaja. Avtorji lahko knjievni prostor poimenujejo neposredno, torej geografsko preverljivo.
Drugi nain pa dopua, da avtor knjievni prostor preimenuje, a vseeno ni teko razbrati,
katerega v resnici predstavlja.
41

Silvija Borovnik v prispevku Ne le vijaek v kolesju zgodovine (1998) o avtobiografskosti pri

Vinku Olaku pie, da lahko imena krajev v romanu Hagar razvozlamo z lahkoto (Maralovo
je Velenje, Venetovo je Slovenj Gradec ), prav tako imena posameznikov, ki v literarnem
delu nastopajo.
Miran tuhec meni, da je pri vpraanju avtobiografskosti ali avtobiografinosti posebej
pomembno opredeljevanje do tega, koliko je je prisotne. In ali so podatki, ki iz nje izhajajo,
vkljueni zavestno ter s posebnim namenom, ali pa vendarle gre za spontane spodbude
pieve podzavesti. Drugi aspekt po njegovem, mimo katerega ne more nobeno resno
razmiljanje o tej temi, je stvar doloanja dejanske prisotnosti resninega v neresninem,
literarno-umetnikega kombiniranja fakta s fikcijo. Na ta problem je e leta 1957 v knjigi
Die Logik der Dichtung opozorila nemka teoretiarka Kte Hamburger s tem, da je
umetniko ustvarjalnost uvrstila med dejavnosti, katerih rezultat je fingirana resninost. Dalje
se upovedovanja resnice in e zlasti pojma umetnike resnice s potrebno zavzetostjo zaveda
tudi teorija, ki je kategorijo pripovedovalca uvedla tudi zato, da bi loila med resninim
svetom in njemu pripadajoim avtorjem na eni strani ter izmiljenim svetom, o katerem
pripoveduje pripovedovalec, tudi sam teoretska predpostavka in del pripovedi (tuhec 2008:
90).
Bistven signal avtobiografskosti je zagotovo istovetnost med avtorjem, (prvoosebnim)
pripovedovalcem/pripovedovalko in glavno osebo.

42

2.4.2 Pripovedovalec/pripovedovalka v avtobiografskem anru

Pripovedovalec je navidezna znotrajbesedilna figura, ki pripoveduje epsko besedilo in s tem
prevzema odgovornost za vse, kar se v besedilu dogaja oziroma za vse denotacije in
konotacije, ki jih vzpodbuja njegova pripovedna struktura (tuhec 2000: 29).
Tipologij pripovedovalcev je veliko. Najznamenitejo je zagotovo izdelal Franz K. Stanzel,15
ki pripovedovalca deli na avktorialnega, prvoosebnega in personalnega. Njegovo teorijo
pregledno povzema Janko Kos v literarnem leksikonu Roman (1983).
Avktorialni pripovedovalec pomeni pripoved osebnega pripovedovalca, ki se mea v
pripovedovano dogajanje ali ga komentira. Nad njim ima pregled, zato lahko o njem obirno
poroa, vmes pa lahko uporablja tudi scensko predstavljanje. To, o emer poroa, je v
preteklosti.
Druga vrsta pripovedne situacije je po Stanzlu jazova, kar pomeni, da je pripovedovalec
ena od literarnih oseb v sami pripovedi, ki je dogajanje sama doivela ali opazovala. Tudi tu
prevladuje poroujoa pripoved, scenska ji je zgolj podrejena.
Tretja vrsta pripovedi je personalna. Pogoj zanjo je, da pripovedovalec iz pripovedi tako reko
izgine ali se umakne za same literarne osebe. V tem primeru bralec sam neposredno stoji sredi
dogajanja ali pa se mu to prikazuje skozi zavest ene od literarnih oseb, ki s tem postane
persona, torej vloga, s katero se bralec lahko istoveti. Znailna za takno pripovedno
situacijo, ki zbuja iluzijo neposrednosti, je scenska pripovedna perspektiva.
Kos (1998) opozarja, da opisane kategorije ne veljajo le za roman, ampak za vse oblike
pripovedne proze, da pa se je Stanzel ukvarjal predvsem s tipologijo romana. Po njegovem
obstajajo trije temeljni tipi romana: avktorialni roman, jazov roman ali roman jaza in
personalni roman. Kljub temu je ob tem ugotovil, da se v romanu le redko uresnii ena sama,
ista pripovedna situacija in da veina del prehaja iz ne v drugo, npr. k sintezi jazovega
in personalnega naina.

15

Glej: Franz K. Stanzel: Die Typischen Erzhlsituationen im Roman. Wien-Stuttgart, 1955.

43

Pomembno kritiko in dopolnitev Stanzlove pripovedne tipologije je napravil Janko Kos v

svoji razpravi Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca (1998). Podlaga mu je bila
uveljavljeni Stanzlov tipoloki model pripovedovalca. Pomanjkljivost Stanzlove sheme vidi v
tem, da je prvoosebni pripovedovalec, ki je sicer nujna kategorija v tipologiji, v njej
postavljen na isto raven kot avktorialni in personalni. S tem se namre meajo razline
pripovedne ravni.16 Zato je predlagal tri nove dvojice, od katerih vsaka temelji na drugani
tipoloki ravni, eprav se te seveda tudi kriajo med sabo. V prvo so uvreni prvoosebni,
drugoosebni in tretjeosebni pripovedovalec, v drugo, ki je popravljena Stanzlova, pa
avktorialni, namesto prvoosebnega, virtualni in personalni pripovedovalec. V tretjo tipoloko
trojico pa je Kos uvrstil lirskega, epskega in dramskega pripovedovalca. Prvi in tretji tipoloki
model sta izpeljana iz razlik med pripovednimi modeli, ki so notranje- ali zunanjeformalne.
Razlikovanje v drugi tipologiji je tudi vsebinsko, torej vezano na duhovnozgodovinske
premike v razvoju pripovedovalca.
Prva pripovedna tipologija (prvoosebni, drugoosebni in tretjeosebni pripovedovalec) je
ahistorina, saj je utemeljena v sami strukturi jezika. Najstareja izmed teh oblik je raba
tretjeosebnega pripovedovalca, eprav Kos ugotavlja, da je verjetno prvoosebna pripoved
tretjeosebni v tem pogledu vsaj enakovredna, saj se v celotni zgodovini svetovne literature
oba tipa pripovedi nenehno izmenjujeta, kar velja vse do modernizma. Rabo prvoosebnega
pripovedovalca e Stanzel povezuje tudi s pisemskimi, dnevnikimi in kvaziavtobiografskimi
romani.
Avktorialni pripovedovalec se dviga nad pripovedne osebe in dogajanje, ima pregled nad
njimi, jih vodi in nadzira. Je vseveden, vtika se v pripoved in komentira. Vendar je vpraanje,
ali res vse ve. Pravilneje in natanneje bi po Kosu bilo rei takole: vse, o emer pripoveduje,
postavlja v okvir ene same, zaokroene, trdne in dokonne resnice. Oseb in dogajanja, ki jih
postavlja avktorialna pripoved, ni mogoe razumeti drugae, kakor jih je predstavil
pripovedovalec. Stvarna dejstva so nedvomna, tudi moralni, socialni, metafizini in
nadnaravni smisel je nepremakljiv. Avktorialni pripovedovalec posreduje popolno resnico o
svojem svetu in le v tem smislu je vseveden. Iz prve tipoloke trojice bi najbolj ustrezal
tretjeosebni pripovedovalec, eprav je mogo tudi prvoosebni.
16

Janko Kos opozarja, da sta do prvoosebnega pripovedovalca kritina e teoretika Wolfgang

Kayser in Wayne C. Booth, e da je zanemarljiv, ker po svojem pomenu in vlogi ni
enakovreden prvima dvema.
44

To je po Kosu e dodaten dokaz, da je Stanzlova tipologija neveljavna, saj avktorialnega in

prvoosebnega pripovedovalca postavlja drugega drugemu ob bok. Znailna simbioza obeh je
npr. kvaziavtobiografski roman, to je roman s fiktivno glavno osebo, ki je po svoji obliki
avtobiografija.
Z modernizmom nastopi personalni pripovedovalec. Ta posreduje vsebino zavesti, ki je
neposredna resninost osebnega izkustva govorca in se je ne da spraviti na skupni imenovalec
ene same resnice, saj ta ostaja negotova in odprta na vse strani. Personalni pripovedovalec
lahko nastopa v prvi, drugi ali tretji osebi, vedno pa gre za stanje jaza, zavesti, subjektivitete,
ki je sicer resnina, a nikoli pripeta na trdno podlago resnice.
O razvoju naratologije in personalnem pripovedovalcu Miran tuhec pie:
Zadnji tip je nadaljnji razvoj naratologije vsaj mono problematiziral, e ne kar negiral. Z
uvedbo pojma fokalizacije, natanneje notranje fokalizacije je namre postal tip personalnega
pripovedovalca nepotreben. Z vidika gramatine kategorije glagolske osebe poteka personalna
pripoved v tretji osebi, enako kot avktorialna, obseg njene vednosti pa personalnega
pripovedovalca izenai s prvoosebnim. Z uvedbo notranje fokalizacije in pojma narativni
sitem, ki vkljuuje ob pripovedovalcu tudi fokalizatorja, je mogoe zato povsem pregledno
ugotoviti, da primerjava med posameznimi tipi pripovedovalca (predvsem personalnim in
avktorialnim) nujno izpostavi fokalizatorja, torej tistega, ki dogajanje gleda. Ne gre torej za
spremembo avktorialnega v personalno pripovedovanje, ampak za premik fokalizacijskega
kota, za spremembo zunanje v notranjo fokalizacijo (tuhec 2000: 31).
Na podlagi povedanega se lahko povsem strinjamo z revizijo Stanzlove tipologije v smeri, ki
jo je nakazala Mieke Bal v tudiji Prema kritikoj naratologiji (Biti 1992), in sicer z ukinitvijo
personalnega pripovedovalca (tuhec 2000: 31).
V literarni praksi obstaja cela vrsta besedil, v katerih je glavni pripovedovalec uvedel e
kaknega pripovedovalca. V tem primeru loimo posamezne pripovedovalce po stopnji
njihovega vkljuevanja v pripoved, prvostopenjskega, drugostopenjskega in tako naprej.
Sholomit Rimmon Kenan uporablja v Narative Fiction izraz hipodiegetini pripovedovalec.
Ob tem je potrebno poudariti, da uvedba drugostopenjskega (ali tretjestopenjskega)
pripovedovalca povzroi nastanek pripovedi v pripovedi, in to tako, da se pred bralcem tvori
samostojen svet drugostopenjskega dogajanja, podprt s svojo neodvisno deiktino strukturo.
45

Drugostopenjski pripovedovalec je lahko njen del ali ne, odvisno od lege, ki jo do

pripovedovane predmetnosti zavzame (tuhec 2000: 3132).
Virtualni pripovedovalec je znailen predvsem za postmodernistine pripovedi, saj posnema,
igra, silmulira vlogo avktorialnega ali personalnega pripovedovalca, v resnici pa ni ne eno in
ne drugo. Je le videz, se igra z videzom. Lahko nastopa v vseh treh oblikah iz prve tipoloke
trojice.
Tretja Kosova tipologija (lirski, epski in dramski pripovedovalec) je povezana z literarnimi
vrstami. Lirski pripovedovalec govori o isti subjektivnosti svojih pripovednih oseb, govori
pa na nain tihega, notranjega govora. Dramski pripovedovalec govori kot dramski subjekt, v
dialogih, monologih in zunanjem, glasnem govoru. Opua pripovedne opise, orise in
poroila. Epski pripovedovalec enakovredno, vsestransko in soasno pripoveduje o vseh
monih plasteh resninosti. Je sinteza subjektivnosti, objektivirane subjektivnosti in
objektivnosti. Je lahko prvo-, drugo- ali tretjeoseben, avktorialen, personalen ali virtualen.
V avtobiografiji je najobiajneji prvoosebni ali jazovski pripovedovalec, eprav so med
pripovedujoim in doivljajoim jazom razlike v izkustvu in zrelosti, saj govori
pripovedovalec skozi filter spomina, zato se ne more nikoli poistovetiti z glavno osebo in torej
ne more postati personalni pripovedovalec, kakren je moen v avtobiografskem romanu.
Ena od razloevalnih znailnosti avtobiografskega romana je tudi notranji monolog. V
avtobiografiji je namre nemogo, saj je perspektiva subjektovega govora vedno zunanja in
panoramska. Avtor na preteklost gleda z distance, jo v besedilih logino organizira in ima
pregled nad celotnim dogajanjem. Zato je perspektiva v avtobiografiji zunanja in panoramska,
ne pa notranja in scenska, kot je lahko v avtobiografskem romanu.
O Stanzlovi teoriji pripovedovalca je pisal tudi Igor Grdina (1994: 22) v svoji doktorski
disertaciji, kjer je izpostavil, da je Stanzel ob razmiljanju o pripovednih delih v prvi in tretji
osebi opozoril na pomembnost telesne navzonosti ali odsotnosti pripovedovalca v tekstu za
motivacijo pripovedovanja:
Prav iz fizine navzonosti ali nenavzonosti izhaja zelo pomemben, morda najbistveneji
dejavnik razlikovanja v pripovedovalevi motivaciji za dejanje pripovedovanja. Za telesnega
pripovedovalca je ta motivacija eksistencialna ter je neposredno odvisna od njegove
46

ivljenjske izkunje, preivetih radosti in alosti, razpoloenj in potreb. Motivacija tu zaradi

tega ne more postati nekaj usodnega, neizbenega, prisilnega.
Toda pripovedna motivacija lahko nastane tudi iz potrebe za urejenim pogledom, iz iskanja
smisla oienega, zrelega JAZa, ki je kos ivljenjskim tegobam in zablodam. Pripovedna
motivacija je tu, eprav iz mnogo veje izkustvene distance, prav tako eksistencialno
pogojena, ker se v pripovednem tekstu v prvi osebi doivetje in izkunja v pripovednem
postopku praviloma zlivata v avtentino enotnost (Stanzel 1992: 178200).
Prvoosebna pripoved, ki je izraz telesne navzonosti pripovedovalca, skratka vselej, eprav
po razlinih poteh vodi k tekstni eksistencialni enotnosti doivetja in pripovedovanja.
Grdina meni, da je Stanzel dejansko opozoril na vzrok, zakaj je fingirana avtobiografija tako
zanimiva za pripovednika: razlog lei v nujno eksistencialni motivaciji prvoosebnega
pripovedovalca za pripovedovanje. Pri tretjeosebnem pripovedovalcu Stanzel ne vidi
eksistencialne motivacije za pripovedovanje, temve le knjievnoestetsko. To pomeni, da
ustvarjalec avtobiografije, ki s tretjeosebno pripovedjo fingira neavtobiografskost, tako ravna
ne zaradi najglobljih eksistencialnih razlogov, ker bi npr. bralca rad preprial o
neavtobiografskosti svojega pisanja, temve zaradi docela estetskopripovednih, tj. oblikovnih
hotenj. Grdina se strinja s Stanzlovo mislijo o eksistencialni motivaciji za pripovedovanje pri
telesno navzoem prvoosebnem pripovedovalcu in o knjievnoestetski motivaciji pri telesno
nenavzoem tretjeosebnem pripovedovalcu v avtobiografiji.
O pripovednih poloajih v avtobiografski prozi je pisal tudi France Bernik (1999: 279284).
V svoji razpravi Avtobiografsko v noveji slovenski prozi sicer ne uporablja eksplicitno
poimenovanja avtobiografski roman, se pa s stalia naratologije ukvarja z avtobiografskostjo
v slovenski vojni prozi, torej v literaturi. Za prikazovanje avtobiografskosti je po njegovem
najprimerneja prvoosebna, monofiguralna pripoved, eprav lahko tudi tretjeosebna,
multifiguralna pripoved vsebuje avtobiografsko sporoilo, le da je to v njej bolj prikrito.
Monofiguralna je pripoved, v kateri je v ospredju ena oseba, ki pripoveduje le o lastnih
doivetjih in izkunjah ter samo o preteklem, konanem dogajanju ali o poteku dogajanja,
katerega razplet e ni znan. Zanjo je najprimerneja prvoosebna pripoved, saj ta ukinja
distanco med dvema razlinima jazoma, med doivljajoim in pripovedujoim jazom. V prvo
sodijo dela, kjer te distance ni, saj se v njih prvoosebni pripovedovalec poistoveti z
doivljajoim jazom.
47

Zato prikazujejo tematiko v avtentini, verodostojni obliki brez kasnejega vrednotenja.

Drugana so po Berniku dela, kjer je distanca med jazoma veja. V njih prevladuje
pripovedujoi jaz, zato je zanje znailna pisateljeva tenja po preoblikovanju, dopolnjevanju
oz. vrednotenju spominskega gradiva. Pripovedovalec se od dogodkov delno distancira, saj se
zaveda, da jih ne more popolnoma obnoviti, ne distancira pa se od pripovedovanja o teh
dogodkih. Poudarek je torej na pripovedi, kar je blije avtobiografskemu romanu, in ne na
prievanju o realnih, empirino izkazanih doivetjih; to bi bilo namre znailno za
avtobiografijo.
Knjiga Kte Hamburger Die Logik der Dichtung (1957) spada med tista teoretina dela, ki
izraajo dvom o absolutni uporabnosti kategorije pripovedovalec v raziskovanju pripovedne
proze. Avtorica pojasnjuje odnos med pesnitvom, pri emer ima v mislih celotno
knjievnost, in realnim svetom. Ko pregleduje pripovedi razlinih oblik, opozori, da je nujno
razloevati med zgodovinopisnim delom in literarno pripovedjo. Le-ta in sploh celotna
knjievnost ji pomeni imitacijo realnosti in kvazirealnosti. Namesto teh dveh oznak uporablja
tudi pojem mimezis v podobnem smislu, kot ga je poznala antika; knjievnost ni realnost, je le
njeno na poseben nain potekajoe posnemanje ali oponaanje, ki nastane kot produkt
ustvarjalnega akta. Samo pisec zgodovinskega dokumenta je identien s pripovedovalcem v
njem. Zaradi tega ne moremo govoriti v tem primeru o pripovedovalcu, ker pomeni ta pojem
v literarni terminologiji le epskega pripovedovalca, ki ni istoveten z ustvarjalcem literarnega
dela (pisateljem). V nadaljnjem izvajanju avtorica nasprotuje uporabi pojma pripovedovalec,
ker meni, da omogoa, kljub preprianju o njegovi fiktivni naravi, preve personificirano
razumevanje pripovedi. Zato predlaga uvedbo pojma pripovedna funkcija, ker je
prepriana, da ustreza pojem pripovedovalec samo prvoosebni pripovedi, kot jo je doloil
Stanzel.
Pripovedovalec/pripovedovalka v avtobiografski literaturi je torej lahko prvo- ali
tretjeoseben/-a, lahko pa celo nadoseben/-a ali neznan/-a. Lik glavne knjievne osebe je
pisateljev avtoportret in najvekrat kot (prvoosebni) pripovedovalec poroa o dogodkih //
v prvi osebi.17

17

Prirejeno po Enciklopedija Slovenije I, Ljubljana, 1987, str. 197.

48

e je pripovedovalec tretjeoseben, gre veinoma za fingirano, kvazibiografijo. V tem primeru

govorimo o vsevednem, avtoritativnem, avktorialnem pripovedovalcu. Njegova pripovedna in
asovna perspektiva je iroka, scenska, najvekrat uporabljen pa je pretekli as. Zanj je
znailen avtobiografski zorni kot, ki ubeseduje samo tisto, kar v drubeni stvarnosti avtorja
zajema pogled od avtorskega jaza (povzeto po Hoevar 1994: 1920).
Vedno je potrebno loevati avtorja (t.j. pripovedni subjekt) in protagonista (t.j. pripovedni
objekt), ki je sicer lahko tudi avtor sam. Knjievni protagonist razlaga samega sebe z vsemi
svojimi lastnostmi in se lahko nenehno spreminja oziroma razvija. Po svoji radoivosti,
samospraevanju, samoraziskovanju, nemirnosti izraziti eljo po vedenju in ljubezni do
ivljenja je lahko zelo podoben avtorju samemu. Vasih je med njima skoraj nemogoe
potegniti lonico, tako mono sta si podobna. Po drugi strani pa je avtor vendarle ves as
korak za protagonistom; pie svojo knjigo, uporablja razline naslove (povzeto po: Gregori
1995: 25).
V avtobiografiji je perspektiva subjektovega govora vedno zunanja in panoramska, kar
pomeni, da avtor gleda na preteklost z distance, jo v besedilu logino organizira in ima
pregled nad celotnim dogajanjem. Vedno gre torej za osebnega ali avtorskega
pripovedovalca.18
Med avtobiografijo v ojem smislu in avtobiografsko prozo obstaja razlika, ki jo je
najpregledneje opredelil Gerard Genette v knjigi Fiction et diction, objavljeni leta 1991.
Genette je (podobno kot Lejeune)19 izhajal iz potrjenih narativnih postavk (avtor, lik,
pripovedovalec) in s pomojo le-teh klasificiral pripovedne modele z ozirom na odnos avtor
pripovedovalec lik. Oblikoval je naratoloke trikotnike, ki doloajo razline tipe njihovega
medsebojnega odnosa:
a) avtobiografski odnos: identiteta avtorja, pripovedovalca in lika;
b) biografsko pripovedovanje: identiteta avtorja in pripovedovalca obstaja, ne obstaja pa
identifikacija nobene postavke z likom;
c) homodiegetska fikcija: avtor ni identien niti z likom niti s pripovedovalcem,
identina sta lik in pripovedovalec. To je klasien primer romanesknega
pripovedovanja v prvi osebi, tj. v (psevdo)avtobiografskem romanu;
18
19

Prav tam.
Dodala Milena Kerndl.
49

d) heterodiegetska avtobiografija ali avtobiografija, pisana v tretji osebi, v kateri obstaja

identiteta avtorja in lika, a nobeden od njiju ni identien pripovedovalcu;
e) heterodiegetska fikcija (pripovedovanje v tretji osebi, v kateri ni nobene enakosti
(identinosti) niti v eni postavki.
Avtorji lahko zelo vee koketirajo z narativnimi strategijami avtobiografskega diskurza z
namenom, da kolikor je le mogoe, pribliajo meje tistega, kar se je v resnici zgodilo s
subjektivnim odnosom ali pa po drugi strani ustvarjajo na nekaterih mestih visoko stopnjo
fikcionalizacije, ki omenjene meje uniuje, kar posledino temu pripelje tudi avtorja do lastne
narativne avtodestrukcije (Sabli Tomi 2002: 2021).
Povzamem lahko, da je avtobiografskim tenjam pisatelja najblija tista proza, v kateri je
izpostavljena ena oseba (prvoosebni pripovedovalec), ki pripoveduje samo o sebi, o svojih
dogodkih in doivetjih. Avtor je hkrati pripovedovalec in oseba v pripovedi, njen sestavni del.
Povedano drugae, avtobiografski izpovedovalec je hkrati literarni lik in e avtor. V
avtobiografskem romanu pa je pripovedovalec lahko tudi neznan, nadoseben, neoseben ali
brezoseben, za razliko od avtobiografije, kjer je oseben ali avtorski. V avtobiografiji gre
vedno za govor samega avtorja. Nanj opozarjajo dejstva, ki so realnozgodovinska, tudi e je
avtor skrit za fiktivnim pripovedovalcem.

50

3 ANALIZA PRIPOVEDNE PROZE

Analiza pripovedne proze je razdeljena v dva dela:
Prvi del analizira tiri pripovedna dela iz enske avtobiografske tradicije, in sicer:
- avtobiografske rtice Zofke Kveder Vladka Mitka Mirica (1978),
- potopis Alme Karlin Samotno potovanje v daljne kraje (2006),
- avtobiografijo Ilke Vate Podobe iz mojega ivljenja (1974) in
- spomine Angele Vode Skriti spomin (2005).
V drugem delu tega poglavja so podane analize del sodobnih slovenskih romanopisk (izjema
so Havaji na papirju (2005) Vesne Vuk Godina), ki so nastala na avtobiografski podlagi.
Pozornost je namenjena elementom, ki govorijo za in proti tej tezi in so bili osvetljeni v
prejnjih poglavjih, v katerih smo ugotovili, da gre za zelo problematien odnos med
avtobiografijo in avtobiografskim romanom. Podobnosti med njima so velike, razlikovanja pa
pogosto zapletena. Torej gre predvsem za razmerje med resninostjo in fikcijo.
Da bi bila primerjava laja, je prvo obravnavano delo literarna avtobiografija Mire Miheli
Ure mojih dni (1985) izhodie za primerjavo med avtobiografijo in romanom.
Ostala obravnavana pripovedna dela so:
- Nada Gaborovi: Malahorna (1989),
- Lidija Asta: Lidija Skozi trnje do zvezd ali avtobiografija neke triintridesetletnice (1992),
- Nedeljke Pirjevec: Zaznamovana (1992),
- Nedeljka Pirjevec: Saga o kovku (2003),
- Brina Svit: Smrt slovenske primadone (2000),
- Brina Svit: Moreno (2003),
- Brina Svit: Coco Dias ali Zlata vrata (2008),
- Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan (2001),
- Suzana Tratnik: Tretji svet (2007),
- Vesna Milek: Kalipso (2000),
- Vesna Vuk Godina: Havaji na papirju (2005) in
- Eva Pacher: udoviti klon (2005).

51

3.1 AVTOBIOGRAFSKA TRADICIJA V DELIH SLOVENSKIH AVTORIC

Zofka Kveder
Vladka, Mitka Mirica
Zofka Kveder je bila, kot je zapisal Ivan Cankar, prva samosvoja slovenska pisateljica. Bila
pa je tudi avtorica feministino usmerjenih lankov v prvi slovenski enski reviji Slovenka in
ena prvih, ki so le tudirat v tujino. Sodi med najpomembneje slovenske enske.
Rodila se je leta 1878 v Ljubljani, v dokaj premoni druini. Odraala je v Lokem Potoku
na Notranjskem, ki je bil v tistem asu ena najrevnejih in najbolj zaostalih sosesk na
Slovenskem. Od tam so ljudje odhajali za kruhom v tujino. Oe, Janez Kveder, ki je bil sicer
nadarjen in irokosren mo, se je vdajal pijai in s tem grenil ivljenje svojim trem otrokom
in eni. Mati Nea pa je bila izredno pobonjakarska, emerna in ozkosrna enska.
Pretresljive so besede, ki jih je naslovila leta 1899 na mater v rtici v Teki uri:
Mati, e nikdar ti nisem oitala, zakaj mi nisi bila to, kar bi mi morala biti, sedaj ti oitam!
Sama sem! Strah me je! Strah me je pred seboj, pred svetom, pred ivljenjem! (elih, Anti
idr. 2007: 154)
Stara sta se nad njo vekrat fizino znesla, zato je uvidela, da se mora od doma popolnoma
odtrgati. Za nekaj asa se je zaposlila v odvetniki pisarni klerikalca dr. Ivana uteria. Od
tu je leta 1898 zaela poiljati svoje resnine podobe iz ivljenja, pa tudi domiljijske,
raznim listom: Slovenki, Edinosti v Trst, Slovenskemu narodu, Domu in svetu in ti so jih
zaeli objavljati. Kasneje ji je eden od pisarnikih predstojnikov prepovedal pisati, e posebej
v liberalni Slovenski narod. e pa e mora, naj pie pod mokim imenom. Tako se je
Kvedrova e na zaetku pisateljevanja znala v politinem precepu. e takrat je bila drubeno,
narodno zavedna ter borka za enske pravice.
1889 se je zaposlila v urednitvu Edinosti in Slovenke. Ker ni imela mature, se je vpisala na
univerzo v Bernu. Zaradi pomanjkanja sredstev jo je kmalu zapustila in odla v Prago, kjer je
ivel njen zaroenec, tudent medicine in pesnik hrvake narodnosti, Vladimir Jelovek.

52

Spomladi 1900 je napisala rtice za svoj knjini prvenec Misterij ene,20 izdan v samozalobi. Z njo je razburila slovensko kulturno javnost, ki ni hotela sprejeti knjige z drznimi
podobami iz enskega ivljenja (elih, Anti idr. 2007: 155).
Ob izidu so se namre oglasili vsi slovenski asniki in literarne revije, saj je pisateljica s svojo
neprizanesljivo kritiko in prikazom poloaja ensk razburila tako konzervativne recenzente
kot tiste, ki so se imeli za napredne in svobodomiselne, a se jim je enska podrejenost prav
tako zdela nekaj samoumevnega. Zbirke rtic niso ocenjevali z literarno teoretinimi merili,
ampak so se v svojih zapisih predvsem zgraali nad pisateljiinim prikazovanjem bede
prostitutk in delavk. V marsikateri kritiki pa je postala predmet ironinega posmeha celo
pisateljica, njen videz in njeno osebno ivljenje.21
V Misteriju ene so opisane razline usode ensk; od kmeke ene do mestne prostitutke, od
mlade ene priletnega bogataa do izmuene revne matere, od majhne deklice do onemogle
starke. Vsaka rtica nosi svojo alostno in skrivnostno zgodbo. Idejo dela je avtorica zapisala
v uvodu: Nisem hotela vlaiti enskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki
ga ne vidijo, da vedo zanj in da spotujejo eno radi nje in njene temne zagonetne usode.
S knjinim prvencem in lanki je Zofka Kveder postala ena izmed osrednjih akterk
slovenskega enskega gibanja. V svojem prakem obdobju je v petih letih napisala e tiri
knjige. V Pragi je verjetno preivela najlepa leta. Od tam je osvajala domovino s svojimi
knjigami. Leta 1904 je zaela z urejanjem mesenika Domai prijatelj, ki je prihajal skoraj v
vsako slovensko hio. Takrat je bila tudi mentorica Preihovemu Vorancu. V teh letih so
zaeli igrati tudi njene enodejanke, ki so izle pod skupnim naslovom Ljubezen (1901).
Sledile so zbirke: Odsevi (1902), Iz naih krajev (1903) in Iskre (1905). Pomembneja je
20

Knjiga je bila natisnjena v Pragi, v tiskarni Emanuela Stivina. Za tisti as je bila zelo
moderno opremljena. Ilustracije E. Nora so precej morbidne in drzne, zato ni udno, da je
knjiga tudi zaradi tega poela marsikatero kritiko. Na prvi strani je risba izmaliene enske, ki
trpi v porodnih boleinah (satanskih krih), takoj na naslednji strani pa je portret avtorice.
Slikama sledi geslo Laure Marholmove (nemke feministke) iz knjige Das Buch der Frauen,
ki se v prevodu glasi: ena nima lastne usode. Ne more je imeti, ker ne more biti sama. Tudi
ne more postati usoda, ne neposredno, ne po tem, kar povzroa. imbolj je ena, imbolj je
nadarjena, tembolj postane mo, ki jo vzame za svojo, njena usoda po tem, kar je sam kot
mo, in po tem, kar ji more dati mo (Zofka Kveder: Misterij ene. Spremna beseda: Erna
Muserjeva).
21

http://s2.ned.univie.ac.at/lic/autor.asp?paras=/lg;3/aut_id;26951/Literatur im Kontekst/ Kveder, Zofka

53

socialna drama Amerikanci (1908). V Pragi se ji je rodila prva hi Vlada in poroila se je z

Jelovkom.
Leta 1906, ko je Jelovek konal tudij, se je druina preselila v Zagreb, kjer je pisateljica
postala urednica priloge Frauenzeitung pri Agramer Tagblatt in rodila e dve herki, Mao in
Mirico. Po rojstvu Mirice (1911) je zakon zaradi moevih ljubezenskih afer po pisateljiinem
poskusu samomora dokonno razpadel. Dobro leto po loitvi se je cerkveno poroila z
novinarjem Jurajem Demetroviem (elih, Anti idr. 2007: 156).
Leta 1914 je napisala svoj prvi roman Njeno ivljenje, v katerem so kompleksno
predstavljene razline podobe enskosti. V slovenski periodiki se je na roman odzval le
Ljubljanski zvon.
V romanu pripoveduje o nesreni enski, poroeni s lovekom, ki ga komajda pozna,
alkoholikom, kvartopircem, ki uniuje ivljenje njej in njunim tirim otrokom. Ko se ena po
moevi smrti in smrti njenih treh otrok zave, da ji je ostal samo sin, ki nosi znaajsko
dediino oeta, vzame stvari v svoje roke in najprej ustreli sina, nato pa sodi e sebi.
Med vojno je v hrvaini napisala tudi svoj najpomembneji roman Hanka, na katerega sta se
hrvaka in slovenska kritika ivahno odzvali, vendar recenzentom problematika, ki jo opisuje
roman, ni bila blizu. Protivojni roman v pismih, ki je slovenski prevod doivel leta 1938,
govori o usodi mlade Poljakinje, ki je v asu 1. svetovne vojne doivela zakonsko krizo in
novo ljubezensko zvezo. Glavna sporoilna vrednost tega njenega dela je, da imajo tudi
enske pravico do svobodne izbire partnerja.
Leta 1917, med vojno vihro, se je Zofka Kveder lotila e enega drznega podviga, saj je zaela
izdajati revijo enski svijet, v kateri je objavljala tudi lanke o enskem gibanju pri drugih
slovanskih narodih.
Kvedrovo so s slovensko domovino umetniko najbolj povezali izseljenci. Njihovi
problematiki je posvetila precej svojih del. Pravzaprav je bila tudi sama ena izmed njih,
eprav se tega dolgo ni zavedala. Nekaj mesecev pred smrtjo je zahrepenela po domu,
slovenski pesmi in pokrajini. V svojem zadnjem delu, ki ga je narekovala, z naslovom Po
putevima ivota, je izrazila globoko alost in razoaranje trpeega srca. Leta 1926 je umrla v
Zagrebu.
54

Zofka Kvedrova je bila prva slovenska pisateljica, ki si je upala brez zadrkov izraziti svoj
ivljenjski nazor in odgrniti zastor, ki je zakrival skrivnosti slovenskih in tudi drugih ena.
ele noveje raziskave (npr. S. Borovnik, K. Mihurko Poni in Z. Kova) in vrednotenje
njenega dela so ji prinesle in priznale mesto, ki si ga zaslui. Je ena osrednjih osebnosti
slovenske moderne. V svoja dela je vkljuevala impresionistine, simbolistine, dekadenne
in naturalistine slogovne posebnosti.
Mnogi brutalni prizori, posneti po ivljenju in avtoriinih biografskih izkunjah, so vzbujali
ogorenje kot neokusni in pretirani. V njeni prozi se prvi v slovenski literaturi pojavi
motiv odtujenega, ranjenega odnosa med materjo in herjo, motiv, ki postane zlasti pogost in
ponavljajo se v prozi, ki jo piejo enske (ne le na Slovenskem, temve tudi v tujini) in ga t.i.
moka literatura tako reko sploh ne pozna. Prvi v slovenski knjievnosti je pisateljica
pisala tudi o odtujenem odnosu med mokim in ensko v zakonu in segla v prikazovanje
nezaelenih slik. V asu, ko so bile slovenske izobraenke izjemno redke, je veljalo za
nespodobno, da je o mejnih poloajih lovekovega ivljenja pisala enska, npr. o nasilju v
zakonu, preutvu in incestu, o posiljevanju ensk med prvo svetovno vojno, o pijanevanju v
druini, zato je morala Kvedrova pogosto prenaati oitke svetohlinske narave, ki so se le na
videz ukvarjali z literaturo, v resnici pa s premono realistinostjo oz. naturalistinostjo njenih
proznih besedil (Borovnik 1995: 230).
Zofka Kveder je imela izrazit ut in razumevanje za najintimneje enske teme, kot so:
nosenost, splav, porod, seksualnost, ljubezen, odnos do otrok, nasilje nad ensko, akanje na
sreo, ki nikoli ne pride
Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kveder (1978) je Mladinska knjiga izdala zbirko njenih rtic
z naslovom Vladka Mitka Mirica.
V zbirki je zbranih osemindvajset rtic (in dva pisateljiina pozneja sestavka, in sicer In
memoriam in Polpretekli as), ki so izhajale od leta 1903 do 1912. Kar estnajst jih je
posveenih prvorojenki Vladki Vladoi, ostale Mai (drugorojenki) in Vladki, samo ena
najmlaji, Mirici.
Najstareja je bila rojena v prakih letih, za katere pravi pisateljica, da so bila zanjo najlepa.

55

Verjetno jo je zaradi tega njena smrt e bolj prizadela. Hi je umrla v Pragi v asu svojega
tudija, stara komaj devetnajst let. Mirica Jelovek krinjari (najmlaja od treh hera) v
svojem spominskem zapisu pie:
Po Vladoini smrti sta se v na dom naselila boleina in obup. Mama se ni mogla pomiriti.
Ob prvi prilonosti je odpotovala v Prago, a se vrnila e bolj strta. // Njen obup zaradi
Vladoine smrti je bil tem veji, ker je bila med njima zmeraj kaka razprtija. Vladoa je
zgodaj dozorela, zlasti duevno, pa tudi zato, ker je sodoivljala vse domae pretrese, preden
sta se mati in oe loila, in zgodaj postala samostojna. // Potem je zaela bolehati in bila
vse ee sila potrta. Vse redkeje je zvenel njen srebrni smeh. Pritoevala se je nad ivci. //
Mama si je bila veliko obetala od nas otrok. A Vladoe, nadpovpreno bistre, ni bilo ve, jaz
pa tudi nisem kazala Vladoinih zmonosti. (Vladka Mitka Mirica, str. 255257).
Zofki bi bilo v ivljenju verjetno veliko laje, e bi imela namesto treh herk tri sinove. Pri
vzgoji sinov verjetno ne bi bila tako zelo obremenjena z lastnimi izkunjami. Zofka, ki je z
materjo imela problematien odnos, je bila pri vzgoji svojih lastnih herk postavljena pred
teko preizkunjo, saj ni hotela ponoviti napak, ki jih je naredila njena lastna mati // V
odnosu z Vladoo je namre skuala nadomestiti tisto, kar je v odnosu s svojo materjo najbolj
pogreala, to pa sta bili nenost in telesni dotik. Vsega tega Vladoa verjetno res ni pogreala,
vendar pa ji kot otrok ni mogla vraati v tolikni meri, kot si je Zofka elela in priakovala, ko
se je zelo mlada odloila za otroka. // Do zaasnega zblianja je prilo ob smrti Zofkine
matere, toda med njima so se kmalu spet pojavile napetosti. Zofka je namre od tistega
trenutka v Vladoi videla odraslo dekle, svojo prijateljico, kar pa tirinajstletna Vladoa, kljub
temu da je dozorela prej kot druga dekleta, ni mogla biti. Zaradi skrbi za Mao in Mirico, v
vsakdanji bitki za preivetje v vojnem asu, je na Vladoine pubertetne teave gotovo
odreagirala prestrogo in s premalo razumevanja, a tudi herka ji je s tem, ko se je tako kot
neko ona, upirala drubenim normam, pripravila marsikatero teko uro. Ta ambivalentni
odnos bi se verjetno umiril, ko bi Vladoa prila iz pubertete, toda njeno ivljenje se je
konalo, ko je bila stara devetnajst let (Mihurko Poni 2003: 203204).
Da si pisateljica res nikoli ni opomogla od te izgube, pria pretresljiv zapis, ki ga je objavila v
Jugoslavenski eni 1920 z naslovom In memoriam. V zbirki je to predzadnji zapis.
Jugoslavenska ena se je morala s to tevilko preimenovati v enski svijet. Pisateljica bi
morala napisati kratek pregled preteklega dela in program za prihodnost, a zaradi izgube
najstareje here tega ni zmogla.
56

Na bralce se je obrnila odkrito, kot v vseh svojih delih, in napisala, kaj se ji je zgodilo in kaj
uti. Pisala je o svoji heri, o tem, kako je bila ponosna nanjo, kaj je od nje zaradi njene
nadarjenosti priakovala in kako jo je imela rada. A tudi v svoji najhuji boleini ni pozabila
na enske, ki delijo enako usodo, in na narod.
O, matere, koliko nas je, ki smo videle, kako se je prerano osul cvet nae due in nae krvi.
Koliko nas je, bolee veliko, ki joemo nad preranimi grobovi svojih sinov in hera.
Tolaimo se ako je to tolaba da ni noben otrok umrl samo nam: tudi narodu je umrl, tudi
loveanstvu je umrl.
// alostna sem, Vladoa, zelo alujem za teboj. // Mislim nate; Vladoa, in solze mi lijo iz
oi in padajo kakor pomladanski de na moje globoko izorano srce. In utim, kako so
blagoslovljene, kakor spomladanski de za prerano polje.
Kaj mi preostaja, Vladoa, kakor delati, veliko delati, da njiva mojega srca ne bo brez haska
tako globoko preorana z boleino, s silno boleino za teboj.
To ni uvodni lanek, to ni programski lanek, oprostite. Toda zdaj ni drugega dati ne
morem. (Kveder 1978: 241242)
Pisateljica v prvi osebi z avtentinimi imeni in poimenovanji krajev in ulic pripoveduje o
svojih herah, o razlinih pripetljajih iz otrokih let, o sebi oziroma o druinskem ivljenju, o
lepem in alostnem, predvsem pa o materinski ljubezni, ki je nekaj edinstvenega. Vladka, ki
se je sama preimenovala v Vladoo, je tista, ob kateri pozabi na tegobe ivljenja, celo na
revino:
Pozabila sem na glad in na skrbi in na hude misli. In visoko sem se vzravnala. esa mi
manjka? Malo denarja? // Ali ni to smeno: malo denarja. Oh, dokler je samo to, sem
srena. Hudi dnevi morajo biti, ali minejo! (Kveder 1978: 78)
Ob opisanih dogodkih iz otrotva njenih hera, pisateljica svoje bralke tudi pouuje. Npr.
neko je Vladko za kazen udarila po roki. Zaradi tega ji je bilo kasneje zelo al. A njena
mala ji je oprostila. In avtorica takole sklene pripoved:
Otroci odpuajo lahko z vsem svojim bitjem. Mi veliki ne znamo odpuati ne pozabljamo!
(Kveder 1978: 10)

57

Ali:
Sploh vidim, da je jako razumno govoriti z otroki pametno o vsem. Zanima jih vse, ravno tako
to, da ima lovek kosti ali kako trava raste, kakor pravljice in pripovedke. (Kveder 1978: 13)
Staro resnico, da ne vzgajajo samo stari otrok, ampak tudi otroci stare, spoznavam vsak
dan. (Kveder 1978: 12)
Tako je; otroci so veliko veselje pa tudi veliki uitelji in lovek ele takrat vidi, koliko ima
napak in e se zna v prvem hipu premagati, ko ima otroke. (Kveder 1978: 15)
Nekaj posebnega si eli loveko srce, samo nekaj posebnega. Ima bisere vsak dan, in vendar
je polno hrepenenja po tujem, neznanem, skrivnostnem. Hotelo bi velik rde lampijon, da bi
gorel v dui kakor aroben cvet, kakor cvet, ki cvete samo enkrat (Kveder 1978: 35)
Iz zgodb o njenih dekletih veje neizmerna materinska ljubezen in skrb:
Obalujem enske, ki nimajo otrok. Kakor rodovitno polje tako bogato je ivljenje, zlato klasje
zori po njivah, zrak je poln petja in smeha. Pust in alosten in brez prihodnosti je dom brez
otrok. Tih je in mrtev. Kjer so otroci, se peni vsakdanje ivljenje kakor vesel, poreden potok,
ki ubori po livadah mimo vasi.
// kakor srebrn zvonec zveni otroki smeh v srce.
Kako hitro potekajo dnevi in koliko lepih, jasnih spominov zapuajo! Blaen as vseh mater!
(Kveder 1978: 197)
Zveer, kadar pie Vlada svoje naloge, sedi Mika na visokem stolu zraven nje in eka svoje
ire are. Mole in resno se sklanjata obe glavici vsaka nad svojim delom in kadar ju tako
gledam, zatopljeni in tihi, rdeih lic od gorenosti, mi zatrepeta srce v globoki srei in
neizreeno topli ljubezni. Otroka draga! (Kveder 1978: 202)
Toplo mi je v dui in prijetno. Ljudje boji, Vladoo imam zelo rada, zelo! Niti vedela nisem,
da jo imam tako jako rada, ali februarja meseca je bila bolna in od takrat vem, da bi bila
velika nesrea zame, e bi jo izgubila. (Kveder 1978: 106)

58

V rticah lahko preberemo, kako so here sprejemale njeno pisanje in zakaj je pravzaprav
pisala:
e piem, ji moram najprej povedati, e piem pisma ali za denar. e piem pisma, mi
naroa, naj napiem, da tudi Vladinka pozdravlja, e pa piem za denar, me vpraa, preden
odide, e ji bom kupila nov klobuk, denik ali kaj podobnega. (Kveder 1978: 14)
In da bi reila vsaj nekaj spominov, ki bi jih drugae ne bilo, ker bi vse izginilo in bi na vse
pozabila, zato zopet piem te vrste. Oh, vem, vse matere jih bodo rade brale, saj tudi jaz sama
tako rada berem ali posluam vse take mikavne dogodbice iz otrokega ivljenja. (Kveder
1978: 16)
Piem in nikoli nisem zadovoljna. Piem in zdi se mi, kakor da bi metala vse v globoko
brezno. Vse izgine, brez uspeha, brez sledu. Piem, ker moram. Vekrat potrebujem denarja in
piem, ali brez volje. as hiti in jaz ne napiem niesar, kar elim napisati. Ono najlepe mi
propada. akam na praznike, na mir. Vasih si elim k morju ali v gozdove, v gore, v samoto.
Sanjam, da sedim pri oknu v tihi hii. Dale naokoli ni nikogar, isto sama sem ves dan. In
piem. (Kveder 1978: 152)
V spominskem zapisu na mater, ki je dodan rticam, je hi Mirica Jelovek krinjari
razloila materin odnos do slovenstva: doma niso govorili slovensko, v Slovenijo niso nikoli
li, ni imela obutka, da je mati Slovenka. A to je bilo le navidezno. Pravi, da je bila mati v
duhu vekrat v domai deeli, pri svojih hribih in da je po njej podedovala hrepenenje po
Sloveniji. Doma so imeli gospodinjske pomonice, ki so bile zmeraj Slovenke, domai
ljudje.
Neko sem stopila v sobo, ko je bil na obisku nekdo iz Slovenije. Mati je stala pred knjino
omaro in v roki drala drobno knjiico. Bili so slovenski stihi in brala jih je tako zanosno, da
sem isto presunjena obstala za vrati. Tako nenavadna se mi je zdela. Oi so ji gorele, a
vendar je bilo, kakor da nikogar ne vidi. Njen glas je bil barunast, zvonko se je dvigal in
mehko spual. Takne nisem e nikoli videla in v stihih, ki jih je govorila, sem zautila
skladnost in lepoto, eprav jih nisem niti prav razumela, sem jih globoko doivela.
Odtlej je bila tista omara zame omara pesmi in materin vzneseni lik mi je pomenil slovensko
poezijo. (Jelovek krinjari v Vladka Mitka Mirica 1978: 258)
59

rtice so napisane v slovenski knjini normi t.i. modernega obdobja slovenskega knjinega
jezika, kakrno so v zaetku 20. stoletja v umetnostnem jeziku zagovarjali modernisti in
njihovi sopotniki. Neposrednih ekih ali hrvakih prepletanj ni, zato pa je veliko razmiljanj
o vejezinosti in vlogi slovenine, eine, hrvaine in nemine med odraanjem treh
hera Zofke Kveder eina in hrvaina sta pri tem prikazani kot prvi in drugi materni jezik
prvorojenke Vladke (jezik okolja), slovenina in nemina pa kot njen prvi in drugi tuji jezik.
// Vejezinost Zofke Kveder je bila prenesena tudi na njene herke, predvsem na
najstarejo Vladko, ki je ob tirih // jezikih govorila e francosko in angleko, uila pa se je
tudi nemine (Jesenek 2008: 145).
eprav je pisateljica veino ivljenja preivela na tujem je odkrito poudarjala skrb za visoko
jezikovno omiko slovenskega (umetnostnega) jezika //, kar so spotovali in cenili tevilni
mladi dopisovalci, ki jih je naa Zofka navduevala za literarno ustvarjanje (Jesenek
2008: 149):
Da, to je bilo lepo, zelo lepo, moja draga Sunana. Imela sem cele podrunice takih mladih
idealistov na vseh koncih in krajih Slovenije. // Sunana, oni so mi dali najlepi priimek,
kar jih more dobiti javni delavec. Naa Zofka sem jim bila in pisem sem jim napisala, o na
tisoe in tisoe! (Kveder 1978: 245)
Skoraj vse, kar je napisala o svojih treh herah, najve o najstareji Vladi Vladoi in
najmanj o najmlaji Mirici Sunaani, je izlo v Domaem prijatelju, ki ga je pisateljica
urejala od 1904 do 1914. Sama teh rtic ni nikoli zbrala, eprav so e leta 1913 izle v knjigi z
naslovom Vlada a Marja v ekem prevodu. ele po njeni smrti jih je v dveh knjigah Vladka
in Mitka (1927) in Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah.
V eni knjigi in dopolnjene jih je leta 1960 z naslovom Veliki in mali ljudje izdala Mladinska
knjiga. Ob obletnici so jih ponovno dopolnili z dvema pisateljiinima poznejima zapisoma in
spominskim zapisom here Mirice (Muser 1978: 263).
Ljudje so zgodbe iz ivljenja hera Zofke Kvedrove zelo radi brali. Niso samo podobe rasti in
dozorevanja njenih otrok, so tudi podobe asa, podobe pisateljice same, njenega ivljenja,
dela in hotenja, njenega ustvovanja. So podobe njene sree, kajti zdi se, da so ji bili njeni
otroci in njihova drobna doivetja in modrosti varno zavetje. Pomenili so ji pobeg od vsega
tekega in hudega, kar je sama doivljala. Sprva od revine in boja za obstanek, boja zoper
60

malomeanske predsodke, ker je bila enska, ki hodi v ivljenju in pisanju svoja, neodvisna
pota in ivi od svojega peresa.22 K svojim otrokom se je Zofka Kveder zatekala tudi, ko se je
zael krhati zakon, ki je dokonno razpadel po rojstvu tretje here.
Prav zaradi slednjega jo je smrt najstareje here in nato e druga loitev (od Demetrovia) ter
izolacija v hrvaki drubi (zaradi navduenja nad jugoslovanstvom) dokonno strla. V
ivljenju ni videla ve nobenega smisla. Prvega novembra 1926 je naredila samomor.
23. novembra 1926 so jo ob pol tirih pokopali na Mirogoju, za krsto sta li najprej obe
herki, sledila jima je mnoica ljudi. Ob grobu so se od nje poslovile Slovenka, Hrvatica in
Srbkinja. Minka Govekar je napisala: Ni pa se nael jugoslovenski mo, pisatelj ali novinar,
ki bi dal prijazno besedo v slovo tovariici pisateljici in novinarki, nai Zofki KvederDemetrovievi!
Zofka pisateljica, od katere so se poslovile le enske, o kateri so najve napisale enske, ki
so jo morda razumele le enske? Za preteklost se zdi, da je odgovor pritrdilen, prihodnost ga
lahko spremeni (Mihurko Poni 2003: 211).
V slovenski literarni zgodovini se vse do danes ni pojavila pisateljica, v kateri bi bili
zdrueni umetnika ustvarjalna mo, kritino ubesedovanje problemov enskosti, angairano
zavzemanje za pravice ensk in prisotnost tako v slovenski kot v tujejezini kulturi (Mihurko
Poni 2003: 147).
Kvedrova je bila popolna samorastnica, obenem pa zelo nadarjena ter bistra osebnost, ki se
je bolee zavedala neenakopravnega poloaja ensk, njihove fizine in psihine podrejenosti,
pa tudi trpljenja zaradi neuresnienih intelektualnih elja. Vse te ideje, ki jih je oblikovala pod
vplivom tedanjih novodobnih enskih gibanj, so nale prostor v njenih literarnih delih. V njih
najdemo marsikaj, toda v glavnem bi lahko zapisali, da pomeni pisateljevanje Zofke Kveder
en sam upor, upor zoper patriarhalne vzorce ivljenja. Domala vsi njeni enski literarni liki in
njihove zgodbe pa preigravajo eno samo temo temo enske in njene nesvobode v
vsakdanjem in drubenem ivljenju (Borovnik 2007: 53).
22

Ve kot tri desetletja pozneje (torej po drugi vojni) so enske e vedno delile enako usodo
zaznamovanost zaradi druganosti, npr. zaradi igralskega poklica, kar nam v svojem
avtobiografskem romanu popie Nedeljka Pirjevec. Podobno pisateljsko usodo doivljajo
Alma Karlin, Ilka Vate, Angela Vode, Mira Miheli, Nada Gaborovi
61

Alma Karlin
Samotno potovanje v daljne deele (1969)
Ljudje ne morejo rasti na nain, ki jim ga drugi vsiljujejo; vsako bitje ima v sebi kal za svoj
edinstveni osebnostni razvoj in nihe naj ga pri tem ne ovira. (Alma Karlin)
Alma Karlin je bila nemiren duh v drobnem telesu: pisateljica in popotnica, poliglotka in
neutrudna opazovalka ter raziskovalka tujih kultur. Nedvomno pa enska, ki je ivela pred
svojim asom. Slovenski javnosti je dolgo ostala nerazumljena in neznana. Njen opus obsega
tiriindvajset objavljenih knjig, ve kot tirideset proznih del in pesmi pa ostaja v rokopisu.
Na pisateljskem nebu je zvezda Alme Karlin najjasneje arela v obdobju med 1921 in 1937,
ko so njene knjige izhajale v Nemiji, na Finskem, v vici in Veliki Britaniji. asopis
Hannoverscher Anzeiger je leta 1933 objavil: Alma Karlin se nam je zapisala globoko v
srce. Troje njenih popotnih knjig je takrat doseglo e za dananje dni spotljivo naklado
80.000. Toda ta svetovljanska iskalka je umrla 14. januarja 1950 v revini, brez zdravnike
pomoi, v majavi hiki na hribu v Peovniku, v bliini rojstnega Celja. Med okoliani je tedaj
veljala za udakinjo, njen pogum, izobraenost in priljubljenost je pogoltnila pozaba. Toda le
zaasno (elih, Anti idr. 2007: 234).
Alma Karlin se je rodila e priletnim slovenskim starem leta 1989 v Celju. Meani so v
njenih asih govorili nemko, zato je Alma pisala nemko. Oe ji je umrl, ko je imela osem
let.
Bila je drobcen otrok, ki ga narava ni obdarila z lepoto, imela je malo skaen, nesimetrien
obraz. Vendar je kmalu pokazala vrsto izjemnih sposobnosti: smisel za glasbo, risanje, e
zlasti pa za uenje tujih jezikov. Srednjo olo je konala v Gradcu, od tam pa je odla v
London tudirat jezike. Uila se je angleino, francoino, latinino, norveino, danino in
finino, pa ruino in panino in za povrh sanskrt, pozneje pa e perzijino, kitajino in
japonino. Leta 1914 je v Londonu opravila izpite iz osmih jezikov. Pri izpitu iz angleine
je prekosila vseh devetsto kandidatov, celo same Anglee. e takrat je v sebi nosila eljo
postati znamenita raziskovalka in pisateljica, v nasprotju z materino eljo, da naj se poroi s
kitajskim mandarinom, a iz tega ni bilo ni. Ob prvi svetovni vojni je odpotovala v
Skandinavijo. Ob koncu vojne se je vrnila v Celje in ustanovila olo za pouk tujih jezikov.

62

S prihranki si je kupila pisalni stroj, znamenito eriko, in odla z doma (elih, Anti idr. 2007:
235).
Na pot je odla 24. novembra 1919 in bila zdoma vse do 1928. O svojem potovanju in
doivetjih je pisala v razline asopise in revije, med drugim tudi v glasilo celjskih Nemcev
Cillier Zeitung, v nemka asopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe.
Pisateljica je nartovala, da bo potovanje trajalo dve, najve tri leta. V resnici pa je nato
trajalo kar osem let. Svoje potopisne izkunje z izrazito avtobiografskimi poudarki in
poudarjenim osebnim doivljanjem deel je Alma Maksimiljana Karlin popisala v Samotnem
popotovanju (Einsame Weltreise, 1932), s podnaslovom Tragedija enske in je prvi del
diptiha, njegovo nadaljevanje pa je Urok junega morja.
Samotno potovanje je v slovenini prvi izlo leta 1969, drugi leta 1995 in tretji 2006. O
prvem izidu belei slovenska bibliografija pet poroil o potopisu, pa e ta so bolj ali manj
informativne narave, povzemajo vsebino knjige in se navduujejo nad izjemno usodo enske.
Gradinik v Prostor in as zapie, da verjetno slovstvena zgodovina ne bo ohranila njenega
spomina, kar precej asa pa se bodo e brali njeni potopisi, in obenem pokara zalobo, e da
bralce zavaja, saj je s Samotnim potovanjem v slovenino preveden samo prvi del njenega
potovanja okoli sveta. Drugi del v slovenini, Urok junega morja, je izel ele 1996
(Puavec 2006: 429430).
Samotno potovanje ni klasien potopis. Razdeljen je na tiri poglavja: Odhod, Amerika, Na
Daljnem vzhodu in Po Avstraliji.
Usoda avtorice se namre razbira in izraa skozi eksistencialno doivljanje popotnitva, kar
razberemo iz njenega predgovora:
Ker bi bilo povsem nemogoe v eni sami knjigi zajeti osemletno tudijsko potovanje z vsemi
tevilnimi izleti na podroje botanike, vraeverja, ljudskega ivljenja, umetnosti in tako dalje,
sem se po dolgem premisleku odloila, da poudarim le osebne izkunje; teave, s katerimi sem
se morala predvsem kot enska, ki potuje sama spoprijemati; nain, kako sem si vedno
znova zasluila denar za potovanje in si ga nisem priberaila kot mnogi drugi tako imenovani
svetovni popotniki; svoje najpomembneje izkunje in pustolovine in nenazadnje vpliv
vsake posamezne deele na moje najgloblje obutenje. (Karlin 2006: 5)

63

Tako se je 24. novembra 1919 z malo denarja, s pisalnim strojem erika in s slovarjem desetih
tujih jezikov odpeljala s celjske eleznike postaje proti Trstu. Tu ji je denar hitro kopnel, ker
je morala pet tednov akati na ladjo in na vizum. Nameravala je naravnost na Japonsko, ker je
bila to edina viza, ki jo je dobila, a si je zadnji hip premislila in se odloila za pot ez Genovo
v Juno Ameriko.
Dva meseca je trajalo potovanje do Mollenda v Peruju. Preivela ga je v neznosnih razmerah,
ob pomanjkanju hrane in v umazaniji. Izkrcala se je 5. aprila in bila kot belopolta enska,
sama sredi Peruja, ves as v nevarnosti. Sreala se je s arovnitvom in vraeverji inkovskega
naroda ter doivela tevilne neprijetnosti. Tako so jo v Arequipi obtoili, da je preobleeni
ilski ali bolivijski vohun ter jo hoteli slei in javno pregledati. Vekrat so jo skuali posiliti,
zato je spala obleena, z zastrupljenim bodalom pod blazino, vsak trenutek pripravljena na
beg.
Iz Peruja je pobegnila v Panamo, kjer se je sreala z vudujskimi arovniki in se zaposlila v
upravi prekopa kot prva enska sodna prevajalka.
Naslednje leto se je odpravila naprej. Po krajih postankih v Nikaragvi in Ekvadorju je
prispela v Zdruene drave Amerike. Peljala se je mimo Los Angelesa in San Francisca ter
med drugim zapisala:
Los Angeles je kraj umirajoih. Ljudje, ki tukaj sklepajo dobre posle, so predvsem pogrebniki.
Ponujajo predvsem mrlike sobe, ki jih oddajajo kakor hotelske. Mnogi verjamejo, da lahko v
tej ugodni klimi pod vroim soncem ozdravijo, nato pa pustijo svoje kosti v mehkem rjavem
pesku. (Karlin 2006: 192)
Pri Severnoamerianih je vse poza: njihov napredni duh, ki je le radovednost majhnega
otroka in hitro ugasne, e ne prinese velikega denarja; njihovo bolestno prizadevanje za
krepost, ki je deelo osuila in vzgojila veliko pijancev, hkrati pa zaradi visokih cen
alkoholnih pija napolnila epe prekupevalcev z milijoni. (Karlin 2006: 193)
Po njenem njihova opevan demokracija obstaja samo na papirju in v besedah, kajti nikjer na
svetu z reveem, ki si ni mogel privoiti potovanja v Ameriko v prvem razredu, ne ravnajo
tako slabo in aljivo kot ravno v te ''svobodni" deeli. (Karlin 2006: 197)
64

Pot jo vodi na Havaje, kjer je bil njen prvi dalji postanek. Tu je prevajala za muzej v
Honoluluju ter si s tem zasluila denar za nadaljevanje poti.
ez leto dni je s Havajev odpotovala na Japonsko. ivljenje na Japonskem je bil najlepi del
njenega potovanja. Dobila je delo na nemki ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala deelo.
Tako sem se resnino s tekim srcem poslovila od nemkega veleposlanitva in bila vesela, da
sem spoznala ivljenje na politinem uradu. S priporoilnim pismom in otovorjena z darili z
vseh vetrov sem 1. julija 1923 zapustila deelo, edino deelo, o kateri lahko reem:
Nihe me ni ualil, nihe mi ni storil ni alega. (Karlin 2006: 269)
Takoj je ugotovila razliko med Zahodom in Vzhodom:
Aktivni Zahod se kakor otrok navduuje nad telesno mojo; razmiljajoi poglobljeni Vzhod
pa ie mo duha; telo je zgolj njegov zunanji izraz in zaasni pomonik, ki mu slui za
posodo. (Karlin: 2006: 233)
Pot jo je vodila v Korejo, Mandurijo in na Kitajsko, od tu pa na Tajvan, kjer je obiskala
Tajalce, lovce na loveke glave. Nato je v Hongkongu kupila karto do Avstralije in se na poti
ustavila v Manili, na Borneu, Bisernih otokih, Celebeseu ter prek etrtkovih otokov prispela v
Sydney in Adelaido.
Naslednja postaja na njeni poti je bila Nova Zelandija, od koder je potovala na Fidi, nato pa
na Novo Kaledonijo, Nove Hebride, Salomonove otoke, Karolinske in Bismarkove otoke,
Novo Gvinejo in Moluke.
Vraala se je prek Indonezije in se ustavila na Celebesu, Javi in Sumatri ter pripotovala v
Singapur. Pot jo je nato vodila prek Burme v Indijo, ki je bila zadnja dalja postaja na njeni
poti. Obiskala je Kalkuto, Agro, Delhi, Lahore, Madras in Karachi, kjer je predavala o miru in
za to prejela posebno odlikovanje.
Sama sem navduena nasprotnica vojne. // Takoj sem pristala, da spregovorim v prid
svetovnemu miru, eprav me je ta tematika razburkala bolj kot navadna predavanja, saj sem
govorila o idealih, ne o lajih zadevah, ker sem morala biti pripravljena na nasprotnike in
nisem hotela spregovoriti o niemer, kar bi lahko ogrozilo slogo med posameznimi narodi.
(Karlin 2006: 403)

65

Predavala je v enskih drutvih, o enskih pravicah:

Popoldne sem predavala v enskem drutvu (najbolj razburljiva zadeva nasploh, kajti e same
oi teh strogo sodeih ensk, ki so v zasebnem ivljenju poosebljena dobrota, so podobne
oem meduze) in gospod M. me je e ob prvem sreanju vpraal, e bi lahko imela predavanje
v neki cerkvi. // Govorila sem o trpljenju ensk in o idealih, po katerih je treba stremeti.
(Karlin 2006: 404)
Iz Karaija se je januarja 1928 na pronjo svoje umirajoe matere prek Adena, Port Sudana,
Port Saida, Benetk in Trsta vsa bolna, shujana in obuboana vrnila v Celje.
Vrnitev v rodno Celje je bila za Karlinovo razoaranje. Na tihem je priakovala slavnostni
sprejem, belo obleene deklice s opki ro, obraze ljubljenih prijateljev celjska eleznika
postaja pa je samevala v sivem jutru, pobeljenem s sveim snegom rojstna hia je bila
polna neznancev in mak, mama skoraj slepa (Puavec 2006: 429).
Kraje, ki jih je obiskala, je avtorica podrobno preuila njihovo zgodovino, splono in
duhovno izroilo ter posebnosti deel. Spoznavala je due deel in ljudi.
Skozi potopis razkrije svoja najgloblja ustva in poglede, odkriva sebe, svoj notranji svet in
svoje doivljanje sveta. Med drugim lahko odkrijemo, da je polna predsodkov do razlinih
ras:
Na vsak nain pa moram povedati, da so Kitajci kot narod grobi do tujcev, da so videti
gnusni, ko pljuvajo naokoli (tudi Evropejci bodo sasoma prevzeli to slabo navado) in da jim
beseda istoa ni ne pove. (Karlin 2006: 281)
Razmiljanje o Kitajcih je e posebej zanimivo, e pomislimo na to, da ni dosti manjkalo pa bi
se poroila s sinom kitajskega mandarina.
Ugled pa bo izgubila tudi rasa, kajti kjer so pri delu in boju kot bratje zdrueni Azijci, belci
in morda e rnci, tam se med seboj tudi poroajo. In kaken je rezultat? ibek, grd narod, ki
nazaduje, potpuri, ki postane rtev prvega istokrvnega zavojevalca. (Karlin 2006: 380)

66

Kaj se bo ez slabih petdeset let zgodilo z nekdanjo udovito francosko kulturo in vodilnim
poloajem Francije, e se bodo Francozinje e naprej poroale s rnci? Najnija rasa
evropske celine, ki mora izginiti! (Karlin 2006: 380)
Sem proti meanju ras in o tem sem govorila z vsemi silami, vendar na nain, da prisotni
Francozi niso mogli ugovarjati ali biti prizadeti. (Karlin 2006: 410)
Iz zapisov o rasah lahko razberemo tudi njeno politino ideologijo, ki je logina glede na to,
da se je imela za Nemko.23
Maori naj bi pred priblino tri tiso leti prili iz severne Indije in so po svojem bistvu arijci
torej rasa, ki nam je duhovno in telesno podobna, eprav temnopolta. (Karlin 2006: 407)
Iz njenih zapisov je jasno viden njen pogled na vlogo mokega in enske. Lahko bi rekli, da je
bila mokofobna in prepriana, da je enska vredna veliko ve.
A enska dua hrepeni po drugem uti domotoje po svoji rasi. Zato so enske na takih
otokih nesrene e dolgo potem, ko so se moki e zdavnaj viveli. Ali je obutek za raso in
potrebo po njej v enskah moneji ravno zato, ker je prihodnja nosilka rodu? Ker je od nje
odvisna notranja in zunanja lepota nastajajoega? (Karlin 2006: 360)
Pie o pretepanju in izkorianju ensk. Mokega imenuje moka loveka ival (str. 87),
dvonoec (str. 172), reklama za okolado (str. 363).
Zaradi nevarnosti, ki jim je bila izpostavljena v tropih kot bela enska, ji je gospa M.
predlagala ljubimca za zaito. Odgovor Karlinove:
e moram izbrati med vejim in manjim zlom, bom izbrala manjega! (Karlin 2006: 214)
eprav je na svoji poti dobila kar nekaj poronih ponudb, od svojega stalia in miljenja o
mokih ne odstopa in nima nobene elje do loveke vrste, ki se ji ree moki. Vsaj ne
takne, ki v sebi nosi pomen posedovanja. (str. 361)

23

In vi ste Nemka? Moja rojakinja? Str. 77 ali

Zame, ki sem bila nemka pisateljica, je bilo to strogo prepovedano podroje. Str. 27.

67

Do sem lahko vedno brskam po spominih, toda potem me po vseh teh letih zajame val
zagrenjenosti in pustim, da est tednov nedotaknjenih pade v vodnjak asa, tedni, v katerih se
je moja dua veliko nauila, predvsem tega, da se v lovekem bivanju vse vrti okoli spolne
sle in so le redki, naj so duhovno e tako razviti, ki so osvobojeni; da moki katerikoli moki
vedno ie ensko, ne pa razvite osebnosti; da v ivljenju ni pomembno, esa je posameznik
sposoben, temve so pomembni obutki naslade ali odpora, ki jih vzbuja pri drugih. Takrat
sem se upirala nazoru celega sveta in bila pripravljena ostati sama, kar sem potem tudi res
ostala. (Karlin 2006: 111)
Avtorica ima velik smisel za humor in ironijo:
Morda se bo moki skozi mojo odkritosrnost neko nauil, da metoda jamskega loveka, ki je
soprogo pobil s kijem na tla, da bi jo posedoval, enske dvajsetega stoletja ne oara (ali
omami) ve. (Karlin 2006: 154)
Zlobnega amerikega konzula v Honkongu je za vse vene ase in uinkovito preklela:
Da bi se ti loveka etina iz deele zvezd in prog, v naslednjem ivljenju rodil kot enska in
moral kot novinarka pluti okoli sveta! (Karlin 2006: 453)
Slednji zapisi nam kaejo na to, kako je bilo teko biti enska, e veliko teje pa enska
umetnica, povrhu e na potovanju po daljnih deelah s skromnimi sredstvi.
erjav je simbol dolgega ivljenja, elva vsaj na Japonskem pa simbol enske poslunosti,
kajti kot elva ob najmanjem dotiku povlee pod oklep noge in glavo, tako naj bi vsaka
enska ponino sklonila glavo in spustila roke, ko se je dotakne njen gospodar in poglavar.
(Karlin 2006: 277)
enska se mokemu lahko podari to je njena pravica. rtvuje se za vije vrednote. Da pa bi
bila nadrejenemu na voljo s koo in lasmi mi e v asu najhuje lakote ni prilo na misel.
enska si mora postaviti ceno, e posebej, e je umetnica. Prai skupaj z drugimi praii rije
po blatu, orel se zaradi mene pari v viavah ali pa lebdi sam. Blatu prepua, kar spada vanj.
Moke dvonoce iz te knjige sem pustila tam. (Karlin 2006: 207)

68

Seks in literarno ustvarjanje po njenem ne gresta skupaj:

Vendar piem kot enska in za ensko je telo nedotakljiva svetinja. To svetinjo lahko, e se
ponudi prilonost, podarimo tistemu, ki ga povzdignemo v svetnika //.
// Kdor eli ustvarjati v umetnosti najvije in najisteje, za lovetvo najlahtneje, ne sme
blatiti telesa. Popuanje, podarjanje sebe bi zaradi menjajoih se obutkov in silnosti novih
doivetij zaduilo moje prizadevanje, ohromilo moje uenje in usmerilo moje ustvarjanje
povsem drugam. (Karlin 2006: 93)
Umetnost mi je pomenila vse; moki pa, ki so me sreali, so trdili, da sem zmona le
prijateljstva in da o ljubezni niesar ne vem. (Karlin 2006: 111)
Igor Grdina v svoji doktorski disertaciji Karlinovi pripisuje homoerotina nagnjenja:
Skrbno pa avtorica skriva svojo drugo veliko posebnost, svoja homoerotina nagnjenja, ki so
verjetno v veliki meri prispevala k tragini osamljenosti njenega mladostnega bivanja, tj. k
tragediji enske med normalnimi ljudmi v rodnem kraju. Ampak odreitve v tem smislu ni
bilo niti na samotnem svetovnem popotovanju. Svet normalnosti je vsekakor obsegal
celotno zemeljsko kroglo (Grdina 1993: 106).
O sebi pisateljica v zaetnih poglavjih pripoveduje humorno, ironino, kasneje postane njena
podoba temneja, osamljena, tragina.
Pred odhodom, v Trstu, ji njena teta pove, kaj si misli o njenem potovanju:
Kakor hitro bo odpotovala iz Trsta, ne bom ve poskusila rib.
Zakaj pa ne?
Ker ne bi rada postala ljudoerka, na ladji Scotland bo namre edina enska, Japonci te
bodo zlorabili in te potem vrgli v morje. Razline ribe si bodo privoile tvoje ostanke in
in je zgovorno skomignila z rameni. (Karlin 2006: 11)
Vekrat cinino pie o svoji zunanjosti, iz esar bi lahko sklepali, da je bila obremenjena s
svojim videzom:
Morski pes je oprezal za nekom, vendar ne za menoj. Meni manjkajo elene obline. (Karlin
2006: 30)
Sama sem majhna, takrat sem bila zagana kot indijansko dete in moje ogledalo mi je vsako
jutro povedalo, da se sama sebi ne morem zdeti lepa, eprav se samemu sebi zdi lep celo
hudi. (Karlin 2006: 175)

69

Usodi Alme Maksimiljan Karlin je ime samota: ta na svetovnem popotovanju dosee

izjemno tragino razsenost: kljub sreevanju z mnogimi ljudmi s kar najrazlinejimi
lastnostmi ni poti iz avtoriine obsojenosti nase in na neobiajno enskost.
Alma Maksimiljan Karlin se v polni meri zaveda posebnosti svojega traginega bivanja, ki jo
obsoja na samoto: eksistencialna potreba po nenehnem potovanju onemogoa stalnost njenih
zvez in odnosov z ljudmi ter jih nenehno dinamizira. O tem pa avtorica ne poroa skozi
eksplicitne izjave, temve skozi kar se le da mogoe dramatino opisane situacije; na svoj
posebni zorni kot pa opozori predvsem s sarkastinim komentiranjem dogajanj, ki jo
postavljajo nasproti svetu 'normalnih' in 'obiajnih' ljudi (Grdina 1993: 105).
Kakor hitro so prebrali, da je cilj mojega potovanja Japonska, so mi potni list brez besede
vrnili, saj si je najbr vsak mislil: Ta je pa prismuknjena, e dobro, da odhaja iz deele, in
tako so me puali pri miru. (Karlin 2006: 9)
Vse ladje so plule naravnost proti Argentini, tamkajnja vlada pa je zahtevala kup potrdil: da
se nisi nikoli preivljal z beraenjem, da nisi bil e nikoli kaznovan, da nisi dedno
obremenjen, e posebej pa, da si duevno zdrav. O tem zadnjem so v mojem rodnem mestu,
zlasti pa v mojem ojem druinskem krogu dvomili, zato me je moja teta raje peljala k nekemu
italijanskemu zdravniku, ki me je samo enkrat z napol priprtim oesom pogledal in mi pri
prii dal potrdilo, da sem zdrava na duhu. e so na svetu zaupljivi ljudje. (Karlin 2006: 12)
Na sploh je za pripovedovanje Alme Maksimiljan Karlin znailno prepletanje tragine
situacije (dramatino sreanje z ljudoerci) in humorno-sarkastinega komentarja (Grdina
1993: 107).
Samotno potovanje je pripoved o oddaljevanju od doma, ki pa ni ni drugega kot zgolj startna
toka potovanja v samoto in traginost, sredi katerih se razodeva avtoriino bistvo.
Takna je izkunja velike poti: dma ni nikjer, povsod je le tragedija enske in samota
(Grdina 1993: 107).
Karlinova na zaetku Samotnega potovanja problematizira svojo domovinskost v prostoru in
asu, saj pravi:
as je bil zelo viharen, da bi ljudje brez tvorne domiljije gotovo ostali doma. Gorje po vojni
je bilo huje kot med smo vojno, toda njegove tee se takrat e nisem zavedala. Ko se je
70

zaela vojna, sem bila v Londonu, potem sem eno leto ivela na vedskem. Ob vrnitvi domov
sem nekdanja avstrijska dravljanka bila dravljanka na novoustanovljene drave Srbov,
Hrvatov in Slovencev. (Karlin 2006: 8)
V usodo brezdom(ovin)stva torej Karlinove ne povede zgolj njena narava, ki ji je popotnitvo
eksistencialna nuja, temve tudi zgodovina. V svetovnem popotovanju Alme Karlin ne gre za
nikakrno turistino eksotiko. Smrt matere in vrnitev v zanemarjeno domao hio strahov in
tesnobe, ki ni prav ni podobna s sanjami o vrnitvi slavne svetovne popotnice, kot sklepni
akord samo e poudari traginost avtoriine ivljenjske izkunje. Vidimo, da je potopis zares
samo formalni pripovedni okvir za avtobiografijo A. M. Karlin. Tragedija Karlinove je v njej
sami, ne v okoliinah, ki jo obdajajo oz. ne predvsem v njih: samota, o kateri pie, je notranja
samota (Grdina 1993: 109).
Po vrnitvi domov je predavala, urejala zbrano gradivo in pisala. V svojem domu je uredila
malo etnoloko zbirko. V knjini obliki je izdala vrsto potopisov, romanov in etnolokih del,
kar ji je prineslo velik ugled. Bila je predlagana celo za Nobelovo nagrado.
Druga svetovna vojna je bila zanjo veliko huja kot prva. Njene knjige so celo zaigali, njo pa
za nekaj asa zaprli. Po izpustitvi leta 1944 je odla v partizane in si krevito prizadevala za
odhod v London. Ni ji uspelo dosei zahodnega sveta. Po vojni je zelo skromno ivela s svojo
vedsko prijateljico v Peovniku nad Celjem.
Alma Karlin je bila enska, ki je veino svojega asa preivela na samotnem potovanju. Ni se
hotela in verjetno se niti ni znala pokoriti takratnim drubenim vzorcem. Bila je drugana,
posebna, izjemna. ivela je ivljenje, ki e dandanes ne prilii enskemu spolu, kaj ele v
tistih asih (Karlin 2006: 271).
Njena potovanja so bila beg pred svetom in samo seboj. Kot pravi, je elela na planet, od
koder se ne vidi Zemlje. Njeno pisanje pri nas ni naletelo na ugoden odmev. Pisala je v
takrat osovraenem jeziku. V slovenini je znala izrei samo par besed.
Njena pisava odkriva odlono in pogumno ensko, ki se ni znala prilagoditi stereotipni vlogi
ensk v takratni drubi. Zaradi tega je bila zaznamovana, oigosana kot udakinja in obsojena
na ivljenje v samoti. Tako je bilo vse do zaetka devetdesetih let, ko jo je slovenska javnost
odkrila. Mnogi so zaeli raziskovati njeno ivljenje in delo in ji vrnili mesto, ki si ga kot
izjemna osebnost tudi zaslui.
71

Ilka Vate
Podobe iz mojega ivljenja

Ilka Vate (18911967) je e ena od slovenskih pisateljic in velikih ensk, ki ji je bila za asa
ivljenja moka literarna kritika zelo krivina ali pa jo je namerno spregledala. e danes o
njenem delu in o njej sami ni kaj dosti napisanega. Tudi Wikipedija postree z zelo
skromnimi podatki:
Ilka Vate (rojena Burger) je ena najplodovitejih slovenskih romanopisk, saj je z desetimi
dolgimi romani na etrtem mestu med slovenskimi knjievniki te zvrsti.
Vatetova je slubovala kot uiteljica v Trstu in Ljubljani, znana pa je bila po svojih globokih
protiklerikalnih preprianjih in liberalnih nazorih.
Dela: trilogija Mejai (1923), Zaklad v Emoni (Razori 193335), Svet v zatonu (1953),
Umirajoe due (1929), Vraje dekle (1933), Rona devica (La rosiere) (1940), Roman o
Preernu (1937), Upor (1950), Visoka pesem (1953), Griarji (1956), Izobenec (1960),
Podobe iz mojega ivljenja (1964).
Svoje ivljenje, druino, slubovanje, pisateljevanje in pogled na svet je razgrnila v svojem
zadnjem delu, avtobiografiji Podobe iz mojega ivljenja (1964). e v Uvodu nam pove, zakaj
se je odloila, da napie roman o svojem lastnem ivljenju, o notranjih in zunanjih dogodkih
in bojih, ki jih je sama preivela (str. 6). V pogovoru s samo seboj je ugotovila, da je ljudje
ne vidijo, kadar govori skozi usta svojih junakov in junakinj, ampak menijo, da vse
prepisuje[m] iz zgodovinskih knjig. In ker ne more podrobno popisati svojega ivljenja, saj
je bilo v njem preve dobrega in hudega, se je odloila, da bo na platnu svojega ivljenja
poudarila samo nekaj lis (podob).
Na nain realistinega romana pisana avtobiografija je razdeljena na tri dele, ki si kronoloko
sledijo. Prvi del zajema as od rojstva do zrelosti (devetnajstega leta) in tak je tudi naslov (Od
rojstva do zrelosti), v drugem delu (V Trstu) opisuje svoje ivljenje v Trstu, tretji (Odmevi
srca) pa zajema as po smrti njenega moa, ko se je ponovno vrnila v Slovenijo.
Od tradicionalne ivljenjepisne forme se avtorica odmika le v avtotematskem uvodu in
epilogu, ki poudarjata dialoko naravo avtobiografskega besedila, zavest o razliki med
avtorico kot prvoosebno pripovedovalko, oblikovalko besedila in jazom kot likom, ki ga je
72

ele treba vzpostaviti skozi prikaz medsebojnih razmerij s sodobniki, ivljenjske odloitve in
dejanja, s katerimi se je vpisala v javnost in kolektivni spomin (Novak Popov 2008: 54).
V uvodnem prizoru fiktivnega obiska najbolje prijateljice Ilke (intimni, avtentini, notranji
subjekt) pri pisateljici Ilki Vate (javni, poklicni, pioi jaz) prijateljica izree spoznanje, da
pisateljica s svojim delom ni obogatela, predvsem pa v svojih delih ni izpovedala niesar o
lastnem ivljenju. Kljub pisateljiinemu dvomu, da je mogoe povedati vse, kar je lo skozi
srce in mogane in roke (6), prijateljica odene zadrek do javnega razgaljanja in do
avtobiografiji imanentne subjektivizacije, ki korenini v specifinosti tvorjenja in recepcije
avtobiografskega pisanja (Novak Popov 2008: 54).
Ako napiem resnico, bodo rekli, da se opirim in hvalim bodisi z dobrim ali slabim. e
resnico zamolim, bodo rekli, da je moja skromnost vso stvar zvodenila, da sem v svojih
ivljenjskih podobah zabrisala vse moneje tone bodisi svetle bodisi temne. e napiem
podobe iz svojega ivljenja, bom seveda povsod sama silila v ospredje, e ostanem v ozadju,
pa to ne bodo podobe iz mojega ivljenja. Kako naj torej piem, da bo vsem prav? (Vate
1964: 67)
Odlomek pojasnjuje motivacijo pisanja, potrebo po izpovednosti, ki je ostala v objektivistino
naravnanih besedilih neiziveta. Telesno navzoa pripovedovalka tu izrazi eksistencialno nujo
po razgledovanju momentov, ki so osebo pripeljali do pozneje zrelosti, kakrna se ob
zatonu ivljenja z rahlo samokritino in samoironino distanco zazira nazaj in prebira
podobe svoje ivljenjske zgodbe. V epilogu se prijateljica Ilka in jaz pogovarjata o
paradoksu avtobiografskega razkrivanja, ki za bralce ni nikdar dovolj intimno, za avtorico
pa je zmaga nad zadranostjo/srameljivostjo (Novak Popov 2008: 54).
Ilka Vate je bila enska, ki je imela izredno mono voljo in ki je vedela, kaj hoe. Postati
pisateljica ni bila njena prva elja, eprav ji je njena teta e pri treh letih prerokovala to
poslanstvo. Ker je bil njen oe, Anton Burger, zaveden in izredno ponosen Slovenec in se je
upiral nadrejenim nemurjem, so ga kazensko prestavili iz Novega mesta v Kostanjevico pri
Krki. Na dan selitve je triletna Ilka v izseljenem stanovanju v celoti poekala poribana tla in
se pohvalila: Vse sem sama napisala. (Vate 1964: 11) Teta, ki jo je branila pred oetom, je
dejala, da kae da bo pisateljica. Seveda nobeden izmed njih takrat ni mislil, da se bo aljivo
prerokovanje uresniilo.
73

Od svojega tretjega do estega leta je veliko asa preivela pri stari mami v Novem mestu, za
katero pravi, da so jo v nemursko navdahnjenih avstrijskih asih morali klicati Grosmama,
eprav je bila vpisana v lanstvo italnice.
Njena mati, torej Ilkina prababica, o kateri pie pisatelj Janez Trdina, je bila tako zavedna
Slovenka, da je kljub uradnemu svarilu nemurskega upana deset let dajala zastonj
stanovanje in hrano Janezu Trdini, kar je pisateljica opisala v romanu Izobenec.
Njenega oeta so potem slubeno prestavili v Ribnico, kjer je Ilka zaela hoditi v prvi razred
in dobila dva brata. Iz Ribnice jih je pot vodila v Ljubljano, kjer se je izolala. Bila je odlina
na maturi in oe jo je vpisal na vijo dekliko olo. S tremi soolkami je ustanovila svoj
dijaki list s ponosnim naslovom Z visokega Parnasa. A je ostalo samo pri eni tevilki. Ker
je zaela popuati v uenju, je oe sklenil, da jo vpie na uiteljie; tam je postala najbolja
sluateljica. Hrepenela je po znanju in vneto brala. Ob zmagi Ivana Hribarja na upanskih
volitvah v Ljubljani se prikljui mnoici, ki je navduena nad zmago slovenskega upana. Ob
demonstracijah je bil prisoten tudi njen razrednik Anton Funtek.
Pisateljica nam skozi spomine na svoje ivljenje slika tudi takratno politino ivljenje na
Slovenskem, omenja pa tudi mnoge znane Slovence, ki so se borili za narodovo samostojnost:
Sliala sem, kako sta se oe in mati v sosedni sobi e precej asa polglasno razgovarjala, ker
sta mislila, da otroci spimo. Razgovarjala sta se o nemurski pakai, ki kljub slovenskemu
upanu e vedno vlada v Ljubljani. Mama je nekaj pretila, da bo vse povedala24 stricu, ki je
bil Hribarjev prijatelj, oe pa jo je miril, e: slovenskim izdajalcem bo kmalu odklenkalo.
Nima smisla, da bi se pulili z njimi. Zdajle otroku lahko e kodujejo, dokler imajo Nemci in
klerikalci vlado v rokah. Kar pusti to re. Govoril bom z Levcem, e mi bodo otroka e kaj
pestili. (Vate 1964: 57)

24

Gre namre za to, da je Ilko nekdo zatoil, da je sodelovala na demonstracijah in so jo

zaradi tega skoraj izkljuili z uiteljia. Ostala je lahko, ker je bila med najboljimi uenkami
zavoda in ker je posredoval razrednik Anton Funtek.
74

Pod vplivom branja svobodomiselnih avtorjev: Wundta, Hckla, Renana, Rousseauja in

drugih je postala ateistka:
Tako sem se v sedemnajstem letu svoje starosti otresla vseh dvomov in raztrgala zoprno
mreo srednjevekih lai, ki z njimi reakcionarni krogi e dandanes poizkuajo obvladati
otroke, slabie in umsko manj razvite ljudi. (Vate 1964: 61)
Po konanem olanju je sklenila, da se osamosvoji, saj je vendar bila uiteljica.
Moja dolnost je bila, da skrbim sama zase in odvzamem starem del ivljenjskega bremena.
Odloila sem se, da pojdem za uiteljico na kmete. (Vate 1964: 75)
Njena prva sluba je bila v Kranji pri Lukovici, kasneje na Jesenicah in na Breznici na
irovnici. Iz mesta si je elela tudi zato, da bi spoznala njej neznani svet, o katerem je elela
pisati:
Jasno sem utila, da mi poznavanje narave za pisateljevanje ne bi zadostovalo. Zdelo se mi je,
da moram predvsem spoznati loveka in da ga moram iskati v ljudeh, ki so naravi najbliji, v
kmekih ljudeh. utila sem, da mi samo bujna fantazija in lahkotnost fabuliranja ne bosta
pomagali, ker mi manjka izkuenosti v presojanju ljudi. Takrat e nisem vedela, da sem
predvsem potrebovala lastnih izkuenj, brez katerih noben pisatelj ne dozori. Nisem e vedela,
da le trpljenje prinaa pravo zrelost. (Vate 1964: 77)
Postati pisateljica ni bila njena prva elja. Najprej je elela biti slikarka. Na viji oli je bila
uenka Ivane Kobilca, ki je prepoznala njeno nadarjenost in jo e posebej pouevala v svojem
ateljeju. Toda pisateljica se je morala slikarski koloniji odpovedati, ker so se stari odloili, da
podprejo bratov tudij v Gradcu. Prvi je zautila, da se ji godi krivica zaradi spola:
Mislim, da imajo here iste pravice do podpore starev kakor sinovi. Seveda, seveda! se je
smejal oe v oitni zadregi, pa me zraven vendarle prodorno gledal. Jaz pa sem prijela dobro,
silno prikupno Dano okrog ramen in jo potresla. V bridki ironiji je prilo iz mene: Ve kaj,
Dana? Skupaj odpotujeva v London, se uvrstiva med sufraetke in kriali bova po cestah:
'Dajte nam ensko enakopravnost! Privoite tudi enskam ministrske stolke!' Norevala
sem se v grenkem zasmehovanju svoje otroke poninosti in pogumnih bojevnic za ensko

75

enakopravnost, toda prvikrat sem se grenko zavedala, da se mi godi krivica le zato, ker sem
enska. (Vate 1964: 79)
Stopila sem v senco, ker sem le predobro vedela, da to priakujejo stari od mene, toda v
meni je bil e trden sklep, da si iz lastne sile priborim prostor na soncu. (Vate 1964: 79)
Ali je brat bolj nadarjen, bolj upravien do tega, da ga podpirajo? tiri leta si bo vsa druina
pritrgovala, da bo priel do boljega kruha. Ali bo znal ceniti to rtev? Ali ne bo sprejel
tiriletno varevanje in garanje bolehne matere kot samoumeven dar na oltar zastarelemu
naziranju, da je otrokom doloena dvojna mera ena za fante, druga za dekleta? (Vate
1964: 103)
Moja usoda je torej odloila: uiteljica postanem na kmetih, uiteljica in pisateljica.
Slikarko sem dokonno pokopala. (Vate 1964: 79)
Pisateljica v avtobiografiji opisuje tudi sreanja z mnogimi znanimi Slovenci. Dva od njiju,
Funtka in Trdino, smo e omenjali. Kot otrok je poznala tudi Antona Akerca, ki je stanoval v
hii nasproti njih.
V mladostnih letih pa se je v Ljubljani sreala tudi s Cankarjem, za katerega pravi, da za
njegovo veliino takrat e ni imela pravega smisla:
Saj sta mi bili prvi njegovi knjigi Hia Marije Pomonice in Gospa Judit e predobro v
spominu in po takratnih mojih merilih prav malo primerni, da bi vzbudili v mladem dekletu
spotovanje do njunega pisatelja. (Vate 1964: 78)
Drugi omenja Cankarja v zvezi z njegovim predavanjem v Trstu.
Od govornikega odra do jee je bil v tistih asih en sam korak. Bali so se, da Cankar ne zine
kakne prekrepke na raun vladnih krogov in avstrijske zatiralne politike. (Vate 1964: 119)
Leta 1913 je odla uit na Ciril-Metodovo olo v Trst. Tu je prvi zaela resno pisati. Leta v
Trstu so bila tudi najsreneja leta v njenem ivljenju. Spoznala je svojega moa Avgusta
Vateta. Rodili sta se jima dve heri, Sava in Zlata. Kljub neizmerni ljubezni do moa v
zakonu ni bila enakopravna.
76

V ljubljenem mou prepoznava moko oblastnost, ljubosumno varovanje njegove

moke avtoritete (121), eljo po gospodovanju, neprepoznavanje veliine njene
popustljivosti in prilagodljivosti, ki se kae v zatajevanju vzgibov oitanja, ljubosumnosti in
razoaranja. Ko pa se nesorazmerje vloenega truda v skupno ivljenje stopnjuje, popusti tudi
njena elezna volja krotenja ustev.
Moevo lagodnost pripovedovalka imenuje sebinost, mo pa v eninem zatajevanju izbruhov
prepoznava zatajevanje in zanievanje. Obe perspektivi vodita v zavedanje vevrednosti
enske in pogojujeta znailno strategijo, ki naj bi ohranila harmonijo in ne razdrla moke
samopodobe: Moneji ni tisti, ki z besedami prevladuje, moneji je tisti, ki zna o pravem
asu stisniti zobe in utihniti, tudi kadar ve, da ima prav (122) (Novak Popov 2008: 56).
Druinsko ivljenje je kmalu prekinila prva svetovna vojna in moa so vpoklicali. Preivel je
vse mogoe grozote in se vrnil z oslabljenim srcem. panske gripe ni preivel. Tako je Ilka e
zelo hitro ostala sama z dvema otrokoma. Nikoli ve se ni poroila. O svojih osebnih srnih
boleznih pravi:
Po smrti mojega moa mi jih je ivljenjski tok prinaal v ostreji in mileji obliki. Bilo je nekaj
notranjih bojev ob resnih ponudbah, nekaj kratkih sanj, toda v meni je zmagala vselej
ljubezen do mojih otrok in trezno presojanje sebe in drugih. Zrela enska gleda na ljubezen
pa drugae kakor dvajsetletno zaletelo. ivljenje mi seveda ni prizanaalo z izkunjami,
vendar vse je zgladilo najbolje zdravilo srnih bolezni DELO, trda dolnost do otrok in
hladna pamet zrelih let. (Vate 1964: 200)
Zelo so jo prizadele nove meje po razpadu Avstro-Ogrske in je bil Trst prikljuen Italiji.
Trst pa ni bil ve na Trst. Bil je dale za mejo. Polastili so se ga lahi z velikim kosom prelepe
slovenske zemlje vred. Dale ez Postojno, rojstni kraj mojega oeta, so iztegnili svoje
grabeljive kremplje skoraj do vrat Ljubljane. (Vate 1964: 136)
Vrnila se je k starem v Ljubljano, zaela ponovno pouevati in pisati romane. Odloitev za
pisanje zgodovinskih romanov je utemeljevala s potrebo po ohranjanju zgodovinskega
spomina. Obenem je bil to njen prispevek v boju zoper slovenske zatiralce.

77

Sklenila sem, da z obirno povestjo o bojih naih davnih pradedov podprem boj zoper
domiljave zatiralce. (Vate 1964: 139)
Stvarno gradivo za svoje romane je prej temeljito pretudirala. tudij zgodovinskega ozadja je
vasih trajal ve let.
Med vojno je sodelovala z OF, skrbela za svojo prvo her z napredujoo duevno boleznijo in
se bala za drugo, Zlato, ki je bila v taboriu na Rabu. Zaradi zadnjega je skrbela za vzgojo
vnuke. Po vojni postane gimnazijska profesorica in prevzame, sama pravi, osem politinih
funkcij. Zanjo pomeni delo edino zdravilo za vse, kar je pretrpela.
V avtobiografiji razlaga tudi svoje pisateljsko delo in ozadja nastankov njenih romanov ter
razoaranja, ki jih je doivljala le zato, ker je bila pisateljica, torej enskega spola. Prav
poseben izziv ji je predstavljal roman o Preernu. Pie, da ga je snovala s pravo naslado.
Veliko asa prej je raziskovala Preernovo ivljenje, saj takrat preernoslovje e ni bilo tako
razvito kot danes. Omenja delo profesorja igona, Preernovo her Ernestino Jelovek, Toma
Zupana in Kidrieve lanke. Pretudirala je tudi Preernovo dobo. Tri leta je vsak trenutek
prostega asa namenila tej raziskavi. Potem je svoj nart za roman predstavila Kidriu, ki je
kategorino izjavil: To se vam ne bo posreilo. Kljub temu se je odloila, da roman napie.
Leta 1935 je rokopis romana pokazala spet Kidriu, ki ji je po treh mesecih oital nekaj
napak, za katere se je izkazalo, da niso bile napake. Ko je hotela roman izdati, ni nala
zalobe. Kaken je bil odnos urednikov in zalonikov do enske pisateljice, ponazarja
sledei zapis:
Ponudila sem potem roman Slovenski Matici. V recenzijo ga je dobil pesnik Albreht. Kakor so
mi pozneje povedali, je delo v svojem poroilu precej dobro ocenil. Toda pri seji se je
dvignil eden od odbornikov in izjavil:
Poaka naj, da moja knjiga izide! (Vate 1964: 162)
Prav to jo je vzpodbudilo, da je roman izdala v samozalobi:
Zavedala sem se in se e zavedam, da moje delo ni brez napak, je pa gotovo moje najbolje
delo, in ni zasluilo, da bi ga v takem movirju kulturne brezbrinosti, domiljavega
zanievanja enskega dela in brezmejne zavisti e dlje izpostavljala podlim spletkam. (Vate
1964: 162)
78

e bolj poveden o odnosu mokih do enske pisateljice je dogodek v zvezi z njenim

romanom o Preernu:
Roman o Preernu mi je ilustriral grafik Justin, ki mi ga je priporoil tiskarnar Podkrajek.
Ve mi je bila njegova tehnika, zato sem se odloila zanj. Ko je imel vseh deset slik
pripravljenih za tisk, me je povabil, naj jih pridem pogledat v tiskarno, kjer je imel svojo
delavnico. Ko sem potrkala in odprla njegovo sobo, sta bila nad risbami, razstavljenimi po
mizi, sklonjena moja sovranika dr. G. in njegov prijatelj dr. R. Odskoila sta in se takoj
poslovila. Ilustrator se je smejal njunemu begu in mi povedal, da ga je dr. G. takole
navdueval:
Ali ni koda vaega dela za babjo stvar?
// Ilustrator mi je tudi pripovedoval o anonimnih pismih, ki jih je dobival v tistem asu,
polnih groenj in podlih lai o njem in meni, ki ilustratorja prej sploh nisem osebno poznala
in sem bila le dvakrat poslovno pri njem v tiskarni. (Vate 1964: 164)
Da bi od pisateljevanja ivela, ni smela niti pomisliti, za kar je bil v prvi vrsti kriv spol.
Moje pisateljevanje mi prinaa le toliko, da si vsake tri do tiri leta zakrpam ep, kupim, kar
se v gospodinjstvu obrabi in napravim svojcem kakno veselje. (Vate 1964: 165)
enska enakopravnost je bila takrat e v povojih in bolje plaani postranski zasluki so se
brezsrno tudi mimo vdove z dvema nepreskrbljenima otrokoma delili raje samcem, e so
se pri kozarku vina znali prikupiti odloujoim voditeljem nadaljevalnih ol in nadzorniku.
(Vate 1964: 192)
Svojo avtobiografijo oz. kot pravi sama roman o njenem lastnem ivljenju, zakljuuje
podobno, kot ga je zaela s pogovorom s samo seboj. Sprauje se, ali je v njem povedala vse
o sebi. Odgovor: Vsega pa ne.
Kljub temu, da nam pisateljica ni povedala vsega, beremo njen avtobiografski roman kot
odkrito prievanje in izpoved ivljenjske izkunje in neprikrit zapis o asu, drubenih
okoliinah in ljudeh v prelomnem stoletju. Podobe iz mojega ivljenja so obenem dragocena
kronika mnogih dogodkov iz ivljenja trakih Slovencev iz asov okoli prve svetovne vojne
in nikoli dokonno izpovedne zgodbe o Ljubljani med drugo vojno. Obenem je roman, kot pri
mnogih drugih avtoricah, osmiljanje lastne ivljenjske zgodbe in prvoosebna retrospektivna
pripoved o ivljenju. Njen najvaneji izvor je v spominjanju.
79

Poasi, zelo poasi je polzel as mimo mene. Spomini na otroka leta, na lepo mladost, na
kratko sreo in nesreo mojega zakona, na premagane zanke in zapreke, ki so mi jih
nastavljala samotna zrela leta, in spomini na moje vztrajno delo in njegove uspehe in
neuspehe so mi pomagali, da sem se uspeno otepala strahotnega obutka, da me lovi smrt.
(Vate 1964: 193)
Avtoportret Vatetove na ozadju zgodovinskega, socialnega, politinega in kulturnega
dogajanja ima nezamenljive individualne posebnosti, izvirajoe iz znaaja in spola.
Zaznamovanost s spolom se e globlje zarezuje v samozavedanje in interakcijo jaza s svetom
kot npr. nacionalna identiteta, svobodomiselni nazor, izobraevalne in poklicne izbire,
socialna obutljivost. Pripovedovalka skua v predstavljanju doivetij deklice, dekleta in ene
dokazati svojo intelektualno, moralno in karakterno enakovrednost mokim vrstnikom
(bratom, bratrancem, prijateljem, mou, kolegom), s imer se ves as zavestno upira vzorcem
obnaanja in ravnanja, ki jih je patriarhalna druba predpisovala in zahtevala od ensk. Od
najzgodnejega otrotva kae trmoglavost in upornitvo, se zaplete v konflikte z vzgojitelji, ki
so nosilci vsakovrstnih omejitev (miljenjske) svobode, radovedno bere in pozneje raziskuje,
da bi lahko pisala, namesto lahkomiselnim ljubezenskim avanturam in zabavam se posvea
resnemu in zavzetemu pedagokemu delu. e najbolj konvencionalno je njeno pojmovanje
enske brezmadenosti, ki ga je ponotranjila v osebno moralno naelo in kasneje dopolnila z
idealom zveste soproge (Novak Popov 2008: 55).
Avtobiografija predstavlja skoraj heroino ensko, ki so jo prizadeli mnogi udarci (vdovstvo v
cvetu ivljenja, poloaj samohranilke brez premoenja, nagluna in slaboumna prvorojenka),
in odkriva okoliine ustvarjanja, raziskovanja in objavljanja. Spoznavanje ivljenjskega
konteksta njunim delom sicer ne more podeliti dodatne estetske vrednosti, bolj obutljivo pa
sprejemamo ensko interpretacijo minulosti, ki se na vseh javnih podrojih ivljenja kae
seksistina, mizogina in diskriminatorna. Zato sprejemamo tudi neizreena sporoila
eksemplarine zgodbe, ki so v pedagoko druganem smislu od intendiranega: nevidna stran
uveljavitve je izgubljena, rtvovana enskost (vdovstvo), sredstva za dosego osebnega
zadovoljstva so mazohistino destruktivna (samopozaba), pisanje zgodovinskih del je beg iz
resninosti, subjektivnost avtobiografije je objektivizirana individualnost (Novak Popov 2008:
57).

80

Angela Vode
Skriti spomin
Spomini Angele Vode, objavljeni v knjigi Skriti spomin (2005), so bili dolgo asa dobro in
varno skriti. Najdlje v nekem ljubljanskem upniu. Zanje so vedele le redke, lahko bi rekli
posveene izjeme. Angela Vode nam v Skritem spominu pripoveduje zlasti o politinem
dogajanju in drubenih odnosih od prve svetovne vojne naprej, o razpadu Avstro-Ogrske in o
nastanku kraljevine SHS, pa vse preko druge svetovne vojne, o okupaciji in razkosanju
Slovenije. Sledi pripoved o njenem ivljenju po osvoboditvi, ko se je znala v tistem delu
slovenske populacije, ki je morala trpeti nasilje nove oblasti. Bila je dobesedno izbrisana. In
zakaj so morali njeni spomini tako dolgo akati na izid? Ker popisuje avtorica najtemnejo
plat vladavine enopartijskega sistema in tovariev Kardelja, Kidria, Kraigherja, Tomia,
Vidmarja in ostalih. Doletela jo je usoda intelektualke, ki je mislila s svojo glavo. Da je e
bolj grozno in nerazumljivo: bila je komunistka in antifaistka, ki so jo degradirali njeni lastni
soborci in jo ivo pokopali. enska, ki je s svojim delom uteleala najbolj svetle strani
gibanja, je postala za partijo strah in gronja, ker leta 1939 ni sledila partijskim direktivam, ko
je Stalin podpisal pakt s Hitlerjem in je e naprej agitirala proti nacizmu. Po hitrem postopku
so jo vrgli iz partije in kasneje iz OF.
Angela Vode (18921985) je v ivljenje vstopila kot enska z izrazito razvitim socialnim
utom, ki ji je v razmerah med obema vojnama narekoval tudi odkrit boj za enakopraven
poloaj ensk. Opravila je kar nekaj pionirskih vlog kot organizatorka gibanja za pravice
ensk, kot uiteljica prizadetih otrok in kot ena prvih komunistk. Je avtorica prve slovenske
feministine knjige ena v sedanji drubi (1934), ki je izjemen prispevek k zgodovini
sindikalnega gibanja in strokovnega organiziranja ensk na Slovenskem, predvsem uiteljic,
ki so odigrale odloilno vlogo pri krepitvi in ohranjanju nacionalne identitete in pri procesu
emancipacije ensk (Puhar 2005: 375).
Skriti spomin je razdeljen na tri dele, in sicer Aktivistka, Kaznjenka, Izobenka (zapise je v
knjigo uredila publicistka Alenka Puhar). Avtorica v kronolokem zaporedju z avtentinimi
imeni in kraji pripoveduje o svojem ivljenju in o asu, v katerem je ivela. Alenka Puhar,
avtorica spremne besede, je dodala podrtne opombe, v katerih so zapisi o ljudeh ali

81

dogodkih, ki jih omenja Angela Vode. Prav tako je iz razlinih arhivov dodanih tudi nekaj
fotografij.
Angela Vode pie o drubi, ki jo je kritino opazovala, ocenjevala in skuala spremeniti. O
reimu, ki ga je po vojni uvedla komunistina partija, katere lanica je bila skoraj dve
desetletji, in ki se ji je zdel groba in cinina diktatura, ko se je malo zmehala, pa meanica
nepotenja in nesposobnosti, ki drvi v prepad (Puhar 2005: 377).
V avtobiografiji niesar ne izvemo o avtoriini zasebnosti. V knjigi ne pripoveduje o
nobenem ljubezenskem sreanju, matere ni omenjene, oe pa samo enkrat, kjer nam pove, da
je bil naroen na asopis Arbeiter Zeitung, glasilo avstrijske socialdemokratske stranke, ker se
je pridruil stranki kot veina elezniarjev (str. 11). Od treh sester in enega brata je omenjena
samo sestra Ivanka, ki ji je ves as stala ob strani in s katero je tudi ivela ve kot trideset let.
Videti je, da se je avtorici vse razen politike in drube zdelo nepomembno in nezanimivo.
elela je razloiti, kaj je delala in kaj ji je politika in druba naredila.
Besedilo je primer politine avtobiografije, ki si jo ponavadi prisvajajo pomembni moje,
kot pie avtorica v podpoglavju Obdobje pisanja spominov.
Ko so heroji dosegli vse, za kar so se borili, ter trdno sedli na svoje donosne poloaje, so
zaeli drug za drugim pisati svoje spomine v slogu e pomnite, tovarii? Prebiram tiste,
katerih avtorje sem sama poznala, zanima pa me tudi opisovanje znanih mi dogodkov. Ob teh
sem esto zaudena obstala, saj so mi povsem tuji, celo tedaj, e sem sodelovala pri njih; prav
tako pa nisem spoznala opisanih oseb, eprav sem jih neko osebno poznala. (Vode 2005: 34)
V prvem delu spominov, ki zajemajo as do leta 1947, avtorica, ki je prvoosebna
pripovedovalka, razkriva as olanja in prve izkunje v pouevanju prizadetih otrok. Med
pouevanjem opravlja tudi razlina opravila, ki so tedaj sodila med posle izobraenih ljudi v
vakem okolju, npr. pomo pri pisanju razlinih proenj. Je leviarka, protiavstrijsko in
projugoslovansko usmerjena. Zanimajo jo politina, narodnostna in socialna vpraanja. Zbira
podpise za Majniko deklaracijo. Leta 1922 postane lanica komunistine partije. V
naslednjih letih zane pisati strokovne lanke in dela z otroki s posebnimi potrebami. Postane
predsednica enskega pokreta. Zbira literaturo in zane objavljati svoje poglede na razvoj
drube in poloaj ensk.

82

Leta 1930 postane predsednica Drutva uiteljic. Pie in predava o vseh plateh politike.
Objavlja v veini dnevnega in revijalnega tiska. Leta 1934 izda knjigo ena v sedanjem svetu,
1935 pa ena i faizam. 1938 izide knjiga Spol in usoda, prvi del, leto kasneje e drugi.
Zima 1939 je zanjo usodna. Zaradi nasprotovanja nemko-sovjetskemu paktu jo izkljuijo iz
KP.
Mojo izkljuitev je zahteval predvsem Leskoek, e da premalo spotljivo govorim o partiji,
tako kot bi bila to navadna politina stranka, a partija mora biti vsakemu komunistu
najsveteje na svetu. (Res, Leskoku se je splaalo to najsveteje; milijoni pokojnine pa vile
pa avtomobili pa vse, kar hoe.) (Vode 2005: 50)
Sklenila sem, da bom la naprej po svoji poti, po poti svoje v e s t i. (Vode 2005: 51)
Po okupaciji organizira pomo ljudem, ki beijo pred nacisti, in partizanom. Ker Italijani
mnoino streljajo talce, napie peticijo Mussoliniju, komunisti so proti temu, zato peticijo
zaplenijo, proti njej pa zanejo e vejo gonjo.
O revoluciji in njenih voditeljih govori brez dlake na jeziku:
So rekli, da gre za boj proti okupatorju, za osvoboditev slovenskega naroda izpod faizma; so
rekli, da gre za vero slovenskega ljudstva; so rekli, da gre za narod, za Jugoslavijo, v resnici
pa je lo vsem za oblast. (Vode 2005:64)
Jugoslovanski komunisti so imeli v Moskvi izolane voditelje, ki so se e nekaj let pred vojno
vrnili v domovino. Od teh je po brezobzirnosti in organizacijski sposobnosti vse prekaal
Boris Kidri. (Vode 2005: 66)
Ko sta rtomir Nagode in Ale Bebler razpravljala o organizaciji in nalogah Osvobodilne
fronte, je Bebler poudaril: Pripravljeni moramo biti tudi na boj z belo gardo. Nagode je
prepriano dejal: Morda pa ne bo potrebno, e bomo znali v gibanje zajeti ves narod.
Nakar je Bebler pojasnil stalie OF (komunistov) do vpraanja bele garde: Bela garda
m o r a

biti, ker jo potrebujemo. e je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali

organizirati sami. To mi je neko omenil sam Nagode, ki je spoznal, da so komunisti

potrebovali belo in tudi plavo gardo, da bi lahko uniili vse, ki se niso uklonili njihovi
nadvladi. (Vode 2005: 7071)

83

Z OF neha sodelovati, ker se ne strinja z njihovimi metodami streljanja po cestah, ker obsoja
likvidacije tako potenih ljudi, kot je bil profesor Oven.25
Od februarja 1944 do septembra istega leta je internirana v koncentracijsko taborie
Ravensbrck. Ko se vrne v Ljubljano, jo odpustijo iz slube brez pravice do pokojnine. ivi s
pomojo sestre Ivanke Spindler. Ker je bila iz taboria predasno odpuena, so se nanjo
vsula nova sumnienja.
Teko priakovana osvoboditev je prinesla novo, globoko razoaranje:
e tiste prve noi pa so se zaele aretacije, streljanje bolj na skrivnem, da ne bi motilo
splonega prazninega razpoloenja. Navduenje se je polegalo s prihajajoim razoaranjem
zapiranje in streljanje pa se je nadaljevalo. (Vode 2005: 111)
Drugi del avtobiografije, ki nosi naslov Kaznjenka, zane avtorica z opisom Nagodetovega26
procesa, v katerem je bila tudi sama obtoena. Ve mesecev pred tem so jo zaprli. Ob aretaciji
so ji pobrali vse tipkopise, rokopise in knjige, ki so se jim zdele sumljive, zaplenili pa tudi vse
uradne osebne dokumente in ve kot dvajset let ne dobi nobenega nazaj. Po prispetju v zapor
so jo neprenehoma zaslievali. Ne ponoi in ne podnevi ji niso pustili spati. Sovraniki
ljudstva, anglo-ameriki pijoni, izdajalci, gestapovci, saboterji so dobili zaslueno kazen.
(Vode 2005: 131) Sodba se je glasila: dvajset let prisilnega dela. Prvi del kazni preivi v
enskem zaporu v Begunjah.
Vrnila sem se v samico. Obutkov, ki so me obhajali, zares ne morem opisati. Sovratvo, gnus
nad temi zvermi sta prevladala vsako fizino boleino. Najhuje pa je bilo spoznanje, ki

25

Anton Oven je bil profesor, slavist na razlinih gimnazijah, nazadnje na Ptuju. Izdajal je
revijo Mrtva straa, ki je bila izredno narodnjaka in proslovanska. Partizani so ga kmalu
osumili, da jim je nasproten, ga maja 1942 odpeljali z doma, ga baje strano muili in ubili.
(Vode 2005: 81)
26
Nagodetov proces je politien proces slovenske oblasti pod vodstvom KPS proti
nekomunistinim politikom, ki so eleli v dravi delovati kot opozicija. Med njimi so bili
nekateri nekdanji lani KPS, veina pa je bila liberalnih demokratov. Proti petnajstim se je 29.
julija zaelo sojenje, ki so ga oblasti preko zvonikov predvajale dravljanom. Tri obtoene,
med njimi Nagodeta, so obsodili na smrt s streljanjem, ostale na visoke zaporne kazni.
(http://sl.wikipedija.org/wiki/Nagodetov_proces)
Angela Vode ni doakala dne, ko je Vrhovno sodie RS leta 1991 sodbo zoper vse v tem
procesu razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lanih obtobah in da je lo za krivien
proces proti namiljenim zahodnim vohunom.
84

seveda ni bilo novo: za t o stvar sem jaz toliko rtvovala, v to stvar sem verjela, t a k i m
ljudem sem pomagala na povrje! Ni lovekega nisem doivela od njih!

85

e sledi svoji vesti in odkloni sodelovanje, si obsojen na smrt in prav tako, e pokae, da
ne more misliti z njihovimi glavami! Ker pa zdaj niso bili ve asi, da ko bi me lahko
enostavno likvidirali, so me obsodili na poasno umiranje (Vode 2005: 164)
Veino prve polovice leta 1949 preivi v samici, kjer popolnoma shira. Poleti istega leta jo
premestijo v enski zapor v Rajhenbergu (Brestanica). Bralec skorajda ne more verjeti
pretresljivim zapisom o ivljenju v enskem zaporu, kjer so, med drugim ponievanjem,
jetnice jedle kot psi:
Ko sem prila v Rajhenberg, sem priakovala, da bodo kotle z zajtrkom prinesli vsaj do celic,
kar delajo povsod in kar poenostavi delo. Toda nas so nagnali na majhno grajsko dvorie.
Na kamniti hodnik pred kuhinjo so postavili kotle z grenko rjavo tekoino ter ploevinaste
menake, ki so nam jih razdelili. enske so se prerivale, da bi prej dobile, da bi pravoasno
pojedle tisto zares bedno hrano, ker je bilo treba e pred esto uro v delavnico. Spet so morali
nastopiti komolci, ki jih jaz al nimam. Zato sem prila vedno prepozno. Upotevati je treba,
da je bila tista kava isto grenka, zato smo morale imeti lasten sladkor od doma in jo morale
osladiti, da je bila sploh uitna. A nikjer nismo imele prostora, kamor bi poloile skodelico,
da bi lahko iz svojih culic vzele sladkor in lico. Kajti tudi lic nam niso dali oni in smo jih
morale dobiti od doma. Zato smo poenile v sneg, menako s kavo poloile na tla, nadrobile
noter kruh in jedle s tal. Preden smo si poiskale prostor ter vzele iz cule sladkor in sneg, je
bila rjava voda isto mrzla. A tako zelo bi potrebovale malo toplega v mrzlem elodcu. Bilo je
res alostno videti, kako ljudje, ki bodo ves dan garali zanje, nimajo prostora, da bi mogli
loveko pojesti tisto bedno jed! Jedle smo res kakor psi, iz prav take posode in prav tako s
tal, esto pokritih z blatom, vso zimo s snegom, poleti s prahom in odpadki! (Vode 2005: 202
203)
Po estih letih (1953) jo odpustijo iz zapora, zelo bolno, nevarno slabokrvno in shujano do
kosti. Stopi na novo pot, pot izobenja, ki je popisana v tretjem delu spominov. Naseli se pri
sestri.
Tudi, ko sem prila na svobodo, sem morala obutiti, kako razlina sta obraza socialistine
drave Jugoslavije: en obraz je za zunanji svet, drugi pa za dravljane (a tudi dravljanov je
ve vrst!). (Vode 2005:257)

86

Sredstev za preivljanje ni imela, v slubo (pri 60-tih!) ni mogla, ker je bila zelo bolna in ker
ni imela dravljanskih pravic. Ker ji pod njenim imenom niso hoteli niesar objaviti, je nekaj
prispevkov objavila pod drugimi imeni, a honorarji so bili zelo skromni.
Povsod, kjer je prosila pomoi, je naletela na zaprta vrata. Ugotovila je, da nujno potrebuje
pisalni stroj, ki ji ga je pomagal dobiti neak iz Amerike. Napisala je nekaj del, a objav so se
vsi otepali. Knjigo o Ravensbrcku je ponudila tedanjemu uredniku Preernove drube Miku
Kranjcu in Tonetu Selikarju, ki je vedril pri zalobi Borec, a sta se je otresla kot nadlene
muhe. Po pomo se je obrnila tudi k Marji Bornik, tedanji urednici Jezika in slovstva in
mnogih drugih knjig. Seveda ji pri objavi ni pomagala, ji pa je ironino svetovala, naj napie
svoje spomine:
Saj jih ne bi mogla izdati, ko bi po resnici pisala.
Oh, asi se spreminjajo
Pa jaz ne bom doakala
Saj je vseeno, bomo e izdali Po tvoji smrti
Zamiljena sem odla. Torej naj jaz piem zato, da bodo o n e izdajale moje stvari po moji
smrti? In da bodo imele proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resninih izjav? Pa
ustvarjale senzacijo z mojimi doivetji?! Ne, nikoli!
Tako naj moji spomini poakajo ali doakajo bolj potene ljudi, ki jih ne bodo potvarjali!
(Vode 005: 290)
Leta 1958 dobi dravljanske pravice in se zaposli kot tajnica na Obrtni oli lesne in tekstilne
stroke. Prevede delo Stefana Zweiga Verajnji svet. Po dveh letih se upokoji in loti pisanja.
Ker ji uspe dobiti potni list, zane po tridesetih letih potovati.
Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila za to, da bi se ljudem v spodnjih slojih
drube dobro godilo. Predvsem pa ji je lo za to, da bi bilo bolje njenemu spolu, da bi imel
nekaj ve javnega prostora, ve monosti za razpon kril, telesnih in intelektualnih. Prizadevala
si je, da bi enske poleg vseh mogoih dolnosti dobile e nekaj pravic. Po vojni pa, v asu, ki
je oznanjal le realizacijo teh ambicij, je postala izobenka, neoseba. V tem novem asu, ki se
mu je reklo svoboda, socializem ipd., ni mogla in ni smela poeti ve tistega, kar ji je bilo
omogoeno v prejnjem, preozko zamejenem svetu (Puhar 2005: 378).

87

ivljenje Angele Vode se je dejansko konalo v letih 1941 ali 1945. Neivljenje Angele Vode
je tisto, kar je od Georgea Orwella in njegovega 1984 dalje znano kot status neosebe ko
lovek fizino eksistira, vendar ga javno nihe ne omenja, njegovo ime je izbrisano iz minulih
dogodkov, prispevek do kraja omalovaevan, odvzete so mu pravice do delovanj, nastopanja,
uveljavljanja, posebej pa do dobrega imena. Angela Vode je to obutila kot dejansko obsodbo
na smrt, ki pa (iz zunanjih ozirov) ni bila izvrena (Puhar 2005: 379).
Leta 1971 dokona svoje spomine in svojo izpoved o tem, kaj je prestala. S tem je opravila e
eno pionirsko delo: zapustila je prvo prievanje o enskih, socialistinih, zaporih, o katerih se
je, tako kot o marsiem drugem, moralo molati. Je kritina do obstojee drube in razmer.
Besedilo skrije, z neakom Janezom Spindlerjem pa se dogovori, da ga bo poskusil objaviti
po njeni smrti. Obljubo je izpolnil.
Skriti spomin Angele Vode ne ponuja bralnega veselja, ampak spoznanje o trpki resnici
zgodovinskega obdobja in o tragini usodi enske, ki ji niso naklonili lovenosti. Spomini so
pretresljivi, ko opisuje, kako so jo nekdanji tovarii degradirali, zapirali, ji jemali loveko in
profesionalno dostojanstvo. Iz njenih zapisov je razvidno, da jo je najgloblje ranila popolna
izolacija, v katero jo je pahnil povojni reim.

88

3.2 AVTOBIOGRAFSKA PROZA SODOBNIH SLOVENSKIH AVTORIC

Mira Miheli
Ure mojih dni

V Slovenski knjievnosti III je Silvija Borovnik (2001: 169170) zapisala, da je pisateljska

zapuina Mire Miheli zelo bogata, saj je napisala tirinajst romanov in tiri drame. Rojena
je bila v Splitu v meanski druini Kramer, po loitvi starev pa je ivela brez matere v
Ljubljani, kjer je konala gimnazijo in tudirala pravo. tudija ni dokonala. e pred drugo
svetovno vojno se je zaela uveljavljati kot pisateljica.27
Njeno literarno delo je predvsem zato, ker se ni ujemalo s socialnim realizmom niti z e
napovedujoimi avantgardnimi literarnimi tokovi, doivljalo precej povrne in nesistematine
ocene. Te so oznaevale njeno prozo kot meansko, ensko in druinsko, njen roman
pa kot enski roman (Slodnjak). Pozneji ocenjevalci pisateljiinega dela pa njenih proznih
del niso oznaevali le kot enskih in so e v njenem prvencu odkrivali tevilne literarne
vrednote, ki so jih stareji literarni zgodovinarji bodisi prezrli bodisi odrinjali. (Borovnik
2001: 169).
Poteze, ki povezujejo osrednje enske like v prozi Mire Miheli, kaejo vsaj na zaetku e
izrazito avtoriino navezanost na lastno biografijo, pri emer je oitno, da je pisateljico
prizadelo njeno odraanje brez matere. Tako na primer tudi njene deklike like obkroajo
matere, ki svojih hera ne ljubijo, jih zapuajo ali pa gojijo do njih izrazito hladen, vasih
celo sovraen odnos. (Borovnik 2001: 169).
ele raziskovalke so pozornost preusmerile v opazovanje njenih enskih likov skozi ensko
pripovedno perspektivo, v dotlej spregledane deklice, dekleta, mlade in zrele enske, soproge,
matere, slukinje, delavke, intelektualke, v sve pogled na poroko, zakon, druinsko ivljenje,
27

Svoj prvi roman, Obraz v zrcalu, je objavila na pragu druge svetovne vojne, leta 1941, z
drugim, ki je temu sledil, s Tiho vodo (1942), pa je zaradi nepouenosti, kakor je zapisala
pozneje v avtobiografiji Ure mojih dni (1985), krila celo vseslovenski kulturni molk //.
Prav tam.
89

razmerje med oeti, materami in herami, materinstvo, razvezo zakona, svobodno ljubezen,
poklicno uveljavljanje, na drzne podobe enske spolnosti, kar vse izhaja iz avtoriinih osebnih
izkuenj (Novak Popov 2008: 58).
V Urah mojih dni (1985) pisateljica odkrito in loveko prizadeto razkriva svoje najbolj
neizbrisne dni. Njen spomin sega vse do pisateljiinih prvih vtisov, alosti in pretresov v
otrotvu. To je tisto najbolj odloilno obdobje, za katerega avtorica pove, da iz njega izvira
vse, kar se je pozneje dogajalo v njenem ivljenju usodnega in kar je e zlasti dalo peat
njenemu pisateljevanju:
// Jaz sem se rodila v Splitu //. Stara sem bila dve leti, ko je izbruhnila prva svetovna
vojna //. // Ladji je bilo ime Viegrad in z reke, kjer je pristala, smo se odpeljali v
Trbovlje //. Tako sem prvi prila v Trbovlje //. (str. 9)
//da sem prva leta svojega ivljenja govorila hrvaki, kar se je nadaljevalo, ko se je moj oe
z materjo preselil v Zagreb //. (str. 9)
//Otroki svet ima ozke meje svoje najblije okolice, vse drugo je ozadje, vasih mrano,
vasih svetlo, ki doume njegov pomen ele ez leta, e sploh kdaj. (str. 21)
Po loitvi starev, pie pisateljica, jo je bilo treba odriniti k njegovim starem v Trbovlje ali k
njegovemu [oetovemu] bratu ministru in svakinji, druini brez otrok. Tako so me poslali
dale stran od vseh, ki sem jih poznala in imela rada //. (str. 20) (V Ljubljano.)
Mihelieva svoje spomine obuja strogo v mejah resninosti, vendar jih zapisuje s svojim
znailnim slogom ivahne pripovedi, ki jo zainja z zanimivi anekdotami, svoja osebna
doivetja pa dopolnjuje tudi s spomini na druino in celo vrsto ljudi svojega asa, zlasti na
knjievnike, s katerimi se je sreevala doma in na tujem.
V avtobiogrfiji najdemo celo vrsto spominov na Lili Novy, Izidorja Cankarja, Pavla Golio,
Jua Kozaka, Antona Vodnika, Franceta Bevka, Cirila Kosmaa, Ceneta Vipotnika, Dinka
Puca, Vido Tomi, Han Suyin; Ernesta Fischerja, Heinricha Blla in na mnoge usode in
obraze, s katerimi se je sreavala doma in na tujem. Njena pisateljska obutljivost zaznava
tudi najdrobneje vzgibe v naem svetu in v naih ljudeh. Posreilo se ji je, da je prek
doivetosti zgodovinska in intimna dogajanja premesila v iskreno pripoved o ustvarjalnosti v
nekem obdobju, o ljudeh, ki so skupaj z njo znali in uspeli na as samosvoje zaznamovati s

90

svojim bivanjem in delovanjem. Zato Ure mojih dni niso le avtobiografija Mire Miheli,
temve so tudi in predvsem bogata kronika sedmih desetletij slovenske zgodovine.
Prav zaradi slednjega se je verjetno z avtobiografijo Mire Miheli podrobno ukvarjal v okviru
svoje doktorske disertacije, Avtobiografska knjievnost pri Slovencih v dvajsetem stoletju
(1994), tudi Igor Grdina. Po skoraj petnajstih letih namre e vedno dri njegova ugotovitev,
da je avtobiografija pri slovenskih literarnih ustvarjalkah razmeroma redek anr. V prejnjih
asih je manja zastopanost avtoric v slovenski osebnoprievanjski in sicernji literaturi
verjetno posledica dejstva, da je bil na prostor dokaj konservativen, kar je v medspolnih
razmerjih pomenilo moko javno podobo drube, medtem ko je bilo ensko kraljestvo
omejeno z dokaj tesno zaprtimi vrati. Po mnenju Igorja Grdine so prievanja Mire Miheli
najdragoceneja ravno na mestih, ki govorijo o vzponih in propadu nae meanske drube
(na primeru druine Kramer).
Povzemimo, kar je o tej avtobiografiji zapisal Igor Grdina:
Avtoriina avtobiografija Ure mojih dni predstavlja enega najbolj isto pripovednih
osebnoprievanjskih tekstov na Slovenskem. V ospredju je zgodba lastnega ivljenja ter
drubenega vzpona in zatona avtoriine druine (Grdina 1994: 271).
V Urah mojih dni praktino le uvodni odstavek in sklep pripadata pravi pripovedovalkini
sedanjosti, medtem ko je drugod trenutek pripovedovanja le toka, s katere se prievalka
praviloma vselej v ali ob oklepaju z distanco razgleduje po svoji preteklosti. Za primer
Grdina navaja sledei odlomek:
Torej 'Operacija', v kateri je glavno vlogo izredno dobro odigral Maks Furijan (po toliko letih
se kdaj pa kdaj sreava pod arkadami in iz hvalenosti mu stisnem roko). Tudi Operacija je
bila ena mojih dram osveanja. Ko sem slednji zaela razmiljati o drubi, v kateri ivim in
za katero sem se po izbruhu vojne tako samoumevno odloila, me je zaela muiti skepsa, ki
je kalila moje prvotno navduenje. Ali sem res obrnila hrbet vsemu, kar sem doslej verjela?
Nekaterih stvari nisem mogla kratko in malo prebaviti in dr. Donat v Operaciji naj bi mi dal
odgovor. (str. 167)

91

Lahko reemo, da je vsa avtorska sedanjost v oklepaju (Grdina 1994: 273), npr.: (Mnogo let
po vojni mi je rekel Andrej Hieng, ko sva neko sedela v klubu: Ali veste, da je bil Obraz v
zrcalu va najbolji roman? To sem mu takrat zelo zamerila.), pripovedovalka pa je vsa
zatopljena v pripovedovanje zgodbe o svoji preteklosti. Dejansko je edina sedanjost Ur mojih
dni sedanjost pripovedovanega, ki se razodeva tudi v dialogih. Odstopanje od tega naelnega
pravila je mogoe najti le na eksistencialno posebej izpostavljenih mestih, kjer se sedanjost
pripovedovanja pojavlja kot vzporednica sedanjosti pripovedovanega. Primer:
Neko, morda leto ali dve pred svojo smrtjo, mi je rekel: 'Ve, ni ve se ne bojim umreti.
Hodim na njen [=herkin] grob in pomirjen sem ob misli, da bom tam pokopan tudi jaz.' In
vsako leto na praznik Vseh svetih stopiva s Francetom k njegovemu grobu in grobu dekletca,
ki ga nisva poznala, in prigeva sveo v njegov spomin. (str. 174)
Konec pripovedi Mire Miheli o sebi je odprt v nadaljevanje:
V hii ivita tudi moja mala dva vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in ole, ni ve tako
tiho. Martin, stareji, pritee k meni, in mi ree: 'Moja stara princesa!' In potem: 'Dobra si.
Ko bo umrla, bom zelo jokal za teboj.' Hm, ampak meni se e nikamor ne mudi. (str. 257)
Pisateljica se je v svojem ivljenju sreala z mnogimi uglednimi in vplivnimi osebnostmi.
Vsi, tudi najveji mogonei, so le del njene zgodbe in njenih doivetij. Nihe se ne
osamosvoji do samostojnega portreta. Mogoe je za odtenek ve pozornosti namenjene le Lili
Novy (Grdina 1994: 273).
Mihelieva zelo precizno pripoveduje tudi o t.i. malih ljudeh oz. vsakdanjih ljudeh brez
posebnosti. Mala Anka ima v Urah mojih dni veliko ve vrstic kot Josip Broz Tito. Obseg
opisa torej ni odvisen od svetovnozgodovinskega pomena posamezne osebnosti, vasih je
skoraj gotovo namenoma v obratnem sorazmerju z njo. Poleg tega avtorica oz.
pripovedovalka kritizira lastno neimrnost.
Z razkrivanjem lastne nezglednosti se za bralca nedvomno simpatino umika v moralno senco
opisovanca, hkrati pa pridobiva verodostojnost, ko iz priznanja vsakdanjih malih slabosti
naredi tekstno vrlino oz. opozori na svojo iskrenost. Pripovedovalka z opisom svojih slabosti
v sopostavitvi z odlikami velikih ljudi ustvarja vtis iskrenega prievalskega opazovalca
(povzeto po Grdina 1994: 274).
92

Npr: Recimo, da sem po njem podedovala nekoliko inteligence in tudi ambicioznosti, njegovo
strpnost, razumevanje za slabosti drugih, priznavanje lastnih slabosti, mimo tega pa me kazi
prevelika prilagodljivost, neodlonost in bojazljivost kako se mi e zmerom pod sejno mizo
tresejo kolena, kadar se moram na kakem sestanku oglasiti k besedi! neimrnost (zelo rada
bi bila lepa in oboevana), nepopolna izobrazba, omahljivost v ljubezni, toda podedovala sem
tudi njegovo ironijo in skepso, ki mi premaga prenaati sebe in druge. (str. 109110)
Ni kaj dosti v avtobiografiji ne govori o svoji literaturi. Njeno poklicno pisateljsko veino
predstavlja samo pripovedni slog, torej besedilna oblikovanost. Grdina meni, da lahko iz tega
sklepamo, da ima pripovedovalka svoje literarno ustvarjanje za preve intimno, da bi o njem
govorila v osebno prievanjskem tekstu, ki je do neke mere tudi ustvarjanje lastne podobe v
javnosti. Avtorica pravi: kdo ve, kakne poasti poivajo v moji notranjini, ki se bodo
prebudile, e bomo brskali za njimi (str. 5)
Kontekstualno se te besede nanaajo predvsem na telesno zdravje, lahko pa je to le prispodoba
za misel o duhu, saj lahko v nadaljevanju preberemo tudi sledee:
Nekje je meja molka. Do kod sega tista meja? Poskusila jo bom prekoraiti, toda zmeraj ne
bom mogla, ne toliko iz obzirnosti do sebe, kakor iz spotovanja do drugih, eprav se bojim,
da mi bodo kljub temu oitali, da sem bila nespodobna. Nekam strah me je. (str 56)
Zaradi obzirnosti do drugih torej ne eli prievati o sebi totalno; drugim prizanaa s seboj, s
svojimi intimnostmi, med katere sodi tudi pisateljevanje kot umetniki postopek. Bralec tako
res komaj kaj izve ne le o njenem pisateljevanju, temve tudi o druinskem ivljenju. Grdina
pie, da se obravnava kot junakinja biografije, ki je spisana v prvi osebi.
Po mnenju Igorja Grdine ne gre za avtobiografijo v totalnem smislu, kar lahko razberemo tudi
iz izjave avtorice same:
Mislim, da imajo ljudje radi spomine, tudi sama jih rada berem, romansirane seveda 28
Po njenem mnenju so torej spomini tisti, ki bi lahko pripadali tudi romanu ali kateremu
drugemu pripovednemu anru.
28

Ovitek knjige (zadnja stran). Mihelieva tudi pravi: Moti me, da pri pisanju spominov nisi
tako svoboden kot pri pisanju literarnega besedila, nisi tako suveren, vezan si na dogodke, na
as in podobo, in o teh ljudeh ne more vsega povedati, ali zaradi njih samih ali zaradi iveih
svojcev. Torej, literarno besedilo je povsem nekaj drugega kot prievanje o sebi.
93

V besedilu je Igor Grdina ugotovil tudi nekatere spominske priblinosti, za katere meni, da bi
se jim avtorica lahko izognila, in sicer po pripovedovalkinem zmotnem mnenju bi naj
Vladimir Bartol npr. napisal zbirko novel El Arafat (str. 89), Oton upani pa spesnil pesem
z naslovom Sindikat nam ribo dri, ki naj bi jo nato na vsa usta hvalil Miko Kranjec (str. 65).
Grdina zakljuuje, da Mihelieva v svoji avtobiografiji skua skoraj programsko zavraati
zgodovino, kar ustvarja posamezne nespregledljive disonantne akorde znotraj njene pripovedi
(e omenjene povrnosti pri navajanju dejstev) (Grdina 1994: 275).
Pridruujem se mnenju Igorja Grdine, da ne gre za totalno avtobiografijo, kar tudi
pripovedovalka na veih mestih pove. Svoje delo imenuje spomini. Na prvi strani se celo
sprauje:
Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takni, kakrna sem danes, temve tisti davno
izgubljeni deklici, potem dekletu, pa mladi eni, nato pisateljici, ki je po kdo ve kaknem
udeu odkrila svoj poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najblijih, ali
sem si to kdaj resnino upala? // Vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko
sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic. Nekje je meja molka. Do kod sega tista
meja? /.../ Nikoli ne bom povedala lai, vasih pa bom usmiljeno kaj zamolala. (str. 56)
Zdaj je tukaj, v sobi, kjer piem svoje spomine. (str. 46)
// loveka vara spomin in zdaj verjemite vsemu tistemu, kar sem napisala o svojih otrokih
letih v Trbovljah. (str. 46)
Spomini me napadajo, pa ne po asovnem redu, temve tako, kakor se prikazujejo slike, ki jih
je v galeriji bolj po svojem okusu kakor po njihovi pomembnosti obesil neznani urejevalec.
(str. 40)
eprav pripovedovalka trdi, da spomini niso urejeni, pa si v besedilu sledijo po asovnem
zaporedju, kar lahko sodimo tudi po drugih zapisanih drubenih dogodkih.
Kljub mnenju Igorja Grdine, da kaj malo izvemo o njeni druini in pisateljevanju, se v
besedilu najde kar nekaj mest, kjer Mihelieva pie o svoji materi. Prav izguba matere, operne
94

primadone, ki jo je mo skual prevzgojiti, jo po prevari nagnal, se uradno razvezal in ji

prepovedal vsakrne stike s herjo, je na pripovedovalki pustila ivljenjski peat.
// je mama spet zaela peti, se pravi, nastopati v zagrebki operi, kjer je postala primadona.
Otroci umetnice, to je pomenilo, da matere ponavadi ni bilo doma //.
// Prepueni sva bili [ona in sestra] veji del slukinjama, ki sta naju hranili, oblaili in
vodili na sprehod in nama zveer pripovedovali najbolj grozne zgodbe o arovnicah in
strahovih. Ivica tega ni jemala resno, jaz pa sem se tresla, da sem ponoi tulila od groze, na
kar je prila iz svoje spalnice v otroko sobo moja mati in mi naloila nekaj gorkih. (str. 10)
// predvsem pa se spominjam pogleda iste sovranosti, ki ga je naperila v oeta. Takrat
sem prvi zautila, da nekaj ni v redu med njima. (str. 11)
Ko bi bila Ivica [sestra] ostala iva, mi je pozneje rekla mama, bi se nikoli ne bila loila. Ko
sem torej dobila Iviine igrae, sem izgubila mamo. (str. 17)
// da se z materjo nisva videli skoraj dvajset let, eprav naju ni loila velika zemljepisna
razdalja. (str. 19)
Joza je torej kleala pred mamo, kakor mi je pravila, vila roke in vpila, da se mora
odpovedati tistemu drugemu zaradi Mirice, mama pa jo je odrinila in rekla: Sovraim jo,
ker je NJEGOV otrok, nakar je celo Jozi zmanjkalo besed in solz. (str. 20)
Kadar sem zagreila kaj takega, kar se ni ujemalo s pojmi o spodobnosti nae druine, mi je
oe zabrusil: Ti Trauttnerica! Koga je hotel zadeti? Mene ali mojo mater v meni?
Trauttnerica je bilo njeno dekliko in pozneje umetniko ime. Najhuje pa je bilo to, da sem
zaela s tem imenom istiti vse, kar je bilo slabega v meni, in da me je to e bolj odtujilo
materi, po kateri sem tako dolgo hrepenela, da se potem, ko sva se po dolgih letih spet smeli
sreati, nikoli ve nisem mogla zbliati z njo. (str. 50)
Nikoli nisem smela niti pomisliti na to, da bi se lahko spet sela z mamo. Rekli so mi, da se mi
je odpovedala, odla od mojega oeta z drugim mokim, z njim ima her, ne zanima se zame
zakaj bi moralo biti meni mar, kakna je in kako ivi? Bila sem hi svojega oeta, izkljuno

95

njegova, kupil me je bil za nakit, ki ji ga je dal, in za njeno krivdo, bila sem tudi hi svojega
strica, ki je skrbel zame, Kramerjeva, kakor, da me ni rodila mati. (str. 77)
Po dolgih letih se je z materjo sela in ugotovila, da sta si popolni tujki. Sreanje je opisala
takole:
Naslednjega dne torej pridem in ko posedemo za mizo, plane k meni enska majhne postave,
precej zajetna, z osivelimi lasmi, z obrazom, ki je lisast od znoja in cenenega pudra, v preve
tesnem puloverju, ki si ga je oitno napravila sama, meni tuja oseba, ki me med
prekipevajoimi vzkliki objame in prine poljubljati, jaz pa odrevenim od groze. (str. 77)
Zelo muno mi je, da me objema in poljublja oseba, ki je sploh ne poznam, to mi nikakor ne
ugaja, kakor mi ne ugaja ona s prekipevajoimi vzkliki. (str. 79)
Izpisano dokazuje to, kar je zapisala Silvija Borovnik (2001: 171), in sicer:
Poteze, ki povezujejo osrednje enske like v prozi Mire Miheli, kaejo vsaj na zaetku e
izrazito avtoriino navezanost na lastno biografijo, pri emer je oitno, da je pisateljico
prizadelo njeno odraanje brez matere. Tako njene deklike like obkroajo matere, ki svojih
hera ne ljubijo, jih zapuajo, ali pa gojijo do njih izrazito hladen, vasih celo sovraen
odnos.
Irena Novak Popov (2008) meni, da je to, da se je mama heri odpovedala za ceno nakita, ki
ga je dobila v dar od moa in bi ga ob loitvi morala vrniti, znamenje za brezpravje ensk, kot
kazen, ki dokazuje moki prav in pojmovanje pravinosti, zgodba, s katero je oe heri ornil
mamo.
Za temo te naloge se mi zdijo e posebej pomembna mesta, kjer Mihelieva razlaga, kako je
resnine osebe ali dogodke iz svojega ivljenja vnesla v svoje romane. Gre torej za vpraanje
avtobiografskih elementov v fikcijskem besedilu.
Uporabim jo (Jozo, varuko) brez sramu v svoji literaturi, tako kot tudi mnoge druge osebe iz
svojega ivljenja, vendar dobijo, ko zanem pisati o njih, neko drugano podobo, kakor so jo
imele v resnici, ker jim je sicer botrovala resninost, oblikovala pa jih je domiljija. (str. 58)

96

Najhuje pa je bilo, ko je zavladala na podstreju nora starka, ki mi jo je poslala krajevna

skupnost, prila je s smradom in umazanijo in celo grmado bolh, ki jih je z uitkom metala po
naih stopnicah, bila je blazna in dolgo je trajalo, da sem se je reila, a premagala sem jo
ele tedaj, ko sem jo z vso simpatijo opisala v Mali arovnici. Tudi evljar Bertl, ki je
nazadnje pristal na mojem podstreju, je v Mali arovnici egava prikazen, medtem ko je v
Mavrici nad mestom tragina figura. (str. 72)
Njega [njegovega brata] in Juliusa sem pozneje zdruila v isto osebo v svojem romanu Mladi
mesec. (str. 26)
Doivljala sem, kako se resninost spreminja v neki drugi svet, ki postaja resnineji od
resninosti, s svojimi barvami, glasovi, vonji, z zunanjim in notranjim ivljenjem oseb, ki sem
jih morda posnela po ljudeh, ki sem jih poznala, a so postajale drugane, samosvoje. (str. 87)
// se zavedam, da ne smem vsega do kraja povedati, nekatere stvari bodo ostale neizreene
in bodo morda prile na dan le v moji literaturi, dovolj zastrte, da drugi ne bodo odkrili, zakaj
in kako sem jih napisala, mene pa bodo osvobodile. (str. 173)
e najmanjkrat je omenjeno pisateljevanje, za katerega avtorica pravi, da je prepozno v
svojem ivljenju odkrila, da ji pomeni pisanje ve kot vse drugo (str. 13) in da se je z njim
iz resninosti reevala v literaturo, v kateri sem nala izhod iz svojih stisk in spoznanje, v
katerem je bilo, kakor upam, tudi neko sporoilo za druge. (str. 7172)
In
// pisati moram, to je slednji moj pravi poklic, edino, za kar je vredno iveti. (str. 90)
V zvezi z enskostjo in literaturo je zanimiva samokritinost, ki zanika odloujoi vpliv spola
na ustvarjanje in vrednotenje, eprav v isti sapi govori, da njena dela niso dosegla popolnosti
prav zato, ker jih je pisala v pomanjkanju asa. Sprijaznila se je, da ni segla ez mejo dobrega
povpreja, in priznala, da je s prevzemom pomembnih funkcij hotela med drugim dokazati,
da kot enska zmore[m] toliko kot moji moki kolegi (200). Pri tem ne problematizira
koncepta nevtralne, enotne literature oziroma eksplicitno zavraa posebna merila za
vrednotenje ensk (Novak Popov 2008: 60):

97

Zame je bila literatura dobra ali slaba ne glede na to, ali jo je napisal moki ali enska in
kadar so se enske pri svojem delu morale spopadati z vejimi ovirami kakor moki tem
veji uspeh je bil zanje, e so se lahko prebile na vrh, ali pa so jim to vsaj v zaetku, ko je bilo
najteje, vendarle priznavali. (201)
Iz zapisanega o Urah mojih dni lahko strnemo nekatera dejstva, ki dokazujejo znailnosti
avtobiografije.
Avtobiografija Mire Miheli Ure mojih dni predstavlja enega najbolj istih pripovednih
osebnoprievanjskih tekstov na Slovenskem. V ospredju je zgodba lastnega ivljenja ter
drubenega vzpona in zatona avtoriine druine (Grdina 1994: 273).
Govorimo o literarni avtobiografiji, temeljna kategorija pa je verodostojnost. Avtorica je
proizvedla verzijo o sebi in drugih, vpraujo se o sebi, o svojem ivljenju in svetu, v katerem
je ivela. Poskuala je sneti masko, a kot je sama povedala, le do neke mere. Preverljiva je
identinost med pripovedovalko, glavno osebo in avtorico.
Delo je prvoosebna prozna retrospektivna pripoved o njenem ivljenju. Mihelieva je
upotevala tudi doloilo o zvestobi resninosti. Zajema iz zasebne sfere, osredotoena pa je na
lastno ivljenje in njegov potek. Njen najvaneji izvor je v spominjanju. Uresniena je tudi
zahteva po avtentini pripovedi o ivljenju in zvestobi zgodovinski resninosti. e z naslovom
in podnaslovom je sklenila z bralcem neke vrste avtobiografski sporazum, kot pie Lejeune, s
katerim se je obvezala, da bo popisala svoje ivljenje in obenem vplivala na manj fikcionalno
usmerjenost bralca. Avtobiografija tudi ni dokonana, saj je njen konec identien s koncem
(smrtjo) pioega jaza (perspektiva) in je zato neubesedljiv.
Avtobiografska pripovedovalka v tekstu referira na biografska dejstva, osebe, kraje in
dogodke.
Perspektiva subjektovega govora je zunanja in panoramska, kar pomeni, da gleda avtorica na
preteklost z distance, jo v besedilu logino organizira in ima pregled nad celotnim
dogajanjem. Gre torej za osebno ali avtorsko pripovedovalko, povedano drugae,
avtobiografska pripovedovalka je hkrati glavna oseba in avtorica. Gre za govor same avtorice.
Obvladati as in s spominom vzpostaviti vez z lastno preteklostjo, da bi med drugim doloila
svoje mesto v sedanjosti (Onley 1980), je verjetno eden glavnih motivov avtobiografinje Mire
Miheli.
98

Kot so njeni literarni liki enske prehodnega obdobja (Glui 1985: 504), je tudi
upodobitev

avtobiografiranke

med

tradicionalno

in

osvobojeno

ensko.

Njena

individualizacija poteka med sprejemanjem predpisanih vlog in preseganjem. Prvo je

povezano z nestabilnim poloajem v drubi, drugo je dosegla z literarno ustvarjalnostjo
(Novak Popov 2008: 60).

99

Nada Gaborovi
Malahorna
Nada Gaborovi se je rodila leta 1924 v Mariboru. Med vojno je bila s stari izgnana v Srbijo,
zato je maturirala ele po vojni. Leta 1950 je diplomirala iz slavistike. Kot profesorica
slovenskega jezika in knjievnosti je pouevala na II. gimnaziji v Mariboru. Kasneje je bila
svetovalka za slovenski jezik na Zavodu za olstvo v Mariboru. Kraji as je bila tudi
ravnateljica Mariborske knjinice. Umrla je julija 2006.
Od leta 1960 je objavljala rtice, novele in knjievne kritike v revijah (Sodobnost, Dialogi),
napisala je vrsto realistinih romanov s tematiko sodobne enske, izseljencev in izgnancev.
Pisala je tudi za mladino in urejala prozni del Dialogov.
Dela: Jesen brez poletja (1961), Kali prihodnosti (1962), Ne samo jaz (1966), Kariatide
(1969), Vsaka no mine (1969), Seme (1971), Objokuj jutro (1975), Kukaviji sneg (1977);
Razdalje (1980), Odvzemanja (1986), Malahorna (1989), Pogovori z ljubeznijo (1996), Dva
svetova (2001), Dnevi, leta (2004), Jutri (2005), Podoba na televizorju (2006) romani.
Napisala je tudi dve zbirki novel, in sicer Seenj do neba (1965) in Krogi (2001), radijsko
igro Sitnosti s ustvi (1993), zbirko kratke proze 1 + 2 = 4 (1991) in zbirko humoresk in satir
z naslovom Skozi obdobja (1999).29
Nada Gaborovi je bila zelo plodovita pisateljica, ki pa je z objavo svojih del imela nemalo
teav. Nekateri literarni ustvarjalci v Mariboru so jo kritizirali, ne da bi delo prebrali. Med
njimi je namre prevladovalo mnenje, da se enska nima kaj ukvarjati s pisanjem, naj raji
brie prah in skrbi za svojo druino. Eden takih mokih je neko v oceni nekega njenega dela
celo zapisal, da enska nima pravice do uveljavljanja v literaturi, da tudi ne more imeti
pravega odnosa do mokih, ker je v mnogih svojih romanih govorila skozi moke oi.
Pisateljica v samoportretu v reviji Sodobnost (2003, str. 300) pove:
Kakor se je dogajalo moje ivljenje, tako sem iz njega srkala snov za svoje romane, novele,
rtice, humoreske, satire, radijske igre, literarne kritike o delih domaih avtorjev, skratka,
ivo so me prizadevali problemi sodobnega asa. Nekaj pa je bilo zajeto iz pisateljske
29

http://sl.wikipedija.org/wiki/nada_gaborovic

100

domiljije, na primer druga in tretja knjiga, Kali prihodnosti in Seenj do neba, za katero sem
prejela Kajuhovo nagrado.
Po mnenju Franca Zadravca je avtorica z Malahorno dosegla vrhunec svojega ustvarjanja. V
njem se je spoprijela z motivi, ki jih je doivljala v treh desetletjih. Roman o svojih prednikih
in njenem rodu je pisala z veliko zagnanostjo.
V njem sem zajela s satirino ostjo ljudi, ki so iveli v meni dolga leta. // V Malahorni sem
lahko reem postavila spomenik svoji mami, ki je bila v resnici izjemna osebnost in je do
konca verjela vame in bila tudi prvi kritik vsakega mojega dela do svoje prezgodnje smrti.
(Gaborovi 2003: 301)
Rodovno-avtobiografski roman Malahorna je nastajal deset let in prinaa avtobiografsko
zgodbo o pisateljiinem rodu, vgneteno v klasino umetniko obliko. Dogajanje je s podobo
tirih generacij vpeto med tiri svetove s simbolno zveneimi imeni (Dale gora, Malahorna,
Dolga Glava, Mesto), o katerih pripoveduje deklica Naja, ki v romanu sooa predvsem dvoje
nasprotujoih si principov: upanje in vero v ivljenje, povezana z vztrajnim in garakim
maternim likom, ter uradniko prilagodljivost, previdnost in kleeplaznost v navezi z
oetovim likom. Roman Malahorna bi prav zaradi izrazite protipolnosti obeh nosilnih
literarnih oseb in njunih zgodb lahko oznaili kot roman o nasprotju med mokim in enskim
principom,30 vpetim v as pred drugo svetovno vojno, med njo in e kratko po njej. Lik
matere je v tem romanu zagotovo eden najbolj monumentalnih v sodobni slovenski
knjievnosti. V njem ponovno zaari tista znana, cankarjansko zasnovana mati, ivea le za
svoje otroke in na koncu za ivljenje opeharjena enska. V primerjavi s Cankarjem je
Gaborovieva za podobo svoje matere uporabila povsem drugana sredstva, med katerimi je
posebej opazna rahla, a vsenavzoa pripovedovalkina ironija. V materini zgodbi in njenem
liku pa zaslutimo tudi prispodobo za znailno ensko usodo ne le predvojnega, temve tudi
povojnega asa, namre usodo ensk, ki so, denimo, kljub umetniki nadarjenosti (mati je
nadvse rada slikala) le redko ubeale vnaprej predvideni vlogi gospodinje in matere tevilnih
otrok. Roman Malahorna tako ni samo zgodba o odraanju, o poteh druine in rodu, temve
tudi o svetu, ki je z delitvijo na bogate in revne, pa tudi na enske in moke vloge neskladen
in zlasti do ensk drubeno krivien. Zapisan v realistini tradiciji, a v asociativnem toku s
tevilnimi stranskimi zgodbami, polnimi gladko izpeljanih asovnih in krajevnih preskokov,
30

Jutri se odpravimo v Malahorno, je e zmagoslavno oznanil oe, kot da je to njegova

dobljena bitka v venem vojnem stanju z nao mamo, pri emer je zgledno naglaeval vsako
besedo (Malahorna, str. 145) dodala Milena Kerndl.
101

pripoveduje roman o jasni in pogosto usodni razliki med moko in ensko ambicijo, o
razdaljah njunih teles, pa tudi svetov nasploh.
Gaborovieva je z Malahorno ustvarila enega sodobnih generacijsko druinskih romanov,
zasnovanega na avtobiografski osnovi, toda v njem je zlasti z likom matere in njene zgodbe
spregovorila o zamolanih plateh enskega ivljenja (Borovnik 2001: 194195).
Na Goli glavi raste rod, ki je poln protislovij. Ta izvirajo e iz asov, ko se je rodila zveza
med nezakonsko Marijo, ki ima celo nekaj plemike krvi, in domainom gospodarjem na
kmetiji.
Stari oe je hotel sezidati tudi hio, da bi bilo vse prav za njegovo izvoljenko Marijo, ki je bila
lepotica. V glavnem mestu se je izuila za imenitno gospodinjo, sposobno voditi katerokoli
gospodinjstvo, v mestu ali na deeli. Bila je nezakonski otrok, edina hi farovke gospodinje,
upnikove neakinje, in nekega madarskega grofa. (Gaborovi 1989: 13)
Hia se polni z otroki, ljubezen se spreminja v muko in nasilje. Mogoen in lep dom ostane
samo elja. Iz ljubezni se rodi odpor, lepota izginja v garanju in sovranosti. Neko lepa
Marija ele po smrti svojega moa izpove svoje obutke heri Rozi:
Vse sem postorila veinoma sama ali le z borno pomojo tvojega oeta, Rozi, saj je bil bolan
e veliko delj, kot ste blagovolili videti ali zaslutiti vsi vi, ki ste prihajali in odhajali lahkotno
kot plesalke, se alili in se ob kapljici njegovega vina veselili, si privoili poletne poitnice,
ki jih jaz nikoli nisem poznala, e izvzamem leta v oli, pa e tedaj me je doma akalo trdo
delo, ker sem bila kljub naporom svoje matere, da mi to prihrani, vseeno le pankrt, pankrt za
domae, za sosede, za vas, za vse okolike, za Dale goro in pozneje za Golo Glavo, celo va
oe mi je to neko oponesel, ker nisem ve marala spati z njim, saj je znal delati samo otroke,
samo otroke, e dolgo potem samo to, ko ga e nisem ve imela rada, saj ga prav zares tako
nikoli nisem imela, toda nekega dne se mi je uprlo porajati, tedaj, Rozi, ko si ti dobila Abija,
tedaj se mi je vse nekako zagabilo, bog mi pomagaj, e je to greh, ampak nisem mogla ve.
(Gabrovi 1989: 123)
Deklica Naja, ki je prvoosebna pripovedovalka v romanu, ivotari ob oetu, potomcu
Malahorne slabiu, ki je edini skrbnik treh otrok, in materi Rozi, herki Gologlavcev, ki je
povsem drugana. V gospodinjska opravila, skrb za otroke in vezenine je prelila svoje sanje.

102

Stari oe na smrtni postelji pove vnukom:

Vi imate zato svoj dolg do nje, svoje obveznosti. Kajti, e ji boste prinaali lepa sprievala, bo
tako, kot da poenjate tisto, kar njej ni bilo omogoeno, namesto nje in nadaljujete njene
narte. Lepo je slikala. koda je tistih slik, ki jih ne bo naslikala nikoli. (Gaborovi 1989:
117)
Kljub temu ostaja trmasta, upornika, modra. uti silovito rodovno povezanost, brezmejno
obudovanje oeta, v katerem vidi uteleenje ivljenjske modrosti. Vse svoje ivljenje si
prizadeva, da se njeni otroci izkopljejo iz ivotarjenja in doseejo nekaj ve. Simbol za to v
romanu so njeni uhani z vdelanim biserkom, ki jih je v dobro otrok prisiljena prodati, eprav
ji pomenijo svet, ki ga ni mogla ujeti:
Ta denar za uhane, je rekla naa mama tedaj, ko jih je zastavila, bo za olske potrebine
otrok, da ne bi morebiti prilo do zmote, da ne bi kdo pomotoma bil preprian, kako lahko
porabi denar za kaj drugega. olati se morajo in se bodo, pa naj bo kakorkoli. Jedli bomo
star kruh in solato, krompir in zelje. Ni mesa. Ni masla. Ni mleka ali smetane. Mogoe
kdaj kakno govejo juho z rezanci in kos kuhane govedine. Ampak olali se bodo in ker mora
Abi v prvo gimnazijo, saj konuje etrti razred osnovne ole, bo potreboval knjige, zvezke,
evlje, obleko. V gimnaziji se ne bo zaelo kot v osnovni oli, za to ti jamim, Malahoran.
Nihe ne bo kazal za njim s prstom. Prej bomo vsi stradali. Poginili od gladu. Jedli vse
nezabeljeno. Hodili v cunjah. (Gaborovi 1989: 72)
Iz odlomka se da tudi razbrati, da mati eli, da se njeni otroci izolajo, a je njena naklonjenost
bolj na sinovi strani, ki ga poljejo v najboljo olo. Fant je po njenem mnenju torej sposoben
za kaj ve kot dekleti.
Mati Rozi ne skriva odpora do rodu svojega moa. Njen precej neprijazen in pogosto tudi
zajedljiv odnos do vseh malahornskih sorodnikov se je odtajal ele na stara leta, ko je z njimi
navezala nekaj ve stikov.
Za mater je znailno tudi preprosto, zdravorazumsko razmiljanje v zvezi z dravo in
drubeno ureditvijo, ki svojim ljudem ne zna ali noe ponuditi dostojnejega ivljenja. O
dravi je prepriana, da vodi ljudi za nos in da je nekako treba urediti sistem, da ljudje ne bi

103

hodili povedrani, da jim komolci ne bi silili iz rokava in da se jim hlae ne bi svetile na

zadnji plati31 (Borovnik 1995: 161).
V romanu so popisane tri generacije od prve svetovne vojne do estdesetih let, ko pisateljici
umre mati. Pripoved poteka bolj skozi dialog kot spominsko projekcijo vnukinje
malahornskega in gologlavskega rodu, Naje. Malahornski rod predstavlja svobodo oziroma
zavzemanje zanjo in sproenost, gologlavski pa zaprtost, utesnjenost in ujetost.
Malahorna je isto svet zase. Svobodna. Neutesnjena. Brez preivelih predsodkov. Ki se tudi
poviga na stare in veljavne postave, e so zarjavele, nespametne in brez pomena.
(Gaborovi 1989: 99)
eprav ima delo avtobiografske elemente (as, kraji, rod), je popisano s posebno, namerno
distanco. Pisateljica je najmlaja hi revne uradnike druine. eli si ljubezni in pozornosti
domaih, a je dobiva le po drobtinicah ob benih sreanjih s tujci (npr. profesorjem ali
politinim zapornikom). Ne glede na avtobiografske prvine je pisateljiin odnos do junakov
v romanu rahlo ironien, ponekod pa kritien, a ne aljiv.
Malahornski dedek je e dolgo imel rad svojo snaho Hanko, ona pa ni imela rada, da ima
javno rad njo, neko je izjavila, da to ni prav e zaradi otrok ne, najsi se njen mo, brat
naega oeta, ni vrnil iz vojne in najsi je ded leta zatrjeval, da ne more in ne more imeti ve
rad nae babice, eprav je imel z njo tiri otroke. (Gaborovi 1989: 96)
Ded je najbr samo sprevidel, da se ne more igrati skrivalnice pred vnuki, e je miala e
njegova ena. In tako se je priel delat k nam v mesto lepega, odlonega, znaajnega starca,
ki ima zaradi svojega odlinega malahornskega porekla prav izjemne pravice. (Gaborovi
1989: 99)
Malahornski dedek takole razmilja o enskah:
Ve, enske // ste vse udarjene samo na zakon. Samo da ujamete mokega, potem pa vam
elja, da bi ga osreevale vedno in vedno, splahni. Skopni. Moki pa je na svetu zato, da
sprejema od vas osreevanje. (Gaborovi 1989: 170)
31

Malahorna, str 72.

104

Povezanost z naravo je prvinska, enako je sprejemanje erotinega ivljenja odraslih.

Ljubezenska igra med teto in koscem v kai je orisana s humorjem:
Moje oi so bile za teto gotovo nepoklicane. Vsekakor pa to niso bile oi mladega kosca, ki
sem zanj ele zdaj sliala, da mu je ime Jaki in me je poteno razkurilo, saj se mi je
dozdevalo, da imam do njega nekako pravico.
Toda oitno ne velja ve noben zakon, saj je kosec zasekal zobe teti v vrat kot kakna zver
divjadi, priel sesati in jecljati in malo je manjkalo, da nisem priela klicati na pomo, kajti
prielo se mi je dozdevati, da imava s teto opraviti z groznim Drakulo ali krvosesom kakne
drugane vrste. Vendar me je tetin srni hihot zadral, zatem pa je teta zdrknila k nogam tega
malopridnea, ki je tako ginljivo hrepenel po

svojem oetu v kaznilnici, ga zelo zelo

poljubljala med nogami, da je zdaj on veselo vriskal in potem jel udno stokati. (Gaborovi
1989: 137)
V romanu ni utiti osebne prizadetosti zaradi krivic, ki se otrokom pa dogajajo. Mlad lovek
hrepeni po razkrivanju skrivnosti, ki jih imajo odrasli, spozna nasprotja, ki jih prinaajo kriza,
vojna in povojni as. eprav je pripovedovalka deklica Naja in zgodbo pripoveduje skozi
otroke oi, so v njena usta nemalokrat poloene besede odraslih, lahko bi celo rekli, da se v
njih da prepoznati pisateljico kot profesorico, ki daje nasvete svojim uencem:
Mladi ljudje se dostikrat dajo zapeljati eljam starejih, starev ali prijateljev, tako da sploh
ne utegnejo preiskati samih sebe in najti zase pravo smer. Za to nimamo dovolj dobrih
strokovnjakov in e bo ta as minil, in ni me ne more odvrniti od tega, da tega ne bi verjela,
potem bo vse drugae. (Gaborovi 1989: 126)
Da so besede eno, ljudje pa drugo. Zmerom gredo radi drug mimo drugega. Ljudje noejo
besed, e jim govorijo e tako lepo. Naredijo po svoje, kot jim trenutno prija ali ustreza. Ne
more jih spraviti pod steklo; kot recimo roe v topli gredi, ve. Mislim besede in ljudi. Ljudi
in besede. (Gaborovi 1989: 102)
Najmoneja osebnost v romanu je Rozi, Najina mama, posebna enska, ki se s svojo
kljubovalnostjo in modrostjo prebija skozi revino. Pripovedovalka ima od vseh treh otrok z
materjo najtesneji odnos. Je njena najzvesteja poslualka in sogovornica, poskua prodirati
tudi v njene misli in sanje. Zelo tesen odnos med materjo in herjo se kae tudi v tem, da hi
svojo mater klie kar preprosto po imenu Rozi oziroma naa Rozi, kot bi govorila s
prijateljico, kar je gotovo nenavadno za tedanje odnose med druinskimi lani.
105

Materina resnina podoba se v vsej svoji zrelosti e najbolj razkrije v zadnjih tednih ivljenja,
ko mati priakuje svoj konec. V pogovorih s herjo izraa bojazen in obalovanje hkrati, ker
svojim blinjim, predvsem otrokom, ljubezni in ustev ni znala ali ni zmogla pokazati tako,
kot bi lahko. Za trdo zunanjo lupino je skrivala mehko in obutljivo notranjost. Obutij ni
znala izraati. Z enim stavkom Mislila sem, da je posredi nekakno ustvo je bodoemu
mou skuala izraziti ljubezen.
Mokega malahornskega rodu mati ni posebej cenila, saj pravi o njih: Samo irokoustijo se,
drugae pa so rojeni slabii in ljudje brez asti, ti Malahornani. Do svojega moa,
pripovedovalkinega oeta, ima ves as protisloven odnos. Po eni strani ga obuduje in
spotuje zaradi njegove gimnazijske izobrazbe in uradnike slube, po drugi strani pa ga v
prepirih neprestano poniuje, celo pred otroki. V druini ima glavno besedo mati, mo se ji v
veini podreja. Materino gospodovalnost in kljubovalnost pogojuje silovito hotenje, da bi se
njeni otroci izkopali iz ivotarjenja in dosegli kaj ve.
Roman se kona z materino smrtjo. Dolgotrajna bolezen jo je telesno povsem izrpala, njen
razum pa je ostal vse do konca popolnoma jasen. Mati je iskala razloge in opraviila za vse,
kar se ji je zdelo, da v ivljenju ni storila prav. Posloviti se je hotela pomirjena, zbogana in s
isto vestjo.
Dialog med materjo in herjo na materini smrtni postelji je v resnici njun notranji dialog, saj
si vseh odkritih misli ne izreeta, a vendar hi natanno ve, kaj in kako uti njena mama,
obenem pa ji spet govori le pri sebi in z besedami, ki si jih ne upa povedati na glas:
Mirno umri, mama, brez sovratva do medicine, ki te ne more ozdraviti. (Gaborovi 1989:
184)
Tako ostaja molk v odnosu med materjo in herjo kot neuspeno sredstvo sporazumevanja
vse do materine smrti. Kljub veliki medsebojni ljubezni in naklonjenosti se druga drugi nikdar
ne moreta izpovedati, temve ohranjata vsaka zase svojo zamolano zgodbo (Borovnik
1995: 164165).
Prvoosebna pripovedovalka, deklica Naja, je prezrela za svoja leta, zelo radovedna, im bolj
se eli neopazno pribliati svetu odraslih, da jih lahko opazuje, kot so v resnici, brez krinke
ednosti, ki si jo obiajno nadenejo pred otroki. Svojo druino in sorodnike opisuje z neke
posebne, namerne distance, bolj skozi dialog kot spominsko projekcijo.
106

Kae se njena inteligentnost, sposobnost opazovanja, dostopnost in neposrednost. Po

malahornskem rodu je podedovala umetniko ilico. Ves as je samosvoja, z bratom in sestro
si ni posebno blizu, starevske naklonjenosti ni bila delena v zadostni meri. Ve
naklonjenosti, prijateljstva in neke vrste tihega zaveznitva je dobila od tujcev: starega
profesorja in jetnika, ki ga je sreevala na zapornikem dvoriu. Po oetovi strani je
podedovala tudi ustvenost, prvinskost in neposrednost:
Nikoli nisi natanno vedel, kdaj ljubi prav. Stane iz paralelke je vedno pogledal stran, kadar
sem ga lovila z omi. Vi pa je zdolgoaseno pripomnila: Tako nora si kot oe, ki misli, da je
pomemben, ko se dela norega. Za fantom nikoli ne sme metati oi. On jih mora za teboj.
(Gaborovi 1989: 101)
Roman ni cankarjanski spev materi in materinstvu, je pa spomenik materi pisateljice Nade
Gaborovi. Je pripoved o njenem otrotvu in odraanju, odkrivanju narave in loveka v vseh
nasprotjih. Avtobiografska prvoosebna pripovedovalka pripoveduje o sebi, blinjih in asu,
zapisuje zgodbe dokazljivih oseb, eprav so drugae poimenovane, dogajalnih prostorov in
dogodkov. Vasih se sicer sklicuje na strica, teto, dedka ali staro mater, a ubeseduje zgodbo
svojega otrotva in mladosti v krogu rodu in vpetosti v as (Borovnik 1995: 159).
V prozi, ki jo piejo enske, nastopa predvsem mati, ki s svojo posedovalnostjo in z
egoizmom naravnost dui svoje otroke, jih oklepa, si jih prilaa ter jih rine v ivljenje zlasti
po svoji in nikogar drugega meri. Tak negativen materinski lik je najti domala pri vsaki
slovenski prozaistki, pa tudi pri pesnicah. V romanu Nade Gaborovi Malahorna pa po
dolgem asu najbr tudi kot edini primer v sodobni slovenski knjievnosti zaivi tista znana
(in v sodobni literaturi tudi e nekoliko zasmehovana ) slovenska mati, ivea zgolj za svoje
otroke in za dobro svoje druine, garaka popotnica in na koncu izrpana, za ivljenje
opeharjena enska. Tak materinski lik je Gaborovieva upodobila brez vsakrnih velikih
besed, brez povelievanja in povsem neponarejeno (Borovnik 1995: 159).
Roman Malahorna // govori o jasni, pogosto usodni razliki med moko in ensko
ambicijo, tako o razdaljah njunih teles kakor svetov nasploh. Medtem ko si eli moki postati
velik, izjemen in junaki navzven (Najin oe, profesor, kaznjenci), si eli enska posebnosti in
izjemnosti le zase in za svoje otroke. Njen svet je naravnan vase, njegov v politiko, vojne in
veerno zadovoljujoo spolnost. Moki neprestano eli biti bolji, kakor je (kot npr. Najin
107

oe), enska pa se z obvezno podobo svojega zunanjega ivljenja sicer sprijazni in pristane na
nijo ambicijo, vendar ostaja zaradi svojih nezmonosti potlaeno nesrena vse do smrti
(Najina mama, stara mama lepa Marija). Roman Malahorna je s podobo osrednjega
enskega lika, Najine mame Rozi, predvsem prispodoba za ensko ivljenje kot ivotarjenje,
pehanje in le navidezno koristen mimohod, v katerem ona sama ne more zaiveti tako, kakor
bi v resnici rada, predvsem se pa ne more, eprav nadarjena, ne umetniko iziveti ne
potrditi (Borovnik 1995: 165).
Kadar je naa mama zasanjano govorila o svojih pokopanih nartih //, sem bila
gromozansko srena, ker vem najve o tem, kako je njen uitelj veroval v njeno nadarjenost in
kako je rada slikala. (Gaborovi 1989: 41)
V rodovno-avtobiografskem romanu Nade Gaborovi Malahorna prvoosebna pripovedovalka
pripoveduje o svojem otrotvu, mladosti, druini in rodu. Pripovedovati in kaj povedati ji
pomagajo tudi drugi personalni pripovedovalci: oe, mati, ded, strici in tete. Avtorica v
romanu posee v zgodovino svojega rodu in pravzaprav predstavlja neke vrste rodbinsko
kroniko, vendar pa pripoved ni diahrona: pripovedovalka pogosto posega tudi v prihodnost in
se spet vraa k dogodkom iz preteklosti. V romanu se tako prepletata dva sistema vrednot
prvoosebne pripovedovalke in drugih pripovedovalcev, ki so si pogosto razlini.

108

Lidija Asta
Lidija Skozi trnje do zvezd ali
Avtobiografija neke triintridesetletnice
Prvenec Lidije Aste Lidija Skozi trnje do zvezd ali Avtobiografija neke triintridesetletnice je
izel v samozalobi leta 1992.
Lidija je samozavestno zapisana ivljenjska zgodba avtorice, v kateri nam skua dokazati, da
obstaja karma, reinkarnacija, da je mono zdraviti z mislijo in vero, da je bog v nas.
Bolj, ko gre knjiga h koncu, bolj se spreminja v sanjske oblike nonih potovanj. V teh
popotovanjih se as in dogajanje spreminjata s tako naglico, da popolnoma pozabimo, da
prebiramo avtobiografijo. Na zaetku bralce avtorica potrpeljivo prepriuje, jim razlaga in
utemeljuje svoje nenavadne izkunje, na koncu pa deli samo e modrosti.
Asta e v uvodu pove, kaken je namen njenega pisanja:
Moje ivljenje, eprav se bo marsikomu na prvi pogled zdelo sila kratko, saj imam ele dobrih
enaintrideset let, je bilo do nedavnega zapolnjeno z iskanji, zapletanji, nesporazumi in
nepojasnjenimi dogodki. Poasi se je zapleteni klobi priel odvijati, svet je postal vsak dan
bolj celovit in popoln, zapletena vpraanja so dobila odgovore in vse to bi sedaj rada delila z
vami.
// rada bi odkrito spregovorila o duhovnosti // razkrila misterij o stvareh, o katerih se
je nedolgo tega govorilo le v zaprtih ezoterinih krogih. (Asta 1992: 1011)
Da ni pisateljica, prizna sama:
Nisem pisateljica in verjetno ne bom napisala ni drugega kot tole knjigo32. Vse, kar sem
doslej napisala, so bili le lanki za olska glasila, olski spisi in pisma prijateljem, ljubimcem
(Asta 1992: 5)

32

Po dvanajstih letih od izida prve knjige je Lidija Asta izdala drugo prozno delo z naslovom Kodeks (2004),

tokrat pod umetnikim imenom Miranda Rumina. V Kodeksu je zunanjo formo in golo jedro refleksij prevzela
od Kahlila Gibrana in njegove znamenite knjige Prerok. Naslovi poglavij se vrstijo v istem zaporedju; namesto
zgoenih Gibranovih naukov pa beremo avtoriine teze na to motiviko (o ljubezni, zakonu, otrocih, dajanju, jedi
in pijai, delu, veselju in alosti, hiah, veri, smrti, ljubezni, zloinu in kazni ) Ali kakor to poimenuje avtorica
sama, Preroka je le malce individualizirala in posodobila.

109

eprav e z naslovom pove, da gre za avtobiografijo, v uvodu pojasni, katere teave je imela
zaradi tega. Mnoge resnine osebe, ki jim je nala mesto v knjigi, so ji grozile s sodiem.
Prav zaradi tega imen nala ni spremenila. Poleg sebe je razgalila svoje najblije stare,
sestro, oba moa, her Ano in vse, s katerimi je prihajala v stik, ko se je iskala. (Asta 1992:
11)
Silvija Borovnik (1995: 185) zapie, da se z nastopom Lidije Aste pojavi tip gekljivega,
navadno tudi zelo branega, vsekakor pa trivialnega avtobiografsko-izkustvenega romana, ki
e na samem zaetku obeta malce kandalozno branje, saj npr. vnaprej opozarja, da osebe in
dogodki v romanu niso izmiljeni.
Avtorica je identina prvoosebni pripovedovalki in glavni junakinji. Gre za retrospektivno
pripoved o njenem ivljenju od estega leta naprej, od kar je postala zelo zavestno bitje (str.
13), do triintridesetega leta, kot pravi v naslovu sama. Knjiga ima poleg zahvale in uvodne
besede 41 poglavij. Roman je poln samohvale in pouevanja bralca e od zaetka (in tudi
kasneje):
V oli sem bila vedno vodja tistim, ki se ukvarjate z astrologijo, naj izdam svoje astroloko
znamenje, ki bo pojasnilo liderstvo, pa tudi marsikaj, kar je temu sledilo. ( Asta 1992: 14)
//pridno (sem) pobirala vse vaneje funkcije, ki si jih je takrat izmislil na sistem. V
majhnem kraju, kjer smo iveli, sem bila ta glavna. (Asta 1992: 15)
Postala sem navduena koarkarica in lahko si mislite zopet kapetan ekipe. (str. 15)
Nikoli se nisem zaljubljala v neprave fante, kot je to znailno za mladoletne nesrenee. V
sebi sem e takrat (saj ni udno, ko pa se mi je pleksus tako lepo odpiral) utila, da lahko
doseem vse, kar hoem. Ni bilo fanta, ki ga ne bi mogla oarati, niti prijateljice, ki je ne bi
mogla spraviti na svojo stran. (Asta 1992: 15)
Prijatelju me je kasneje predstavil kot stradivarko najbolje od najboljega, kar obstaja na
svetu. // Vse, kar mi je govoril, sem na tihem tudi jaz vedela. Vekrat sem v ali pred
prijatelji rekla, da sem skrit zaklad. Tudi Gorazdu sem vekrat rekla: Le pojdi s kakno
drugo ensko, bo vsaj videl, kaj ima doma. (Asta 1992: 106)

110

Avtorica pripoveduje o svojih otrokih travmah, h katerim se je vraala v svojih odraslih letih.
Zelo jo je prizadel oe, ki je bil zanjo Bog, a je nael drugo ensko in njo ter sestro pustil z
materjo, katero jo je sovraila. Oe, eprav je rad pogledal v kozarec, je ivel na visoki nogi,
imel je dokaj pomembno slubo, zato jo je lahko razvajal.
Z mamo sta se ves as prepirala in vsi so doivljali pravi pekel. Po loitvi ga je biva ena
toila za alimentacijo, zato je pretrgal stike z vsemi tremi.
Oltar, na katerem je stal svetnik, se je z njim vred razletel na tisoe kokov (Asta 1992:
18)
Moj oe je imel zelo rad lepe obleke, dober avto, rad je gostil in obdaroval ljudi. Veliko je
potoval, nadvse je tudi ljubil enske, ki jih v njegovem ivljenju ni manjkalo, kot sem izvedela
iz medsebojnih prepirov svojih starev. (Asta 1992: 19)
// z mamo se nikakor nisva mogli razumeti. e pri osemnajstih sva bili boje, tudi fizine.
(Asta 1992: 15)
Zaradi nevzdrnega stanja v druini je zrasel tudi njen upor proti vsemu, kar se zdi veini
normalno. Zaela je obsojati materialnost in zaklela se je, da bo njen mo popolnoma
drugaen od oeta. Ugotovila je tudi, da ji na fakulteti vsiljujejo nain miljenja, ki sploh ni
njen, zato je zaela iskati drugano, posebno pot zase.
Avtorica nas pelje skozi svoje izkunje spolnosti, razglablja o tem, kaj je vulgarnost in kaj
nemorala (in seveda pouuje):
Vsak vidi v zunanjem svetu le tisto, kar je v njem samem. In e lovek obsoja v sebi kurbo,
nemoralnea, ki je v vsakem izmed nas, potem ko te dele prepozna zunaj sebe, jih obsoja in ne
sprejema ve, misle: To z mano nima ni opraviti. //
Hm. Hm, dragi moji, svet je eden, je celota in je nedeljiv. V nas so svetniki in kurbe, v nas sta
Kristus in Hitler in lu in tema. (Asta 1992: 27)
K Hitlerju, ki ga teje za pravega mokega, se vrne e enkrat in provocira s trditvami, ki se jih
le steka bere, npr:
Vrnimo se k Hitlerju. Zame je bil on velik lovek (vem, kaj tvegam, ko to piem), ki je tako kot
vsak drug lovek opravil svojo nalogo na Zemlji brezhibno. Skozi sebe je pustil ogromno
111

energije, ogromno boleine in nesmiselno ga je videti kot brezutnega loveka. Toku se ni

upiral niti takrat, ko je pobijal milijone ljudi, niti se mu ne bo upiral, ko bo v nekem
naslednjem ivljenju mnoino reeval ivljenja ljudem. (Asta 1992: 90)
Poleg Hitlerja imajo v knjigi svoje mesto avtoriini pogledi na Madonno, Cicciolino, Fany
Hill, Erico Jong in Henrija Millerja. Ugotavlja, da so med njenim tudijem italijanske
knjievnosti bile razlage profesorjev o svetovih znanih piscev (npr. Danteja) popolnoma
odve, kajti:
Skoraj vsi so bili bolj ali manj usmerjeni v vije sfere zavesti, stika z zemljo pa niso imeli.
Samo tisti, ki vidi, bi lahko razlagal taka nerazloljiva dela. Kdor pa vidi, verjemite mi, ne
uti nobene potrebe, da bi svet okoli sebe razlagal ali svoje videnje dokazoval drugim. Svet
raje doivlja, ga obuti, ivi tukaj zdaj in je v popolni harmoniji med nebom in zemljo. Vsem
ostalim pa ne preostane ni drugega, kot da hodijo na fakultete, v pomembne slube in si z
vsem tem balastom gradijo svoj ego. (Str. 59)
Pie, da je H. Miller zanjo tisti, ki je videl in je intelektualcem, kot je ona, z odkritim pisanjem
o seksu ruil obsodbe o spolnosti.
Nekatere njene trditve so prav smene. Postati intelektualka ni prav zahtevno:
Drago kozmetiko sem zamenjala z lekarniko narejenimi kremami, minkanje sem opustila
skratka, postala sem boem in intelektualka obenem. (Asta 1992:)
Po rojstvu here je morala prevzeti gospodinjstvo, ki je preve dialo po preprostosti,
vsakdanjosti, ki se za mlado intelektualko ni spodobilo. (Asta 1992:)
Tudi sprememba v filozofinjo je podobno nezahtevna kot v intelektualko:
Poceni indijski opanki, vatirane jakne, dolgi lasje, usnjeni nakit vse to je pripomoglo, da
sem se iz zdolgoasene tudentke prelevila v zagrizeno filozofko. (Asta 1992: 150)
Lidija Asta se je dobro zavedala, o em je v avtobiografiji treba pisati, da knjiga, ki nima
literarne vrednosti, postane uspenica. Zaradi tega zadnjega ne manjka opisa izgube
nedolnosti, mnogih opisov seksa z obema moema, tantrinega seksa, orgazmov,
mastrubiranja in lezbinih izkuenj. Homoseksualke enai s feministkami, ki odpirajo svoje
spodnje pokodovane centre in so tako zelo podobne mokim. Pri teh enskah je poudarek
na materiji, strasti, moi in ele nato na ljubezni, e sploh. (Asta 1992: 234)

112

Avtorica pripoveduje tudi o svojem strahu pred duevno boleznijo, ki je bila v druini.
Njenega dedka so pred drugo svetovno vojno umorili v norinici. Strah se je e posebej
okrepil takrat, ko je nekje prebrala, da bolezen najvekrat preskoi eno generacijo in da je za
drugo generacijo veliko veja verjetnost, da zboli.
Velikokrat sem v sebi utila norost in se je bala. (Str. 60)
Jaz sem bila z norostjo zelo obremenjena. (Asta 1992: 61)
V iskanju lastne identitete se je ukvarjala z ezoteriko, okultizmom, bioenergijo, jogo,
obiskovala teaj mentalne dinamike, delavnice boanske poroke, uila se je kreativne
vizualizacije in najrazlinejih oblik meditiranja. Prepriuje nas o svojih posebnih
sposobnostih v hipu se lahko znajde, kjerkoli si zaeli (str. 67) in ustvari lahko, karkoli eli.
Seznani nas s karmo, ki jo ima Jugoslavija ima karmo sproilca in je korenski center
Evrope. Slovenci smo po njenem superiorni in elitistini. (Asta 1992: 190)
Proti koncu knjige avtorica bralce vedno pogosteje vodi v svoje sanje, nona popotovanja ali
pa v spomine na njena prejnja ivljenja.
Pripoved se kona z njenim popolnim skokom v t.i. Duhovnost, najde pa tudi svojo drugo
polovico, svojega partnerja, svojo sreno zvezdo. Vso to dolgo iskanje jo je pripeljalo do
spoznanja:
Vem, da sem neskonna, da je moj um neskonen in e nekaj asa zame ni ve meja. (Asta
1992: 11)
Asta je s knjigo Lidija javno predstavila druinske in bivanjske stiske, otroke strese in
frustracije, lastne ambicije in poglede. Je prievanje neke Slovenke, ki se je, kot je razvidno iz
naslova dela, in kot sama pravi, iz trnja povzpela do zvezd. Ob pomoi joge, mistine, okultne
in ezoterine literature ter teajev iz vsega tega, je prila do duhovnega ozavedanja, ki ji daje
mo.
Berilo Lidije Aste tako ni le zanimivo in berljivo avtobiografsko razpredanje, temve
predvsem prej alostno kot razveseljujoe prievanje o povsem zmedeni (stran)poti neke t.i.
enske pisave. Njen roman dela neskonno uslugo prav tistim predsodkom, ki bi enski nain
literarnega izraanja radi stlaili zgolj v miselne in literarne doseke Astinega tipa. V
romaneskni inaici, katere edini namen je prepriati bralca v lastno ensko druganost, ki se
113

kae v zmedenih miselnih podobah in umetniki nezmonosti, pa je tak vzorec enske

literature oitno zaivel tudi na Slovenskem (Borovnik 1995: 187188).
Gre torej za avtobiografijo enske, ki je s pomojo tehnik ozaveanja razpletla vse vzorce, v
katere je bila vpletena, obraunala s preteklostjo, s preteklim in z vsemi prejnjimi ivljenji in
dosegla popolnost v sami sebi. Lidija ni roman, ni delo, ki bi imelo literarne kvalitete.
Avtobiografija je napisana naivno in neselektivno, literarno okorno, s polno navrenih, a ne
izpeljanih misli. V ospredju je elja izraziti izjemno izkunjo. Ezoterika in didaktinost si
podajata roko s poljudnim tonom in egocentrizmom.
V avtobiografiji gre za temo iskanja. Lidija ie samo sebe, sreo, pravi nain ivljenja.
Zadnje je zanjo duhovnost, ko se sprijazni s prejnjimi ivljenji, s svojim prvim neuspelim
zakonom, ko spremeni sebe kot osebnost. S svojo prenovo najde svojo duo dvojico v
partnerju Aleu.
Besedilo lahko uvrstimo v literaturo z ezoterino tematiko, saj so najpogosteji motivi energij,
duhovnosti, prejnjih ivljenj in podobno. Ljubezen je ena od tem, ni pa vodilna. Bolj od nje
je v ospredju erotina tematika s poudarkom na svobodni spolnosti in zlitosti med telesom in
duo.
Spolne vloge, ki so prikazane, niso stereotipne. Vloga mokega in enske je precej izenaena.
Bralec lahko celo dobi obutek, da za dom in druino skrbi Gorazd, Lidija pa veselo teka na
seminarje, delavnice, duhovna sreanja in zabave. Torej ni tipina mati, ki bi ji otrok bil na
prvem mestu. Zase pravi, da je individualka.
Na zaetku je besedilo e avtobiografija, na koncu pa meji le e na fantazijsko potovanje.
Obenem nam avtorica skozi celotno besedilo neumorno deli svoje modrosti. Verjetno je bil
njen namen tudi reklamirati duhovno gibanje. Roman je primer trivialne literature, ki po
nobenih kriterijih nima umetnike vrednosti.

114

Nedeljka Pirjevec
Zaznamovana
Ljubezen in smrt sta zmeraj v paru. (Nedeljka Pirjevec)
Pisateljica, prevajalka in igralka Nedeljka Pirjevec je bila rojena leta 1932 na Reki pri
Cerknem, v pokrajini, bogati z globaami, potoki, strmimi rebri, osamljenimi kmetijami, med
ljudmi, ki malo govorijo, a veliko vedo. Odraala je v tesnobnih letih pred drugo svetovno
vojno, nato pod italijansko okupacijo skrbela za svoje mlaje sestre in hkrati sodelovala v
uporu proti okupatorju. Pri dvanajstih letih je na mitingih ponosno recitirala Gregorievo
Soi, bila je lanica igralske skupine IX. korpusa.
Po vojni (1952) je kot gojenka prve generacije diplomirala na AGRFT in igrala v mnogih
gledaliih po Sloveniji (v Primorskem, Mariborskem, Ptujskem, Kranjskem, v Ljubljanski
Drami) ter na televiziji. Zaradi bolezni je igralstvo opustila in se zaposlila kot
dokumentalistka na Intitutu za sociologijo. V drugo je bila poroena z Duanom Pirjevcem
Ahacom, legendarnim partizanom in kasnejim literarnim teoretikom.
1992 je izdala svoj knjini prvenec, roman Zaznamovana, 2003 pa drugi roman Saga o
kovku. Doivela je njegov natis, ni pa ji bilo dano sliati vseh pohval, ki jih je o njem izrekla
slovenska literarna kritika.
V literarni avtobiografiji Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992) se prepleta dvoje osnovnih
linij. Prva, ki je od druge loena s kurzivnim tiskom, prinaa zgodbo iz sodobnosti in se
prienja kot nagovor ljubljenemu in tolaba umirajoemu. Druga pa sega v preteklost, v
avtoriino otrotvo nekje na Primorskem, v obdobje druge svetovne vojne in se razvije vse do
sodobnosti, ko se polagoma zlije s prvo. Pisateljica, ki je obenem prvoosebna pripovedovalka,
se vraa v spomin, njeno pripovedovanje o lastni ivljenjski poti naj bi tvorilo pripovedni
okvir. Toda le-ta se neprestano razbija, vse dokler se s t.i. izkunjo iz sedanjosti povsem ne
spoji (Borovnik 1995: 177).

115

Roman ima est delov, ki kronoloko opisujejo potek dogajanj od Anjinega otrotva do
zrelosti. Mednje je uvren tekst, grafino oznaen s kurzivo, v katerem so opisani Andrejevi
poslednji dnevi in njegova smrt. Vsak del je nato razdeljen e na manja, veinoma dvo- ali
tristranska poglavja, med seboj loena z razmikom.
Glavni temi sta ljubezen (balon iz ivega, belo ronatega, utripajoega, dieega in zelo
rahlega tkiva, ki je moja srena aura, str. 7) in smrt. Anjo in Andrejca povezujeta strastna
ljubezen33 in smrt.34 Oba sta na koncu poti, za oba je konec zaznamovan s smrtjo.
Anjin mo Andrejc je smrtno bolan. V zgodbi iz sedanjosti spremljamo njegovo poasno
umiranje in obenem konni obraun z ivljenjem. Anja je v njem nala tisto, po emer je v
prvem zakonu le hrepenela. Lahko bi rekli, da je roman preet z neizmerno ljubeznijo do
drugega moa. Andrejc je univerzitetni profesor, ki kritino nastopa proti reimu, eprav je bil
med vojno zvest in vdan partizan, ki je pobijal po naroilu partijskih nadrejenih. Ti grehi ga
ob vdenju, da bo kmalu umrl, zelo obremenjujejo. Sprauje se, kako je mogel biti tako
hlapevski. Kljub svoji neozdravljivi bolezni zagnano pie, pred drugimi pa skriva svojo
boleino, vendar Anjini in njegovi prijatelji vedo, kako je z njim. Strnad prijateljuje z
nemkim profesorjem Langom, ki se je v isti vojni bojeval na faistini strani in ga prav tako
razjedata slaba vest in sram. Nekaj dni pred smrtjo se Andrejc eli spovedati:
Nekaj mi ree, nekako mono izdihne. Kaj, vpraam in nagnem glavo k njemu: skozi rahlo
odprta usta komaj slino izdihne besedo. Kaj eli, vpraam e enkrat: v dolgem izdihu
izgovori besedo GREH. Nobenega greha nima, izstrelim, morda v strahu, da ne bi slial
sosed, in se sama ustraim svojega sikajoega glasu, ele potem mi pride do zavesti, da se
morda eli spovedati, sram me je mojega odgovora, sklonim se isto k njegovim ustom in
reem, da, Andrejc, povej! A je e prepozno, Andrejc me ne slii ve, samo usta nemo odpira,
kakor da je pogledal onkraj V srce se mi zadene ostra boleina, kako sem mu mogla rei,
da je brez greha, hotel se je vendar spovedati, zdaj je to moj greh, ki ga bom nosila, kakor je
Andrejc nosil svojega. (Pirjevec 19992: 100101)

33

// da sem pobono legla in se prepustila dotlej neznani sli, ko nisva mogla nehati z
ljubljenjem nisem na zemlji, tlak se mi izmika pod nogami, da moram stopati hitro in v
nekaknih valovih (Pirjevec 1992: 63)
34
V tvojih oeh, gospa, vidim svojo nezmonost, potem pa e tie ponovi za pesnikom
zadnja ljubca bela smrt. (Prav tam, str. 64)
116

Anja kot enska je drugana, nenavadna in zato zaznamovana. Zaznamovana s to ljubeznijo35

in zaznamovana kot posebnica umetnica36 in kot enska, ki se noe in ne zmore podrejati
zlagani socialistini morali, ki je imela do ensk le na papirju enakovreden odnos. V
povojnem svetu se ne znajde, saj nikoli ne ve, kaj je drubeno gledano prav in kaj ne.37
Postane lanica KP, a jo iz nje tudi izkljuijo38 in je zaradi tega e samo enkrat ve
zaznamovana. Prav zaradi nezvestobe edini dovoljeni stranki ne uspe njena igralska kariera.
Njeno zdravje je precej krhko, v svojem poklicu in stiku z mokimi (do Andrejca) nima
preve sree. Zaradi moralnih obsodb postaja vse manj prepriana vase:
Morda sem res nepritevna, pomislim, hodim sicer v slubo, kuham hitra kosila, vendar nisem
na zemlji, tlak se mi izmika pod nogami, da moram stopati hitro in v nekaknih valovih, mati
me je nagnala (v oeh ti vidim, je rekla, da se mi ne prikae ve ko me je spraevala, zakaj
Jani joe). (Pirjevec 1992: 63)
Irena Novak Popov (2008: 62) pie, da enska Nedeljke Pirjevec ve ne tekmuje z mokimi,
si ne prizadeva za podobnost in enakovrednost, ker je tudi to oblika (feministine) ideologije,
nadaljevanje boja za prevlado. Moki in enska sta povezana, drug od drugega odvisna,
vendar avtonomni bitji, vsak s svojim podrojem delovanja, krogom sorodnikov in prijateljev,
nedeljivo samoto svojih spominov. Pripoved prikazuje, da eksistencialni modus profesorjeve
soproge ni le brezimna senca, okras, obzirna pria, saj je zaupnica, druabnica, spremljevalka,
sopotnica, poslualka in bralka, ki preverja razumljivost tekstov. Vrednotenje mokih in
enskih sfer presega stereotipe, tudi koncept zatirane enske.
Zaznamovana je najbolj radikalna v neobremenjenem prikazovanju erotike, skozi katero se
tako kot skozi bolezen in smrt izkazuje resnica telesnega bivanja. Besedilo govori o erotinem
prebujanju deklice in uprizarja seksualna doivetja odrasle enske, od prvega akta, ki je skoraj
posilstvo, do orgazminega uivanja s pravim partnerjem. Erotika je podroje preskuanja
35

// da ga e dolgo poznam, e od otrotva morda, e od takrat, ko sem ob reki sedela oetu

v naroju in mu esala razredene lase na oi. (Pirjevec 1992: 62)
36
Ni ne pomaga, partijci s terena okrog sodia me imajo za burujko ali nemara celo za
belogardistko, ker imam pobarvane nohte // (Pirjevec 1992: 50)
37
// partija se mi zdi huda peza, nikoli niesar ne ree prav, najraje bi vse skupaj pustil.
(Pirjevec 1992: 50)
38
Ne vem e, da bo tudi to moje sprehajanje odigralo pomembno vlogo pri sestavljanju
lanske karakteristike, ko me bodo metali iz Partije: ne hodi redno na sestanke, zamuja, se ne
udeleuje diskusije, ne plauje redno lanarine itd. (Pirjevec 1992: 48)
117

notranje svobode (od predsodkov) in zaupanja, zato si ljubimca lahko dovolita vse, kar
stopnjuje slast in ne pokoduje drugega. Tako se v telesnem smislu ljubezen izkae za
popolno privrenost (Novak Popov 2008: 62).
Roman kritino kae tudi povojno oblast in njeno podtalno delovanje.39 V njem spremljamo
tudi Andrejevo obremenjenost s spomini na delovanje v partizanih in odnos povojne oblasti
do njegovega partizanstva. Opazna je Andrejeva in Anjina kritinost do reima, ki je narod
tudi po vojni razdelil na nae in ne nae.
V prvem delu romana je prikazano Anjino teko ivljenje med vojno, ko je njena mati ostala
sama z otroki, ker so oeta odpeljali v taborie. Pisateljica kritino spregovori o
partizanskem gibanju, tudi o tisti najvekrat zamolani temni plati, npr. streljanju nedolnih
ljudi.
Ne pomiljam si, kljub temu, da se je kmalu po prihodu prvih partizanov zgodilo, da so zaprli
est ljudi, jih obsodili na smrt zaradi izdajstva in jih takoj naslednje jutro ustrelili. (Pirjevec
1992: 20)
Jolanda je pozneje povedala, da jo je bilo tako samo zelo strah na strai pred kletjo
Dopolavora, tudi sama ni bila prepriana v krivdo obsojenih: dve sestri, ki sta imeli
kavarno, e mogoe, si je rekla, ker sta imeli stike s karabinjerji in sta najbr res pomagali
delati spiske tistih, ki naj jih zaprejo, za druge pa ni bilo isto jasno. (Pirjevec 1992: 21)
Roman prikazuje tudi skrivne diskusije ljudi, ki jih ni zdruevalo samo prijateljstvo, ampak
tudi nestrinjanje z reimom. Na skrivaj so brali prepovedane knjige in hodili v cerkev. A vseh
govoric, ki kroijo med ljudmi o povojni oblasti, Anja ne more verjeti, ker ie dobroto,
varnost in toplino. Z drugo poroko, s prof. Strnadom, se zdi, da je marsikatera njena elja
izpolnjena. Tudi mo je kritien do reima, a mu nova oblast kot slavnemu bivemu partizanu,
ne more povsem blizu. Moa brezpogojno ljubi in se dela, da je njegova dvorjenja drugim

39

(Kaj pa zapiranja, o katerih sliim od starejih tudentov? Zapiranja prijateljev mojih

prijateljev, ki izginjajo skupaj z znanimi partizanskimi oficirji?) Zautim, da se nekaj podira,
da zarje niso ve svetle, da je as postal siv, kakor je sivo to mesto. (Zakaj umor, eprav je
brez jezika, udeno govori.) (Pirjevec 1992: 42)
118

enskam ne prizadenejo.40 Kljub ljubezni do njega in njunem razumevanju pa se vendarle zdi,

da ostaja njeno ivljenje v moevi senci vendarle neizpolnjeno.
e zanemarimo avtobiografsko v romanu, emur se bomo posvetili kasneje, lahko reemo, da
je Zaznamovana roman o dveh velikih temah v literaturi: ljubezni in smrti. Obenem je to
roman o razvoju glavne protagonistke, pripovedovalke Anje. Na prvi pogled bi lahko sodili,
da ima v njem osrednje mesto Andrej Strnad, a to ni roman o njem. Nedeljka Pirjevec je
napisala zgodbo o Anji, o tem, kako se je spreminjal njen odnos do ljubezni in smrti in kako
je to dvoje zaznamovalo in spremenilo Anjo.
// zgodba poteka od zaetnega okroglega sveta prek sveta, utemeljenega na ideji
(partizanstva, komunizma, ideji kot konvenciji), ki jo je vedno megleno doivljala in se ji ni
nikoli radikalno podvrgla, niti je ni nikoli radikalno zavrgla. Anji gre za varnost, njeno
delovanje je beg, je negativna akcija. Andrejevo delovanje ni beg. Do ideje je imel neuporabnosten, radikalen, pristen odnos. Seveda tu ne gre, vsaj ne primarno, tudi za etino
pozitivno stalie: Andrejc je pobijal in muil, Anja pa ne. Andrejc je greil v imenu Ideje, in
to najhuje greil. In vendar: zaradi tega je tudi spoznal svojo zmoto, prebolel Idejo in se
odvrnil od nje. In to fascinira Anjo: Andrejc, odrasel moki, pozna breme smrti-za-Idejo, ele
v njegovem svetu lahko najprej on, na koncu pa Anja spozna greh kot greh. // Ta greh je
prvobitni greh, ki zaznamuje loveka v njegovi biti; z njim je na koncu romana zaznamovana
tudi Anja, ki ostane v sivi celici, katere tesnoba je povezana z grozo. Hkrati pa, in to ni
nakljuje, si Anja ta obutja tesnobe in groze tudi eli, eli si, naj jo spremljata in naj jo
spominjata (Kuto 1993: 75).
Pripoved se zaenja s koncem, z dozorelostjo pripovedovalke, in konuje z zaetkom, z
doivljanjem in sooanjem z grozo. Anja ostane v boleini.
Marjan Dolgan je v razpravi Satanistini profesor (2004: 286) v oceni romana Zaznamovana
med drugim zapisal:
Avtorica // je v nasprotju z zavrto srameljivimi rojakinjami imela toliko poguma, da je
brez moraliziranja, predsodkov, lane patetike, olepevanja in sprenevedanja orisala glavne
40

Ne, ree Milo, moram povedati, in zane zgodbo o Andrejevi zadnji aferi, kako se je s
tisto mlado lepotico vse sesulo, ker se ga je pravzaprav bala. Vem, reem, nikjer me ne more
prizadeti, Andrejc mi je precej tega povedal. (Pirjevec 1992: 70)
119

postaje svojega ivljenja pred zakonom s Pirjevcem in nekatere pomenljive dogodke iz

obdobja, ki ga je preivela z njim.
Za roman je znailno zelo ustveno pripovedovanje. Kjer spominjanje preraste v mono
podoivljanje, uporabi avtorica sedanjik in neoznaeni premi govor. Prisotni so tevilni motivi
sanj, slutenj, asociacij, kar signalizira fikcijo.
Mejo med avtobiografskim in fikcijo je v romanu teko potegniti, saj gre za prepletanje obeh
ravni, prevladuje pa avtobiografska. Avtorica je avtobiografsko zgodbo priznala, spremenila
pa imena oseb. Avtobiografskost nakazuje tudi mona izpovednost. Literarnost dela pa se
kae skozi zelo poetien nain pripovedovanja in po tem, da je v ospredju notranje ivljenje
protagonistke. Avtorica pravi, da so osebe avtentine, situacije pa ne.
Silvija Borovnik pie:
Roman Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992) je primer literarne avtobiografije, v kateri
spregovori prvoosebna pripovedovalka, ki je v tem romanu kar pisateljica sama, o tekem
asu svoje mladosti med 2. svetovno vojno in o e tejem obdobju svojega ivljenja po njej, v
mladi, a s strahovi preeti in z mono tajno policijo vzdrevani socialistini Jugoslaviji. V
svojem romanu prepleta pripovedovalka dvoje izkuenj, t.i. drubeno in zasebno, pri emer
spregovorita obe o marsikateri zamolani temi (npr. o tabuizirani plati revolucije ali o odnosih
med spoloma). Roman, pripovedovan skozi osebno perspektivo osrednjega enskega lika,
vsebuje tudi tevilne drubeno-kritine elemente. Posebno mesto v njem zavzema enska, ki
je umetnica in ki ostaja v monolitni drubi, v kakrni ivi, e zgolj zato zaznamovana. Roman
Nedeljke Pirjevec predstavlja avtobiografski roman kot izpoved, preeto s silno eljo po
svobodi, ivljenju brez predsodkov in mono protivojno idejo (Borovnik 1995: 178).
Roman je umetniko predelana avtobiografija, kar pomeni, da ne ustreza le romanu, ampak
pripada tudi anru avtobiografije. Kot smo e vekrat zapisali, je avtobiografija opredeljena
kot retrospektivna spominska pripoved avtorja o lastnem ivljenju, v katerih se avtor sicer
dri nekaterih dejstev, a jih z izborom, poudarkom in interpretacijo lahko postavi v doloeno
osvetljavo. Seveda so avtobiografski romani zelo svobodni (v primerjavi z avtobiografijo, ki
bi naj teila k verni rekonstrukciji dogodkov) do dejstev avtorjevega ivljenja.
Zaznamovani je avtorica dodala e obseen faktografski okvir. Najbolj informativen je
intervju eligo Pirjevec 1997, v katerem je komentirala tudi Kovaiev prikaz ob povojni
120

izselitvi nun iz doma A. ernejeve v romanu Prileki41 in nanjo nanaajo se zapis pri
Kocbeku. O tem je pisala tudi e v Zaznamovani:
Stroga in oabna perfekta Iza me prisili prevzeti odgovornost predsednice mladine, ker da
sem iz take partizanske druine in ker je tu malo skojevk. // Veina deklet je starejih od
mene (imam petnajst let), ponoi se tihotapijo pod mreo na dvorinem vrtu, ki je last tukaj
pozabljenih nun, jaz pa jim moram potem izrekati nekakne ukore, eprav bi tudi najraje
sama hodila z njimi na plese v telovadnico poljanske gimnazije. (Pirjevec, 1992: 3334)
Iz tega lahko vidimo avtoriino izrazito tenjo po samospoznavanju in osmiljanju lastne
ivljenjske zgodbe, kar je v teoriji avtobiografije odloilna toka za to, da je delo
avtobiografija.
Pripovedovalka v romanu je prvoosebna in obenem protagonistka Anja, Anca, Anica, ki s
svojim imenom torej ne jami, da je to tudi avtorica, kar je eden od nainov sidranja
avtobiografije v resninost. Vendar pa velika podobnost prvoosebne pripovedovalke z realno
avtorico in z mnogimi intersubjektivnimi preverljivimi biografskimi podatki, ki ustrezajo
avtorici, napeljuje bralce k avtobiografskemu branju: otrotvo v vojni, oetova deportacija v
taborie, tudij igre, prva in druga poroka, lanstvo in izgon iz KPJ, njena in moeva
bolezen, igralska kariera
Samo Kuto primerja prvoosebno pripovedovalko v romanu Zaznamovan s Proustovim
pripovedovalcem:
Tu naj opozorim na podobnost pripovednega postopka Pirjeveve s Proustovim, kot ga je
pokazal Erich Auerbach v svojem delu Mimesis, Prikazovanje stvarnosti v zahodni
knjievnosti (prvi je izlo leta 1946). Pri Proustu je namre vedno prisoten pripovedovalec,
ki dogajanja ne opazuje od zunaj, ampak je subjekt, ki je vpleten v dogajanje in ki ga
preema s specifinim sokom svojega bitja, hkrati pa ne zapade v skrajni subjektivizem:
41

// Lojze Kovai, je v Prilekih pozneje popisal incident z nunami, ki so ostale v

najlepi vili doma Anice ernejeve. Pisatelj me je naredil za komunistino fanatiarko, ki je
kot zadrta skojevka fizino pehala mater prednico iz vile, da so potem nune s kmekimi
vozmi odpeljali na obrobje Ljubljane. Gospod Kovai ima sicer pravico do licentie poetice,
toda bilo je nekoliko drugae. Matere prednice nisem pehala in odpeljali so jih s tovornjaki.
Bila sem skojevka in bila sem predsednica mladinske organizacije imela sem petnajst let in
najmanj tretjina od tristotih deklet iz internata je bila stareja od mene, tako da jih nisem
mogla krotiti (Glej Intervju eligo: Pogovor z Nedeljko Pirjevec. Nova revija 1997, t.
183/84. Str. 109130.)
121

Proust tei k objektivnosti in bistvu tega, kar se je zgodilo: ta cilj poskua dosei tako, da se
podredi vodstvu lastne zavesti, vendar ne tiste, ki je vselej prisotna, ampak zavesti, ki se
spominja Zavest svoje lastne pretekle sloje z njihovo vsebino gleda perspektivno, v stalni
medsebojni konfrontaciji, kot se osvobajajo tako od zunanjega asovnega zaporedja kot od
ojega pomena, vezanega na sedanjost, ki so ga, kot kae, imeli odvisno od okoliin; pri tem
se moderna predstava o notranjem asu spaja z neoplatonistinim razumevanjem, da je prava
prapodoba predmeta v umetnikovi dui; umetnik se je, eprav je sam v predmetu, od njega
loil kot opazovalec in se priblial lastni preteklosti (Kuto 1993: 70).
Z drugimi besedami, po Auerbachu je za proustovskega pripovedovalca znailna dvojnost
med neposrednim doivljanjem na eni strani ter pogledom na isti dogodek v asovni
perspektivi. Delo se zane z neposrednim doivljanjem subjekta, ki je vpleten v dogajanje;
tu in v vsem romanu je uporabljen sedanjik. Sledi asovni preskok v preteklost, ki je mogo le
s stalia zavesti, ki se spominja, nato pa povrnitev k prvotnemu doivljajoemu subjektu.
Pripovedovalki ne gre za linearni opis dogajanja: bistvo postopka je prav konfrontacija med
dvema doivljajoima subjektoma, dvema stanjema zavesti, ki sta sami na sebi vezani na
sedanje okoliine, ki pa znotraj spreminjajoe zavesti te omejitve izgubita (Kuto 1993:
71).
V intervjuju za Literaturo je avtorica povedala, da ji je Proust zelo blizu, ki pa ga npr. Pirjevec
ni maral prav posebno.
Imena oseb so v Zaznamovani bolj ali manj dosledno spremenjena, saj se je avtorica,
obutljiva, kot je bila, bala, da bi s svojimi spomini in svojo pripovedjo koga prizadela ali
razalila. Imena krajev oz. toponimi so ohranjeni: Reka, Gorica, rni Vrh, Ajdovina,
Dominov rob, Golnik, Zenica, Kranj, Dravlje, Drama, Ptujsko gledalie, Opera, bar
Nebotinik, Gorenjska, Trzin
asovno prostorska umeanja predmetnosti in dogajanja (razen vojne) niso zelo konkretna,
kar kae na znailnost fikcije.
V Zaznamovani so obutja in doivetja drugih oseb osvetljena iz fiksne pripovedovalkine
perspektive; ponotranjenje doivljanja je vasih doseeno tako, da so pri citiranem govoru
izpuene navednice, vendar spremni stavki veinoma le omogoajo pripisovanje replik
ustreznim govorcem, vekrat pa je rabljen tudi konvencionalni odvisni govor. Za blinje in
122

oddaljene odseke preteklosti je skorajda vedno rabljen sedanjik in ob ustrezni podpori deiks se
pripovedna distanca zmanjuje,42 kar spet signalizira fikcijo.
Na formalno strukturni ravni, ki je odvisna od pripovednega posredovanja, se prepletata dva
temeljna principa asovno-prostorskega vezanja. Spominsko-asociativna stinost manjih
pripovednih epizod in fragmentov, ki mimetizira psihine procese, je uveljavljena z nenehnim
teleskopiranjem, tj. s sklapljanjem in razklapljanjem razlinih asovnih ravni, kar je izvorno
ena od prepoznavnih potez avtobiografije in prvoosebne pripovedi sploh; kompozicija vejih
pripovednih sklopov pa naeloma vendarle linearno sledi naravnim danostim asa in
prostora, dnevnim dejavnostim sledijo none // prikazu zgodnejih obdobij kronoloko
sledijo kasneja, zreleja //, kar spet velja za signal resninosti. Toda zaradi kompleksnega
prepletanja obeh nainov

pripovednega vezanja je asovna zgradba pripovedi blija

romaneskni fikciji kot nefikciji. Tudi zaetni vstop v sredino dogajanja v Zaznamovani to
dokazuje (Koron 2003: 7374).
Ideoloki nazori, vrednostne sodbe, kritinost do reima, drube in ideologij izkazujejo veliko
resninostno bliino tedanjemu ljubljanskemu pisateljsko-intelektualnemu okolju.
Seveda v romanu ne moremo mimo aluzij na avtoriino zvezo z Duanom Pirjevcem. Da je
popisala tudi dejstva v zvezi z njim, je avtorica potrdila v e omenjenem intervjuju s eligo:
Prvo sreanje z Duanom Pirjevcem v ivo datira v zaetek zadnjega leta tudija na
akademiji, v jesen ali zimo 195152, ko sta me Taras in Primo Kozak odpeljala iz bara
Nebotinik k Pirjevevim domov, v hio ob Ljubljanici, poslopje zraven znane Rdee hie.
Prvi sem bila pria in udeleenka v pogovoru, ki ni bil le gostilniki klepet. Trajal je do jutra,
nekako sem ga poskuala zapisati v Zaznamovani.
Drugo usodno sreanje, spet jeseni 1965, je zagreil Mio Jezernik, kolega na intitutu //
Mio je zbiral druino, ki naj bi la ob desetih zveer v klub knjievnikov. Telefoniral je tudi
Ahacu // in mu na njegovo zahtevo natel imena intitutarjev, ki naj bi se odpravili na
nono popivanje. Ahac se je namre obotavljal, da dela, je rekel, in da nima asa. Po Mievih
42

Selitev druine ob zaetku vojne je npr. popisana takole: Mama z novorojenko sedi
spredaj v kabini. Peljali se bomo samo kaknih petdeset kilometrov proti jugozahodu in nam
ne bo treba v taborie za begunce bolj na jugu, ker so nam oblasti zaradi nedavnega poroda
dovolile, da se umaknemo k stricu. V vasi je preplah, sinoi smo posluali streljanje nekje v
hribih na vzhodu, danes je e prila vest, da sta se dve italijanski enoti pomotoma streljali med
sabo. (Pirjevec 19992: 9)
123

besedah pa se je odloil ele v trenutku, ko mu je Mio povedal moje ime // Pirjevec se

je zmeraj znael v moji bliini, naj sem la z Remcem kamorkoli. (str. 118119)
In kako je ta isti dogodek zapisan v Zaznamovani:
e zmeraj mi zvenijo v uesih Sandijeve besede, ko je ob devetih zveer po sindikalni zabavi e
iz nae pisarne klical Andrejca, in je Andrejc, tako je potem rekel Sandi, najprej malo okleval,
e da ima delo, potem pa se je ob Sandijevem natevanju, kdo se vse odpravlja v pisateljski
klub, ustavil pri mojem imenu in se odloil, da se nam pridrui. To si je Sandi morda kar
izmislil, vendar me je ob besedah ko sem rekel Anja, je bil pa takoj za to, vroe polilo.
Potem smo poklicali e Janija in druge, praznujemo, je rekel Sandi, Anjin rojstni dan (tudi to
si je izmislil). (Pirjevec 1992: 61)
Iz intervjuja:
Mislim, da je bilo februarja 1966. Takoj po Duanovi loitvi marca istega leta, se je njegova
ena Marjeta odpravila s francosko tipendijo v Pariz, jaz pa sem se preselila na Prijateljevo k
Duanu in njegovi heri Niki. Tu sem doakala estmeseno odsotnost z doma, da sem se
lahko loila z razlogom hudobne zapustitve. Nekako oktobra sva se na povabilo Ahaeve
matere preselila v Tacen in se naslednje leto, marca 1967, poroila v Gorici (novi), se pravi, v
njegovem Solkanu. (str. 119)
V Zaznamovani:
Potem mi Andrejc nekega dne predlaga, da bi se naselila pri njem. Njegova hi Teja, ree, me
vabi k njima, zdaj ko je njegova biva ena odpotovala. Popoldne naju potem Teja sprejme z
bleeim, nekoliko narejenim smehljajem in ree, da bi ji morda raje kupila kakno obleko,
namesto da zapravljava denar naokrog po hotelih.
// Tako sem zaudena nad tem vpraanjem, da ne morem dovolj hitro povezati porcelana z
mojim prihodnjim ivljenjem, mislim samo na to, koliko mesecev moram biti odsotna z doma,
da se bom naposled vendarle lahko brez zapletov loila.
// Tako greva nekega dne nedale iz mesta obiskat Andrejevo mater, ki naju sprejme z
belim ipkastim prtom na mizi. // Potem sedimo vsi trije na verandi in mati ree, naj se
preseliva k nji. Povabilo je nepriakovano, vendar se slii tako samoumevno, ali se je e
odloila za naju? Negotovo prikimam in se ne morem znebiti obutka, da me nosi blag veter
ez zaliv v pristan. (Pirjevec 1992: 66)

124

Vse drugo, kar popisujem v Zaznamovani, se je godilo na podlagi njegove odloitve, da

bova ivela skupaj in da ne bova lagala drug drugemu,43 pravi avtorica v intervjuju, v
katerem podrobno pojasnjuje svoje ivljenje od otrotva, preko olanja, prve poroke, igralske
kariere, sreavanja pisateljev in intelektualcev, ivljenje s Pirjevcem, njegove delovne navade,
spor z reimom, obiske v Nemiji, njegovo bolezen in smrt. S pomojo tega intervjuja ni
teko slediti avtobiografskemu v Zaznamovani.
Kakna je funkcija avtobiografskega v romanu Zaznamovana? Na to vpraanje nam odgovori
kar avtorica sama. Pomagali si bomo z intervjujem, ki ga je dala za Literaturo.44
Pisateljica pove, da je zaela pisati kmalu po Pirjevevi smrti, a izkljuno zase in kot spomin
na nekatere najbolj mune trenutke ob umiranju njenega moa. ez leta je na te zapiske
navezala pripoved o svoji ivljenjski poti. Moeva smrt jo je tako zelo tiala, bila je tako
bolea, da jo je enostavno morala dati iz sebe. Najprej je elela opisati samo grozo, trpljenje
Pirjevevega umiranja in le zase, ne za javnost. To je bil osnovni namen. Potem pa so prili
spomini, ki so se grmadili, vedno ve jih je bilo. Pravi, da je najbolj udno to, da se je zaelo
kar samo pisati. Zaznamovana je njena izpoved, napisala jo je, da bi razistila svojo lastno
zgodbo, da bi se prek literature pogovarjala sama s seboj. A ob tem e posebej poudarja, da
romana ne smemo jemati kot isto avtobiografijo. Osebe so sicer avtentine, pristne, situacije
pa ne. Ne gre za stoprocentni spomin. Eros in thanatos sta tisto glavno, kar preema ves
roman in osmilja glavna akterja oziroma glavno junakinjo. Pisateljica pravi, da je ljubezen
smrtna in tisti, ki jo doivlja, natanko ve, da je to smrt. Thanatos je vedno zraven. Ljubezen in
smrt sta samo v paru. Pove, da je sreanje s profesorjem Pirjevcem povsem spremenilo njeno
ivljenje in da je roman tudi neke vrste literarni spomenik njemu. On je glavna oseba, ki stoji
za tem romanom. Nekaj asa je poskuala skriti nekatere stvari, saj jo je zanimala zgodba kot
taka. Zgodba njegovega umiranja in ivljenja. Upala je, da jo bo lahko napisala, ne da bi bilo
jasno, za koga gre, a je potem zaela popisovati tudi stvari, ki jih je sprva elela prikriti. Po
njenem vsak pisatelj pie o sebi, saj drugae niti ne gre. Le da znajo nekateri to bolj skriti kot
drugi, da ne pride do memoarske literature, kot so nekateri oznaili njen roman. Seveda je
Zaznamovana zgodba o meni, je pa tudi zgodba o Pirjevcu. Roman je nastal kot potreba, da
43

Intervju: Rudi eligo: Pogovor z Nedeljko Pirjevec. Nova revija 1997, t. 183/84, str. 109
130.
44
Intervju: enja Leiler: Nedeljka Pirjevec Ljubezen in smrt sta zmeraj v paru. Literatura
1993, t. 26/27, str. 4453.
125

bi premagala grozo in obdobje resignacije po Pirjevevi smrti. A groza ni ni manja, groza in

strah pred pozabo. Boleina je postala manja, obutje groze pa je ostalo.
Zdi se mi, da mojega sveta ne bi bilo, e ga ne bi polagala na papir. Hkrati pa je
spominjanje krvavea rana. A kdo si upa rei, da je preivel ivljenje brez rane?

126

Alenka Koron (2003: 76) o avtobiografiji v romanu Zaznamovana pie:

Zaznamovana anrsko podlago avtobiografije prevzema le implicitno, uporablja jo npr. v
pokonno natisnjenih pasaah //, medtem ko se kurzivni odlomki lahko berejo kot
preoblikovana in predvsem modernizirana razliica tradiranega avtobiografskega kronotopa
antine consolatio, dialokega besedila, napisanega v procesu alovanja kot iskanje utehe
ob smrti ljubljenega loveka.
(Roman) // [je] pa tudi prilonost za literarno kodirano sporoanje druganih mnenj,
preprianj in oporenikih politinih stali, kakrnih drugje ni bilo mogoe javno
posredovati.
Funkcija avtobiografskega v romanu Nedeljke Pirjevec Zaznamovana je avtoriina izrazita
intenca po samospoznavanju in osmiljanju lastne ivljenjske zgodbe. Avtorica se je
izpovedala v literarni obliki. Gre torej za delo, ki je sprejeto kot roman, v njem pa je tudi zelo
poudarjena avtobiografskost, zato bi v tem primeru lahko sprejeli tudi termin, ki ga predlaga
Koronova, roman kot avtobiografija.
Avtobiografija deluje kot fikcija, osebe kot izmiljeni liki, dejanja kot mogoa in verjetna,
eprav nekatera na robu fantastinega. Premik k fikcionalnosti ima jezikovnostilne in
kompozicijske nasledke: povean artizem, usmeritev na jezikovno invencijo, ki preteklo
zgodbo bolj ustvarja, kot razkriva in interpretira (Novak Popov 2008: 61).

127

Saga o kovku
e bo kakor Ana Karenina, ki ji je njen avtor oitno najbolj zameril to, da je med
pripiranjem oi in meikanjem preskakovala s predmeta na predmet in se, enska pa, ni
mogla zbrati in disciplinirati v eno samo precizno moko misel pogrevala najbolj
razburljive drobce iz svojega spominskega albuma. (Nedeljka Pirjevec)
V 20. stoletju sta filozofija in umetnost rasli v znamenju vpraanja asa, zavesti in spomina.
Nemara je ravno tematika spomina predstavljala osrednje miselno arie in spodbujala k
iskanju novih razlag o njem, saj je ta tematika v sebi nekako naravno zdruevala tudi
vpraanje o asu in zavesti. Od vse zaetka pa sta se zarisali dve pojmovanji spomina: eno je s
svojim slovitim romanom Iskanje izgubljenega asa nakazal Marcel Proust (v enem izmed
intervjujev Nedeljka Pirjevec pove, da je to njen najljubi avtor, eprav Duanu Pirjevcu ni bil
ve), drugo pojmovanje pa je prav tako s slovitim delom, razlago sanj, razvil Sigmund Freud.
Po Proustu, ki se je za svoje naziranje, kot sam pravi, navdihoval tudi pri filozofu Bergsonu,
odigrava spomin sredino vlogo: loveku omogoa, da uzre kontinuiteto svojega bivanja, da
razvrsti v smiselno celoto vse drobne in stalno spreminjajoe se izkunje svojega vsakdanjika,
ki bi sicer ostajale vsaksebi in nepovezane. V spominjanju zadobiva torej posameznikovo
ivljenje trdne obrise in v prisvajanju lastnih spominov najde lovek to, kar je izgubil, to je
as svojega bivanja, se pravi svoje bivanje samo. Po Freudu pa spomin zdravi: zdravi in
ozdravi nas tistih izkuenj, ki so nas prizadele, ranile in se tako bolee zarezale v duevnost,
da so v njej zapustile globoka znamenja (Brecelj 2003: 12).
.
V Sagi o kovku lahko zasledimo oboje: v proustovskem duhu izreeno preprianje, da je
beseda bolj resnina od resninosti, pa tudi Freudovo, da nas spomin na to, kar stalno, v
vsakem trenutku vleemo za seboj, kar pritiska na nas, osvobaja tee in boleine preteklega.
Nedeljka Pirjevec je natis svojega drugega avtobiografskega romana doakala v bolnici
(2003), kjer je akala na operacijo. Usoda pa ji ni dovolila, da bi sliala vse pohvale, ki jih je
na raun njenega dela izrekla slovenska literarna kritika (Brecelj: 2003: 12).
V tem pojmovanju se morda skriva odgovor na vpraanje, zakaj se je Nedeljka Pirjevec, ki je
svoje ivljenje opisala e v romanu Zaznamovana, e enkrat ozrla nanj, se podala v svojo

128

preteklost, se povrnila v kraje in dogodke, ki jih je ujela e v svojem prvencu, eprav beno.
Zaznamovana se pravzaprav zaenja tam, kjer se kona Saga o kovku.
Roman Saga o kovku je nekaken obraun svetovljanske enske in umetnice z lastno
prehojeno potjo. Obenem pa tudi slika zgodovinskih asov in podoba dvajsetega stoletja. V
romanu je zapisala mnoico podob in resnic o dekletu (sebi), ki se je iz idiline pokrajine
odpravilo v velemesto. Zapisala je tudi neteto spominskih utrinkov o ljudeh iz domae
pokrajine. Ujela je usode treh rodov svoje druine in e mnogih drugih ljudi. Roman je
razdeljen na trinajst poglavij.
Prva poglavja romana govorijo o dekletu, Dominki (drugo ime za pisateljico Nedeljko), ki je
odraalo v tekih asih pred drugo svetovno vojno, ko je Italija izvajala kulturni genocid, o
dekletu, ki je skrbelo za svoje mlaje sestre, po rnih laseh imenovane Vrane, in sodelovalo v
boju proti okupatorju, o dekletu, ki je pri dvanajstih letih na partizanskih mitingih vzneseno
recitiralo Gregorievo Soi. Po vojni odide v Ljubljano, kjer je kot tudentka prve generacije
dotudirala igro na Akademiji za igralsko umetnost. Igralska pot jo vodi skoraj v vsa
slovenska gledalia. Saga o kovku se kona tam, kjer se zaenja njena pot z Mihom
Remcem, njen prvi roman Zaznamovana pa govori o letih, ki jih je preivela kot ena Duana
Pirjevca.
Pisateljica v intervjuju z Denisom Poniem pravi, da je elela povedati vse tako, kot je bilo,
brez lanega patosa in brez literarnih fug, ki bi zabrisale bistvo, na raun lepe pripovedi in
svetlih podob. Njena pripoved tee kot avtentino, kronikalno zapisovanje zgodovinskega
toka, v katerem se je znala pisateljica s svojo druino, znanci in prijatelji. Nedeljka Pirjevec
si ne izmilja sveta ali podob in ne skriva nasilja in trpljenja, ki ga je prinesla druga svetovna
vojna. Je pripoved o njej sami, o njeni druini, o zapletenem svetu, ki ga ni ve. Je pripoved in
izpoved, prievanje in obraun samo s seboj.
Avtobiografsko pripoved je avtorica vpela v objektivne, zgodovinsko preverljive dogodke in
usode mnogih ljudi.
V naslovu romana je uporabila oznako saga, ki zaznamuje romaneskno pisanje konec 19.
stoletja in prve polovice 20. stoletja. Gre za panoramsko opisovanje z mnogimi podrobnostmi
o vzponih in padcih celih druin, ki so se znale sredi zgodovinskih, ekonomskih, politinih in
ideolokih sistemov.
129

Saga, druinski roman, pripoveduje o stvareh, ki so blizu druini, rodovno povezani

skupnosti. Ob zunanjih, epskih dogodkih, poroa tudi o intimnostih. Saga o kovku je tudi
kronika, saj gre za beleenje tega, kar je bilo, kot je bilo, kjer je bilo.
Saga o kovku pripoveduje o ljudeh in dogodkih, ki so se zgodili in iveli pred romanom
Zaznamovana. Roman pripoveduje o dveh (ponekod o tirih) rodovih pisateljiine druine in
o treh dobah, v katerih so iveli. Pripoveduje o prostorih in krajih severne Primorske, poveini
Cerkna z okolico, v drugem in tretjem delu tudi o mnogih drugih krajih Slovenije, kjer je
avtorica igrala.
Prvo obdobje obsega zaetek dvajsetega stoletja. V srediu je as italijanske okupacije
Primorske po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske.
Drugo obdobje opisuje as druge svetovne vojne, revolucije, upora, as tabori, likvidacij,
mitingov, umiranja, lakote, beanja in zorenja mladih ljudi.
Tretje obdobje je as po vojni, as enoumja.
Na prvo in drugo obdobje gleda z omi otroka in mladostnice, vse tri dobe pa vzporedno
komentira s perspektive odrasle, zrele osebe in z distanco, ki jo prinaa as. Gre za ubesedeno
oblikovanje spominov. Na oblikovalki spomina pa je, kaj bo izbrala in kaj zavrgla. Spomin
lahko pisateljica opazuje tudi obrnjenega na glavo, kar zmore samo otroka domiljija:
Nad njim se z deske, poloene nad oknoma gornje sobice, prevea nekaj nageljnov ez velik
ploh z napisom NEGOZIO. e zatakne stopali za diagonalno v kri pribite brezove kole
ograje, se nagne globoko nazaj in obrne obraz v levo, lahko prebere OIZOGEN, arobno
formulo za polet v globino, ki je zdaj nebo. Oizogen nikoli ne traja dolgo, pogled navzdol ji
zamejuje streha kae, tako da mora poleteti med oblake po ozkem tunelu. (Pirjevec 2003: 13)
Spomin je materializiran kot spominske podobe in slike. In prav tu je Nedeljka Pirjevec z
nenavadno prodornostjo, ki se je oblikovala v pripoved in izpoved e v romanu Zaznamovana,
lotila pripovedne romaneskne tehnike, ki bi jo smeli imenovati prevajanje slik v besede, ne
pa besed, ki s posebno, metaforino uporabo postanejo slike, kar je obiajni in dobro
preizkueni epski model. Zato ni ni nenavadnega, da se roman prine s pripovedjo o
pisateljiinem stricu, ki tako reko ob samem zaetku popularizacije fotografije in

130

fotografiranja e vei vizualni kronist svojega asa, ljudi in pokrajine v idrijskih globaah
(Poni 2003: 366).
Ukvarja se s fotografijo; ob poletnih nedeljah nosi naokrog stativ na treh noicah: les in
ponikljani sklepi, ki se tako gladko in s tleskom podaljajo, kadar ga postavlja. Potem slika
brate na robu gozda, moe, ki pijejo pred novo hio, starim strievim poslopjem, ki ga je oe
sam obnovil // sestro in sestrini v skalovju z romantinimi in raztresenimi opki zvonnic v
naroju, sedee na parobku; in seveda oeta Florjania, ko meri zemljie //. Potem slike
tudi sam razvija v kamrici nad kuhinjo. (Pirjevec 2003: 8)
Poni (2003: 366) v svoji tudiji pie, da pisateljica v svoji tehniki pripovedovanja uporablja
tudi kontrapunktni, reverzibilni proces. Uporablja ga takrat, ko hoe nekaj posebej poudariti
ali izpostaviti, emur smemo rei zaznamovanje presunljivih sreavanj ljudi, najprej
popolnih tujcev, ki jih usoda nekje in neko zvee na nain, o katerem ne more niesar rei
kronist, a lahko veliko pove romanopisec, avtor sage, tisti, ki razvrene slike in podobe
notranjega spomina pogleda z odpuajoim oesom in jih zaznamuje z besedo, v kateri ni
mogoe prikriti posebnega domotoja, domotoja po istih besedah otrotva in mladosti. Tak
kontrapunkt se pojavi na mestu, ko pisateljica podobo, znamenito fotografijo svojega
kasnejega moa, rdeega komisarja Ahaca (tako ga imenuje sama), stojeega na kamionu
v Cerknem pred odhodom na Koroko (ki naj bi postala njegova trinajsta brigada), prevede v
besedni spomin, morda je bolje rei v besedno kroniko:
Na cesti je stal njihov nenavadno visoki, rdeelasi, neznansko mravi, preklasti in e bolj
skrivnostno poimenovani poveljnik, ki je s irokim nasmehom na pegastem obrazu kot zadnji
lahkotno skoil na vozilo, da mu je avtomatska puka, obeena poprek ez hrbet, gluho
treila na kolno kost pod zelenim suknjiem italijanske vojake uniforme. Ves je bil v
usnjenih pasovih in torbicah, ki so ga delale nekoliko manj suhega, vendar se je videlo, da je
bil zadnja leta tudi zadnji pri kotlu.
Kasneje, v tretjem delu romana, ko pisateljica opazuje sebe in svet s pogledom odrasle, v
mnogih izkunjah utrjene enske, znova zarie njegovo podobo, tokrat brez slikovne
predloge, a tako, da mora biti razpoznavna tudi tistim, ki loveka s podobe niso in ne
bodo osebno poznali:
Spomin na noni pogovor treh zvedavih tudentov tretjega letnika akademije z nekdanjim
partizanskim komisarjem, ki je bil takrat, jeseni triintiridesetega, odel iz Cerkna osvobajat
131

Koroko, na nakljuni klepet pri padlem angelu, odpadniku, ki se je bil nedolgo po

hudournikem nastopu v vlogi boga maevalca in osvoboditelja z noem med zobmi
samomorilsko ponoreval iz svoje Partije. (Poni 2003:367)
ista kronika so tudi oetova pisma,45 njegovi dnevniki zapisi, dejstva, ki so del nae
skupne (kulturne) zgodovine. Popisana so na umirjen, stvaren in pregleden pripovedni nain,
z izbranimi besedami in visoko jezikovno kulturo, ki jo je pisateljica pokazala e v
Zaznamovani.
Pisateljica, ki je bilo rojena v dobi, ko se je faizem e mono razrasel, skozi roman odkriva
podobi dveh svetov, odraslega, v katerem igra glavno vlogo njen oboevani oe, in svet otrok,
ki so bili prisiljeni na javnih krajih govoriti tuj, italijanski jezik.46 Ves as prestopa iz sveta
otrok v svet odraslih in spet nazaj, vse do trenutka, ko se preteklost spoji s sedanjostjo. Roman
je tudi dogovor z mrtvim oetom, ki ga je nehote ves as ivljenja spremljalo polno nadlog in
nesre, od nezaceljene, gnijoe rane,47 ki jo je dobil v prvi svetovni vojni do nikdar konanih
poslov s kmekimi posojilnicami, skrbi za druino z devetimi otroki, do razhajanj med njim in
eno, vojne internacije, do povojnih ponianj, ko so ga obtoevali sodelovanja z okupatorjem
v taboriu.
Presunljive so podobe z odsotnim oetom, ko le-ta s svojimi skorajda odraslimi herami
lahko plete samo pisne vezi, pa e te so cenzurirane. V letu strahot, 1944, oe zapie:

45

e v pismu z dne 25. 2. 1944, ki ga je pozneje za svoj arhiv oznail kot tretje (med
ohranjenimi), naslovljenem ljubi eni in dragim otrokom, ki jih je spet nael, je moral
priznati: Trden e davno nisem bil, a zdaj me neprestano napada neka udna mora, ki ji
imena ne vem. esto sem tako pobit, da bi samo leal in spal Zdravnik maje z glavo in ne
ukrene ni, pravi, da je vojska in da moram tudi bolan delati. V bolninico ne elim, ker od
tam ne vem, e bi e priel. Ne vem, e razume, ali tako je dandanes, da ima pravico do
ivljenja le oni, ki je zdrav. Kdor ni ve kaj prida vreden, naj se umakne! ... Naleal sem se,
naspal pa e ne Ata. (Pirjevec 2003: 158)
46
Potem e pomisli, da se je bilo treba v marsiem ukloniti, poreti marsikatero alitev in se
marsikdaj ugrizniti v jezik, a due, due le ni bilo treba prodati. e danes ne. Ko so se zaele
vrstiti prepovedi maevanja, petja, govora v narodnem jeziku, so se zaeli ljudje zbirati
visoko v hribih in pod pretvezo izletnitva in pod okriljem cerkvenih praznikov in mnogokrat
z vednostjo lokalnih oblasti (med srednjimi dravnimi uradniki je bilo tudi nekaj potenjakov)
sestajati v upe pradedov. (Pirjevec 2003: 38)
47
Rana v glenju izsuene noge, ki se je bila udeno zacelila, ko je njegova dua ohromela in
telo skrepenelo v priakovanju odhoda skozi dimnik Himmelkommanda, se oglasi s
kljuvanjem (Pirjevec 2003: 170)
132

Bog je dal loveku talente, ni mu pa doloil, kako naj jih uporablja. Obenem mu je dal pamet
in srce. Ako ima obojega v pravi meri, mu je ivljenje najlaje. Ako pa ivi samo s pametjo ali
samo po srnih zahtevah, ta ne najde miru in zadovoljstva.
V materi Emiliji je predstavljena plodnost in materinstvo, v Dominiki ensko dozorevanje in
spolnost, v odnosu med materjo in herjo pa razline faze osamosvajanja in prevzemanja
vlog. ivahna, vesela in iznajdljiva mati devetih otrok, ki si v majhnih asovnih presledkih
delijo njeno naroje, je s pestrno sposobna organizirati zgledno urejeno gospodinjstvo,
prenove in selitve, med vojno deli vse, kar ima z lano partizansko vojsko in zaprtim moem,
po vojni od dale ali iz neposredne bliine uiva uveljavljanje hera in jih sprejema v
trenutkih nebogljenosti. Nasprotno podobo enskosti, Dominko, pripovedovalka kae kot
koeno, sanjavo, poasi dozorevajoo deklico z obutki manjvrednosti, od dale zaljubljeno
v razline junake, ki se pojavljajo in izginevajo v vojni. Njena prva avtoerotina doivetja so
ubesedena z amoralno prostodunostjo, ki ne sega preko deklikega uivanja sebe, tako kot ne
sega preko sebe rahel gnus nad ciklinim delovanjem enskega telesa in primitivnimi
higienskimi pripomoki. Prvi spolni akt je preseneenje in razoaranje, ker se ne razvije v
ustveno razmerje, uivanje v naslednjih pa spremlja strah pred nosenostjo, ki bi uniila
ivljenje svobodne umetnice. Njena enska ni zavrta, a tudi ne lahkoiva, kakor o sproenih
sestrah s Primorske sodi ljubljanska udbovska soseska, vendar pri izbiri mokih nima sree,
saj se prva velika ljubezen s poroenim in loenim, ki pripada vijemu sloju, kona z
izvenmaternino nosenostjo in napoveduje, da morda ne bo[m] ve mogla imeti otrok. Ob
resnejih poronih ponudbah postavlja na tehtnico svobodo in vezanost, ustva in premoenje,
ljubezen do starev/sester in moa, samoto in hrepenenje po bliini. // Obe enski vlogi sta
nepopolni uresniitvi posameznice: prva je omejena na dom in otroke, druga pa na svobodno
brezdomstvo brez otrok. Toda enako, eprav iz drugih razlogov, ostajajo prikrajani moki, e
ne zmorejo uravnoteiti drubenih in druinskih vlog ter ostanejo brez (enskega/eninega)
priznanja (Novak Popov 2008: 65).
Proti koncu romana postaja sredina oseba pisateljica in njena kar nekajkrat teko
preizkuena usoda. Pripoveduje okoli tega, kar je in kar eli biti.
Enako ko e prej v Zaznamovani pisateljica ne more mimo svoje zaznamovanosti,
druganosti, zaradi katere so jo izkljuili iz partije in nestrinjanja z enoumnim sistemom po
vojni:

133

// zaradi katerih so bili ne zadosti disciplinirano in ne dovolj ozaveeno, bohemsko

umetnico, ki se oblai in lii spogledljivo, pred meseci izkljuili iz partije. (Pirjevec 2003:
244245).
Pirjeveva meni, da je v novem sistemu treba biti hrom in nem ali kot tri kitajske opice, od
katerih ena ne vidi, druga ne slii in tretja ne govori.
Zdi se, da ne razume, da nima posluha, da ne ugane in ne najde v sebi prepriljive podpore
novi politini smernici, liniji, direktivi, ne dojema objektivnih razlogov za vojni aktivizem
demokratinega centralizma. (Pirjevec 2003: 271)
Razpoznavni znak zanjo, za njeno odraslost in za celotno stoletje je kovek. V nobenem
stoletju poprej se ni toliko ljudi (ne)prostovoljno selilo, izgubljalo domove in identiteto in
dostojanstvo. Prvi potuje s kovkom, ko se od najbogateje mamine sestre, tete Karline,
vraa domov. Niti dvigniti ga ne more, saj ga je teta napolnila z vsakovrstno hrano, vseeno pa
se s tekim tovorom odpravi na pot. Po vojni in po opravljeni igralski akademiji postane
potovka (str. 224), iz tedna v teden prenaa svoj kovek na eleznike postaje, ga dviguje na
visoke stopnice vagonov, pa na mree za prtljago. V njem je vse njeno bogastvo: obleke,
evlji, pribor za umivanje, fotografije in knjige. Kot igralka v iskanju zaposlitve je postala
ptica selivka. Ta stalna potovanja z enega konca Slovenije v drugega prekine teka, muna
bolezen, ki jo prisili, da gre na bolee zdravljenje. Kovku se odpove, z njim pa tudi
igralskemu poklicu.
Nedeljka Pirjevec literarno oblikuje posameznika, ki s kovkom v roki ie svoj smisel in
svojo pot. Ta simbolizira eljo po boljem ivljenju, znamenje odraslosti, odtrganosti od doma
in druine. Kovek v pisateljiini roki v drugem in tretjem delu romana predstavlja veselje in
alost, pogled naprej in nazaj. Odloitev za igralski poklic,48 iskanje zaposlitve49 od Postojne,
Ptuja, Kranja in Maribora, vmes teka in muna bolezen in e teje zdravljenje, se strnejo v

48

Z izbiro poklica je postala ptica selivka in hkrati jetnica templjev besede, pripeta k tem
redko posejanim, bolj ptinicam kot templjem podobnim postajam, svoje edine monosti
(Pirjevec 2003: 243).
49
Spet bo ptovka, iz tedna v teden bo prenaala svoj kovek na eleznike postaje, ga
dvigala na visoke stopnice vagonov pa na mree za prtljago nad lesenimi klopmi tretjega
razreda, pretegovala roke in obremenjevala kolke z noenjem vsega svojega premoenja in
bogastva, ne da bi smela upati, da se bo nael kak staromoden kavalir, ki ji bo pomagal
tovoriti teko nabrano in obnavljano garderobo. (Pirjevec 2003: 224225)
134

podobi kovka, ki je preteek za njeno krhko postavo in neno roko. Kovek je predmet, ki ji
je usojen. Pisateljica ga opie v reistini pripovedni tehniki:
Kovek je velik, iz zelenkasto sivega platna na ogrodju iz tenkih smrekovih letvic, znotraj
oblepljen s povoenim in s svetlo modrimi cvetlicami poslikanim papirjem, z debelo obitimi
vogalnimi robovi iz svinjskega usnja, na katero je v sredini zgoraj z jeklenima, v pravokotnik
ukrivljenima rinkama vklenjen roaj. (Pirjevec 2003: 225)
Roman se kona s poroko z Mihom Remcem,50 v romanu poimenovanem Peter. Zanjo to
pomeni, da bo vsaj za nekaj asa odloila kovek in se razbremenila:
Torej je naposled reena: beganja, kovka, hrapavega sivega vlakovnega kartonka (za
kupovanje mesenih karata za radnike i nametenike), hrepenenja po zlatem runu. (Pirjevec
2003: 310)
Na koncu sage, a tudi na koncu kronike, se pisateljica konstituira kot subjekt svoje pripovedi
in to ji je v priujoem romanu omogoilo, da je pot prehodila e enkrat, zdaj z besedamipodobami, slikami in tabloji. Prehodila pa jo je tudi s pomojo dolge vrste oseb, ki so stale ob
tej poti ali z njo hodile proti tisti toki, na kateri je pisateljica zautila posebno, neponovljivo
razbremenitev, v arhitektoniki romaneskne pripovedi postavljeno v njen zakljuek. Zakljuek
je toka, v kateri se strnejo vse podobe iz preteklosti v eno samo, potovanje s kamionom je
poslednja in pomenljiva metonimija, ki je ni mogoe zlahka pozabiti (Poni 2003: 375).
Preprianje, da je mono najti izhod iz nenehnega popotovanja, ki pomeni tudi osamljenost v
ljubezni, traja samo toliko asa, kolikor traja lepota zavetja in postanka oziroma miru na begu.
Ostane ji elja, da bi se povrnila nazaj, v pravo zavetje otrotva (tretjeosebna pripoved se
spremeni v prvoosebno) in se prekobalila ez brezov plot:
Nikoli ne more izstopiti iz osame. Izstop iz osame je iluzija in himera, osama je tvoje sladko
prekletstvo, tvoja muka in hkrati edini moni umik, sprimek tega in poitka po romanju,
privilegij samote in zavetja hkrati. Od tod ta lahkost in breztenost. Da bi se le mogla
odpeljati dalje proti zahodu, nazaj v as, in bi se prekobalila ez brezov plot pred oetovo
domiljijo, obvisela na njem z glavo vnic in znova ugledala napis trgovina-negozia OIZOGEN
50

Poroka bo spremenila njeno ivljenje in bo predmet drugih spominov in drugih zgodb, ki jih je delno popisala
v romanu Zaznamovana.

135

na narobe obrnjenem proelju dedove hiice iz sladkorja in bi bila pod njenimi nogami
globina vsega bojega neba z oblaki in pticami in slepeim sonevim sije. (Pirjevec 2003:
317)
Pisateljica nam svoje zgodbe ne posreduje kot prvoosebna izpovedovalka, ampak kot
tretjeosebna, s pripovedovanjem o Dominki (Domenica) Florjani, v kateri pa brez teav
prepoznamo avtorico. Dominka je namre prevod slovenskega imena Nedeljka. Svoje
identitete avtorica ne skriva, vendar ji lik Dominke omogoa opazovanje z razdalje in
preseganje samo osebne spominske izpovedi.
e bi nam pisateljica o vsem, kar je elela povedati, sporoala prvoosebno, bi se nam ob
preverjanju marsikaj zdelo vpraljivo. S tako perspektivo je dosegla vejo objektivnost.
Tretjeosebna pripovedna perspektiva res omeji izpovednost, a hkrati odpre prostor drugim
osebam. Pripovedovalka, ki je v tretjo osebo preneseni jaz, pred nami razgrinja neskonno
tevilo spominskih slik in podob, kot da bi pred nami odprla Pandorino skrinjico spominov, s
tem pa postane zgodba zelo neposredna in prepriljiva. Posledino v romanu prevladuje
(spominski) sedanjik in personalna pripovedna perspektiva. Slike in podobe znotraj poglavij
veinoma niso urejene po asovnem zaporedju, ampak prehajajo druga v drugo brez
kakrnegakoli tipografskega ali drugega opozorila. Nemalokrat pa moramo sami iz opisa
ugotoviti, o katerem kraju in asu govori. asovno zaporedje je opazno samo na ravni celotne
zgodbe.
V romanu prevladuje torej pripovedujoi jaz nad doivljajoim, kar po Berniku pomeni, da se
pripovedovalka od dogodkov delno distancira, saj se zaveda, da jih ne more popolnoma
obnoviti, ne distancira pa se od pripovedovanja o teh dogodkih. Poudarek je torej na
pripovedi, kar je blije avtobiografskemu romanu, e ga primerjamo z avtobiografijo. A
avtobiografska naracija je premiljeno vpeta v roman, ki je ve od spominske proze in
prievanja. Je zgodba o svetu, ki so ga bogovi zapustili.
Prebijanje skozi knjigo je za bralca zelo zahtevno delo. Sledenje kovku oziroma Dominkini
ivljenjski poti ni preprosto. Pisateljiine povedi so dolge, zapletene, bogato strukturirane,
velikokrat preobloene. Sledenje povedim zato bralcu ne dopua lagodnega branja. Branje je
nekoliko olajano, e bralec pozna ivljenjsko pot avtorice.

136

Zaradi tretjeosebne protagonistke tudi Sago beremo kot roman, eprav ivljenjsko gradivo ni
izmiljeno, ampak oblikovano iz realnega dogajanja v realnih krajih. Faktinost sicer krepijo
opisi druinskih fotografij, navedki iz pisem (deda Josipa zaroenki, medvojne korespodence
med herami in interniranim oetom, oetova neoddana pisma eni), oetovega dnevnika iz
prve svetovne vojne v avtentinem narenem in starinskem izrazu, toda minuciozna,
skladenjsko

zapletena,

leksino

raznolika

pisava

daje

besedilu

stilno

izdelanost

modernistinega romana. Romaneskno inventivno deluje razvijajoa se perspektiva

pripovedovalke, od naivno otroke do ironine odrasle, menjava med zunanjo in notranjo
fokalizacijo, ki je znamenje empatinega vivljanja v drugega, obseni opisni odlomki in
dialogi v sedanjiku, s katerimi je poudarjena izpovedna situacija, navzonost ali zunajasovna
veljavnost izreenega namesto v preteklost zacementirane in od sedanjosti loene naracije v
pretekliku ter rekurentni snovni in jezikovni motivi, ki pridobivajo simbolno pomensko
vrednost. Pripoved ni osredotoena na lastno ivljenje, ampak enakovredno na druge
druinske lane, s katerimi je protagonistka ustveno povezana: oeta, mamo, po starosti
najblijo sestro Mili, najstarejo sestro vzornico in nadomestno mamo Jolando. Ker ima
vsakdo tudi svoje lastne sorodstvene in/ali prijateljske valence, je celota stkana iz goste mree
najfinejih niti, drobni vsakdanji dogodki pa konkretizirajo in individualizirajo zgodovinsko
prelomne (Novak Popov 2008: 6364).
V romanu se prepletajo avtobiografski elementi s fikcijo, zelo opazno pa je avtoriino
zavestno literarno oblikovanje dela. Avtobiografija je razvidna v zgodbi Dominike, medtem
ko avtobiografskost oetove zgodbe in avtentinost dnevnikih zapisov ni mogoe potrditi,
ker le-tega ni potrdila avtorica. Tretjeosebna pripovedovalka zmanjuje izpovednost in s tem
referennost. Fikcijska plat je prisotna v opisih psihinih stanj, sanj, elja, opisih notranjega
ivljenja drugih oseb. Veliko je asociativnih preskokov, kar med drugim tudi povezuje delo z
literaturo.

137

Brina Svit
Smrt slovenske primadone
ele, ko pripovedujem zgodbo, razumem ivljenje. (Brina Svit)
Brina vigelj Mrat, v pisateljskem krogu znana kot Brina Svit, od leta 1980 ivi in dela v
Franciji. Pred odhodom v tujino je ivela v Zagrajcu na Krasu. V Pariz je la tudirat, ko je
imela e diplomo iz francoskega jezika s knjievnostjo ter primerjalne knjievnosti in
literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izolala se je za kulturno menederko in
posnela tudi nekaj kratkih filmov ter radijskih iger.
Pie v obeh jezikih, slovensko in francosko. V slovensko literaturo je vstopila z romanom
April, ki je izel leta 1984 v zbirki Pota mladih zalobe Mladinska knjiga. Roman je umeen
v pariko okolje, v katerem izpostavlja enski princip in vsestransko ljubezen, posebno enske
do enske, drugaen od takratne romaneskne produkcije na Slovenskem.
Leta 1999 je izdala epistolo s Petrom Kolkom Nenavadna razmerja.
Njen drugi roman, Con brio (2002), je izel po petnajstih letih pisateljskega molka in je
vsebinsko in artikulacijsko podoben prvemu. Tudi v njem je Pariz prizorie nenavadne
ljubezenske zgodbe, zgrajen iz estdesetih fragmentov. Sledila sta romana Moreno (2003) in
Odve srce (2006). Zadnji je Coco dias ali Zlata vrata (2008).
Leta 2000 je pod psevdonimom Brina Svit objavila tretji roman Smrt slovenske primadone
(zanj je prejela francosko literarno nagrado Peleas). Roman govori o operni pevki Lei Kralj,
ki ivi v Parizu, kjer je, kot tudi na odrih drugje po svetu, dosegla velik uspeh in se znala v
najojem krogu za Slovenko leta 2000. O njej in s tem tudi veliko o sebi in nekaterih drugih
osebah

govori njen nakljuni

znanec,

kasneje

pa, eprav homoseksualec,

njen

spremljevalec in prijatelj ter zapisovalec njenega ivljenjepisa, ki s prebujanjem

spominov za neko revijo odgovarja na vpraanja o njej.
Sam okvir ali strukturna iznajdba, ki objema in dri skupaj pripovedno snov, ve lovekih
usod in ivljenjskih zgodb, dogodke in obutke iz razlinih asov in e marsikaj drugega v
tem veplastnem romanu, potrjuje pisateljiino veino, najbolj uspeli del v tem okvirju pa
globino njenega videnja, posebno medlovekih odnosov, tako ensko-enskih kot tudi

138

moko-enskih in moko-mokih. Posebno pozorno je opisano razmerje med Leo in materjo,

anestezistko Ingrid, ki je ena tistih, ki hoejo do konca ivljenja in na vsak nain ostati
matere, ne da bi se ob tem zavedale, da otroci, tudi ko odrastejo, potrebujejo resnino
ljubezen. Lea namre umira od lakote je lana ljubezni, materinske. Da so ti odnosi
nerazumljivi, kaejo tudi njena razmerja do tistega, ki mu je avtorica namenila vlogo
pripovedovalca zgodbe, z mokimi, kot, ne nazadnje, njun medsebojni odnos, ki privede do
skupnega ljubimca. Vsi liki v romanu, bodisi da gre za homoseksualce ali heteroseksualce,
hrepenijo po ljubezni, ki se ne uresniuje. Vsaj ne v obliki, ki je ni mogoe dosei le s seksom
in ki edina osmilja ivljenje. Prav sploni primanjkljaj te vrste ljubezni zgodbo o smrti
slovenske primadone, ki je bila nadarjena sopranistka, pianistka, poliglotka in dramski
talent z dokazanim darom umiranja na odru, dela e bolj tragino.
Posebna plat romana je videnje Slovenije z omi tujca, ki to zanj terro incognito razkrije tako
z resnino lepe kot tudi z manj lepe strani, ki jo kaeta po eni strani Kras, po drugi Ljubljana.
(Osti 2001: 14901491)
Silvija Borovnik je o romanu zapisala:
To spretno in berljivo napisano delo tudi ne more skriti avtobiografskega ozadja. V romanu
je namre osrednji lik operna pevka Lejka, primadona slovenskega porekla, ki se uveljavlja
kot tujka v irem evropskem okolju. Toda kljub poklicnemu uspehu jo e vedno
obremenjujejo nekatere pretekle, tudi domae slovenske travme, med katerimi postane usoden
zlasti njen nikoli do konca izien odnos z avtoritativno in posedovalno materjo. Le-ta
namre umetnike poti svoje here ne spotuje in je ne ceni, hi pa se zaradi njenega
egocentrinega, hladnega in vzvienega odnosa, ire zaradi hrepenenja po njeni ljubezni,
pogreza v hude depresije, ki vodijo v razline skrajnosti, nazadnje v anoreksijo in smrt.
Osrednja tema tega romana poleg odnosa do slovenstva, opazovanega z ironino distanco
nekoga, ki se je iz tega prostora izselil, a je e vedno povezan z njim je tako za literaturo, ki
jo piejo enske, dokaj znailna, pogosta tema, to je teaven odnos med materjo in herko. Ta
odnos, ki zlasti t.i. znailno slovensko mater razkriva v njenih necankarjanskih, polaevalno
unievalnih razsenostih, je postal eden lajtmotivov marsikatere sodobne slovenske pisateljice
(Berte Bojetu, Katarine Marini, Marjete Novak Kajzer in nekaterih drugih). V literarni
podobi tega odnosa otrok (dekle, enska) umre, ne da bi se njena mati zavedla, da jo je s
svojim egoizmom ubila. Brina Svit je s tem romanom v sodobno slovensko prozo vnesla
povsem novo temo, anoreksijo kot sodobno obliko (duevne) bolezni, ki se razvije zaradi
neurejenih, hladnih in odtujenih druinskih razmer.
139

V sodobni slovenski prozi sreamo stranejo podobo matere le e v romanih Berte Bojetu
(Filio ni doma in Ptija Hia) (Borovnik 2003: 287288).
Besedilo je poetino, polno utnih detajlov, obenem pa // eterino poduhovljeno. Po prvi
tretjini, ki zveni napeto, vendar lahkotno in igrivo, se zane problem zapletati, ustveni uinek
pa nezadrno naraa vse do traginega konca. Razlini svetovi so prikazani v njihovi
specifiki, kar velja tudi za Slovenijo: lucidni pripovedovalevi odstavki o lepotah slovenskih
pokrajin so kontrapunktirani z gradacijo zaduljivega in ozkosrnega provincialnega vzduja,
ki primadono na koncu ubije. To je strana zgodba, ki pove vse o dvoumnosti lepoti in
ozkosti slovenskega naina ivljenja.
Obenem pa je Smrt slovenske primadone roman o umetnosti in umetnikih, roman o prostostih
srca in duha, ki je umetnosti potrebna kot zrak, in roman o pritisku okolja, ki umetnosti ne
spotuje in ne potrebuje.51
Motiv odnosa med materjo52 in herjo je osrednja tema romana, ki je izpeljana z najbolj
radikalnimi posledicami. Roman se prine z Leinim spominom iz otrotva, ko je nekega
mrzlega popoldneva njena mati peljala njo in sestro na sprehod. Leo zano od mraza boleti
roke, zato jih mati pogreje s svojimi in z usti. Po tej toplini in varnosti nato Lea hrepeni vse
ivljenje. Gospe Ingrid ne zanima herino ivljenje, ne hodi na njene koncerte, z redkimi
telefonskimi klici pa Leo samo e bolj ualosti in spravlja v solze. eprav Leo obuduje ves
svet, si ona eli dosei priznanje svoje matere in se nenehno bori za njeno naklonjenost. A
odnos med njima ne napreduje, saj se ob Leinem prihodu v Ljubljano le e bolj zaostri. S
svojo trmo vztraja v svojem prostovoljnem zaporu brez hrane, njen pasivni upor je zelo
destruktiven in vodi na koncu v njeno smrt. Razlog naj bi bila izrpanost, a pripovedovalec
pravi, da je umrla od lakote po ljubezni.

51

Iz pisma Borisa A. Novaka. Platnica romana Smrt slovenske primadone. Ljubljana.

Mladinska knjiga, 2000.
52
Kult matere (ki je nastal v slovenski zavesti na podlagi del, kot so Cankarjeva Skodelica
kave, roman Na klancu, Preihovi Samorastniki, Tavarjevo Cvetje v jeseni ipd.), za katero je
znailna velika skrb, rtvovanje, odpovedovanje in ljubezen do otrok, statistino gledano ni
pogost motiv v slovenski literaturi, kot ugotavlja Miran Hladnik in dodaja, da so, upotevajo
vsa besedila ne glede na njihovo kanoniziranost, plemeniti materinski liki v kmeki povesti,
kjer bi jih e posebej priakovali, hudo redki v razmerju do tevilnih pripovedno zanimivih
zlih protagonistk. Dobre matere, kolikor jih pa je, so nekje tiho v ozadju, hitro pomrejo in ne
vplivajo na razplet dogodkov (Hladnik 1997: 116).
140

V romanu je prisotna razlina ljubezenska tematika: homoseksualna ljubezen pripovedovalca,

prikazane so Lejkine erotine zveze brez ljubezni, ljubezen med prijateljema
pripovedovalcem in Lejko. Za Lejko pa je najbolj znailna ljubezen do domovine in matere.
Zadnja je zajedalska in Lejki kodi celo ivljenje. V romanu zasledimo razline motive: motiv
smrti, nemoi, obutka odgovornosti, idealizacija, dom in tujina.
Odnosi med enskami so zajedalni. Lejkina mati ji povzroa boleino. Prikazane so
netradicionalne spolne vloge enska je spolno svobodna, pripovedovalec je homoseksualec.
Pripovedno dogajanje je postavljeno v avtentien, avtobiografski svet pisateljice, torej v Pariz,
na Kras (Seana) in v Ljubljano.53 Natanno so zapisana imena ljubljanskih ulic (Titova
cesta), Plenikova dela v Ljubljani, poimenovano je pivo Union, Ljubljanica, asopis Delo,
kavarna Slon, priblievanje Slovenije Evropski uniji. Tudi hotel Mrak, v katerem je spal
Bello, je resnien podatek. Dogajanje je torej postavljeno v geografsko preverljivo okolje.
Pariz je bil moje mesto, kot je bila Ljubljana njeno.54
Tako dolgo e nisem bila doma, je rekla. V svoji sobi, v svoji nekdanji sobi Sploh ne vem
ve, kaken vonj ima Moja soba, stanovanje, Ljubljana //.55
Vse sem videl. Ljubljano, stisnjeno okli gradu, in neodlono Ljubljanico, ki jo objema z
obema rokama //. Dolgo nekdanjo Titovo cesto brez vsake fantazije//. Videl sem
Seano in Temnico ... In seveda morje, ki se zajeda v Traki zaliv //.56
Slovenija se v romanu pojavlja na dveh ravneh: kot lepa, mestoma oarljiva deela, toda v
medlovekih odnosih zavrta, provincialna in malomeanska, kar se potrjuje tudi v
druinskih prizorih in odnosih med Leo in njeno materjo. Pogled tujca na to notranjo stran
Slovenije je dokaj kritien in pria o deeli, ki ne ve za svoje talente, jih omejuje in uniuje.

53

Iz intervjuja za Svet knjige:

Sknisem prava Slovenka, nisem prava Francozinja ekstrakomunitarec sem ste
zapisali. Potujete med Zagrajcem na Krasu in Parizom in si nenehno izbirate svoj dom. To je
svoboda, ki osreuje Brino vigelj Mrat?
Brina Svit: Ta dvojnost je enostavno moja usoda, ki ni nujno osreujoa ali osvobajajoa, pa
pa pomaga izostriti pogled. Na stvari, kot so dom, domovina, druina, tujstvo, tujina, a tudi in
predvsem na samo sebe. http://www.svetknjige.si/ 17. 6. 2008
54
Brina Svit: Smrt slovenske primadone. Ljubljana. Mladinska knjiga, 2000, str. 35.
55
Prav tam, str. 132.
56
Prav tam, str. 168.
141

Kar se tie pripovednega asa, je v romanu natanno doloen in zajema as od 1997, prihod
Lee Kralj v Pariz (pisateljica je tja prila 1980. leta), do leta 2000 izbor za Slovenko leta.
V romanu je izrisana podoba in usoda enske, ki v tujini nenadoma zaslovi kot primadona.

142

Njena nadarjenost za umiranje se sicer izrecno izkae kot nekaj tipino slovenskega, nekaj,
esar (prvoosebni) pripovedovalec navkljub svoji identifikaciji z glavno osebo ni mogel
razumeti.
Pri Ingrid in Lei Kralj je bilo to e dodatno zakomplicirano z nekaknim trpinenjem in
samotrpinenjem, ki se mu baje s posebno slastjo prepuajo ljudje v tej deeli. (Svit 2000:
11)
Osrednja oseba, Lea Kralj, s svojo ivljenjsko potjo zelo spominja na pisateljico samo
umetnica slovenskega porekla, ki se uveljavlja kot tujka v irem evropskem okolju.
Zamenjana je le umetnost:
V Ljubljani je zaela peti, v zboru, in kasneje odla v Pariz, kjer je opravljala najrazlineja
dela in se uila petja. (Svit 2000: 104)
Vraanje domov na vrhuncu slave je znailno za pisateljico in glavno protagonistko. Obema
se zdi, da sta v tujini bolj cenjeni kot doma.
Francozi ti dajo utiti, da si del njihove elite. Hoem rei drava. e vekrat sem bila
povabljena, seveda z drugimi pisatelji, na sprejem k predsedniku ali premierju. Decembra sem
povabljena v Indijo. Ali slovenski predsednik kdaj pomisli, da bi vzel s sabo na potovanje tudi
nekaj umetnikov kot prestinih predstavnikov svojega naroda? razmilja Brina Svit v
intervjuju, objavljenem v prilogi Veera Bonbon, 23. 7. 2008 (str. 12).
Posebnost romana je tudi prvoosebni pripovedovalec, urnalist in homoseksualec, tujec.
Pripoveduje o tem, kar je sam doivel, a kot stranska literarna oseba.
Tako zastavljena pripoved omogoa vsaj dvoje: prvi, subjektivno prepriljivo, mestoma celo
lirsko izpoved o odnosu med pripovedovalcem in primadono, in drugi, napetost in hkrati
lahkotnost, ki jo ustvarja z detajli in anekdotami, ki mu jih ni treba umeati v postopni razvoj
zgodbe, temve z napovedmi dogodkov in hkrati s ponavljanjem preteklega, e znanega,
ustvarja vtis, da zgodba hkrati tee na ve razlinih ravneh (Korun 2000: 16).
Za pripovedovalca je Lea najbolja. Imel jo je rad in jo tudi idealiziral:
Lea Kralj je bila res moja prva enska. Prva enska, ki sem jo peljal na kolesu in po
predstavil GianPaulu (na vsak nain). Prva enska, s katero sem imel skupno kri (kar e
143

veste). Prva enska, ki sem jo rad in natanno opazoval (raje in natanneje od sebe). /.../
Primadona, ki bo za vedno ostala moja edina (nikoli se ne ve, bi rekel Mali princ, na kar bi
najodloneje odkimal). (Svit 2000: 58)
Brina Svit v intervjuju za Svet knjige pravi, da se ji je zdelo bolj zanimivo pripovedovati
zgodbo skozi moko perspektivo. // Kar pa se tie homoseksualnosti pripovedovalca iz
Primadone: homoseksualci so najvekrat najbolji poznavalci in obudovalci opere, kjer
lahko enske strastno ljubijo, ker so nedosegljive.57
Odnos do slovenstva je opazovan z ironino distanco osebe, ki se je iz tega prostora izselila, a
je e vedno povezana z njim. A na domovino je tudi ponosna: Poznate Slovenijo? je njeno
prvo vpraanje pripovedovalcu, ki pa jo tudi dui, mori, predvsem zaradi pomanjkanja
razumevanja, ljubezni, kar obuti tudi pripovedovalec, njen alter ego, kot neprepihanost
zraka, a tudi naih src.
Podoba svetovljanske enske, ki obvladuje evropska velemesta od Madrida do Pariza in
Milana se zlije s podobo krhke enske, hrepenee po ljubezni, ki jo ravno najbliji, tisti, ki so
ji dali ivljenje, umorijo s svojim nerazumevanjem,58 ker ne morejo sprejeti njene
druganosti.59
Kot vidimo, smo v delu Brine Svit Smrt slovenske primadone nali kar nekaj avtobiografskih
elementov. Sama pravi, da svoj obraz polaga v pisanje, kar bi lahko povezali z mnenjem
Vesne Kondri Horvat (2000: 39), ki smo ga predstavili v teoretinem delu naloge, namre,
da vsaka literarna zgodba vsaj deloma izhaja iz pievega doivetja in je vse, kar je zapisano,
posledica avtorjevega individualnega izbora, a zato e delo ni avtobiografija, saj bi bil tak
sklep preve poenostavljen. Prav tako lahko zakljuimo, da za ta roman ne moremo prevzeti
imena, ki ga predlaga Alenka Koron roman kot avtobiografija, ker je v delu zaznati le nekaj
avtobiografskih elementov, ki sluijo kot impulz za umetniko obdelavo, za katero je znailno
svobodneje razpolaganje z materialom, umetnika obdelava in fiktivni dodatki. Gre za
prepletanje fikcije z realnim in dejanskega s fikcijo.

57

http://www.svetknjige.si/ 17. 6. 2008

Ko ji je najbolj hudo, se pogovarja s potepukim psom, ki je videti kot volk in se mu drugi
na upajo niti pribliati. Prav tam, str. 66.
59
Podobno je zapisal B. A. Novak v pismu avtorici. Umetnico je uniila mati domovina,
pritisk okolja, ki umetnosti ne spotuje in ne potrebuje na zavihku knjige.
58

144

145

V romanu torej najdemo preverljiva geografska dejstva, opise drubenega okolja, rabo
tevilnih preverljivih imen krajev in lokacij. Pripovedni sklopi sledijo naravnim danostim asa
in prostora, kar tudi velja za signal resninosti. Zgostitve, upoasnitve in pospeitve dogajanja
so znailne samo za roman. eprav gre za avtobiografske elemente, niso popolnoma
objektivni in takni, kakor jih je pisateljica kdaj doivljala, ampak so le delni, notranji in
zunanji obrazi, so le literarne naslikave.
Funkcija uporabe avtobiografskih elementov v romanu je zajeti im bolj verjetno navidezno
resninost. Roman je svoboden do dejstev avtoriinega ivljenja. Avtorica ni istovetna
pripovedovalcu in glavni protagonistki, kar je temeljna znailnost avtobiografije.
Protagonistka in pripovedovalec sta umiljena. Resninost se predstavlja s posameznostmi in
predpostavlja avtoriine osebne poglede.

146

Moreno
Pisati pomeni, pokazati se, pustiti videti svoj lastni obraz. (Brina Svit)
Brina Svit je kratek roman Moreno (2003) napisala v francoini in ga sama prelila v
slovenino. Moreno je tako redek primer dvobesedila, ki zrcali dvojno usodo pisateljice,
ivee med Parizom in Zagrajcem.
Velikokrat se okoli nastajanja njenih romanov pletejo posebne zgodbe. O nastanku romana
Moreno pisateljica sama pove,60 da je nastajal v izoliranih okoliinah pisateljske rezidence,
ki je bila pri baronici Beatrice Monti della Corte von Rezzori in je bila malo posebna zaradi
velikega, kandalozno velikega prepada med dvema svetovoma: na eni strani baronica s
svojimi gosti, pisatelji in na drugi strani sluabniki. Pisateljico je zanimal bolj drugi kot prvi
svet. To je tudi zgodba tega romana.
Zgodba govori torej o tem, kako je bila avtorica, ki je obenem prvoosebna pripovedovalka (v
romanu poimenovana s svojim pravim imenom), spomladi leta 2002 za est tednov
povabljena v kolonijo, v mednarodno druino uglednih pisateljev iz cele Evrope, v toskanski
dvorec Santa Madalena (o tem je tudi poroala za sobotno prilogo Dela). Tam naj bi pisatelji
v idealnih pogojih ustvarjali in napisali vsaj petsto besed na dan:
Kot Hemingway. Kot Douglas Keneddy, Amerian, ki sem ga sreala v Cognacu, Petsto, mi
je razloil, niti ene ve, zelo vano je namre, da se zna ustaviti. Vsi pisatelji poznajo to
mero, je e rekel. (Svit 2003: 12)
Na koncu naj bi vsak o tem napisal svoje poroilo. Pisateljska imena, ki jih gosti italijanska
baronica, so res eminentna od Michaela Ondaatjeja do Zadie Smith. Avtorici slavna
kolegica predstavlja travmo, saj se boji, da ji ne bo kos.
Okvir Morena tako tvori poroilo o njenem bivanju v Toscani, v njem pa se v obliki
psevdodnevnikih zapiskov prepleta nekaj fabulativnih motivov. Prvi je zgodba o njenem
60

Maja ebulj: Zlata vrata Brine Svit (intervju z Brino Svit). Bonbon (priloga Veera). 23. 7.
2008, str. 1820.
147

pisanju. Avtorica med bivanjem v dvorcu doivlja ustvarjalno krizo, saj ne more uresniiti
narta, da bi napisala ljubezensko zgodbo Srea, 23m2 :
Tukaj sem tudi zato, da napiem svoj novi roman. iriji sem ga predstavila v nekaj besedah:
ljubezenska zgodba, dogaja se v parikih stanovanjih, imenovala naj bi se: Srea, 23m2.
Nepriakovano in ne da bi zares hotela, sem se znala v drugi zgodbi. Ne bo ravno
ljubezenska, eprav se pri teh stvareh nikoli ne ve, dogaja se tu, v Toskani, in njen naslov bo
Moreno. (Svit 2003: 8)
Ustvarjalna kriza, ki jo doivlja, skriva v sebi globlji problem. Prvi namre pie roman v
francoini in pravi, da je ta jezik preve uglajen zanjo. Da je brezhibno ukrojena obleka,
elegantna, stroga, sofisticirana in da se v njej ne pouti najbolje in ne verjame v sreno
dvojezinost (Moreno, str. 16). Obuduje pisatelje, ki so zamenjali jezik (Kundero, Nabokova,
Becketta). Pie o travmah, s katerimi je zaznamovana vsaka razseljena oseba ali kot jo
imenuje ona extracomunitaria. Avtorica tudi vekrat razloi svojo specifino ivljenjsko
situacijo svoj slovenski izvor:
Moj izvor sicer ni ravno kompliciran. Rodila sem se slovenskim starem v Ljubljani, v
Sloveniji, eni izmed estih republik bive Jugoslavije. (Svit 2003: 26)
Uradno sem postala Slovenka ele mnogo kasneje, leta 1992, potem ko sem e dolga leta
ivela v Franciji in bila istoasno tudi Francozinja, potem ko sem nauila svoja otroka
slovenine takoreko teroristino, kot da bi bila to najbolj pomembna stvar na svetu. (Svit
2003: 27)
Moje uho je bilo vzgojeno v slovenini. Moj lingvistini instinkt se je uvrstil in uveljavil v
tem kompliciranem in gibkem jeziku hkrati. Meje mojega sveta so se razirile v slovenini. V
slovenini sem se nauila ljubiti, smejati, jokati, bati se. (Svit 2003: 18)
Obutek izloenosti in posebnosti je podlaga za drugo zgodbo, zgodbo o nenavadnem odnosu
med njo in marokim sluabnikom Mohamedom. e ob prvem sreanju zavlada med njima
tiho razumevanje, brez razlag, brez besed.
Namesto da bi se avtorica druila z ostalimi pisatelji in gostiteljico, med sluabniki odkrije
sorodne due: albansko istilko Liko, marokega kuharja Abdula, vrtnarja Walterja in deka
148

za vse, Mohameda. Vsak ima svojo ivljenjsko zgodbo, ki jim Svitova veliko raje prisluhne,
kot tistim izumetnienim, ki jih kolegi pisatelji pripovedujejo v grofiinem salonu.
Uradni del bivanja je opisan z dvema dogodkoma, ki se tieta obeh glavnih motivov. Prvi je
izbruh netolerantnosti irskega pesnika do njene jezikovne problematike:
Ali si res prepriana, da ivi v Franciji? vpraa irski pesnik z vrha svojih pesnikih viav.
Kajti lovek ne bi rekel nadaljuje pesnik zajedljivo. // Kar naprej se poigrava z jeziki
Ali se ti zdi to mogoe zabavno? Ja, gotovo se ti zdi zabavno! (Svit 2003: 4546)
Drugi je hladni baroniin opomin, naj se ne pogovarja toliko s sluabniki, ker sicer ne vedo,
kakno je njihovo mesto v hii. A avtorica se najbolje pouti ravno med njimi, ker je tudi ona,
ekstrakomunitarka. Le v druenju z njimi (z Mohamedom gresta na veerjo k Walterju,
obieta zbiralia priseljencev v Firencah, gresta na praznovanje prvega maja in praznovanje
birme pri Albancih) se pouti sproeno in dobro.
In kdo je Moreno? Skrivnostni, temni tujec, angel varuh, ki ji je priel naproti e prvi dan
bivanja v Toskani. Ta temnolasec z namaziljenimi, nazaj poesanimi lasmi in sledmi
adolescentne mozoljavosti na licih se z njo srea spet na zadnji strani romana in jo odpelje v
galerijo, pred katero je na vstop akala nepregledna mnoica ljudi.
eprav pisateljica trdi, da se pri pisanju v francoskem jeziku ne pouti najbolje, pa je njena
konna ugotovitev naslednja:
In vendar obstaja poseben ar pri pisanju v tujem jeziku. Prisiljen si staviti na svojo
ranljivost, pokazati svoje ibke toke, odstraniti bli. Priznati: to je vse, kar lahko naredim.
Nimam papirja za zavijanje daril, imam samo darila. (Svit 2003: 56)
V romanu razmilja tudi o pisanju na splono, torej, kaj zanjo pomeni literarno ustvarjanje:
Pisati pomeni, pokazati se, pustiti videti svoj lastni obraz. (Svit 2003: 64)
Pisati pomeni afirmirati svojo biografijo. (Svit 2003: 77)
Literatura je hoe noe nacionalna produkcija. Zamenjati jezik pomeni najbr zamenjati
film. Moj zadnji se dogaja v Toscani, na posestvu, kjer se iz tradicije, snobizma ali potrebe
149

ves as omahuje med razlinimi jeziki. A v Stolpu moram vendar izbrati, in to enega samega.
Moj film med drugim pripoveduje tudi o tem. (Svit 2003: 98)
Kot vemo, je v Stolpu izbrala francoskega in ga nato hitro spremenila e v slovenskega. V
Morenu je torej pisala o sebi, o svojih dvomih, jezikovni dvojnosti in o svoji izkunji:
Seveda sem opazila, da ponem ravno to, esar nisem hotela: pisati o sebi v prvi osebi, kot
Chateaubriand in celo spremstvo Jaz, ki sem bila in sem e zmeraj prepriana, da je fikcija
bolj resnina od resninega ivljenja, da skozi izmiljeno bolje razumemo to ivljenje kot
skozi ivljenje samo. (Svit 2003: 35)
Svet, v katerem ima dva doma, dva jezika, ni bolj doma in prijazen, ampak bolj odprt,
fluiden, a tudi protisloven in konflikten. A na vsak nain tak, ki daje osnovno distanco do
samega sebe, osnovno modrost do ivljenja. (Svit 2006: 74)

150

Coco Dias ali Zlata vrata

Pred asom sem sreala plesalca tanga z imenom Coco Dias. In rekel mi je natanko isto kot
na prvi strani romana: e napie o meni knjigo, te bom nauil plesati. Kljub temu, da sem
bila sredi pisanja druge knjige in se mi je zdelo, da znam plesati, sem sprejela kupijo; dobro
sem vedela, da mi nihe nikoli ve ne bo predlagal esa podobnega. Nastala je zgodba, ki se
odvija v Parizu, blizu metrojske postaje Zlata vrata, a tudi tam, od koder je tango doma, v
Buenos Airesu. Zgodba o plesalcu tanga, ki se prekriva z zgodovino tanga. A tudi zgodba o
enski, ki konno razume, kaj pomeni objeti mokega. (Brina Svit)61
V resninem romanu, Coco Dias ali Zlata vrata, ki je rezultat nenavadne pogodbe, opisuje
pisateljica poseben odnos med izmiljeno junakinjo Valrie Nolo, ki sicer ne predstavlja
avtorice same, ampak je resnina zgodba o tem, da se je literarni junakinji zgodilo isto, kot se
je pisateljici. Valrie, ki je prvoosebna pripovedovalka, je avtoriin alter ego. Prevzela je
pisateljiino funkcijo v realnosti, ki namesto nje izpolnjuje pogodbo z glavnim junakom
romana oziroma resninim mokim Cocom. Valrie Nolo ali Balrie, kot ji ree Coco, je rahlo
komplicirana enska, ki je v krizi. Nekaj ji manjka. ivi sama oziroma s podedovanim
makom Robertom v velikem praznem stanovanju. Mo se je odselil in odpeljal tudi sina.
Teko se preivlja, z mokimi ji ne gre, slabo spi. Kljub vsemu premore veliko humorja in
radovednosti. Tango jo spremeni, odpre. Zaradi plesa ve, kako objeti mokega.
V romanu nastopa e Agata, ki je sad njene domiljije, glavna junakinja romana, ki bi ga naj
napisala, preden ji je Coco ponudil kupijo. Ima status iste fikcije. Zato ima roman tudi
dvojni naslov: kot dvojni vhod v ti dve razlini realnosti, in sicer je prva Coco Dias kot
dokumentarno gradivo, biografija, druga Zlata vrata, kot fikcija, roman. Zlata vrata imajo
dvojni pomen: pisana z veliko poimenujejo metrojsko postajo, kot pesniko sredstvo pa
pomenijo poseben, globok dialog med mokim in ensko, ki je za Brino Svit tango. Bolj
splono pa pomenijo neke vrste odprta vrata v dialog z drugim. Roman je torej zanimiva
meanica dokumentarnosti, realnosti in fikcije.

61

http://www.zurnal24.si/Brina-Svit-Coco-Dias-Zlata-vrata-Rok -Fink/novice/kultura/50263

151

V fikcijskem delu je v ozadju zgodba o trinajstletnem sinu Felixu in bivem mou, ki sta
Valrie zapustila, ko se ni hotela preseliti, o Fabijanu, njeni veliki ljubezni, zaradi katere na
koncu ostane v Buenos Airesu, o podedovanem maku Robertu, o benih sreanjih za eno no
nad vsem tem pa tango, ples. Roman ima tirideset poglavij.
Roman je torej zgodba o Cocu Diasu, ki se prekriva z zgodbo in zgodovino tanga. Coco, rojen
na obrobju Buenos Airesa, ive v revini, nasilju, prostituciji, drogi, odide na ladjo in prispe
v Pariz, ki mu odpre vrata. Postane pravi plesalec tanga. Postane Coco Dias.
Maestro Coco Dias in pisateljica Valrie Nolo sta sklenila pogodbo, da bo slednja napisala
njegov portret, roman o cenjenem plesalcu tanga, on pa jo bo nauil plesati. Valrie Nolo je
pisateljica, prevajalka in tolmaka, ki ima sina z risarjem knjig za otroke. Zapustila sta jo, ker
se ni hotela preseliti v hio na obrobje. Ostane sama v starem, na pol praznem stanovanju.
Pogrea sina, ki odraa.
Kupije z Diasom ne sprejme takoj, saj je e zaela pisati roman z naslovom Mojstrovina, v
katerem je glavna knjievna oseba devetintiridesetletna Agata Abakovitc, biva ena
sodobnega umetnika, mama dveh odraslih otrok, specialistka za Eduarda Maneta, ki pusti
ivljenje v Parizu in se gre uit tanga v Buenos Aires. Kupija jo pritegne, zato zane nositi na
svoje ure plesa enega od svojih zvezkov peene barve, v katerega si zapisuje stvari v zvezi s
Cocom. Dobivata se v stanovanju blizu metrojske postaje Zlata vrata. Najprej pleeta, nato
Coco pripravi aj in pisateljici pripoveduje o svojem ivljenju. Vsa sreanja si oznai z
naslovi in datumi, da se lahko spomni njegovih besed in podrobnosti Cocovega ivljenja.
Prvemu aju sledi epizoda z dojenkom Gaetanom, ki je Cocov sin. Zanj ji ne pove, temve
ga pripelje s seboj na plesne vaje. lane druine in pomembne ivljenjske dogodke ji
predstavlja tudi s fotografijami, za katere priakuje, da jih bo objavila v knjigi.
Odpotujeta v Buenos Aires, kjer se zdi, da Dias ni ve isti moki. Drugae se oblai, pobarva
si lase, na zmenke prihaja tono ali celo prej. Da bi Valrie spoznala druino, organizira
druinsko kosilo, kjer so okoli mize zbrani vsi s fotografije, razen tistega, ki si ga je elela
najbolj sreati. 840, kot sta ga s Cocom poimenovala, na kosilo ne pride, a se dobi z njim
ez nekaj dni v hotelu. Pod to tevilko se skriva moki, Ocho, ki je iz Coca naredil znanega
plesalca tanga. Je neke vrste Robin Hood, ki pomaga revnim argentinskim otrokom. Denar si
slui z zvodnitvom in kokainom, zato se skriva pred policijo.
152

Coco Valrie predstavi kot Francozinjo, ki pie njegovo biografijo. Valrie mu ne more
dopovedati, da pie o njem roman, kar ni niti priblino isto.
Glavni junak romana jo odpelje v reven predel mesta, kjer je odraal in kjer se je uil plesati.
V svoj barrio, v svojo villo miserio, kar je nekaj takega kot pekel. Tu je preivel prvi del
svojega otrotva. Prodajal je asopise, loil evlje, spoznal Ocha in se nauil plesati. Njegova
mati se je kdaj morala tudi prodajati, da sta s sinom preivela v nasilnem svetu brez zakonov.
Ob vraanju v hotel Valrie spozna slovenskega taksista Roka.
Med tirinajstdnevnim bivanjem v Argentini, ko vse noi plee tango, se Valrie zaljubi v
plesalca tega plesa, Fabia, zaradi katerega ostane v Buenos Airesu, Coco pa se vrne v Pariz.
Brina Svit, pisateljica in tangera (ljubiteljica tanga), je v romanu poleg resnine zgodbe o
Cocu (Orlandu) Diasu poskuala opisati svoje obutke v tangu:
Tango je kot lakmusov papir
Razkriva.
Razkriva kaj?
Vse. To, kar smo (Svit 2008: 27)
Kajti tango je tudi to: zaupanje vase, navdih (Svit 2008: 33)
Telo ne lae // Ko plee, se lahko dotakne skrivnosti drugega. (Svit 2008: 53)
Ponavadi zmeraj vemo, kako se bo tango zael, ne pa, kako se bo konal. S tangom gremo
zmeraj v neznano. Se razkrivamo Pripovedujemo, kdo smo. (Svit 2008: 69)
Od nekdaj sem si elela plesati. Hotela sem biti lahkotna in mehka, se obraati in vrteti v
zraku kot listi, ki letijo mimo mojega okna. Dolgo je trajalo, preden sem nala Zlata vrata in
zaela govoriti tudi s telesom. (Svit 2008: 108)
Ena od tem v romanu je tudi pisateljevanje, razmiljanje o tem, zakaj pie, o em in kako pie.
Teko si je namre predstavljati, za koga piemo, za koga preivljamo ure in ure pred
zaslonom raunalnika, iemo pravo besedo, metaforo, ki ni bila e tisokrat uporabljena,
melodijo, ritem, dih, ki je samo na. (Svit 2008: 120)
153

O em piem? Teje vpraanje. Piem o tem, kar se me dotakne. Kar me intrigira, mi zastavlja
vpraanja, esar ne razumem Kar me zabava. // In moja zadnja? Ta, ki jo piem zdaj?
Radi bi vedeli o em govori? Ni lahko povedati tako na hitro, z nekaj besedami. Recimo, da je
kot slika, kot skupinski portret s plesalcem tanga na sredini. Velikim plesalcem, Argentincem,
ki nekega dne naleti na mlado ensko, osamljeno in ne ravno sreno. Pripoveduje ji o sebi. In
jo zane uiti plesati. Ui jo, kako objeti mokega. Ui jo, kako stopiti do njega, odkrito,
jasno, kako mu stati nasproti, kako se ne bati, kako stopiti v igro (Svit 2008: 122)
O mokih pisateljih Svitova meni, da se imajo za velike poznavalce in razlagalce enske
psihologije.62 Ob enski kolegici pa prikae, da ima lahko literarno rivalstvo tudi svoje dobre
strani:
e se ji zdi, da je moj naslov slab, pomeni, da je dober; e se ji zdijo ideje, ki jih razvijam v
romanu, dobre, zanimive (to je njena beseda: zanimivo), si moram zaeti postavljati
vpraanja, veliko vpraanj. (Svit 2008: 57)
Avtorica nam v romanu ne samo izpoveduje ljubezen do tanga, ampak prikazuje tudi mokoenski odnos, pomembnost zaupanja in odprtosti do drugega. To je knjiga o objemu, tango je
po njenem prav to.
O mokih pravi, da res nimajo veliko domiljije, da so v bistvu vsi enaki, vodijo jih isti
klieji, z nekaterimi odstopi in variacijami.63 Od mokega si eli dobrega oeta za najinega
sina, ljubimca zame, strastnega partnerja za najine literarne diskusije, velikega brata za
skupne pustolovine, vse to v eni osebi.64 A al so to le elje. Dobitek je ponavadi
popolnoma nasproten ali med mokim in ensko ni novega.
Namesto tega sem dobila domaega psihologa, hitrega ejakulatorja, profesionalnega in
egocentrinega razlagalca mojih sanj, ki se je trudil biti irokogruden, sproen, celo
humoren, in predvsem nekoga, ki je zmeraj bolje kot jaz vedel, kaj hoem in kaj ne. (Svit
2008: 63)
Ali: Vse vem in vam bom povedal, kaj je treba narediti oziroma e bolje: kaj je treba
misliti. (Svit 2008: 99)
62

Brina Svt: Coco Dias ali Zlata vrata, str. 25.

Prav tam, str. 55.
64
Prav tam, str. 63.
63

154

Avtorica spregovori tudi o politinih preprianjih. Meni, da so politiki vasih bolj zloinski od
prekupevalcev kokaina. Glavni junak (resnini junak) izhaja iz drube, v kateri ima droga in
prostitucija mono vlogo. Z njima je povezan tudi tango, ki je nastajal na socialnem dnu, med
najrevnejimi.
Ocho je gangster, ki ve, koliko je ura, ve, da ni nobenih pravil igre oziroma, da je policija
skorumpirana, da ne govorimo o politikih, ki so vsi lopovi. (Svit 2008: 256)
V romanu izstopa tudi humornost Valrie Nolo. Ponavadi so njene duhovite pripombe
zapisane v oklepaju.
Nekega oktobrskega jutra Coca Diasa sem sreala septembra me poklie Robert, moj
zalonik. Vedeti hoe, kako napreduje moja Mojstrovina65 (za hip ne vem, ali naj napiem z
veliko ali malo).
// Opazila sem namre, da ga Agata zabava, da se nasmiha ob njenih fobijah in manijah,
njenem strahu pred menopavzo (o kateri me sprauje, kot da sem kaka specialistka) in z
obudovanjem gleda na njeno navduenje. (Svit 2008: 41)
Robert je Robert in to je vse in mislim, da ni treba nadaljevati z debato. Sicer pa sem se
odloila, da nekaj asa ne bom ve govorila o njem. Saj ni nujno, da vsi vejo, da spim z
makom, da se ne morem usesti, ne da bi se priel stisnit k meni, da gospod potuje z mano in
tako naprej. (Svit 2008: 188189)
Poleg resnine osebe Coca Diasa nastopa v romanu e ena resnina oseba. To je tenorist in
skladatelj Rok Fink, ki se e ve kot trideset let ukvarja s tangom in drugimi zvrstmi, trenutno
pa v Argentini vozi taksi.66
Roman ni zanimiv samo zaradi ozadja nastanka, ki je naroilo, pogodba ali celo kupija. Coco
Dias je naroil biografijo, avtorica pa ga je strukturirala povsem drugae in posebno.

65
66

Naslov romana, ki ga je zaela pisati pred sreanjem s Coco Diasom.

http://www.zurnal24.si/Brina-Svit-Coco-Dias-Zlata-vrata-Rok -Fink/novice/kultura/50263

155

Roman si je zamislila kot skupinski portret, nekaj takega, kot so Velazquezove Menine (Las
Meninas), z vso kompleksnostjo, ki jo ima slika oziroma z bistvenim vpraanjem: Kaj se na
sliki oziroma v romanu sploh dogaja? Kaj dela Velazquez? Koga slika? Sebe, kako slika? Na
sliki je zelo pomemben velik pes v prvem planu. Tudi v romanu ima maek Robert, ival,
bistveno vlogo.
Avtorica se je pri strukturi torej poigrala s sliko, o kateri pripoveduje tudi v romanu.
Ko je resnini Coco knjigo prebral, je bil najprej ganjen, ker je pisateljica pisala tudi o njegovi
druini, kar jo v nekem smislu postavlja v trajnost. Brina Svit pravi, da je sicer nanjo jezen,
saj ga je izpostavila samokritinemu ogledalu, poleg tega pa je priakoval biografijo z veliko
svojimi slikami, tako pa se ne pojavi niti na naslovnici niti v notranjosti.67
Roman, ki je nastal iz preprostega stavka: e napie knjigo o meni, te bom nauil plesati.,
Coco Dias ali Zlata vrata je leta 2007 izel v francoini. Avtorica, ki ivi na relaciji Pariz
Buenos Aires Ljubljana, ga je sama prevedla, zato ker hoe ohraniti svojo slovenino,
hkrati pa preverja, kako roman funkcionira v drugem jeziku. 68
V slovenini je izel leta 2008. Ni samo resnien roman o plesalcu tanga in o
junoamerikem plesu, ki je univerzalni jezik brez besed, s katerim lahko komunicira z
drugimi, kultura in umetnost, nain ivljenja, temve je tudi zgodba o dveh svetovih. Je
roman o pisanju, literaturi, revini na drugem koncu sveta, o objemu in roman o zlatih vratih
globokega dialoga med mokim in ensko.69

67

http://www.siol.net/kultura/novice/2008/05/coco_dias_ali_zlata_vrata_novi_roman_brine_svit.aspx
68
69

Prav tam.
Prav tam.
156

Suzana Tratnik
Ime mi je Damjan
Preden se posvetimo romanu Suzane Tratnik Ime mi je Damjan, poglejmo osnovne znailnosti
sodobnega slovenskega romana, e posebej slovenskega homoerotinega romana in z njim
povezano spolno identiteto.
Z znailnostmi sodobnega slovenskega romana se je podrobno ukvarjala Alojzija Zupan Sosi
(2006), ki ugotavlja, da je prevladujoi romaneskni vzorec modificirani tradicionalni roman z
realistinimi potezami. V njem prevladuje iskanje osebne identitete, skozi majhno zgodbo in
prevladujoo ljubezensko tematiko. Skupna toka najnovejega slovenskega romana je tudi
nova emocionalnost, povezana s (spolno) identiteto, raziskovanjem stereotipov enskosti in
mokosti, poudarjanje telesnosti, prikazana z ironine, cinine in parodine perspektive.
Sinkretizem je najstareja romanova stalnica, v sodobnem slovenskem romanu v zadnjem
desetletju 20. stoletja pa najbolj opazna kot anrska hibridnost.
S pomembnostjo enske literarne osebe, nove emocionalnosti in neuspene spolne
komunikacije se Sosieva ukvarja v tudiji Spolna identiteta in novi slovenski roman (2006:
268). V njej ugotavlja, da je spolna identiteta danes jedro identitetne problematike. V
sodobnem slovenskem romanu je presvetljena skozi razvijanje osebne oziroma intimne
zgodbe. Prevladuje heteroseksualna matrica (vpraanja spolnih manjin so zelo redka).
Identitetna kriza je nasploh pogost pojav v sodobnem slovenskem romanopisju, pojavlja pa se
predvsem zaradi junakove ambivalentnosti, napane/negativne samopodobe in neuspene
medspolne komunikacije.
Sosieva se v delu ukvarja tudi s spolno identiteto spolnih manjin in ugotavlja, da je
najnovejem romanopisju dele homoerotinih motivov e vedno majhen, eprav se je (v
primerjavi z desetletji nazaj) pravzaprav poveal (Sosi 2006: 181).
Homoerotika v najnovejem slovenskem romanu se preko stereotipizacije, medikalizacije in
skrivnostnosti le poasi prebija proti normalizaciji oz. izravnavi razlinih spolnih identitet.
S slovensko homoerotino literarno tradicijo je primerljiva v statusu epizodinosti in
vezanosti na mladostnike in/ali prisilne bivalne prostore. Ker je k strpneji podobi

157

homoseksualnosti v najnovejem slovenskem romanu najve prispevalo prav preizkuanje

spolne identitete mladostnikov, se obravnavana homoerotika e zmeraj vrti v krogu
normalizacije po meri heteroseksualnosti, ki ji pomeni istospolnost zgolj prehodno fazo
spolnega razvoja.
Od tradicionalne optike se razlikuje pristop le v nekaterih romanih (Angeli, Smrt slovenske
primadone, Ime mi je Damjan, Tretji svet ), ki izenaujejo homoseksualno in
heteroseksualno ljubezen v smeri prevrednotenja. Prevrednotenje se dogaja skozi objektiv
skepticizma, kjer tudi homoerotika (kot heteroerotika) sporoa univerzalne resnice: ljubezen
kot duhovno-utna obsesija priene literarne osebe v nereljive bivanjske stiske predvsem
zato, ker se te ne zavedajo, da njeno jedro spodjedata zdolgoasenost in medspolna
komunikacijska blokada. Le v redkih primerih, kamor sodita tudi romana Suzane Tratnik Ime
mi je Damjan, e bolj pa Tretji svet, istospolnost ni obravnavana kot eksperimentiranje ali
moralna sprevrenost, ampak je podobna in enakovredna heteroseksualni ljubezni, ki jo
spodjedata, kot smo e zapisali, zdolgoasenost in medspolna komunikacijska blokada
(Sosi 2006: 331).
Za potrebe nae naloge je treba povedati, da kljub obsenim tudijam o sodobnem slovenskem
romanu pri Alojziji Zupan Sosi v delu Robovi mree, robovi jaza avtobiografski roman sploh
ni omenjen.
V romanu Suzane Tratnik Ime mi je Damjan je medspolna komunikacijska blokada tako
mona, da mora osrednji literarni lik na psihiatrino zdravljenje, ker ne najde ve stika z
okolico. Komunikacijska blokada, izvor pripovedne dramatinosti, zaznamuje tudi
perciptivno raven, saj bralec (vsaj) do polovice romana ne more doloiti (spolne) identitete
prvoosebnega pripovedovalca Damjana. Identitetna uganka je lahko tudi pripovedna uganka,
v kateri lahko bralec podoivi bivanjsko tesnobo mladostnika.
ele proti koncu romana izvemo, da je Damjanova skrivnost pravzaprav drugano
razumevanje lastnega spola: kot moko utea enska se ne priteva k lezbijkam, izrazito
ironien70 je tudi do transvestitov.

70

Damjan se ne identificira z lezbijkami, do njih je zelo kritien, eprav je njegovo dekle

lezbijka: Res ne vem, kaj je tem lezbijkam, kaj hudia se grejo. Jaz e nisem taken, to sem
e vekrat poudaril in tudi meni se vidi, da ne maram odvenih zapletov. Jaz se poutim
normalno. Sploh ne tekam tistih ensk, s katerimi se drui Nela in same sebi pravijo lezbijke
kot da jih ne bi drugi dovolj zmerjali. (Tratnik 2001: 109)
158

Izvor njegove nevrotinosti pa se zdi tudi nezdravo (nakazano kot incestualno) razmerje z
oetom v otrotvu, predvsem pa kot komunikacijska blokada med druinskimi lani, ki se je
e poglobilo ob njegovem uradnem preimenovanju Vesne v Damjana. V romanu lahko
Damjanov pasivni odpor, izraen v uporniki samounievalnosti, preberemo kot implicitno
kritiko patoloko sprevrenih medosebnih odnosov. Povzroa jih heteroseksualna druba, ki
doloa, kaj je normalno in kaj ni. S svojimi heteronormativnimi represijami sproa sovratvo
do spolnih manjin, hkrati pa povzroa tudi v okviru njih samih nelagodnost, odpor in sram
pred enako uteimi.
Represivnost heteroseksualne drube, kritika sprevrenih medosebnih odnosov in
komunikacijska blokada so simptomi sodobne drube // (Sosi 2005: 12).
V nezgreljivo ironinem, duhovitem in hkrati ganljivem romanku Ime mi je Damjan
Suzane Tratnik gre za tipino zgodbo o razkritju spolne usmeritve (coming out story ali
coming out of the closet story), ki z zamenjavo enskega in mokega spola vse do komine
peripetije s kljuem enskega strania izpriuje pripovedovalevo oz. pripovedovalkino
iskanje lastne identitete in hkrati njeno samozanikovanje (Koron 2007: 54).
A Brine se ni ve znal obvladati; mahal mi je s kljuem pred nosom in se drl: Kaj je zdaj? A
si baba ali dec? //
Na, tu ga ima, baba! je odvrnil Brine in mi vrgel klju v glavo. (Tratnik 2001: 145)
Avtorica pravi, da Damjan ustreza stereotipu, a za tiste, ki imajo take stereotipne podobe, je
Damjan kljub vsemu nekaj novega. Namerno je hotela ustvariti nekaj, kar je stereotipno in
tudi znotraj lezbine ali homoseksualne scene oziroma kulture nekako tvegano, zoprno
podoba Damjana, ki je bioloko enska in hkrati moaa. Zato se priakuje, da bo ta lik na
koncu knjige nekako razreil svojo identiteto, bodisi rekel sem moki ali pa nisem moki,
lezbijka sem in sem bila zavedena, nisem se znala ozavestiti. Zanimala jo je prav ta zgodba o
identiteti, ki je na preseiu in ki se je ne da nikamor umestiti, ker Damjan tega ne dopua
in si ne predstavlja, da bi bil doma v kateri drugi identiteti razen v Damjanovi. Ne vidi tega,
kar lahko vidijo drugi kot bralci in bralke (ar 2004: 14).
Posebnost tega romana je tudi sinopsis, ki stoji na zaetku vsakega poglavja, za katerega se na
koncu romana izkae, da gre za zapise psihoterapevta v skupini za samopomo, ki jo obiskuje

159

Damjan. S tem se izpriuje nestalnost identitete pripovedovalevega jaza in fluidnost

subjektivnosti (Koron 2007: 61).
Ker se Damjan izpoveduje na teh sreanjih, se njegova pripoved obasno ustavlja, popravlja
in vraa. Ta sreanja so tudi okvirna zgodba romana, ki se potem raziri z vlonimi zgodbami,
ki jih pripoveduje Damjan o sebi.
Damjanovo zgodbo lahko spremljamo na treh ravneh, in sicer sprememba imena, ki je
znailna za njegovo mladostno obdobje, njegovo funkcioniranje v socialnem okolju in njegov
odnos do ensk, e posebej do lezbijk, ki pa smo ga e omenili. Damjan se drui s prijateljem
Rokijem, ki pa je v resnici tudi enska. Na eni od premnogih zabav in popivanj spozna
homoseksualno usmerjeno Nelo, ki postane njegova ljubezen. Ime, ki so mu ga dali stari ob
rojstvu (Vesna), je povedal samo njej, ki jo je imel zares rad in ki ga je sprejela taknega, kot
je v resnici bil. Sam sebi pripisuje normalnost in povprenost, za vse tiste, ki pa v njem vidijo
neprilagojenega udaka, pravi, da so si sami krivi.
Odgovora na vpraanje, zakaj si je Damjan spremenil ime, v romanu ne dobimo. Morda je
razlog v domnevi (nakazano), da je bila Vesna kot otrok rtev oetove spolne zlorabe:
In ko sem rasel in zael spati v sobi s sestro, me je foter zasovrail. Nisem bil ve samo
njegova punka.// Moja kariera pridnega otroka se je kaj hitro konala, im se me foter ni
smel ve dotikati, nisem bil ve priden. (Tratnik 2001: 129)
Po tistem, kar sem preivljaj v otrotvu, se v njegovi bliini nikoli ve nisem poutil dobro.
(Tratnik 2001: 130)
Pa sem jima rekel, da ju imam dovolj in bom sam poklical kapsarijo in fotra toil zaradi
zlorabe, mater pa zaradi sodelovanja. (Tratnik 2001: 128)
Tudi zveza z Nelo ne zdri. Postopoma se zane njun odnos krhati, zato se razideta. K temu
pripomore tudi odsotnost iskrenega pogovora med njima ozioma Damjan zaradi strahu ne
zmore kvalitetnega razmerja z Nelo. V resnici se je bal zares doiveti bliino, za kar je krivo
njegovo otrotvo. Nezaupanje in nesposobnost komunikacije unii njun odnos.
Vasih sem se med najinimi dolgimi in munimi pogovori samo e dral za glavo in govoril:
Ne vem, ne vem, jaz res ne vem! In dostikrat res nisem ni vedel. Vse bi naredil, da bi se
160

izognil tako muni bliini, tudi lagal sem, tako da ve sam nisem vedel, kaj in komu. (Tratnik
2001: 131)
Damjan po Nelinem odhodu spozna, da mora razmisliti o svojem ivljenju in si ga poskuati
urediti. Zaveda se tudi, da bo moral reiti vpraanje svoje spolne usmerjenosti. A do
sprememb v romanu ne pride. Bremena so zanj e preteka. eli si nadaljevati obiske v
skupini za samopomo. Pri svojih letih (devetnajst) se e ne zmore sooiti z vsemi teavami,
zato nadaljuje s povrinskim ivljenjem. Ostaja ustveno nedostopen, poln notranjega strahu,
dvomov in z nerazreeno spolno identiteto.
A trenutno sem zelo zadovoljen s planom B, zelo rad sedim tukaj na skupini za samopomo,
saj mi ni treba ve niti migniti s prstom, ne doma ne kje drugje. Tako sedim tukaj in tudi doma
samo posedam kot pravi gospod in akam na prvo fotrovo napako. e to bom rekel: e ni
nadaljevalnega teaja iz samopomoi, bom pa e enkrat el na skupino od zaetka. (Tratnik
2001: 148149)
Damjan ne rei problemov z druino in s spolno identiteto, a se ie in kljub vsemu nekako
ulovi v svetu, ki mu je nenaklonjen. Izumi svojo pozicijo.
V romanu lahko zasledimo nekaj avtobiografskih elementov. Avtorica v intervjuju z Ano ar
o avtobiografskosti pravi, da gre za predelane izkunje oziroma spomine, mogoe bolj
reminiscence, spremenjene v zgodbe, ki se kot take seveda nikoli niso zgodile. Izkunje se
namre ne zgodijo na tak nain kot zakljuene zgodbe da imajo uvod, jedro in zakljuek. To
je mono in pomembno samo v literaturi. // Po drugi strani pa je na nek nain vse, kar
nekdo zapie kot avtor/ica, avtobiografsko. e to, kako izbere besede, je avtobiografsko
dejstvo stavek, ki ga izbere, je avtobiografski (ar 2004: 14).
Pripovedovalec v romanu je sicer prvooseben, a moki in je v razmerju do okolja,
pozicioniran kot outsider. Je spolni drugane, na drubenem robu, ki ie in raziskuje svojo
spolno identiteto. Ne gre torej za tipino multiperspektivistino pripovedovanje, fokalizacija
je notranja in stalna, izjema v Ime mi je Damjan je sinopsis na zaetku vsakega poglavja, ki
postavlja dogajanje v drugano perspektivo ter s tem izpriuje nestalnost identitete
pripovedovalevega jaza in fluidnost subjektivnosti (Koron, 2007).
Pri tem nezanesljivem pripovedovalcu, kakren je praviloma vsak prvoosebni pripovedovalec,
pa bi v tem romanu lahko rekli, da ne gre za znailnost pripovedujoega jaza/glasu, temve:
161

za naslovljenevo oziroma bralsko atribucijo pripovedujoemu glasu, pri kateri ima

odloilno vlogo spolna identiteta sprejemnika (Koron 2007: 57).
A tudi drubena identiteta govoree instance lahko razkriva karseda razline kontekste //
in zato ni zanemarljiva. Prav ti konteksti pa lahko v literarnem besedilu postanejo sredstvo za
manipuliranja vsakrnih bralskih priakovanj in prevpraevanje katere koli, torej tudi lastne
spolne identitete (Koron 2007: 58).
Avtorica v intervjuju za Literaturo pravi, da so zanimivi drugani, tisti, ki odstopajo, etudi
nam niso ve. Gre za tematizacijo coming-outa:
ivela in odraala sem v okolju, ko se o tem sploh ni govorilo, ko nihe ni imel pojma, kaj
coming-out sploh je.71
Pripovedno dogajanje je postavljeno v avtentien, avtobiografski svet pisateljice, kjer e leta
ivi in ustvarja, v Ljubljano. Damjan ivi v Mostah. isto preverljiv podatek je tudi avtobus
t. 2, ki vozi v ta del Ljubljane:
Odprl sem samo eno oko in zagledal dvojko za Moste. (Tratnik 2001: 65)
Omenjena je tudi marna gora Moanske novice, psihiatrina bolninica Ljubljana-Polje,
London, Buckinghamska palaa
Reprezentacija prostora razkriva tudi izrazito afiniteto do zaprtih prostorov terapevtska
ambulanta, bizarna prenoia, noni klubi, roza disko.
Drubena resninost je jasno oznaena.
Pripovedni as v romanu je: linearni, historini in teleoloki as, ki je po mnenju
feministk znailen za maskuline reprezentacije asa, medtem ko naj bi bil za ensko
subjektivnost bolj karakteristino ciklino pojmovanje asa. Toda ta vtis // pri Tratnikovi
reletivizirajo splone karakteristike prvoosebnega, praviloma retrospektivnega in zato
reverzibilnega ter v tem smislu as 'zaokroujoega' prvoosebnega pripovedovanja (Koron
2007: 57).
Avtobiografski je tudi lik avtoriine stare mame. O njej pravi, da je bila zelo teka oseba, da
je znala izsiljevati ter nagajati in da sta bili vasih kot dva otroaja, ki tekmujeta v
pobalinini in trmi. Bila pa je tudi zafantazirana, rada je pripovedovala zgodbe na meji
71

http://www.ljudmila.org/~tratniksu/intervju_vesenjak.htm 9. 6. 2008
162

resninega in tiste, ki jih je potegnila iz knjig in filmov, pogosto si je izmiljevala grozljive

situacije. Verjetno je vplivala na razvoj njene domiljije.
Pisateljici je bila pomembna mediatorka sveta, tudi razlagalka. Njene stavke velikokrat
uporabi v svojih delih. Veliko njenih modrosti in besed si je zapomnila, mnoge pa si je za
potrebe zgodbarskega toka tudi izmislila, ker si predstavlja, kaj bi stara mama rekla, saj pozna
njen stil izraanja (ar 2004: 14).
Pa tudi sam sem enkrat slial eno torijo iz ust moje stare mame, ki e dandanes ivi na vasi
in tam e vedno znajo dosti povedati o udeih. Saj ji sprva nisem verjel in moj brat se ji je
skoz smejal, e, stari se e trga, saj ni udno, kaj vse ima za sabo, e drugo svetovno vojno je
preivela. No, stara mama je rekla, da je tam na zaetku vasi drevo, isto pri vhodu na
pokopalie, in ko je luna prazna ali polna, tam v kronji baje joe izgubljena dua. Brat me
je dregnil pod rebra, e, kaj spet stara naklada, jaz pa sem rekel, da je zgubljenih du na
svetu toliko, da bi zmanjkalo dreves, e bi vse le jokat na veje. (Vsi so se mi smejali, ko sem
to prijavil.) In ta zgubljena dua, je povedala stara mama, je e izpred vojne tam gor na
drevesu, to je bojda dua nekega otroka, ki je umrl zato, ker so ga zapostavljali in pretepali.
(Tratnik 2001: 74)
Verjetno lahko delek avtorice najdemo tudi v tem zapisu, kjer Damjan govori o Neli, saj je
pisateljica znana lezbina aktivistka:
Ja, enkrat sem z njo el celo na neki sestanek lezbijk in pedrov, ona se je namre tudi s tem
peala. (Tratnik 2001: 120)
eprav je v romanu Ime mi je Damjan mogoe najti avtobiografske elemente, ne gre za
avtobiografijo avtorice. V intervjuju z Ristievo je povedala, da je realnost kot vir ne kot
snov pogosto sol, ki neko delo zaini in mu zagotovi tisto raven prepriljivosti, ki je
potrebna za to, da pripoved vge. Proza z avtobiografskimi elementi najve pove o
kvazirealnosti literature, kar smo zapisali tudi e pri romanu Brine Svit Smrt slovenske
primadone.
Damjan je poseben, drugaen, maskulin enska, ki se ie in nekako ulovi v svetu, ki mu je
nenaklonjen. Zaradi spolne druganosti se uti odtujen od sebe, blinjih in od sveta.
Pisateljica vsakrno presojanje o spolni usmeritvi prepua bralcu/bralki.

163

Menim, da je funkcija avtobiografskosti in same teme v romanu Ime mi je Damjan prikazati

drugane spolne prakse in s tem pomagati k razumevanju in distanciranju od sovratva ali
homofobije, ki jo do taknih ali druganih spolnih manjin e vedno izkazuje precej
tradicionalna slovenska druba. Na sreo je to e preseeno v akademskih sferah. Lahko bi
rekli, da gre v romanu za zavzemanje za manjine in manjinskost. Ker je Tratnikova
pomembna protagonistka lezbinega gibanja v Sloveniji, je tudi njeno literarno ustvarjanje
neloljivo povezano s tem in bi pogojno lahko tudi rekli, da je literatura v doloeni meri
uporabljena tudi kot sredstvo agitacije:
Recimo, e petstokrat sem povedala, da homoseksualnost ni niti bolezen niti je ne bomo nali
v genih ali hormonih, a potem te nekdo ponovno vpraa ravno to in vse te nebuloze v
asopisju. Ko zane razlagati petstoprvi, se zave, da postaja poklicna razsvetljevalka,
zato mi je zadnje ase blije aktivizem v drugih oblikah.
Literatura: V oblikah pisanja?
Tratnik: Da, tudi to je del aktivizma. Oziroma aktivizem in moja politina misel, e se malo
poalim, sta del mojega pisanja, tako leposlovja kot drugih besedil. Naj dodam, da je pri tem
vsakrna objektivnost zgolj konstrukt (ar 2004: 14).
Suzana Tratnik, rojena 1963 v Murski Soboti, je diplomirala iz sociologije na Fakulteti za
drubene vede in konala magistrski tudij antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski
tudij ISH. ivi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka.
Tratnikova je kot dolgoletna aktivistka lezbinega gibanja in kot esejistka leta 1996 souredila
delo L, zbornik o lezbinem gibanju na Slovenskem 19841995.
V literarnih revijah je objavila ve kratkih zgodb (Mentor, Dialogi, Apokalipsa, Razgledi,
Primorska sreanja, Sodobnost, Literatura). Njene zgodbe so objavljene v nemki antologiji
evropske lezbine proze Sappho ksst Europa in v ameriki antologiji The Vintage Book of
International Lesbian Fiction. Leta 1998 je izdala literarni prvenec kratkih zgodb Pod nilo,
tri leta kasneje je objavila roman Ime mi je Damjan. Leta 2002 je izbor kratkih zgodb z
naslovom Unterm Strich izel tudi pri avstrijski zalobi Milena Verlag. V istem letu je
avtorica pripravila tudi monodramo Ime mi je Damjan.
Konec leta 2003 je izdala zbirko kratkih zgodb Na svojem dvoriu, leta 2004 pa teoretino
delo Lezbina zgodba literarna konstrukcija seksualnosti.
V treh zbirkah kratkih zgodb, in sicer: Pod nilo (1997), Na svojem dvoriu (2003) in
Vzporednice (2005) najdemo nekaj skupnih lastnosti, pa tudi pomembnih razlik. Literarni
kritiki ocenjujejo prozo Suzane Tratnik kot hkrati poetino, sanjsko, realistino, brutalno in
164

psihoanalitino. Predvsem pa naj bi bile to psihosocioloke tudije lezbinih erotik. Njena

proza izvira iz osebnih doivetij ali domiljije. rpa iz sebe in umetnike zmonosti
identifikacije z najrazlinejimi tipi ljudi.
V njenih kratkoproznih zbirkah gre za besedila, preeta z lezbino tematiko in odtujenostjo
oz. konfliktnostjo do drube in njenih norm. Pisateljica pravi, da je bila prva zbirka
najintimneje delo, eprav ima kar nekaj elementov fantastinega. rpala pa je seveda tudi iz
svojih spominov, eprav so ti spomini vasih le e spomini na spomine, usedline, ki dajo snov
za zgodbe.
Njene zgodbe, ki se veinoma dogajajo na njenem dvoriu, z otroko prostodunostjo
preizpraujejo temeljne moralno-etine vrednote odraslega sveta, ki je nekje na poti
okamenel in ni sposoben pokukati skozi pranjo, zaradi katere so navadna dejanja, opravila in
stvari videti pravljini, fantazijski, mitoloki. e za prvenec Pod nilo velja, da ga obvladujejo
intenzivnost utenja, potem so Vzporednice delo zrele ustvarjalke.
Kot celota delujejo mehkeje, zmerneje so v utenju, bolj prepriljive pri psiholoki
krakterizaciji in bolj prefinjene pri podajanju snovi. V trinajstih zgodbah se Suzana Tratnik
poda po oddaljenih, zavitih in vasih nepredvidljivih poteh spomina. Odraanje v
prekmurskem predmestju spremlja z omi deklice. Vzporednice tako govorijo o trku dveh
svetov: otrokega in odraslega. Zanje je dobila Preernovo nagrado.
Sama se uvra v urbano, sodobno literaturo. Ustvarjalno jo mika sodoben svet in zapleteni
odnosi med velikimi in malimi, monimi in ibkimi, veino in manjino, v katerih se ruijo
tabuji ali se vzpostavljajo nove meje. Ravno tako jo zanima doivljajski svet znotraj manjine
ali geta, percipiran kot sredie (povzeto po Vesenjak: 2006: 181).
Pisateljica je konala magistrski tudij antropologije spolov in se tudi teoretino ukvarja z
lezbino literaturo ter o njej pie strokovne lanke. S pomojo njenega strokovnega dela z
naslovom Lezbina zgodba literarna konstrukcija seksualnosti bomo pred poglavjem o
njenem romanu Tretji svet povzeli zaetke in znailnosti lezbine literature.

165

Tretji svet
e se naslovni lik v romanu Ime mi je Damjan ni opredelil glede svoje spolne identitete, je
junakinja Tretjega sveta (2007), Alenka, odloena, njena identiteta pa jasno zartana. Roman
namre odkrito pripoveduje o lezbijkah, lezbini subkulturi, raziskovanju lezbine spolne
identitete, zaradi esar lahko roman oznaimo kot lezbini.
S pomojo strokovnega dela Suzane Tratnik z naslovom Lezbina zgodba literarna
konstrukcija seksualnosti bomo povzeli zaetke in znailnosti lezbine literature. Pisateljica
se z lezbino literaturo ukvarja tudi teoretino, magistrirala je namre iz antropologije spolov.
Kot pie Tratnikova (2004: 5) se v zvezi z lezbino literaturo postavlja vpraanje, ali je to
danes literarni anr ali samo del lezbinega aktivizma. Za definicijo pojma je dobro izhajati iz
pojma enska literatura/pisava. Po leksikonu Cankarjeve zalobe iz leta 1977 je to literatura,
ki jo piejo enske, opredeljena kot problematina oznaka, upraviena le tedaj, kadar dela
izraajo poseben enski doivljajski in ustveni svet. Od 18. stoletja dalje je bila enska
literatura del trivialne literature (ljubezenski in druinski roman). Lahko bi rekli, da je
lezbina literatura del enske literature, vendar del katere, glede na to, da pojem ni tako
enoznaen? Lezbinih tem ne najdemo v prej omenjenih enskih trivialnih romanih, lahko bi
to temo pripisali mokemu akcijskemu trivialnemu branju.
Mono pa je loevanje med lezbinim delom in lezbinim tekstom, kjer gre predvsem za
vpraanje, kako je napisano, iz katerega zornega kota in zlasti, kako je konceptualizirano
glede na veinsko kulturo. Tako neko delo sodi v tradicijo lezbinih zgodb, ni pa nujno
lezbini tekst. V tem tekstu vpraanje lezbinosti ne bi smelo biti depolitizirano in
deseksualizirano (Tratnik: 2004: 155).
Pojem lezbine literature je nastal ele v poznem 19. stoletju. Priblino v tem asu zane tudi
v zahodni literarni tradiciji kroiti lezbina literatura, katere avtorji in avtorice so razni
pisatelji in pisateljice, med njimi tudi nekateri znani, kot npr. Baudelaire. Ta literatura se
pojavlja predvsem v Zahodni Evropi, zlasti Angliji in Franciji.

166

Lezbina literatura se je takrat vklapljala v ve anrov, med katerimi je bil najbolj znan in
razvpit anr t.i. lezbinega zla, o emer so pisale tudi same pisateljice, med njimi tudi
lezbijke, ki takrat do svoje spolne usmerjenosti niso bile odprte, saj so pisale o lezbitvu z
negativnega vidika (Tratnik 2004: 67).
Literatura z lezbino tematiko je razvila literarne podobe lezbijk, ki se opirajo na doloene
stereotipe oziroma mite. Med temi je najbolj znana podoba amazonke, neodvisne in mone
bojevnice, ki ne potrebuje mokega, drugi pa je lik vampirke ali vamp enske, usodne
zapeljivke. Vampirska literatura je namre prva, ki si je prisvojila istospolno seksualno eljo.
Najbolj znana je lezbina zgodba o grofici in vampirki Carmilli, britanskega pisatelja Josepha
Sheridana Le Fanuja. Njegov roman sodi v zvrst, ki je zlila lezbinost in t.i. lezbino zlo.
Dvoumna stalia francoskih estetov pa so ustvarila eksotino podobo lezbijke, ki je bila
uteleenje hudia za njihovo katoliko plat ter upornica in muenica za njihovo umetniko
plast. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so nastajale e druge literarne podobe lezbijk, npr.
uiteljice in medicinske sestre (Florence Nihtingal naj bi bila lezbijka), portnice,
alkoholiarke, aristokratinje (Tratnik 2004: 7).
V 20. stoletju pa se je precej uveljavila podoba moke lezbijke, katere prototip je v veliki meri
avtobiografski roman The Well of Loneliness (Studenec samote), ki je izel 1928, izpod
peresa angleke pisateljice in pesnice Radclyffe Hall. V tem asu se je e tudi uveljavilo
seksoloko preprianje o drugani spolni usmeritvi, o t.i. tretjem spolu, uveljavil pa se je izraz
spolne invertiranke/invertiranci, ki ga je uporabljal tudi Freud. Sicer pa takrat izraza lezbijka
e niso poznali in ga zato tudi ne uporabljali. Roman je bil prepovedan, kar pa mu je samo e
dvignilo naklado in je e danes ena najbolj znanih in prodajanih lezbinih knjig (Tratnik 2004:
78).
Lezbina literatura se ele v drugi polovici 20. stoletja uveljavi in institucionalizira kot taka,
kakrno poznamo danes, tako da imamo obutek, da je konno pristala tam, kamor naj bi e
ves as sodila (Tratnik 2004: 9).
Hkrati nastanejo tudi prve velike izkljuno lezbine ali feministine zalobe (oziroma enske
zalobe z lezbino sekcijo ali zbirko) v Ameriki, Angliji, Nemiji, v devetdesetih letih tudi v
Sloveniji. V zvezi s tem lahko govorimo o razvoju lezbine literature in literarne teorije, kar
pomeni, da nastajajo tudi nove, natanneje definicije lezbine pisave.
167

V prvi polovici 20. stoletja se je uveljavila posebna literarna zvrst, tako imenovana
antilezbina literatura, katere kljuna dela so napisale prav enske. Antilezbini romani so kot
odsev tedanjih drubenih razmer povezovali feminizem z lezbitvom in obratno, lezbitvo pa
z nedojemljivo, celo fantastino grozo ali gronjo. Dogodila se je povsem nova junakinja:
mona, egocentrina, egoistina, samozadostna, ustveno hladna in gospodovalna enska, ki
je zaradi natetih neenskih lastnosti protinaravna. Temeljna znailnost antilezbine
literature ni le enostavna obsodba lezbinosti in enaenje lezbitva in feminizma z vsem slabi
in sprevrenim. Tratnikova meni, da govori antilezbini roman zlasti o strahu pred novimi
enskami, ki bodo zavzele moko spolno vlogo ali pa jo vsaj korenito pretresle. Zato je
antilezbina junakinja brez tipinih enskih lastnosti, opisana kot pametna in pokvarjena,
obsedena s kontrolo nad lovekimi ivljenji, ki jih z veseljem uniuje (Tratnik 2004: 75).
V antilezbinem romanu je vedno poudarjeno tudi trpljenje, ki ga povzroa nenaravna spolna
usmerjenost. V prvih delih ga povzroajo lezbijke same: zgled unievalne enske je lik
Claireiz anglekega romana Regiment of women Vladavina ensk (1915), pisateljice
Clemence Dane, s pravim imenom Winfred Ashton, najodmevneji antilezbini roman, ki se
zgleduje po romanih z vampirsko tematiko. Kar zbuja posebno pozornost, je avtoriina
izrazita nenaklonjenost do njene literarne junakinje in strastno opisovanje sicer prekletih
intimnih

razmerij

med

enskami,

medtem

ko

sicer

moralno

superiornejo

heteroseksualnostjo kaj hitro opravi. ele kasneje se pojavi nov literarni lik nesrene lezbijke,
ki ji povzroa trpljenje nerazumevajoa in nestrpna druba. Regiment of Women in tevilna
druga dela z lezbino motiviko v zaetku 20. stoletja so bila napisana po istem vzorcu:
lezbina malopridnica je vedno hrepenela po moi, si vedno elela moi nad svojimi
ljubezenskimi rtvami, med katerimi so bili vasih tudi vanjo zaljubljeni moki. Ponavadi je
bila tudi feministka, osebna mo je bila zanjo kljuna. Njena zloba in lakota po nedolni krvi
sta redko pojasnjeni, razen z njenim lezbitvom in feminizmom, ki naj bi bila zadostna
razlaga za sprevrenost in krutost, prav tako pa je bila njena zgodba vedno svarilna za druge
enske (Tratnik 2004: 7577).
Druga podzvrst antilezbine literature, ki se je zaela iriti v dvajsetih letih prejnjega stoletja,
se istospolne ljubezni med enskami loteva racionalneje: junakinja ni ve tako lepa, kruta,
gospodovalna in hladna, temve je vse bolj rtev napane vzgoje, telesne neprivlanosti,
premajhne seznanjenosti s heteroseksualnostjo in razoaranja nad mokimi.

168

V romanu, napisanem po tem vzorcu, The island: A love story (Otok: ljubezenska zgodba)
(1930), je avtorica Naomi Royde-Smith iskala psiholoke vzroke za lezbinost: njena
lezbijka je ibko in neprivlano dekle, ki ima obutke manjvrednosti zaradi neuspene
heteroseksualnosti. Roman se ne ukvarja ve toliko s feministinimi aspekti lezbitva,
temve s seksualnimi, enske pa povezuje z nenormalnostjo, nesposobnostjo za
heteroseksualnost, nesreo in s samoto. Sprememba literarne lezbine motivike ob koncu
dvajsetih let ni presenetljiva, zlata doba lezbine kulture je v tridesetih e zatonila, veina
lezbijk pa se je prikrila, tudi zaradi preganjanja (Tratnik 2004: 86).
Tekst je lezbien, pravi avtorica Suzana Tratnik, kjer lezbitvo ni samo vreno noter, da
vznemiri ali popestri pripoved, ampak izraa pozicijo in jo reflektira.72
Z romanom Tretji svet je avtorica mono zaorala ledino raziskovanja lezbine identitete in
njene umeenosti v slovenski prostor na prelomu 21. stoletja. Razdeljen je na tri naslovljena
poglavja, in sicer: enevska konferenca, Mrtvake glave in Med ljudmi.
Osrednja protagonistka romana je enaindvajsetletna tudentka Alenka, iz spolno
tradicionalistino zadrte Jugoslavije, kjer je v kaki od republik lezbitvo e kaznivo kot
bludna radnja medju enama, sredi osemdesetih let udelei lezbine konference v svobodni
enevi. Tam spleta poznanstva z lezbijkami iz vsega sveta in sodeluje na predavanjih in
demonstracijah. Ta vevrstna izkunja (politina, ustvena, socialna in seksualna) ji potrdi in
osmisli lastno identiteto, obenem pa spozna, da kot lezbijka v svoji socialistini in neuvreni
dravi nima podpore in ne prihodnosti. Na konferenci se v praksi seznani s konceptom
Tretjega sveta in poloajem v njem.
Tretji svet je razvojni roman: Alenka doivi svoje potovanje kot nekakno vpeljevanje, a ne v
svojo spolno identiteto, ki je e jasno doloena,73 ampak v socialno umeenost te identitete,
ki je na zahodu e v veliki meri sprejeta in institucionalizirana, medtem ko se ji takratna
Jugoslavija pokae kot tretji svet. Potovanje je torej po eni strani ozaveanje lastnega
poloaja znotraj drube, ki ne priznava druganih spolnih usmeritev, po drugi strani pa tudi
zelo posebna intimna izkunja.
72

Andrej Zavrl: Ljudje so sami sebi najveja kazen. Intervju s pisateljico Suzano Tratnik.
www.narobe.si/stevilka-1/intervju-s-suzano-tratnik.html
73
Sem lezbijka iz Jugoslavije, drave, v kateri ni nobene lezbine skupine. (Tratnik 2007: 44)
169

Je nekaken vstop Vzhodnoevropejke v svet spolne, a tudi nacionalne in ekonomske

razlinosti, v krog sebi enakih, kjer je bliina mona in dovoljena.
// moje dotlej bolj ali manj skrito, e ne e neobstojee ivljenje je bilo konno podobno
neemu obiajnemu. (Tratnik 2007: 17)
V enevi si stanovanje deli z Jugoslovankami, za katere pa dvomi in ugiba o njihovi
lezbinosti.
No, za Miro sem kmalu pogruntala, da ne more biti lezbijka, ker je nenehno govorila o tem,
da je e bila v enevi na vemesenem izpopolnjevalnem teaju pri enski organizaciji za
zdravje ensk ISIS.// Z njo je iz Novega Sada pripotovala umirjena Slaana Glede na to,
da je bila zelo tiha in nevpadljiva, bi lahko bila lezbijk. (Tratnik 2007: 23)
Alenka na konferenci spleta tudi poznanstva in prijateljstva z lezbijkami iz vsega sveta, e
posebej z Azijkami, Meng in Yuki, domainko Francoise in Saskio iz Skandinavije. Novi
obutek svobode jo sili v hektino navezovanje stikov in iskanje ljubic. S spoznavanjem
aktivistk in lezbijk odkriva svoja seksualna obutja in opisuje svoj intimni svet erotinih
fantazij in prebliskov. Med drugim razmilja o prepoznavanju spolne identitete tudi kot o
drugem rojstvu:
Lezbijke smo mlaje e zato, ker svoje identitete ne odkrijemo ob rojstvu oziroma lahko traja
leta in leta, preden jo sploh zanemo prepoznavati. Zato se praktino rodimo e drugi.
(Tratnik 2007: 51)
Ne manjka opisov sonih poljubov,74 zapeljivih pogledov in intimnih pogovorov z
udeleenkami konference, ki si elijo izmenjave seksualnih izkuenj. Opaa pa tudi nartno
izoliranost temnopoltih lezbijk iz Velike Britanije in vzvieno dro nekaterih udeleenk, ki
elijo izstopati.

74

Poljubila me je z vlanimi in razprtimi ustnicami. Ko mi je obliznila dlesni pod zgornjo

ustnico, sem ji strastno vrnila poljub. Potem je odmaknila svoje razprte ustnice, mi potisnila
roko pod majico in med prsti rahlo pomela bradavico. Za trenutek je pozorno opazovala moj
odziv in me potem mono poljubila. Skozme je el tok neesa nepopisnega. e tako dolgo
nisem spala z ensko. (Tratnik 2007: 35)
170

V Alenki se budi elja po spremembah na lezbini sceni doma, v Ljubljani, kjer je sredi
osemdesetih na tem podroju vladalo zatije, lezbitvo pa e vedno veljalo za tabu.
Kljub koliini novih spoznanj nam Alenka razkrije, kaj si eli poeti v ivljenju:
Rada bi igrala in pisala kot novinarka bi hodila po tujih dravah in iskala bi zanimive in
nenavadne zgodbe Ko bi nehala potovati, bi o tem napisala roman. (Tratnik 2007: 52)
V drugem delu knjige postavi avtorica v ospredje Alenkino ivljenje po konferenci, ko se vrne
domov, v osebni in drubeni vakum, ki ga zaznamuje sodelovanje na prijateljiini (Brankini)
razstavi in ljubezenski trikotniki ob iskanju prave partnerice (obisk Belgijke in Japonke).
Popolnoma razvije svojo spolno identiteto, a se e vedno ukvarja z vpraanjem ljubezni,
ljubosumnosti, odpuanja in negovanja odnosov. Po Tadejinem varanju se zatee v risanje
mrtvakih glav in klicanje duhov ter ie tolabo celo v obiskih predavanj, ki jih ne mara, da
bi zapolnila obutke eksistencialne izpraznjenosti. Zgodba je polna prizorov, za katere se ele
kasneje izkae, da so sanje (npr. o obeencu). Razide se tudi s prijateljicama (Mao in
Branko), ki sta ji neko predstavljali glavno ivljenjsko oporo.
Roman se kona optimistino, saj nakazuje zaetke lezbinega aktivizma pri nas, odprtje
lokala za druenje lezbijk in mednarodno sodelovanje z udeleenkami iz drugih krajev
Jugoslavije. Tudi Alenka se umiri, utrjuje prijateljske odnose in uspe razviti kvalitetno vezo s
svojo partnerko. A vse ni tako lepo, kajti na obzorju se e kaejo zlovea znamenja vojne v
devetdesetih, prikazana s kipom Marije, ki se trese:
Vse smo se zazrle v oi tresoe se Marije, ki je menda e napovedala obe svetovni vojni.
(Tratnik 2007: 233)
Ker se roman dogaja v osemdesetih letih, je naslov tudi zanimiva in posreena prenesena
besedna zveza, s katero so poimenovali svet neuvrenih drav. To dvopomenskost bi lahko
razloili tudi tako, da neuvrenost tretjega sveta pomeni, da lezbino dekle ni uvreno v
normalni blok heteroseksualnih.
Naslov pa je seveda povezan z drubenim in ekstencialnim poloajem lezbijk tretjega
sveta, ki so na koncu 20. stoletja zahtevale ve pravic in so bile v primerjavi z lezbijkami iz
zahodnega sveta tudi bolj diskriminirane.

171

Pisateljica v slovenski prozi pua svojevrsten peat, saj je njena proza preeta z izvirnimi
temami, ki jih rpa predvsem iz svojega ivljenja. Govori o druganih spolnih eljah od
obiajnih na nain, da razblini stereotipe o lezbijkah in gejih.
Tretji svet predstavlja svojevrsten dokument subkulturnega gibanja v 80. letih 20. stoletja in
opisuje zaetke lezbinega aktivizma v Sloveniji. Delo lahko umestimo v prievanjsko
literaturo. e za trenutek pozabimo na romanovo prvotno nalogo (izmiljanje verjetnih
resnic), je Tretji svet pravi literarni dokumentarec o zgodovini lezbinega gibanja v Ljubljani.
Je slika zasebnega in javnega boja za pravico identitete, ki velja za obrobno. Prinaa tudi
kritien pogled na tedanje zahodno lezbino gibanje, razklano na razline nacionalne razliice
in dileme.
Za pisateljico je bila kljuna izkunja za zaetek njenega lezbinega aktivizma tujina. Suzana
Tratnik se je udeleila lezbine konference v enevi, o kateri pie v Tretjem svetu:
enevska izkunja mi je dala vedeti, da smo povsod, da je biti lezbijka nekaj povsem
vsakdanjega in normalnega in sprejemljivega in da to ni neka identiteta, zaradi katere mora
iveti z neko teo in s skrivatvom. Dala mi je obutek lezbine skupnosti.75
Avtorica skozi oi glavne junakinje ugotavlja prisotnost kvazi-lezbijk, ki so se pod raznimi
krinkami feministk pojavljale v slovenskem prostoru in poudarjale svojo politino aseksualno
dro:
Preprosto reeno, tedaj nobena ni bila lezbijka, razen peice feministk, ki so se izrekale za
lezbijke iz politinih razlogov in so si po zahodnem vzoru rekle politine lezbijke, ali pa
peice tistih, ki niso bile ni, kar se tie spolne identitete, ali pa so menile, da seks ne sme
biti tista iztonica, ki bi loevala ljubezenska razmerja od prijateljskih. Toda jaz sem hotela
spoznati prave lezbijke, ki seksajo, se zaljubljajo, odljubljajo, osvajajo, prepirajo, se
opogumljajo in medsebojno podpirajo. Teh v mojem tedanjem okolju ni bilo. (Tratnik 2007:
116)
V intervjuju za Narobe pravi o isti temi: Nartovale smo neke prevode, ampak vse to je
propadlo, ker je veina ensk, ki so tja prile, rekle, da one niso lezbijke, da so novinarke in
jih zato to zanima. To me je precej razoaralo.

75

Andrej Zavrl: Ljudje so sami sebi najveja kazen. Intervju s pisateljico Suzano Tratnik.
www.narobe.si/stevilka-1/intervju-s-suzano-tratnik.html
172

V svoji zasnovi je roman preprosta, skoraj dokumentarna, ne po sili literarizirana pripoved

skromnega dekleta kot prvoosebne obutljive in popolnoma odkrite pripovedovalke, ki je
obenem tudi glavna junakinja. Zelo je podobna avtorici v 80. letih: kot tudentka sociologije
se je udeleila konference lezbijk v enevi, po vrnitvi v Ljubljano oz. v Jugoslavijo pa
ugotovila, da v svoji socialistini dravi nima ne zaledja in ne prihodnosti.
Zato zane razmiljati, kaj bi se dalo storiti za lezbino sceno v Jugoslaviji. Postane ena
glavnih lezbinih aktivistk pri nas. Zaznamuje jo specifina spolna identiteta in tudi specifien
as in prostor, ki je nenaklonjen raznim subkulturam in druganim spolnim opredelitvam.
Lezbijke in geji so bili brezpravni, v nekaterih republikah je bila homoseksualnost e vedno
kazniva:
Vedela sem sicer, da je v nekaterih jugoslovanskih republikah moka homoseksualnost
kazniva in da je bila Slovenija v tem pogledu liberalneja. (Tratnik 2007: 116)
eprav se ta zakon v glavnem ni izvajal, pove veliko o splonem odnosu do druganih
drubenih skupin v tedanji Jugoslaviji. Velika sprememba se je zgodila v osemdesetih letih,
zlasti v Sloveniji v okviru tedanjih novih drubenih gibanj. Po tej prelomnici se je odnos do
homoseksualnosti zael spreminjati. Homoseksualno gibanje je konec osemdesetih let
prejnjega stoletja vzpostavilo zametke infrastrukture zalobe, shajalia, revij, filmskega
festivala in podobno. Ena glavnih aktivistk tega gibanja od leta 1987 naprej je tudi avtorica
romana.
V romanu zasledimo tudi avtoironijo: Sebe si pa nisem mogla predstavljati kot dame ali
gospodine ali karkoli takega. Nosila sem kratke lase, tako pisano pobarvane, da Rusi tega ne
bi preiveli, in pogosto umetelno irokezo. Moje edine ta bolje hlae so bile tiste rne,
podobne jahalnim. Nedvomno pridih tako imenovanega portnega oblaenja. Pa malo
darkerskega, saj sem bila vendar iz osemdesetih v Ljubljani. (Tratnik 2007: 61)
Noruje se tudi iz drubene skupine, ki ji pripada: Vse smo se e izuile, da biti lezbijka ni
donosno.
V romanu, ki kompozicijsko ni prav kompleksen, saj prevladuje linearno nizanje epizod v
slogu pikaresknega romana, najdemo tudi motiviko skrivnostnega drugega sveta, ki lahko
nekomu pomaga ali pa mu naredi kodo. Alenka ima namre na mizi narisan krog iz rk in
tevilk, s pomojo katerega poteka komunikacija z duhovi (tudi na naslovnici):
173

Vsak veer je bil enak. Pobrisala sem mizo, v krogu zloila listie s rkami od a do in s
tevilkami od 0 do 9, v sredini zarisala kriec in nanj postavila narobe obrnjen kozarec.
Potem smo ugasnile vse lui, prislonile kazalce na kozarec in poakale, da je priel duh, ki je
bil tiste noi prost in voljan za pogovor. (Tratnik 2007: 143)
Suzana Tratnik pravi, da jo motivika skrivnostnega drugega sveta spremlja e iz otrotva.
Tudi v tudentskih asih je bila v drubi, v kateri so bili obsedeni z umetnostjo in magijo.
Klicanje duhov pa se ji zdi tudi zanimiva druabna aktivnost, ki sicer ne bo priklicala ali
materializirala duhov, komuniciranje z njimi pa najbr lahko marsikaj pove o delovanju
naega nezavednega.76
Avtorica odkrito in prepriljivo pie o druganih spolnih eljah od obiajnih, a to dela na
obiajen nain, da lahko razumemo, da smo ljudje enaki ne glede na spolno usmerjenost: vsi
hrepenimo po ljubezni, pripadnosti, stiku du in dotiku. Ob tem se dotika drubenopolitinih
tem, po emer se roman razlikuje od vseh ostalih romanov s homoerotino motiviko. Ponuja
pa tudi specifino perspektivo za razumevanje razmerij v drubi, moi in seksualnoti ter
vpogled v razline drubene procese izkljuevanja na ravni individualnih in nacionalnih
identitet.
Kot pravi pisateljica, jo isto izmiljanje zgodb, kolikor je to sploh mogoe, ne zanima prav
dosti. Realnost z vsemi svojimi razsenostmi, zlasti tabuji, pa tudi z grozljivimi banalnostmi,
vasih krepko presee domiljijo. Zanima jo predvsem literatura vsakdanjega ivljenja. Pri
pisanju velikokrat izkoristi svoje izkunje, katerim je bila pria, vendar ele, ko mine nekaj
asa (ar 2004: 35).
Suzana Tratnik v lanku Avtobiografskost kot umeanje osebne izkunje (2008) razmilja o
tem, ali je lezbina oziroma gejevska literatura nujno avtobiografska in kaken je pomen
literarizacije osebnih izkuenj za tovrstno pisavo. Ugotavlja, da avtobiografskost v tem
primeru nemalokrat obvelja za literarno ibkeji, skorajda dnevniki zapis, ker se smatra, da ti
avtorji in avtorice piejo samo iz sebe, vendar s strukturiranjem osebnih izkuenj v iri
76

Povzeto po: Andrej Zavrl: Ljudje so sami sebi najveja kazen. Intervju s pisateljico Suzano
Tratnik.
www.narobe.si/stevilka-1/intervju-s-suzano-tratnik.html
174

drubeni kontekst te postanejo umeene, lezbino/gejevska pisava pa se kae kot izhodino

polje ustvarjanja in iri zorni kot pioega.
Kot pie avtorica, ivljenje samo po sebi ne pie niesar, kaj ele romanov. Tudi
avtobiografski tekst bo funkcioniral kot tak ele s pripovedno strukturo in z vsaj minimalnim
pripovednim razlogom.
ele, ko bo strukturiran, bo lahko resnien, gola dejstva pa bodo presegla seznam sicer
zanimivih, popisovanja vrednih dogodkov in osebnih izkuenj ter ne bodo ve govorila sama
zase, ampak iz nekega vidika (Tratnik 2008: 6970).
O avtobiografskosti pa meni, da ne gre toliko za avtobiografskost avtoriinih ali avtorjevih
osebnih izkuenj, ampak za iro avtobiografskost zornega kota (Tratnik 2008: 72).
Za doloitev lezbine pisave je torej kljuno izhodie ustvarjalno polje, tako imenovani point
of view, ne glede na izbiro konkretnih (homoseksualnih) tem, doloeni zorni kot ustvarjanja,
ki seveda je avtobiografski, vendar ne zgolj v smislu individualne usode posameznice ali
posameznika, ampak zlasti v smislu umeenosti njene ali njegove usode, umeene vednosti
in izkustev (Tratnik 2008: 72).
Gre torej za poskus umeanja teh izkuenj v svet, kakren je, in ele s tem umeanjem se
jim podeli pomen in teo. S tem postopkom pa posamezniine ali posameznikove izkunje
postanejo tudi izkunje manjinske skupnosti, ki se prepoznava v njihovi literarizaciji oziroma
se z njimi lahko identificira (Tratnik 2008: 73).

175

Vesna Milek
Kalipso
Kalipso (2000) je patetien roman v obliki dnevnika, ki ga pie glavna junakinja in obenem
prvoosebna pripovedovalka Rebeka. Petindvajsetletna protagonistka ie idealno ljubezen.
Kot sodobna Lepa Vida odhaja ponjo dale ez morje.
Dnevniki roman zajema as enega leta (od 22. julija do 22. julija). Besedilo lahko beremo
tudi kot ogledalo avtoriine duevnosti dnevnik kot psihoanaliza, dnevnik kot samospev
ljubezni. Na zaetku knjige je namre zapisala:
Osebe v knjigi niso izmiljene, razen vseh glavnih oseb. Te so tako izmiljene, da so postale e
resnine. Vse sem jaz. To, kar sem bila, kar si ne bi elela, da bi kdaj bila, in tisto, po emer
kdaj hrepenim. Vse je eno in isto. (Milek 2000: 6)
Temu zapisu sledi izbrani citat Henrya Millerja, ki na zaetku knjige nakae, da ni le
avtoriina izbira, ampak tudi moto protagonistke Rebeke, ki se glasi:
Odrasel lovek mora pisati, da se znebi strupa, ki se je nakopiil v njem, ker ni ivel tako, kot
bi moral. e bi bil lovek dovolj pogumen, da bi ivel tisto, v kar verjame, ne bi nikoli zapisal
niti ene besede. (Milek 2000: 7)
Rebeka se ob koncu svojih tudijskih let bolj kot s knjigami ukvarja z iskanjem romantine
ljubezni. e ji preostane kaj asa, dela na radiu in pie scenarije. Z Lauro, ki je igralka in
njena sostanovalka v garsonjeri, se odpravita v Grijo. Na ladji ji dvori Grk Aleksander.
Dvorjenje je po njenem mnenju najbolji obli za naeto samozavest (Milek, str. 19). Grk
jo poimenuje Kalipso (Kalipso je nimfa, ki je Odiseja reila po brodolomu in ga nato na otoku
zadrevala sedem let).
Avtorica nam skua svojo protagonistko prikazati kot fatalno ensko, a v bralevih oeh
izpade le narcisoidno.
Nekaj najlepega si, kar se mi je kdaj zgodilo v ivljenju, in preve boanska, da bi ti umazal
uesa z besedami, ki so ti jih govorili drugi. (Milek 2000: 27)

176

O tem, da jo utim v sebi, Kleopatro, z ogljeno obrobljenimi omi in malahitnimi vekami,

Dalilo z noem v rokah, ki ree mone lase in uti, kako ji pod prsti uhaja mo njenega
mokega in se naseljuje vanjo. (Milek 2000: 41)
Ti si enska v najglobljem pomenu besede, baby, poosebljenje enskosti si, enska vseh ensk.
(Milek 2000: 190)
A tako se pouti samo takrat, ko je zaljubljena. Iz dvorjenja se razvije vroa in strastna
romanco z Aleksandrom, ki pa se s poletjem kona in pusti e eno rano. Ne upa si priznati, da
se s koncem avanture zane novo iskanje druge polovice:
Obsedeno, vroe, z vohljajoo pozornostjo divjega apakega lovskega psa stezosledca, z
blaznostjo steklenega volka, ki ie vodo za segani elodec. (Milek 2000: 45)
Ko Rebeka v Canesu, na televizijskem festivalu, spozna amerikega samozavestnega
poslovnea francoskega porekla Reneja, se izkae, da romantini Grk, ki je igral na kitaro, ni
ravno najbolja partija. eljo po Aleksandru zamenja elja po Reneju:
Sprijaznila sem se. Nova iluzija zbrie prejnjo. Moki so radirke, ki istijo sledi za starimi
ranami, zapisanimi z grafitnim svinnikom Moki so lakmusov papir razmerja. (Milek
2000: 106)
Zaljubi se vanj (vsaj misli tako) in gre ez nekaj dni za njim v Kanado.
Spet k neznancu, ki ga poznam dober teden. Spet na pot, ez morje, da razprem svoje srce in
stegna in se potem vrnem domov posuena, alostna, prazna. (Milek 2000: 219)
Tokrat meni, da ivi pravljico, vse pravljice, ki jih je kdajkoli prebrala, da je princesa,
prebujena Trnuljica, Pepelka z razbitim kistalnim eveljkom, Sneguljica, ki ji je z enim
samim poljubom zletelo jabolko iz grla (Milek 2000: 128). A ponovno doivi razoaranje.
Ob sreanju ugotovi, da ne uti ni, le to, da se pouti kot predmet in izkoriena. Ugotovi,
da je telo preslepilo mogane. Utrujena, razoarana in depresivna se vrne v Ljubljano.

177

Nesreni ljubezenski poskusi jo peljejo tako dale, da zapade v samodestrukcijo. Rebeka

konfliktov ne reuje, ampak jim teo za nekaj minut odvzema s prenairanjem in za minuto
podalja z bruhanjem. Posee celo po nou in si z vrezi blai notranje boleine.
Grem v kopalnico in se nekaj asa ogledujem. Nagnem se nad koljko in potisnem prst v grlo.
Ni dovolj. Razvadilo se je, grlo. Dva prsta. Tri.
Bruham v velikem loku.
Kombinacija je bila prava. Sicer je najlaje bruhati ips. Izlui se iz elodca v treh ljubkih
rumenkastih kepah. isto, brez napora. Tudi tokrat je zletelo iz mene v treh sunkih. Precej
nebolee. Zdaj sem utrujena. V ustih okus po kislem in suhi salami. Nikoli ve ne bom jedla
suhe salame. Ha, nikoli ve. (Milek 2000: 295)
// Stopim v kuhinjo, predal z jedilnim priborom glasno zarolja. Kuhinjski no ni oster. Boli
me, ko si drsam po zapestju. Obutek krivde, kot e tolikokrat, za trenutek ustavi rezilo. Rane
so se komaj zacelile in zasunjeno, trpineno telo e krii po novem mranem ritualu. In
potem zareem moneje, bela nena koa se mehko vda rezilu. V transu opazujem, kako kaplja
kri po belem zapestju. Olajanje se mea s krivdo. (Milek 2000: 261)
Avtorica se dotakne tudi vpraanja enskega prijateljstva, za katerega se izkae, da se kljub
svoji trdnosti, dokaj hitro razdre prav zaradi mokega. Laura je spala z Rebekinim bivim
mokim.
Ga sovraim? Ne. Njo sovraim. Ja, njo, s polnimi usti besed iskrenosti o kozmini ljubezni, o
prijateljstvu, o razgaljanju, o brezpogojni predanosti Bulit. Pravljice, tiri leta pravljic
(Milek 2000: 303)
Rebeko zaznamuje tudi njena druina. Oe je veinoma zdoma, mati je lastnika.
Ne morem ve, mama. Pusti me in dovoli, da odrastem v tem mlahavem telesu. Rada bi se spet
zbudila majhna in topla. Dolgo, predolgo se e trudim, da bi presekala ta gumijasti lunin
vozel in splavala ven. Slii, mama, ven hoem. Naj mi raznese pljua od ledenega zraka tam
zunaj. Ni me ve strah. (Milek 2000: 7)
Da je druinska travma popolna, se zdi, da je oe Rebeko v zgodnji mladosti spolno
zlorabljal. Vendar je ta motiv le nakazan, eprav bi se iz njega posledino dal izpeljati
Rebekin odnos do mokih, njenega iskanja in beanja ter venega razoaranja.
178

Oe pa. Stresla sem se vsaki, kadar me je poklical v svojo delovno sobo. // Sovraila sem
ga. (Milek 2000: 203)
Ob vsem tem beganju od mokega do mokega Rebeka ugotovi, da sploh ne ve, kaj bi rada
in kaj se gre. Pouti se umazano. Pada v depresije, bruha, si ree ile, kadi travo, ima
histerine izpade in pie dnevnik. Ker mora pisati.
Strah me je tega nenadnega nagona, te udne sile, ki se pretaka v meni in me sili, da piem,
piem, piem. Ni drugega ne morem. In elim se ji predati do konca. (Milek 2000: 40)
Z dnevnikom se poigravam tako, kot se poigravam s svojo podobo. Tako kot z mokimi. udna
obsesija je to. Z razkrivanjem se izmikam, z zakrivanjem se razgaljam, zmuzljiva kot jegulja.
Bolj ko sem iskrena, manj je resnice, bolj drvim v mlaen tolmun, tolmun nerazpoznavnosti, ki
mu ne vidim konca. In spet sem na zaetku: Kdo sem? Rebeka, Ana, Laura, Eva ali Kalypso.
(Milek 2000: 348)
Milekova obravnava teme, o katerih se ne pie veliko. A Rebekine izjave nas nekako ne
prepriajo, ne zvenijo iskreno, eprav je dnevnika oblika uporabljena prav zato, da bi zapisi
protagonistke uinkovali bolj resnino in intimno.
Avtorica romana slika odsev dananjega ivljenjskega stila mlade enske, ki ivi v urbanem
okolju, se ukvarja z moderiranjem oddaj na radiu, pisanjem scenarijev in manekenstvom.
Svet, ki ga pozna iz lastnih izkuenj. Vesna Milek je novinarka in publicistka, ki se je z
novinarstvom zaela ukvarjati e na Fakulteti za drubene vede. Delala je na razlinih
radijskih in televizijskih postajah.
Da bi bila zgodba bralcem ve, popularna, je avtorica izbrala teme, kot so: individualizem,
teko otrotvo, iskanje romantine ljubezni, moki, ki ne znajo resnino ljubiti, nizka
samopodoba, nesreni ljubezenski poskusi, bulimija, strast in omama, potovanja in ivljenjske
modrosti. V zgodbi se pojavita dva posebna ljubimca, grki lepotec in uspeen poslovne, in
ON (skrivnostne do konca zgodbe), ki ji povsod sledi, kot prispodoba za nerazreeno
preteklost. Vojna med mokim in ensko se nadaljuje.

179

Zgodba je precej kliejska. Milekova ji eli dodati lahtnost z mnogimi modrostnimi reki
(Vsak lovek je zvezda. Preobleka in minka e ne spremeni loveka. Pot je e sama po sebi
cilj. ), ki so za glavno knjievno osebo pomembna spoznanja, v zgodbi pa ne doprinesejo
sprememb.
Roman Vesne Milek, ki je vsaj na zaetku ubran na nekatere vznemirljive teme in je po
slogovni plati zapisan v komunikativno spretni jezikovni govorici, ostaja v svojem
nadaljevanju literarni torzo. Z natannim izpovedovanjem erotinih dogodivin, ki jih
pripovedovalka z neskonnim in utrujajoim psihologiziranjem lepi na nekakno globoko
iskanje ljubezni, predstavlja znailen primer trivialne literature. V besedilu brbota od
prekipevajoih ustev, obenem pa od e videne, sliane in prebrane izkuenjske enkratnosti.
Roman tako lahko vznemiri le bralce in bralke, ki jih zanima plehko ensko ukvarjanje s samo
seboj. Tisti, ki v romanu iejo novo literarno kvaliteto, bodo ostali ob branju, ki je brez
potrebe raztegnjeno na tristotriinpetdeset strani, razoarani (Borovnik 2002: 107).
Roman je kljub svoji trivialnosti doivel tri ponatise in bil ve let razprodan. Leta 2005 je
izel njen drugi roman z naslovom e, ki prav tako govori o odnosu moki enska. Ko je
avtorica preigrala veino medijev, se je najbolj znala v anru intervjuja in v Delovi prilogi
Sobotna priloga objavila e okrog tiristo intervjujev. Izbor intervjujev s tujimi in domaimi
pisatelji je izel leta 2007. Izdala je tudi knjigo kolumn iz Sobotne priloge Brez filtra.
Napisala je nekaj scenarijev za TV-oddaje in serije.
Roman Kalipso je avtobiografski roman z jaz pripovedovanjem. Zaela ga je pisati po svoji
poletni romanci v Griji, ki je bila moan navdih. Klju vanj je avtoriino osebno ivljenje.
Dogodki verjetno niso taki, kot jih je Vesna Milek kdaj doivljala, ampak so le delni, notranji
in zunanji obrazi, so literarne naslikave, eprav lahko pekulativno reemo, da je glavna
junakinja v marsiem podobna avtorici, e ne po drugem, poklicno. Kljub vsemu gre za
literarizirani jaz, ki svobodno izbira po svoji in po preteklosti drugih. Po Genettu je to
psevdoavtobiografija, v kateri avtorica ni identina glavni osebi in pripovedovalki, identini
pa sta pripovedovalka v prvi osebi in glavna oseba. Resninost se predstavlja s
posameznostmi iz znaajske sestave pripovednega teksta, ki lahko na svojo socio-ideoloko in
psiholoko dimenzijo fingira ali ne fingira osebne avtoriine poglede. elela je prikazati
celoten portret enske in vsa njena ekstremna stanja, od evforije do depresije.

180

ivljenje glavne protagonistke je polno osebnih dram, iz katerih bei s pomojo prenajedanja,
bruhanja in alkohola. Iz svojih napak se niesar ne naui. Je egoistka. Vidi le lastne teave.
Obnaa se kot razvajen otrok, ki niti ne ve, kaj bi rad. Na koncu romana se zdi, da je glavna
knjievna oseba vsaj malo odrasla. Odloi se, da bo zaela znova. Naredi korak naprej od
pasivnosti in samopomilovanja.
V romanu prevladuje erotina tematika. V tem okviru se pojavlja ve motivnih drobcev.
Ekstaza, nato hitri preskok v ustveno izetost, beg pred realnostjo, beg v alkohol in novo
moko naroje. Prisoten je motiv enskega prijateljstva, ki pa se izrodi v izemanje in
unievanje druga druge.
Roman sodi v trivialno literaturo. Prisotna je stereotipizacija spolnih vlog glavna literarna
oseba se predstavlja kot femme fatale, eprav se skozi roman opazi, da je dale od tega.
Popolnoma je odvisna od mokega, ljubimec je smisel njenega ivljenja.
Vloga enske je predstavljena zelo stereotipno. enska je na svetu zato, da ustree svojemu
mokemu, je afektirana, ne razmilja preve, potrebuje nekoga, ki skrbi zanjo. Moki je
samozavesten, aktiven in poslovno uspeen. Ko je ve ne potrebuje, jo odslovi. Partnerja nista
enakovredna. enska se popolnoma podreja.
Roman spominja na t.i. doktor romane. Gre za roman za iro bralsko javnost, t.i. literarno
plao. Zgodba je razvleena, dogodki se ponavljajo. Polno je histerinih prizorov glavne
junakinje. Roman govori o nezmonosti ljubezni oziroma o nezmonosti ljubiti, kjer noben
seks ni zadosti in nobena ljubezen ne more trajati. Zgodba je patetina in razvleena.

181

Vesna Vuk Godina

Havaji na papirju
Havaji na papirju Vesne Vuk Godina, znane antropologinje in publicistke, so njena prva
nestrokovna knjiga. To je njen osebni dnevnik, ki je v svoji originalni obliki nastal kot
dnevnik njenega enajstmesenega bivanja na Havajih, kjer je bila kot Fulbrightova
tipendistka raziskovalka gostja univerze Hawai'i Pacific University od 31. januarja do 26.
decembra 2003.
Antropologi na svojem terenskem delu praviloma ob obveznem profesionalnem dnevniku
vodijo e osebni dnevnik, ki jim je neke vrste ventil, saj se mnogokrat gibljejo v precej
druganih kulturah od tiste, iz katere prihajajo. Z metodo opazovanja z udelebo77 je na
Havajih poleg domorodcev preuevala amerike belce vijega srednjega sloja, ki tvorijo elitni
del multikulturne drube, in elitne amerike marince, ki jim je predavala.
Priujoi dnevnik je skrajana in selekcionirana verzija njenega privatnega dnevnika, ki mu je
dodala drobce iz strokovnega dnevnika.
Kot pie avtorica v nagovoru bralcu, se je trudila, da bi dnevnik kljub okrajavam ohranil duh,
razpoloenje in tone njenih originalnih zapisov. V ta namen je ohranila tudi prava, originalna
imena nastopajoih. Enako je mestoma ohranila zelo zasebno pisanje z namenom
dokumentirati tisto, kar ji je pomenilo leto bivanja na Havajih leto najvejih sprememb v
njenem ivljenju, njene najtemeljiteje ivljenjske inventure in leto intenzivnega trpljenja ter
obenem najlepe leto njenega ivljenja. Obenem eli bralcem pokazati dokument nekega
drugega sveta, drugih logik in druge poetike (Vuk Godina 2005: 5).
Dnevnik se prienja z 18. februarjem 2003 z opisom avtoriinega prvega nonega sprehoda
po dolgi peeni plai. Razmilja o svoji bolezni, raku na itnici, ki ji je ohromel glas, in o
umiranju. Sprehodi, ki jih v asu bivanja na Havajih opravlja dnevno, razen izjemoma, ji
prinaajo po eni strani grozo in strah zaradi njene bolezni, sasoma pa prepotreben mir. Ob
sprehodih, ko se lahko prepua razmiljanju, nam avtorica prikae svoje strahove, stiske,
trpljenje enske in matere, ki ima otroka in teko diagnozo bolezni.

77

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/115658
182

udno je, kako se lovek hitro sprijazni z lastnim umiranjem. Po nekaj silovitih krih. In
obrambah. Se sprijazni. Da umira. Kar sicer ne pomeni, da namerava kar umreti. Ali da si
vrgel puko v koruzo. // Torej ne gre za kapitualacijo. Ali kaj temu podobnega. Bolj za
realizem. Za odkritje oitnega dejstva, da to ponemo konec koncev stalno. Namre umiramo.
(Vuk Godina 2005: 89)
Groza sprehodov se nadaljuje.
Danes se je dvigala tista v zvezi z umiranjem. Mojim umiranjem. Zaradi raka.
Monostjo, da me ez leto ali dve ve ne bo. (Vuk Godina 2005: 55)
Bivanje na Havajih ji poleg zanimivega raziskovalnega dela sasoma prinese tudi notranji
mir.
Danes sem tukaj dva tedna. tirinajst dni. A se mi zdi e cela venost. Neko drugo ivljenje.
Neko isto drugo ivljenje. (Vuk Godina 2005: 19)
V meni se razliva pred leti izgubljeni mir. Mehkoba in nenost, ki me prevzemata.
Diham mirno. In toplo.
Boleine ni ve. Strahu tudi ne. (Vuk Godina 2005: 143)
Tudi v Ameriki se ne more izogniti svoji priljubljeni temi Slovenki. Izraz Slovenki
uporablja avtorica za idealno tipski karakter Slovencev. Je Slovenec, ki ga dobite, e od
konkretnih Slovencev odtejete individualne razlike med njimi, pravi Godinova.78 Brez
slehernega dvoma ugotavlja, da je slovenkarstvo mogoe najti tudi med Neslovenki.
Slovenija, Slovenki, slovenkarstvo vse je tako dale. Enako boleine. Rane. Strahovi.
(Vuk Godina 2005: 46)
Oni so zadovoljni z verbalno-deklerativno enakostjo. Pa etudi se za njo skriva najbolj oitna
neenakost. To ni vano. Vana je forma. In ne vsebina.
Kar bi, kot vem, ustrezalo tudi marsikateremu Slovenku. (Vuk Godina 2005: 64)
Ob Slovenkih ovrkne tudi slovenske rektorje, za katere meni, da jim je figo mar, kaj je prav
in kaj poteno. Praviloma jim gre samo za mo in za tripanje na isti lastni moi (str. 51).
78

http://www.handyword-si.com/slo/index.php?topic=Kultura5.10.2008

183

Godinova nam v svojih dnevnikih zapisih ponuja zanimive poglede na havajsko kulturo in
drubo, e posebej tiste, ki jih je zabeleila ob amerikem napadu na Irak in ki je sovpadal z
njenim bivanjem na Pacifiku. Za Havajane pravi, da so neverjetni, ker premorejo izredno
toleranco razlik. Posebej pa so jo okirali ob ogledu baletne predstave, ko so ob koncu
aplavdirali kot na kakni nogometni tekmi, ko motvo, za katero navija veina publike, zabije
odloilni gol (str. 158).
O Amerianih nima najlepega mnenja. Ljudje, z redkimi izjemami, med katere sodita njena
gostitelja, ne drijo obljub, redno zamujajo, so brezbrini (str. 94). Zaljubljeni so v lastno
dravo. Parade, ki jih prirejajo ob dravnih praznikih, so neverjetne, nae bive socialistine
so proti njim maji kaelj (str. 163). Iz tega potem ni teko sklepati, da nujno sledi, kot je
zapisala Godinova:
Razmiljam, kako mono je tu enoumje. Kako nihe, ampak nihe, kar jih poznam, ne vidi ez.
// Kako mono imajo tu ljudje oprane mogane. (Vuk Godina 2005: 184)
Primerja Slovence in Ameriane in ugotavlja podobnosti:
In nekako mi je prilo, da je pravzaprav zanimivo, kako so nekatere rei okantno iste. Ne
glede na kulturne razlike. Med Slovenci. In Ameriani. Na primer. Kako se nekatere rei
pojavljajo povsem isto. Kot da bi teh razlik ne bilo. (Vuk Godina 2005: 236)
Matrice neodkritosti na primer. In tiste zahrbtnosti. In tistega izumljanja nakljuij. Ampak
pravzaprav isto nartovane podlosti. Nizkotnosti. Ki so na svetu oitno in predvsem zato, da
pomagajo uresnievati interese tistih, ki imajo mo. (Vuk Godina 2005: 236)
Avtorica komentira dnevno aktualno politiko, ki je povezana z amerikim napadom na Irak:
Bush je torej razglasil zmago. Kar je docela absurdno. // Omenjena zmaga je seveda veliko
veino Amerianov navdala z najrazlinejimi pozitivnimi ustvi. Patriotizmom. Samoljubjem.
Lastno superiornostjo in e kaj bi se nalo. (Vuk Godina 2005: 112)
Nezadovoljni Iraani seveda pri tem ne tejejo. Njih ni. Oni so obstajali samo tako dolgo, da
je Bush lahko izpeljal svoj manever. Zdaj jih pa ni. Ve. Ne na televiziji. Ne v asopisih. Ne v
katerikoli drugi dimenziji samovenega amerikega sveta. So sicer tam. V tistem Iraku. A
koga to sploh e briga. (Vuk Godina 2005: 113)
184

Neverjetno se ji zdi, kako so ljudje hvaleni za to, da so Ameriani oz. hvaleni so za

nacionalno identiteto. Zahvaljujejo se za to, da so predstavniki nekega naroda, astijo
prednike, ki so naselili zemljo, na kateri lahko ivijo. Avtorica pravi, da gre za neverjetno
nacionalno in nacionalistino sentimentalnost. Jugoslovanom se politika nikoli ni tako
globoko zajedla v privatnost, eprav smo ves as mislili, da imam o oprane mogane in da
smo rtve politine ideologije (Vuk Godina 2005: 291).
Godinova je izpostavila ameriki model drubene stratifikacije, ki se kae celo v sami
infrastrukturi nakupovalnih centrov. Prodajalne v vijih nadstropjih so prilagojene
potronikom, ki tudi sicer na drubeni lestvici kotirajo vije. Na njeno veliko preseneenje se
je v najniji etai znala celo knjigarna.
Dotakne se tudi teme izseljenstva. Pravi, da se v tujini nacionalna zavest in identiteta
zreducirata na narodno noo in kuhinjo. Pri Slovencih predvsem na kranjske klobase.
Med bivanjem na Havajih se za en teden odpravi v Kalifornijo na imunsko terapijo. Godinova
povsem odkrito spregovori o svoji bolezni, obutkih in razmiljanju. Terapija ji je pomagala
razumeti bolezen in ji dala obutek moi. Ponovno je dobila zaupanje vase, obutek, da lahko
e marsikaj stori zase, etudi mora na koncu umreti. Pravi, da se je izobrazila o bolezni in o
zdravljenju. Iz objekta rtve je postala lovek, ki lahko svojo bolezen in njeno zdravljenje
vzame v svoje roke (Vuk Godina 2005: 213).
Med najbolj intimne teme v dnevniku, poleg zapisov o bolezni, sodijo tudi zapisi o heri Mai
in njeni bolezni:
Maina najveja teava v resnici je v tem, da za svojo cerebralno paralizo izgleda predobro.
In zato ljudje njenega stanja ne jemljejo resno. (Vuk Godina 2005: 26)
Ob iskanju ole za Mao avtorico okira videz tamkajnjih dijakinj:
A dekleta dekleta so pravi ok. Vsaj nekatera. Skrajne minice. Skrajno ozke majice. Skrajni
prsni izrezi. Skrajni make-upi. Skrajno nastavljanje. Soolcem. In profesorjem. (str. 65)
Zapise o heri, iz katerih veje ljubezen do nje, povee s podobo iz narave: Sever je danes
ogleno rn. Kot Maine oke. Kadar se v njih prigejo njene zvezdice. Kar je praviloma
takrat, ko se smeje. Ali in predvsem, kadar poje. (Vuk Godina 2005: 125)

185

Tudi sicer v dnevniku ne manjka lepih opisov narave, saj se avtoriin dan najvekrat zakljui
z nonim sprehodom po plai, ki ga spremljajo luna in zvezde. V celotnem besedilu slogovno
izstopajo kratki, odrezavi stavki.
Oblaki poasi pokrivajo zvezde. Luna je zelo velika. In zelo blizu. Popolnoma polna. Nad
rno morje z volani belih valov se zliva njena rumenosrebrna svetloba. // Ko se obrnem
proti jugu je nebo e zmeraj krlatno. Skorajda pinki. Z obrisi zelenosivih gora, pokritih s
pragozdom. (Vuk Godina 2005: 9)
Godinova je po hudem letu zaradi bolezni in zdravljenju na onkolokem intitutu v Ljubljani
na Havajih nala svoj mir in mo za pisanje:
Danes so se zaele pojavljati besede. Pojavljati in zveneti. Sestavljati se v stavke. Kar same
od sebe. V stavke, ki so tekli. Kar tekli. Spet sami od sebe. Povsem jasni. In zvenei. So mi
govorili. In se kopiili v besedilo.
Vedela sem. Danes je torej tisti dan, ko bom zaela pisati. (Vuk Godina 2005: 236)
Vesna Vuk Godina, ki se je uveljavila kot avtorica tevilnih strokovnih in poljudnih lankov
in publikacij ter kot kolumnistka, je v knjigi Havaji na papirju zdruila svojo strokovno plat z
literarnim-dnevnikim nainom ubeseditve in svojo ivljenjsko zgodbo in izkunje.
V Havajih na papirju nam skua pribliati izseke iz sveta, ki bo veini za vedno ostal samo
ime. Sveta, za katerega sama pravi, da je to svet ne samo druge lune, drugih zvezd in
drugane svetlobe, ampak tudi svet druganih vibracij, drugih in druganih dimenzij in
drugane poetike. Sveta, ki mu dolguje marsikaj: ne samo v profesionalnem, ampak tudi v
povsem osebnem smislu.
Vsak dan sem v svoji vizualizaciji znova tam. Na svoji plai. Sliim morje. In butanje valov.
Diham oster, ist zrak. Ki ga veter stalno ene naprej. In naprej. utim sol. Slanost oceana.
Nad mano je nebo, polno zvezd. Luna skoraj v zenitu. Mars, zdaj majhen, na njeni desni.
Hodim po pesku. Svojo obiajno pot. Ki mi je vzela boleino. Trpljenje. Hrepenenje. In jok.
Verjamem, da mi je prav ona vzela bolezen. In mi vrnila zdravje. Tu sem doma. Tu sem doma.
Zdaj vem, da obstaja na svetu kraj, kjer sem doma. Ne formalno. Po naslovu.
Ampak z vsem svojim bistvom. Vibracijami. Energijo. Ali karkoli je e to. Kraj, kamor se bom
vraala.
Kraj, ki me bo pozdravil. e bom spet bolna. Zdaj vem, kam moram. In bom spet zdrava. In
bom spet jaz. (Vuk Godina 2005: 332)
186

Eva Pacher
udoviti klon
Roman udoviti klon je slovenska pisateljica podpisala s psevdonimom Eva Pacher. Izel je v
epnem formatu leta 2005. S striparskimi ilustracijami ga je opremil Bernard Kalle. Identiteta
avtorice ostaja skrivnost. Ob izidu je roman dvignil kar nekaj prahu, saj gre za prvi
pornografski roman s trdo erotino vsebino, ki ga je na Slovenskem podpisala enska roka,
obenem pa gre tudi za izjemno provokativno in sugestivno delo.
Zgodba o Barbi je nastajala priblino tri leta. Ne vem, kaj me je navdahnilo, ne spomnim se,
zakaj sem se sploh lotila pisanja, toda od takrat, ko sem napisala prvi stavek, se je knjiga
dobesedno sestavljala sama. Lahko bi rekla, da sploh ne gre za psevdonim. udoviti klon je z
mojo pomojo v resnici napisala Eva Pacher, odgovarja po elektronski poti avtorica. Zase
pravi, da je enska, ena, mati in gospodinja, ki ne verjame v krivien in zlagan feministien
stereotip, da se bujnim seksualnim fantazijam vdajajo samo moki. Seveda gledam
pornografske filme. Rada jih gledam sama, e raje z moem. Ni me sram priznati, da
vzpodbujajo mojo domiljijo, da polepajo in popestrijo spolnost, ne vem pa, e to lahko
javno priznam. Nisem prepriana, ali si lahko ena in mati v drubi, ki pospeeno drsi v
desno, v smeri konservativnih vrednot, sploh privoi izjavo, da uiva v gledanju porniev, ne
da bi si s tem nakopala srd, zgraanje, zavist in zlobo okolja.79
Zgodba se dogaja v viziji prihodnosti, po vojni med spoloma. enske so skoraj iztrebile
moke in z genskim igrakanjem iz sebe naredile seksualno gluhe, ponine in vdane spake.
Skupina preivelih mokih, ki so v prihodnosti genotipsko izboljani, zdaj vzgaja strogo
odmerjena enska bitja nove generacije. To so enske kloni, odvisne od mokega semena in
osvobojene ustev. olajo jih v Zavodih, kjer jih skozi mnogo sono popisanih preizkuenj ter
obdelav programirajo za uitek. Glavna junakinja je vseobetajoa gojenka Barbi, ki mora
skozi vse stopnje seksualnega izobraevanja. Da bi dosegla najvijo stopnjo mesene
osvoboditve, mora najti pravo pot med discipliniranim uitkom in boleo strastjo. Barbi
preizkusi vse, kar je napisano pod gesli v seksualni psihopatologiji (incest z oetom, stricem
in bratoma dvojkoma, mazohizem, sodoma, hranjenje s lovekim blatom ).

79

http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul--literatura-max_modic/
187

Navajanje njenega telesa na uitek se je zaelo takoj po testiranju in sprejemu Barbke v

program, ko je preivela prvi veer v oetovi spalnici. Preden se je je lotil, ji je razkril, emu
bo od zdaj posveeno njeno ivljenje. (Pacher 2005: 18)
V tej prihodnosti je telo enske brez napake, duh pa je pokodovan. Vrhovni konzilij jih
razvra v tiri skupine:
pestunje, ki niso vredne prave ljubezni in so na svetu le zato, da pomagajo mokim pri delu,
psice, ki so visoko na drubeni lestvici, ve let vzgajane v to, da znajo seksati na tiso
nainov,
matere, v knjigi je samo ena, njena vloga je uiti psice in pomagati Vrhovnemu,
soproge, ki so najvija kategorija in obenem tudi cilj Nove patriarhalne drube, popolne
enske, ki jim jih e ni uspelo ustvariti.
enska je nadvse poaena, e jo kliejo psica in sme nositi pasjo ovratnico ter mahati z
vsajenim repom. Barbi, glavna junakinja, postane najbolja psica v deeli.
Po vemesenem olanju jo oe eli nazaj, da bo sluila njemu in celotnemu mokemu rodu v
druini:
Veseli nas sicer, da ste tako navdueni nad nao vzgojo in razumemo, da se vam zdi deklica e
pripravljena. Res je, da je Barbi odlina uenka, zelo talentirana, in da mono izstopa s
svojimi doseki, a vseeno, najdraja gospoda, cenim vao naravo, ki nedvomno izareva tudi v
deklici, in sem zato osebno prouil vao zahtevo. Verjetno veste, da mora opraviti e nekaj
nalog, preden bo lahko zapustila Zavode. Naj natejem samo glavne: sveta demonstracija in
praksa. (Pacher 2005: 122)
Barbi zapusti Zavod, s svojo ljubeznijo razveseljuje mnoge moke in iz najveje psice postane
vdana soproga svojemu oetu, torej prva soproga v Novi drubi, in mati njunim otrokom.
Ob odlomku iz poglavja Pogajanja je treba povedati tudi to, da je v romanu zelo malo takih
delov, ki bi jih lahko prebrali na glas kje v javnosti. Prevladuje namre trda erotina dikcija,
ki vkljuuje kri, monstruozne penetracije, kaviar (beri: loveko blato), tako da ne presenea,
da se je avtorica skrila za umetnikim imenom. Vendar jezik ne prestopi meje vulgarnosti.
Kritiki delo tejejo za visokokakovosten pornografski roman in za unikaten primerek
slovenske enske trdoerotine fikcije.
188

Roman je torej negativna utopija, ki prikazuje razline seksualne tehnike in gre e korak
naprej od podobnih besedil markiza de Sada.80 Napisan je po njegovem vzoru, vendar na
podlagi znanstvene fantastike.
Barbikina zgodba je v dikciji mestoma vzviena, spominja na prerokbe in obrede, posvetitev
trpljenja in brezgrenega spoetja. Njena inicijacija, vstop v svet in seksualnost, e prav
posebej razirjena z dialektiko sluenja in vladanja, vse je samo pot do izvorne nedolnosti,
vse lege in odnosi so samo v slubi ponovno pridobljene istosti, tistega vsaki znova prvi.
e se je sam de Sad, na katerega spominja do konca izdelana hierarhija, vasih se nam zdi, da
gre za kopienje izkunje skozi razline specializirane drubene sloje, od katerih ima vsak
posebno erotino funkcijo, ki tako spominja na tisto razvejano mikroskupnost iz 120 dni
Sodome ustrail incesta in se pokazal v romanu s tem naslovom kot isto navaden moralist,
potrjevanje nujnosti in lepote incesta zaari v popolni lui; prepoved krvoskrunstva, brez
zadrkov in izjem prepovedanega povsod, je dejanje, ki povzdigne oba glavna akterja. Uitek
in rtvovanje obenem, ki naj ni manj kot odreita skupnost; ali nam s tem avtorica, e je
verjeti, da se za tem imenom skriva enska pisateljska roka, ne daje ni manj kot alternativen,
e nepreizkuen model drube, tako drugaen, celo obraten od vseh obstojeih? (Bogataj
2005: platnica udoviti klon)

Roman udoviti klon avtorice Eve Pacher je pripoved o genezi in obrezi. O mukotrpnih
naporih in zagatah vzpostavljanja Novega svetovnega reda v kaosu, ki po katastrofi svetovnih
razsenosti pomeni uresniitev najmraneje patriarhalne more, v kateri enske samozadostno
uniijo veino moke populacije, prevzamejo gensko industrijo in kar je za moke inenirje
Nove drube najhuje lastnega enskega duha oamejo vsakrnega poelenja in erotike, iz
telesa pa iztisnejo naravni dar rojevanja. udoviti klon je Bildungsroman, roman o vzgoji
klonirane izbranke Barbi Walstein in njeni preobrazbi v maternico nove civilizacije v
naslade in opolzkosti oieno devico.
80

Markiz de Sad (1740-1814) je kot jetnik v Bastiliji zael pisati roman, ki naj bi ponazoril
vse mogoe perverznosti. Najbolj znan je postal zaradi svoje domiljije, ki je ves as kroila
okoli spolnosti in nasilja. Tako je leta 1771 anonimno izdal prvi in najznameniteji sadistini
roman Justine ou les Maheurs de la Vertu, ki sodi v dolgo serijo nravstvenih romanov o padlih
deklicah, kar je bilo znailno za 18. stoletje. Vendar je pri de Sadu zgodba obratna: grehota
doivi plailo, krepost pa trpi in se mora poniati. Markiza de Sada so opisovali kot pravo
pravcato poast, vendar to ni izviralo iz njegovega ivljenjepisa, temve iz njegovih literarnih
del.
Danes
ga
zgodovina
sodi
kot
pervertiranca
peresa.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Markiz_de_Sade)
189

Naporna vzgoja srca in mesa izbranke Barbi Walstein poteka skozi discipliniran seksualni
uitek, namen te metode pa je do absoluta pregnesti telo in odpreti duha za prevzem
najvijega poslanstva Novega reda regeneracije in ponovnega aktiviranja naravne spolne
reprodukcije. Vzgoja vkljuuje brezmejen spekter seksualnih vaj in praks, s ciljem, da
izbranka na koncu priprav iz sebe v celoti iztisne seksualni uitek in ga nadomesti z enim
samim uitkom uitkom rojevanja. udoviti klon, z disciplinirano ensko roko spisan roman
v privzdignjenem desadovskem slogu, je v slovenski literaturi najdalje besedilo s trdo
seksualno vsebino, ki ga odlikujejo tako idejne kot jezikovne izvirne duhovite domislice
(Kumerdej 2005: platnica udoviti klon).
Ob romanu udoviti klon se lahko vpraamo, ali na Slovenskem obstaja pornografska
literarna umetnost. Ali je mogoe znotraj pornografije iskati kaj ve? Zagotovo dri, da ob
tem delu ne zdri nobena klasina anrska oznaka. Seveda lahko knjigo beremo samo kot
pornografijo in ne kot literarno delo. V hipu smo v svetu spolne aktivnosti, perverznosti,
razdevienja, analne in oralne spolnosti, fistinga, sodomije in na koncu incesta. udoviti
klon postavi pod vpraaj obo moralnost in jo problematizira. Incest je zgolj faza v vsakdanji
spolnosti. e na delo gledamo zgolj skozi optiko pornografije, ne pridemo dale. Gre pa
seveda za stvar izbire in stvar okusa. Postane pa vse skupaj bolj zanimivo, e na delo gledamo
skozi kransko optiko. Lik enske, ki naj bi bila po kransko oiena vsakrnega
zemeljskega hrepenenja, telesnosti in sle, je v udovitem klonu popolno nasprotje. udoviti
klon je idealizacija telesa, utnosti in spolnosti. V romanu prevladuje tematika uivanja in
ugodja. Obenem je predstava antiutopije, totalitarnega drubenega reda, ki povzdiguje in slavi
uitek v najvijem smislu, v smislu istega duha.
e je avtorica romana res enska, ki se je zaradi drube, kakrna pa je slovenska druba,
morala skriti pod psevdonimom, je zagotovo delo izraz individualnosti in svobode, da sme in
zmore literarne pornografske romane oziroma seksualne prizore ve kot odlino pisati tudi
enska. Avtorica po elektronski poti pravi, da je enska, ena, mati in gospodinja, ki ne
verjame v krivien in zlagan feministien stereotip, da se bujnim seksualnim fantazijam
vdajajo samo moki in da rada gleda pornografijo. Koliko je v romanu, e sploh kaj,
avtobiografskega in kakna je funkcija le-tega, lahko samo ugibamo.

190

4 FUNKCIJA AVTOBIOGRAFSKEGA V DELIH SODOBNIH

SLOVENSKIH ROMANOPISK
V analizi pripovednih del sodobnih slovenskih romanopisk smo obravnavali naslednje
romane:
- roman Nade Gaborovi Malahorna (1989),
- romana Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992) in Saga o kovku (2003),
- tri romane Brine Svit: Smrt slovenske primadone (2000), Moreno (2003) in Coco Dias ali
Zlata vrata (2008),
- dva romana Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007),
- trivialni roman Lidije Asta Lidija (1992),
- trivialni roman Vesne Milek Kalipso (2000),
- roman Eve Pacher udoviti klon (2005).
Za primerjavo razlik med avtobiografijo in avtobiografskim romanom je sluila avtobiografija
Mire Miheli Ure mojih dni.
Ure mojih dni Mire Miheli so literarna avtobiografija, katere temeljna kategorija je
verodostojnost. Avtorica je napisala besedilo o sebi in drugih, vpraujo se o sebi, o svojem
ivljenju in svetu, v katerem je ivela. Poskuala je sneti masko, a kot je sama povedala, samo
do neke mere. Preverljiva je identinost med pripovedovalko, glavno osebo in avtorico.
Avtorica obuja svoje spomine strogo v mejah resninosti, svoja osebna doivetja dopolnjuje s
spomini na svojo druino in celo vrsto ljudi svojega asa, zlasti na knjievnike, s katerimi se
je sreevala doma in na tujem. Imena oseb, krajev in dogodkov so prava, resnina in
preverljiva. Ure mojih dni niso le avtobiografija Mire Miheli, temve so tudi in predvsem
bogata kronika sedmih desetletij slovenske zgodovine. Kot pie avtorica (1985: 5), je bil
namen avtobiografije pogledati sebi v obraz, ne takni, kakrna sem danes, temve tisti
davno izgubljeni deklici, potem dekletu, pa mladi eni, nato pisateljici, ki je po kdo ve
kaknem udeu odkrila svoj poklic. V ospredju je zgodba njenega ivljenja in drubenega
vzpona in zatona njene druine.
Obvladati as in s spominom vzpostaviti vez z lastno preteklostjo, da bi med drugim doloila
svoje mesto v sedanjosti (Onley, 1980), je bil torej eden glavnih namenov avtorice
avtobiografije.

191

V rodovno-avtobiografskem romanu Nade Gaborovi Malahorna avtorica posee v

zgodovino svojega rodu in pravzaprav predstavlja neke vrste rodbinsko kroniko. V romanu so
popisane tri generacije od prve svetovne vojne do estdesetih let, ko pisateljici umre mati.
Pripoved poteka bolj skozi dialog kot spominsko projekcijo vnukinje malahornskega in
gologlavskega rodu, Naje. Je roman o avtoriinih prednikih in njenem rodu.
Kakna je funkcija avtobiografskega v romanu Zaznamovana? Na to vpraanje je odgovorila
avtorica v intervjuju za Literaturo (Leiler 1993: 4453). Pisateljica je povedala, da je zaela
pisati kmalu po Pirjevevi smrti, a izkljuno zase in kot spomin na nekatere najbolj mune
trenutke ob umiranju njenega moa. ez leta je na te zapiske navezala pripoved o svoji
ivljenjski poti. Moeva smrt jo je tako zelo tiala, bila je tako bolea, da jo je enostavno
morala dati iz sebe. Najprej je elela opisati samo grozo, trpljenje Pirjevevega umiranja in le
zase, ne za javnost. To je bil osnovni namen. Potem pa so prili spomini, ki so se grmadili,
vedno ve jih je bilo. Pravi, da je najbolj udno to, da se je zaelo kar samo pisati.
Zaznamovana je njena izpoved, napisala jo je, da bi razistila svojo lastno zgodbo, da bi se
prek literature pogovarjala sama s seboj. A ob tem e posebej poudarja, da romana ne smemo
jemati kot isto avtobiografijo. Osebe so sicer avtentine, pristne, situacije pa ne. Ne gre za
stoprocentni spomin. Nekaj asa je poskuala skriti nekatere stvari iz lastnega ivljenja, saj jo
je zanimala zgodba kot taka. Zgodba umiranja in ivljenja njenega moa Duana Pirjevca.
Upala je, da jo bo lahko napisala, ne da bi bilo jasno, za koga gre, a je potem zaela
popisovati tudi stvari, ki jih je sprva elela prikriti. Roman je nastal kot potreba, da bi
premagala grozo in obdobje resignacije po Pirjevevi smrti.
Resnina imena oseb so prikrita (v nasprotju z Urami mojih dni), as in prostor je realen oz.
preverljiv.
V drugem romanu Nedeljke Pirjevec Saga o kovku se prepletajo avtobiografski elementi s
fikcijo, zelo opazno pa je avtoriino zavestno literarno oblikovanje dela. Avtobiografija je
razvidna v zgodbi Dominike, medtem ko avtobiografskost oetove zgodbe in avtentinost
dnevnikih zapisov ni mogoe potrditi, ker le-tega ni potrdila avtorica.
Tudi v romanu Brine Svit Smrt slovenske primadone smo nali kar nekaj avtobiografskih
elementov. Avtorica pravi, da svoj obraz polaga v pisanje, kar bi lahko povezali z mnenjem
Vesne Kondri Horvat, ki smo ga predstavili v teoretinem delu naloge, namre, da vsaka
literarna zgodba vsaj deloma izhaja iz pievega doivetja in je vse, kar je zapisano, posledica
192

avtorjevega individualnega izbora, a zato e delo ni avtobiografija, saj bi bil tak sklep preve
poenostavljen. Gre za prepletanje fikcije z realnim in dejanskega s fikcijo.
V romanu torej najdemo preverljiva geografska dejstva, opise drubenega okolja, rabo
tevilnih preverljivih imen krajev in lokacij. Pripovedni sklopi sledijo naravnim danostim asa
in prostora, kar tudi velja za signal resninosti. eprav gre za avtobiografske elemente, niso
popolnoma objektivni in takni, kakor jih je pisateljica kdaj doivljala, ampak so le delni,
notranji in zunanji obrazi, so le literarne naslikave.
Funkcija uporabe avtobiografskih elementov v romanu je implicirati im bolj verjetno
kvazirealnost. Roman je svoboden do dejstev avtoriinega ivljenja. Avtorica ni identina
pripovedovalcu in glavni protagonistki, kar je temeljna znailnost avtobiografije.
Protagonistka in pripovedovalec sta fiktivna. Resninost se predstavlja s posameznostmi in
fingira avtoriine osebne poglede.
Roman Moreno je zapisan po resninem dogodku, kot poroilo (v obliki dnevnika)
avtoriinega bivanja v pisateljski koloniji v Toscani. Po resninem dogodku pa je napisan tudi
njen roman Coco Dias ali Zlata vrata, ki pa za razliko od Morena vsebuje veliko ve
fikcijskih elementov. Roman je zanimiv zaradi ozadja nastanka, ki je naroilo, pogodba ali
celo kupija. Coco Dias je pri Brini Svit naroil svojo biografijo, avtorica pa je delo
strukturirala povsem drugae in posebno.
V avtobiografiji Lidije Asta Lidija gre za avtobiografijo enske, ki je s pomojo tehnik
ozaveanja razpletla vse vzorce, v katere je bila vpletena, obraunala s preteklostjo, s
preteklim in z vsemi prejnjimi ivljenji in dosegla popolnost v sami sebi. Lidija ni roman,
ni delo, ki bi imelo literarne kvalitete. Avtobiografija je napisana naivno in neselektivno,
literarno okorno, s polno navrenih, a ne izpeljanih misli. V ospredju je elja izraziti izjemno
izkunjo.
V romanu Suzane Tratnik Ime mi je Damjan je funkcija avtobiografskega in same teme v
romanu tudi prikazati drugane spolne prakse in s tem pomagati k razumevanju in
distanciranju od sovratva ali homofobije, ki jo do taknih ali druganih spolnih manjin e
vedno izkazuje precej tradicionalna slovenska druba. Na sreo je to e preseeno v
akademskih sferah. Lahko bi rekli, da gre v romanu za zavzemanje za manjine in
manjinskost. Ker je Tratnikova pomembna protagonistka lezbinega gibanja v Sloveniji, je

193

tudi njeno literarno ustvarjanje neloljivo povezano s tem in bi pogojno lahko tudi rekli, da je
literatura v doloeni meri uporabljena kot sredstvo agitacije.
V romanu Tretji svet avtorica odkrito in prepriljivo pie o druganih spolnih eljah od
obiajnih, a to dela na obiajen nain, da lahko razumemo, da smo ljudje enaki ne glede na
spolno usmerjenost: vsi hrepenimo po ljubezni, pripadnosti, stiku du in dotiku. Ob tem se
dotika drubenopolitinih tem, po emer se roman razlikuje od vseh ostalih romanov s
homoerotino motiviko. Ponuja pa tudi specifino perspektivo za razumevanje razmerij v
drubi, moi in seksualnoti ter vpogled v razline drubene procese izkljuevanja na ravni
individualnih in nacionalnih identitet. Tretji svet predstavlja svojevrsten dokument
subkulturnega gibanja v 80. letih 20. stoletja in opisuje zaetke lezbinega aktivizma v
Sloveniji. Delo lahko umestimo v prievanjsko literaturo. e za trenutek pozabimo na
romanovo prvotno nalogo (izmiljanje verjetnih resnic), je Tretji svet pravi literarni
dokumentarec o zgodovini lezbinega gibanja v Ljubljani. Je slika zasebnega in javnega boja
za pravico identitete, ki velja za obrobno. Prinaa tudi kritien pogled na tedanje zahodno
lezbino gibanje, razklano na razline nacionalne razliice in dileme. Suzana Tratnik se je
udeleila konference v enevi, o kateri pie v romanu.
Roman Kalipso je avtobiografski roman z jaz pripovedovanjem. Vesna Milek ga je zaela
pisati po svoji poletni romanci v Griji, ki je bila moan navdih. Klju vanj je avtoriino
osebno ivljenje. Dogodki verjetno niso taki, kot jih je kdaj doivljala, ampak so le delni,
notranji in zunanji obrazi, so literarne naslikave, eprav lahko pekulativno reemo, da je
glavna junakinja v marsiem podobna avtorici, e ne po drugem, poklicno.
e je avtorica romana udoviti klon res enska, ki se je zaradi drube, kakrna pa je
slovenska druba, morala skriti pod psevdonimom, je zagotovo delo izraz individualnosti in
svobode, da sme in zmore literarne pornografske romane oz. seksualne prizore ve kot
odlino pisati tudi enska.
Sodobni slovenski enski roman, ki mu lahko damo predznak avtobiografski, razkriva
vpraanja, ki so vezana na identiteto in oblike konstrukcije enskega subjekta. Kodiranje
intimnosti v tekstih odkriva osvobajanje enske identitete. Istoasno je prikazovanje osebnega
odnosa avtoric do drugih in izkazovanje njihovega miljenja do dogajanja v drubeni
realnosti. Pravzaprav so prispevek k izraeni neodvisnosti in moi ensk.

194

5 TIPI AVTOBIOGRAFSKE PROZE OBRAVNAVANIH

AVTORIC
5.1 Avtobiografska proza glede na obliko
V avtobiografski prozi avtor osebne izkunje oblikuje z narativnimi strategijami, ki
postavljajo v ospredje njegovo osebnost, njegova osebna opaanja, poglede in komentarje, ki
so vezani na drubene, privatne in intimne probleme.
V osnovi lahko delimo avtobiografsko prozo v ojem smislu na neliterarne pripovedne vrste,
ki so:
- avtobiografija,
- dnevnik,
- spomini,
- potopis,
- kronika in
- pisma.
Prav vse natete vrste pa lahko postanejo literarne; takrat govorimo o literarno preoblikovani
avtobiografiji, literarno preoblikovanem dnevniku, spominih, potopisu, kroniki, pismih. Prav
zaradi tega, ker lahko pri teh vrstah govorimo o literarnih predelavah v nasprotju z npr. pravo,
isto ali objektivno avtobiografijo, kot jo poimenujejo razlini teoretiki, in zaradi zmede pri
poimenovanjih je Igor Grdina (1994) predlagal termin (avto)biografika, v okviru katerega
lahko vse natete vrste potem razvramo naprej na literarne in neliterarne. Termin se v
strokovni javnosti ni prijel.
Med besedili, ki so bila obravnavana v nalogi, sta Podobe iz mojega ivljenja Ilke Vate in
Ure mojih dni Mire Miheli literarni avtobiografiji. Skriti spomin Angele Vode predstavlja tip
(neliterarne) politine avtobiografije.
Avtobiografija Lidije Asta Lidija Skozi trnje do zvezd ali avtobiografija neke
triintridesetletnice je primer trivialne avtobiografije in obenem izkustvene literature.
Samotno potovanje v daljne kraje Alme Karlin je avtobiografski literarni potopis. Potopis je
vrsta avtobiografske proze, v kateri se identiteta avtorice ustvarja skozi prikazovanje

195

resninega potovanja. Avtorica pripoveduje in opisuje osebne izkunje, ki so vezane na popis

potovanja.
Angela Vode je s svojim delom Skriti spomin edina predstavnica spominov. V spominih je
subjekt ponavadi javna oseba, ki je sodelovala v opisanih dogodkih in ki eli obdrati pozicijo
objektivnega opazovalca z namenom prenaanja dogodkov in opisov ljudi v doloenem
drubenopolitinem in kulturnem trenutku. Gre za vrsto avtobiografske proze, ki v prvi osebi
ednine problematizira zgodovinsko, politino, socialno in kulturno resninost. Spomini
Angele Vode predstavljajo osebne spomine, skozi katere je avtorica prikazala duh asa, ki je
vplival na oblikovanje njenega osebnega svetovnega nazora, na drubene norme, na njeno
obnaanje in miljenje.
Med besedili je zastopana tudi oblika dnevnika. Dnevnik tei za zapisom dogodkov, ki so se
zgodili v nekem doloenem asu. Avtorica pie dnevnik iz avtodiegetske pozicije, v prvi
osebi. Primer privatnega, literariziranega dnevnika predstavlja dnevnik Vesne Vuk Godina
Havaji na papirju. Avtorica je usmerjena v zapisovanje privatnih tem in privatnih prostorov,
komentira pa tudi mnoge zunanje dogodke.
Vsa ostala obravnavana prozna besedila spadajo med avtobiografske romane, ki vsebujejo ve
ali manj avtobiografskih signalov in so s tem blie fikciji ali blie avtobiografiji. Le-tem se
bomo posvetili v naslednjem poglavju.

196

5.2 Pripovedni tipi avtobiografske proze glede na istovetnost avtorice,

pripovedovalke/pripovedovalca in glavne osebe ter glede na vrsto diskurza
Predstavljena tipologija je samo ena od monosti razvranja avtobiografske proze.
Uporabljena so teoretina izhodia P. Lejeuna (V Avtobiografskem sporazumu 2000: 202
avtobiografijo definira kot prozno retrospektivno pripoved, v kateri neka realna oseba
pripoveduje o svojem lastnem bivanju in pri tem naglasi svoje individualno ivljenje ter e
posebej zgodovino svoje osebnosti) in G. Genetta (1991). O psevdoavtobiografiji je pisala
tudi K. Hamburger (1976).
1. Kombinacije istovetnosti v naslovu natetih narativnih kategorij dajo naslednje modele
avtobiografske proze:
a) Avtobiografija v ojem smislu identinost avtorja, glavne osebe in pripovedovalca (po
Lejeunu) ali avtodiegetsko pripovedovanje (po Genettu); zanjo je najbolj znailno
kontinuirano retrospektivno pripovedovanje o osebnem ivljenju. V to skupino lahko
uvrstimo:
- (literarno) avtobiografijo Ilke Vate Podobe iz mojega ivljenja (1974),
- (literarno) avtobiografijo Mire Miheli Ure mojih dni (1985),
- trivialno avtobiografijo Lidije Asta Lidija Skozi trnje do zvezd ali Avtobiografija neke
triintridestletnice (1992),
- avtobiografski potopis Alme Karlin Samotno potovanje v daljne kraje (2006),
- politino avtobiografijo Angele Vode Skriti spomin (2005),
- avtobiografski roman Brine Svit Moreno (2003) in
- (literarizirani) dnevnik Vesne Vuk Godina Havaji na papirju (2005).
b) Psevdoavtobiografija avtor ni identien niti glavni osebi niti pripovedovalcu, sta pa
identina pripovedovalec/pripovedovalka in glavna oseba; gre za romaneskno pripovedovanje
v prvi osebi oziroma za homodiegetsko fikcijo (po Genettu).
Bistvena strategija v psevdoavtobiografiji je pri bralcih fingirati resninost ivljenja in
svetovni nazor pripovedovalca, ki temelji na verjetnih informacijah ob tematiziranih dogodkih
in odnosih z drugimi osebami. Te informacije referirajo na avtoriin eksistenni prostor in

197

izkunje. Stopnjevanje med psevdoavtobiografijami se vzpostavlja z ozirom na stopnjo

fingiranosti, ki se giblje od zelo male razlike do avtobiografije avtorice (nizka stopnja
fingiranosti) do visoke stopnje fingiranosti v romanesknem pripovedovanju, v katerem je
lahko tudi vse napisano popolnoma izmiljeno (povzeto po Sabli Tomi 2002: 46). Po tej
klasifikaciji bi lahko obravnavane romane v nalogi razvrstili od najnije stopnje fingiranosti
do najvije takole:
- rodovno-druinski roman Nade Gaborovi Malahorna (1989),
- avtobiografski roman Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (1992),
- avtobiografski roman Nedeljke Pirjevec Saga o kovku (2003; tretjeosebna pripoved),
- avtobiografski roman Brine Svit Coco Dias ali Zlata vrata (2008),
- avtobiografski roman Suzane Tratnik Tretji svet (2007),
- avtobiografski roman Brine Svit Smrt slovenske primadone (2000),
- dnevniki (trivialni) roman Vesne Milek Kalipso (2000),
- avtobiografski roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (2001).
Pornografski roman Eve Pacher udoviti klon (2005) predstavlja najvijo stopnjo fingiranosti,
saj gre za popolno izmiljenost napisanega.
Nizke stopnje fingiranosti v romanesknem pripovedovanju so pojasnile avtorice same v
zapisih v romanih (Nada Gaborovi) ali pa v razlinih intervjujih (Nedeljka Pirjevec, Brina
Svit, Suzana Tratnik).
2. Glede na vrsto diskurza lahko avtobiografsko prozo razporedimo v naslednje tipe:
a) Polidiskurzivna avtobiografija kontinuiteta pripovedovanja z avtobiografskim
diskurzom je poruena z biografskim, potopisnim in dnevnikim diskurzom:
- Angela Vode Skriti spomin,
- Vesna Vuk Godina Havaji na papirju in
- Brina Svit Moreno.
b) Literarizirana avtobiografija visoka stopnja literarizacije diskurza:
- Nada Gaborovi Malahorna,
- Nedeljka Pirjevec Zaznamovana,
- Nedeljka Pirjevec Saga o kovku,
198

- Brina Svit Smrt slovenske primadone,

- Brina Svit Coco Dias ali Zlata vrata,
- Suzana Tratnik Ime mi je Damjan,
- Suzana Tratnik Tretji svet.
Na literarizacijo opozarja e sintagma roman, kar pomeni, da mora bralec prepoznati
karakteristike umetnikega dela in pristopiti k branju po romanesknem sporazumu (Lejeune
1975), kar pomeni prepoznati, da delo pripada svetu fikcije. Ko govorimo o avtobiografskem
romanu, pa mora bralec opaziti tudi odnos med literarnostjo (fikcijo) in stopnjo
verodostojnosti oziroma resninosti pripovedovanega.
Med obravnavanimi besedili je najteje loiti fikcijo od resninih dejstev ali dogodkov v
romanu Nedeljke Pirjevec Saga o kovku, ki predstavlja za bralca tudi zelo zahtevno branje,
saj so pisateljiine povedi dolge, zapletene, bogato strukturirane, velikokrat preobloene.
Sledenje povedim zato bralcu ne dopua lagodnega branja. Branje je nekoliko olajano, e
pozna ivljenjsko pot avtorice.
Tudi v romanu Brine Svit Smrt slovenske primadone lahko govorimo samo o avtobiografskih
elementih (geografska dejstva, opisi drubenega okolja, raba tevilnih preverljivih imen
krajev in lokacij). eprav gre za avtobiografske elemente, niso popolnoma objektivni in
takni, kakor jih je pisateljica kdaj doivljala, ampak so le delni, notranji in zunanji obrazi, so
le literarne naslikave. Enako velja za roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan.
c) Potopis obstaja identiteta med avtorjem/avtorico in pripovedovalcem/pripovedovalko,
eprav se pogosto informacije o potopisnem subjektu tekstualno proizvajajo v prikazovanju
stvarnih potovanj, pripovedovanju dogodkov in opisovanju predmetnosti. V to skupino lahko
uvrstimo potopis Alme Karlin Samotno potovanje v daljne kraje.

199

6 SKLEP
V svojem magistrskem delu sem se ukvarjala s problemom odnosa med avtobiografijo in
avtobiografskim romanom ter funkcijo avtobiografskega v nekaterih delih sodobnih
slovenskih romanopisk. Nalogo sem razdelila na tri veje sklope. V prvem sem skuala
povzeti razline teorije avtobiografije, avtobiografskega romana in pripovedovalca, ki sem jih
nato ponazorila v drugem (ki je kratek pregled avtobiografske tradicije v delih slovenskih
avtoric) in tretjem delu na konkretnih analizah sodobnih romanesknih pripovednih del. Pri
tem sem si zadala dve nalogi: ugotoviti, katera anrska oznaka je najprimerneja za
obravnavana

besedila,

kako

so

besedilu

zastopani

avtobiografski

elementi

(pripovedovalec/pripovedovalka, as, prostor, tema) in kakna je njihova funkcija. V

zakljuku sem obravnavana dela poskuala razvrstiti glede na identiteto avtorice,
pripovedovalke/pripovedovalca in lika ter glede na pripovedni diskurz.
Preden sem se lahko lotila dela, sem morala reiti terminoloke probleme, saj so oznake del,
ki vsebujejo avtobiografsko snov, veinoma neenotne. Nekateri jih imenujejo avtobiografije,
drugi avtobiografske romane, tretji romane kot avtobiografije, nekateri pa govorijo o
avtobiografskih elementih, vlokih, vzduju, perspektivi, signalih in podobno. Omenjene
zvrsti so si med seboj zelo podobne, razlikovanja pa pogosto zapletena.
Z vsebinsko analizo tekstov in glede na odnos, ki naj bi ga do avtobiografskega imel bralec,
ter izjavami avtoric, sem skuala doloiti razmerje med avtobiografijo in avtobiografskim
romanom.
Vsebinska analiza je pokazala temeljne razlike. Avtobiografija je pripoved avtorice o njenem
lastnem ivljenju, ki ga skua prikazati v celoti (Mira Miheli: Ure mojih dni, Ilka Vate:
Podobe iz mojega ivljenja), v avtobiografskih romanih pa se avtobiografsko omejuje le na
doloena asovna obdobja ali na doloene dogodke iz pisateljiine preteklosti. V romanu
prevlada estetska dimenzija nad spoznavno in etino, ki sta znailni za avtobiografijo. Za
avtobiografski roman je torej znailna navezava na neko osrednjo temo, zaradi esar je
pripovedna struktura v romanu tudi bolj sklenjena in vrsteje povezana kot v avtobiografiji. V
slednji je v veini primerov v srediu podoba osebnosti, ni pa osrednje teme, veinoma je
prisotna mnoica motivov. Mnogi raziskovalci anra pa menijo, da je temelj razlikovanja

200

stopnja fikcijskosti v besedilu. Avtobiografija eli im bolj verodostojno prikazati resninost,

roman pa realna dejstva svobodno predeluje. Avtor v avtobiografiji je prvooseben, identien s
protagonistom v pripovedi, v avtobiografskem romanu pa je njegova identiteta prikrita in
umetniko obdelana. Resninost v avtobiografskem romanu je izhodie za literarno obdelavo
gradiva.
Pomembno vlogo pri obeh anrih ima seveda bralec, ki po Lejeunu sklene avtobiografski ali
pa romaneskni sporazum. Avtobiografija je torej tudi nain branja. Ob branju avtobiografije je
namre preprian o identiteti med avtorjem in protagonistom, v avtobiografskem romanu pa
tega ne priakuje.
V prvem delu sem predstavila tudi teorijo Alenke Koron, ki je skuala vpeljati novo anrsko
oznako roman kot avtobiografija in v drugem delu, pri analizi pripovednih besedil, zapisala,
za katera besedila bi bila taka oznaka primerna.
V drugem sklopu sem analizirala tiri pripovedna dela, ki sodijo v avtobiografsko tradicijo
slovenskih avtoric, in sicer avtobiografske rtice Zofke Kveder Vladka Mitka Mirica, potopis
Alme Karlin Samotno potovanje v daljne deele, avtobiografijo Ilke Vate Podobe iz mojega
ivljenja in spomine Angele Vode Skriti spomin. V ospredju teh del je elja po im veji
avtentini prievanjskosti, kar ima za posledico poenotenje kategorij avtorice, pripovedovalke
in lika oziroma subjekta pripovedi. Prikazane so mone enske, ki se z veliko volje in
odrekanja dokazujejo v mokem svetu in ne elijo biti ve ibke in podrejene. Iejo svoje
mesto v drubi kot enske in kot pisateljice. Almi Karlin smo njeno mesto priznali ele v
devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Avtobiografijam ensk namre dolgo niso pripisovali
nobene pomembnosti. Skriti spomin Angele Vode ne ponuja bralnega veselja, ampak
spoznanje o trpki resnici zgodovinskega obdobja in o tragini usodi enske, ki ji vladajoa
politika ni naklonila lovenosti. Spomini so pretresljivi, ko opisuje, kako so jo nekdanji
tovarii degradirali, zapirali, ji jemali loveko in profesionalno dostojanstvo. Avtobiografije
teh avtoric so del njihove drubene emancipacije.
V tretjem delu naloge je obravnavanih tirinajst proznih del, ki sodijo v sodobno slovensko
ensko romanopisje. Izjema je le avtobiografija Mire Miheli Ure mojih dni. Obvladati as
in s spominom vzpostaviti vez z lastno preteklostjo, da bi med drugim doloila svoje mesto v
sedanjosti (Onley 1980) je verjetno eden glavnih motivov avtobiografinje Mire Miheli.
201

Kot so njeni literarni liki enske prehodnega obdobja (Glui 1985: 504), je tudi
upodobitev

avtobiografiranke

med

tradicionalno

in

osvobojeno

ensko.

Njena

individualizacija poteka med sprejemanjem predpisanih vlog in preseganjem. Prvo je

povezano z nestabilnim poloajem v drubi, drugo je dosegla z literarno ustvarjalnostjo
(Novak Popov 2008: 60).
Besedila v tretjem delu sem med seboj primerjala glede na vsebnost avtobiografskega v
pripovedi. Izhodie za primerjavo je bila (literarna) avtobiografija Mire Miheli, njej sledita
avtobiografska romana (lahko bi ju imenovali tudi tako, kot predlaga Alenka Koron roman
kot avtobiografija), Nedeljke Pirjevec Zaznamovana in Saga o kovku, z mnogimi
avtobiografskimi dejstvi.
V romanu Brine Svit Smrt slovenske primadone najdemo kar nekaj avtobiografskih
elementov, e ve jih vsebujeta njena romana Moreno in Coco Dias ali Zlata vrata. Najmanj
dokazljivih avtobiografskih elementov pa vsebuje roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan,
medtem ko njen roman Tretji svet referira na mnoga dejstva iz avtoriinega ivljenja.
e odmislimo avtobiografijo Mire Miheli, se je izkazalo, da imajo lahko romani zelo izrazito
in mono avtobiografsko komponento, zato ni zanemarljivo mnenje nekaterih teoretikov, da je
pravzaprav avtobiografski roman naslednik avtobiografije, kar dokazujejo tudi obravnavana
prozna besedila.
V obravnavani delih sem analizirala tudi pripovedno perspektivo, zato sem v teoretinem delu
povzela Stanzlovo teorijo pripovedovalca, ki jo je dopolnil Janko Kos. V njegovem prvem
modelu so prvo-, drugo- in tretjeosebni pripovedovalec, v drugem pa avktorialni, personalni
in

virtualni.

avtobiografiji

je

najobiajneji

prvoosebni

ali

jazovski

pripovedovalec/pripovedovalka, ki je poistoveten z doivljajoim jazom. Zato prikazuje

tematiko v avtentini, verodostojni obliki. Taka pripovedovalka je v delih: Ure mojih dni Mire
Miheli in Lidije Asta Lidija. Avtobiografska izpovedovalka je hkrati literarna oseba in
avtorica. V avtobiografiji gre za govor same avtorice.
V rodovno-avtobiografskem romanu Nade Gaborovi Malahorna prvoosebna pripovedovalka
pripoveduje o svojem otrotvu, mladosti, druini in rodu. Pripovedovati in kaj povedati ji
202

pomagajo tudi drugi personalni pripovedovalci: oe, mati, ded, strici in tete. Avtorica v
romanu posee v zgodovino svojega rodu in pravzaprav predstavlja neke vrste rodbinsko
kroniko, vendar pa pripoved ni diahrona: pripovedovalka pogosto posega tudi v prihodnost in
se spet vraa k dogodkom iz preteklosti. V romanu se tako prepletata dva sistema vrednot
prvoosebne pripovedovalke in drugih pripovedovalcev, ki so si pogosto razlini.
Prvoosebna pripovedovalka (v romanu poimenovana s svojim pravim imenom) je tudi v
dnevnikem romanu Brine Svit Moreno. Avtorica je bila spomladi leta 2002 za est tednov
povabljena v kolonijo, v mednarodno druino uglednih pisateljev iz cele Evrope, v toskanski
dvorec Santa Madalena (o tem je tudi sama poroala za sobotno prilogo Dela).
Posebnost romana Brine Svit Smrt slovenske primadone je prvoosebni pripovedovalec,
urnalist in homoseksualec, tujec. Pripoveduje o tem, kar je sam doivel, a kot stranska
literarna oseba. Glavna literarna oseba (primadona) je v mnogoem podobna avtorici.
V romanu Nedeljke Pirjevec Zaznamovana je pripovedovalka prvoosebna in obenem
protagonistka Anja, ki s svojim imenom torej ne jami, da je to tudi avtorica, kar je eden od
nainov sidranja avtobiografije v resninost. Vendar pa velika podobnost prvoosebne
pripovedovalke z realno avtorico in z mnogimi intersubjektivnimi preverljivimi biografskimi
podatki, ki ustrezajo avtorici, napeljuje bralce k avtobiografskemu branju dela.
V romanu Saga o kovku nam pisateljica Nedeljka Pirjevec svoje zgodbe ne posreduje kot
prvoosebna izpovedovalka, ampak kot tretjeosebna, s pripovedovanjem o Dominki
(Domenica) Florjani, v kateri pa brez teav prepoznamo avtorico. Dominka je namre
prevod slovenskega imena Nedeljka. Svoje identitete avtorica ne skriva, vendar ji lik
Dominke omogoa opazovanje z razdalje in preseganje samo osebne spominske izpovedi.
Pripovedovalec v romanu Suzane Tratnik Ime mi je Damjan je sicer prvooseben, a moki in je
v razmerju do okolja, pozicioniran kot outsider. Je spolni drugane, ki ie in raziskuje svojo
spolno identiteto. Koliko svojih lastnosti mu je pripisala avtorica? Zagotovo med drugim tudi
druganost.
Roman Suzane Tratnik Tretji svet je v svoji zasnovi preprosta, skoraj dokumentarna, ne po sili
literarizirana pripoved skromnega dekleta kot prvoosebne obutljive in popolnoma odkrite
203

pripovedovalke, ki je obenem tudi glavna junakinja. Zelo je podobna avtorici v 80. letih: kot
tudentka sociologije se je udeleila konference lezbijk v enevi, po vrnitvi v Ljubljano
oziroma v Jugoslavijo pa ugotovila, da v svoji socialistini dravi nima ne zaledja in ne
prihodnosti. Zato zane razmiljati, kaj bi se dalo storiti za lezbino sceno v Jugoslaviji.
Postane ena glavnih lezbinih aktivistk pri nas.
Analize obravnavanih romanov kaejo na to, da so avtorice in glavne osebe tesno povezane.
Avtorice skozi protagonistko/protagonista izraajo samorefleksijo in razmerje do resninosti,
v kateri (so) ustvarjajo.
Poleg pripovedovalca/pripovedovalke sem med avtobiografskimi elementi v vseh
obravnavanih delih opazovala tudi pripovedni as, pripovedni prostor in tematiko ter funkcijo
teh elementov. Pripovedni as avtobiografske knjievnosti se vedno navezuje na preteklost,
zato je pretekli as v tej literarni vrsti tudi najvekrat uporabljen. Ker ne gre za spominsko
literaturo (razen v Urah mojih dni Mire Miheli, pa e ta je literarizirana), je avtobiografsko
knjievnost potrebno jemati z rezervo, kar se tie pripovednega asa. Dogajanje ni povsem
kronoloko kontinuirano, potrebno je upotevati svobodnost avtoriine volje, ki svoje
ivljenje razstavlja po lastnem obutku. Za avtobiografskost vekrat lahko pritrdimo
okvirnemu pripovednemu asu, posamezni dogodki pa niti niso povsem natanno doloeni,
kar pa za pripovedno umetnost tudi ni primarnega pomena. Pomembno je, da za neko delo
lahko reemo, da vsebuje avtobiografske elemente. Pripovedni prostor je lahko poimenovan
neposredno, geografsko preverljivo ali pa avtorice knjievni prostor preimenujejo. V naih
primerih so v vseh pripovednih besedilih prostori geografsko preverljivi in poimenovani
neposredno.
Tematsko se sodobne avtorice lotevajo razlinih tem, prevladuje ljubezenska. Pripovedujejo o
vlogi in mestu enske v drubi kot enske in kot umetnice, e vedno prikazujejo odtujen
odnos do matere ali do prijateljice, ki se v veini primerov izkae za zajedalskega in
unievalnega, prevpraujejo se o spolni identiteti, dotikajo se politinih vpraanj in kritino
gledajo na drubeno dogajanje, piejo o odnosu moki enska, mati hi, prikazujejo pa
tudi razline spolne prakse. Sodobni temi sta bulimija in anoreksija. Pojavlja se tudi motiv
samodestrukcije. Avtorice piejo o svojih strasteh, o medspolni blokadi, o mokih, ki ne znajo
ljubiti. Prvi v Sloveniji je z ensko roko podpisan tudi trdo-erotini oz. pornografski roman.
S svojim pisanjem odpirajo tabuizirane teme, s imer elijo odpravljati stereotipe na podroju
204

vloge spolov. Avtorice odkrivajo ensko v vsakdanjem ivljenju. Spremembe v drubi in

kulturi prinaajo tudi nove oblike odnosov, kot so npr. lezbijke.
Vsem enskim avtoricam je skupno samoiskanje in samoodkrivanje v doloenem obdobju.
Odkrito razkrivajo svojo intimnost, doivljanje in obutenje sodobne enske.
Pri branju del, za katera vemo, da vsebujejo avtobiografske elemente in so v tem smislu
avtobiografska, a ne elijo biti dokumentarna, pa pa fikcijska, moramo biti previdni. Ne
smemo jih brati kot literarizirane avtobiografije, saj poanta opisanih dogodkov in dejstev ni v
njihovi anekdotinosti, ampak skuajo prek njih prikazati neko vijo, globljo resnico. Brati
fikcijsko pomeni mistificirati, brati avtobiografsko pa demistificirati. Bralec fikcije si eli
spoznati konec zgodbe, zato jo je pripravljen mistificirati in s tem vstopiti v iluzijo
zakljuenosti. Pozoren je na zgodbo in njene junake, ne pa na avtorja in as, v katerem je
pripoved napisana. Nasprotno je pri avtobiografskem branju avtor vseskozi prisoten v
bralevih mislih. Tko branje ni kreativno, kot je fikcijsko, v katerem bralec sledi pravilom
fikcije in sodeluje pri nastajanju zgodbe, ampak analitino. Brati avtobiografsko torej pomeni,
ob tekstu spraevati se, kako se v njem razkriva avtor. Bralec se z njim ne poistoveti, ampak
se od njega analitino odmakne. e povemo po Lejeunu, to pomeni, da bralec sklene
avtobiografski ali pa romaneskni sporazum. Avtobiografija je torej tudi nain branja. Ob
branju avtobiografije je namre preprian o identiteti med avtorjem in protagonistom, v
avtobiografskem romanu pa tega ne priakuje.
Podobno kot Alenka Koron (2008) menim, da zgolj na tekstualni ravni ni zanesljivih
kriterijev za loevanje fikcije od nefikcije ter da se nobena avtobiografija ne more izogniti
kateri od razlinih vrst zamolevanja dejstev niti doloeni stopnji fikcionaliziranja.
Fikcija in resninost nista loeni podroji. Resninost je sestavni del fikcije in obratno. Na
podlagi obravnavanih del pa lahko ugotovimo tudi, da avtobiografija, v kateri avtorica na
podlagi dogodkov in izkuenj zapie svojo celotno ivljenjsko zgodbo, modernemu nainu
pisanja ve ne ustreza. Nasledil jo je avtobiografski roman.
Dananji romanopisci pripovedujejo ve o sebi kakor v kateremkoli obdobju slovenskega
romana. Premik od tretje osebe k prvi ni samo tehnopoetska zadeva, taka je nemara e
najmanj, prej temelji na preprianju, da o lovekem e najve pove, kdor pripoveduje svojo
ivljenjsko skunjo. Premik izvira hkrati iz tenje po osebni prenovi (Zadravec 1997: 119).
205

7 BIBLIOGRAFIJA
7.1 Viri
Asta, Lidija, 1992: Lidija Skozi trnje do zvezd ali Avtobiografija neke triintridesetletnice.
Ljubljana: samozaloba v sodelovanju z drutvom YAM.
Gaborovi, Nada, 1989: Malahorna. Maribor: Zaloba obzorja.
Karlin, Alma, 2006: Samotno potovanje v daljne deele. Tragedija enske. Celje: Mohorjeva
druba.
Kveder, Zofka, 1978: Vladka Mitka Mirica. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Miheli, Mira, 1985: Ure mojih dni: Spomini. Murska Sobota: Pomurska zaloba.
Milek, Vesna, 2000: Kalipso. Ljubljana: tudentska zaloba: Drutvo Apokalipsa.
Pacher, Eva, 2005: udoviti klon. Ljubljana: tudentska zaloba. (Knjina zbirka Posebne
izdaje.)
Pirjevec, Nedeljka, 1992: Zaznamovana. Maribor: Zaloba obzorja.
Pirjevec, Nedeljka, 2003: Saga o kovku. Ljubljana: Nova revija (Zbirka Samorog).
Svit, Brina, 2000: Smrt slovenske primadone. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Svit, Brina, 2003: Moreno. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
Svit, Brina, 2008: Coco Dias ali Zlata vrata. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
Tratnik, Suzana, 2001: Ime mi je Damjan. Ljubljana: Zaloba kuc.
Tratnik, Suzana, 2007: Tretji svet. Ljubljana: Cankarjeva zaloba.
Vate, Ilka, 1964: Podobe iz mojih dni. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Vode, Angela, 2005: Skrivni spomin. Ljubljana: Nova revija.
Vuk Godina, Vesna, 2004: Havaji na papirju. Maribor: Subkulturni azil.

7.2 Literatura
Bathin, Mihail, 1989: O romanu. Beograd: Nolit.
Barthes, Roland, 1975: Roland Barthes par Roland Barthes, Paris: Seuil.
Belak, Aleksandra, 2001/02: Sistem anrov v katalogu literarnih pojmov pri SAZU. Jezik in
slovstvo, str. 57.

206

Bernik, France, 1988: Avtobiografsko v noveji slovenski prozi. Obdobja 8/Sodobnost.

Sodobni slovenski jezik, knjievnost in kultura: mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3.
julija 1986. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 14549.
Bogataj, Matej, 2005: Spremna beseda, platnica udoviti klon.
Bonjak, Blanka, 2008: Avtobiografskost sodobne slovenske proze. Jezik in slovstvo, letnik
LIII, t. 34, majavgust. Str. 3851.
Borovnik, Silvija, 1998: tudije in drobi. Ravne na Korokem: Zaloba Voranc.
Borovnik, Silvija, 1995: Piejo enske drugae? Ljubljana: Mihela.
Borovnik, Silvija, 2002: Sodobne slovenske romanopiske. Sodobni slovenski enski roman?
Ljubljana: Obdobja 21. Str. 99107.
Borovnik, Silvija, 1998: Ne le vijaek v kolesju zgodovine. O funkciji avtobiografskega v
literarnem delu Vinka Olaka. Dialogi I: Revija za kulturo in drubo. XXXIV. letnik, t. 12,
str. 2131.
Borovnik, Silvija, 2007: Upornitvo enskih likov v prozi Zofke Kveder. Jezik in slovstvo,
letnik LII, t. 5. Str. 5362.
Brecelj, Veronika, 2003: Lepo izpeljano izpovedno boleinsko literarno delo. Primorski
dnevnik, 26. 9. 2003. Str. 12
Burton, Pike, 1976: Time in Autobiograpphy. Comparative Literature 38/4. University of
Oregon. Str. 326342.
ar Ristovi, Ana, 2004: Pisateljica Suzana Tratnik: Borka za druganost. Delo, 14. julij.
ebulj, Maja, 2008: Zlata vrata Brine Svit (Intervju z Brino Svit). Bonbon (priloga Veera),
23. julij. Str. 1820.
eh, Joica, 2008: Med fikcijo in resninostjo v avtobiografski prozi. Jezik in slovstvo, letnik
LIII, t. 34. Str. 2335.

207

Dolgan, Marjan, 1986: Vpraanja spominske literature. Obdobja 8/Sodobnost. Sodobni

slovenski jezik, knjievnost in kultura: mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija.
Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1988. 17585.
Dolgan, Marjan, 1979: Pripovedovalec in pripoved. Maribor: Zaloba obzorja.
Dolgan, Marjan, 2004: Satanistini profesor ali literarne upodobitve Duana Pirjevca.
Slovenska knjievnost tako ali drugae. (Razprave in eseji.) Ljubljana: Slovenska matica. Str.
249306.
Dovi, Marijan, 2007: Slovenski pisatelj. Razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem
literarnem sistemu. Ljubljana: Zaloba ZRC; ZRC SAZU.
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. Str. 153.
Gaborovi, Nada, 2003: Kar pomnim sem ivela s pisalom v roki. Sodobnost, oktober. Str.
2327.
Grdina, Igor, 1994: Avtobiografska proza pri Slovencih v 20. stoletju: doktorska disertacija.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike.
Gregori Marjeta, 1995: Slovenski rodovno-avtobiografski roman: A diplomska naloga.
Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 29
Hamburger, Kte, 1976: Logika knjievnosti. Pripoved v prvi osebi. Beograd: Nolit.
Hladnik, Miran, 1980: Majcnov avtobiografski fragment. Slavistina revija, t. 4. Str. 463
469.
Hladnik, Miran, 1997: Bodi svojemu mou pokorna! (enska v minuli slovenski prozi). 33.
seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ur. A. Derganc.
Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 11122.
Hoevar, Janja, 1994: Kovaievi prileki in vpraanje avtobiografije v sodobnem romanu: A
diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Jay, Paul, 1984: Being in the Text (Self- Representation from Wordsworth to Roland
Barthes). Cornell University Prss Ithaca&London.
208

Jesenek, Marko, 2008: Materni jezik, jezik okolja in tuji jeziki v avtobiografskih rticah
Zofke Kveder. Jezik in slovstvo, letnik LIII, t. 34, majavgust. Str. 146156.
Juvan, Marko, 2002: anrska identiteta in medbesedilnost. Primerjalna knjievnost, t. 1. Str.
926.
Kondri

Horvat,

Vesna,

2000:

Fictionalisierung

der

eigenen

Biographie

durch

Sprachexperimente. Ljubljana: Acta neophilologica, 33/1-2. Str. 3547.

Koron, Alenka, 2003: Avtobiografija, fikcija in roman: O monostih anra roman kot
avtobiografija. Primerjalna knjievnost, t. 2. Str. 6585.
Koron, Alenka, 1991: Prispevki za anrsko skico Kovaievega pisateljskega opusa.
Literatura, t. 13. Str. 6274.
Koron, Alenka, 2007: Razvoj naratologije drubenih spolov: Spolnoidentitetno ozaveeni
romani v noveji slovenski literaturi. Primerjalna knjievnost, t. 2. Str. 5366.
Korun, Barbara, 2000: Brina Svit: Smrt slovenske primadone. Publikacija Ampak, t. 2. Str.
7.
Kos, Janko, 1996: Ort literarne teorije. Ljubljana: DZS.
Kos, Janko, 1998: Novi pogledi na tipologijo pripovedovalca. Primerjalna knjievnost, t. 1.
Str. 119.
Kos, Janko, 1983: Roman (literarni leksikon). Ljubljana: DZS.
Kumerdej, Mojca, 2005: Spremna beseda, platnica udoviti klon.
Kuto, Samo, 1993: Od beanja k strasti. Literatura VII/47. Str. 6984.
Leben, Andrej, 2007: O avtobiografiji z vidika sodobne genologije in sistemske teorije.
Primerjalna knjievnost, t. 1. Str. 8395.
Leiler, enja, 1993: Nedeljka Pirjevec Ljubezen in smrt sta zmeraj v paru. Literatura, t.
26/27. Str. 4453.

209

Lejeune, Philippe, 2000: Autobiografski sporazum: Autor pripovjeda lik. Osijek: Sveuilite
Josipa Jurja Strossmayera. (prevod)
Man, Paul de, 1988: Avtobiografija kao razoblienje. Knjievna kritika, t. 2. Str. 5162.
Marcus, Laura, 1992: Literatura, identiteta in avtobiografski diskurz. Primerjalna knjievnost,
t. 1. Str. 3141.
Marcus, Laura, 1991: Autobiographical Theories. Manchaster University Press.
Megli, Drago, 2002: Avtobiografskost v prozi Marjana Roanca: diplomsko delo. Maribor:
Pedagoka fakulteta.
Mihurko Poni, Katja, 2003: Drzno drugana: Zofka Kveder in podobe enskosti. Ljubljana:
Delta.
Mili, Novica, 1988: Autobiografija kao razoblienje, Knjievna kritika, t. 2. Str. 119128.
(Prevod de Manovega teksta Autobiography as De- Facement.)
Muser, Erna, 1978: Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kveder. (Spremna beseda v Zofka
Kveder: Vladka Mitka Mirica). Str. 263273.
Novak Popov, Irena, 2008: tiri enske avtobiografije. Jezik in slovstvo, letnik LIII, t. 34.
Str. 5467.
Onley, James, 1980: Autobiography and Cultural moment. A thematic, Historical and
Bibliographical introductions. V: Autobiography: Essays theoretical and Critical. Princeton
Univerity Press.
Orai Toli Dubravka, 1993: Intertekstualnost i autoreferencialnost (ur. Viktor mega).
Zagreb: Zavod za znanost o knjievnosti Filozofskog fakulteta Sveuilita u Zagrebu.
Osti, Josip, 2001: O romanih Brine Svit. Sodobnost, t. 11/12. Str. 14901491.
Pascal, Roy, 1960: Design and Truth in Autobiograpy. Harvard University Press. Cambridge
Mass.
210

Poganik, J., Borovnik, S. idr., 2001.: Slovenska knjievnost III. Ljubljana: DZS. Str. 169
170.
Poni, Denis, 2003: Z ljubeznijo prearjeni spomin. Spremna beseda v Nedeljka Pirjevec:
Saga o kovku. Ljubljana, Nova revija.
Porter Abott, H., 1988: Autobiography, Autograpy, Fiction: Groundwork for a taksonomy of
tekstual Categories. New Literary History. A Journal of Theory and Interpretation.
Charlottesville: The University of Virginia. The John Hopkins University Press, t. 19/3. Str.
597615.
Puhar, Alenka, 2005: Prebudi se Debora. Spremna beseda v Skriti spomin. Ljubljana: Nova
revija. Str. 373392.
Puenjak, Dejan, 1990: Avtobiografija: diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta.
Sabli, Tomi, Helena, 2002: Intimno i javno. Suvremena hrvatska avtobiografska proza.
Zagreb: Ljevak d.o.o.
Severijnen, Olav, 1990: The Renaissence of a Genre: Autobiography and Modernism. New
Comparison. A Journal of Comparative and General Literary Studies 9. London. Str. 4159.
Snoj, Zarika, 2004: Avtobiografska pripovedna perspektiva v Proustovem romanu v
Swanovem svetu: razirjeno seminarsko delo iz literarne teorije. Ljubljana: Filozofska
fakulteta.
Sozina, Julija, 2002: Avtor in glavna literarna oseba v slovenskem avtobiografskem romanu
sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. Slavistina revija, t. 2. Str. 199217.
Stanzel, Franz: Pripovjedni tekst u prvom i pripovjedni tekst u treem licu. V: Suvremena
teorija pripovjedanja (priredio Vladimir Biti). Zagreb: Globus, 1992.

211

Stein, Gertrud: Everybody's autobiography. New York: Random House, 1973.

Sturrock, John, 1977: The New model Autobiographer. New Literary History. The University
of Virginia. The John Hopkins Univeristy Press. Str. 5163.
Svit, Brina, 2006: Ali so hlae enska ali moka obleka. (Ana Dua Intervju). Gea, letnik
XVI, december. Str. 7475.
Szegdy-Maszk, Mihly, 1986: The Life and Times of the Autobiographical novel.
Amsterdam: Neohelicon. Acta Comparationis Litterarum Universarum, t. 13/1. Str. 83104.
eligo, Rudi, 1997: Pogovor z Nedeljko Pirjevec. Nova revija, t. 183/84. Str. 109130.
elih, Alenka, Anti, Gaber, Milica, Puhar idr., 2007: Pozabljena polovica. Portreti ensk 19.
in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Zaloba Tuma, d.o.o., in SAZU.
libar, Neva, 1996: enski avtobiografski diskurz: o njegovi subverzivnosti in potrebi po
uzaveanju njegovih pravil. Delta, t. 2. Str. 6575.
tuhec, Miran, 2000: Naratologija. Med teorijo in prakso. Maribor: tudentska zaloba.
tuhec, Miran, 2008: Slovenska esejistika v preseiu biografskih in avtobiografskih
vidikov. Jezik in slovstvo, let. LIII. Str. 89101.
Tratnik, Suzana, 2004: Lezbina zgodba literarna konstrukcija seksualnosti. Ljubljana:
Zaloba KUC.
Tratnik, Suzana, 2008: Avtobiografskost kot umeanje osebne izkunje. Jezik in slovstvo,
letnik LIII, t. 34. Str. 6974.
Veli, Mirna, 1991: Otisak prie. Intertekstualno prouavanje autobiografije. Zagreb: August
Cesarec.
Vesenjak, Alenka, 2006: Tudi bencinska rpalka je lahko domae ognjie. Intervju s
Suzano Tratnik. Literatura, julij/avgust. Str. 181182.

212

Zajc, Nea, 2005: Zaetki avtobiografskosti v zahodni Evropi in Rusiji. Primerjalna

knjievnost, t. 1. Str. 5375.
Zadravec, Franc, 1995: Zavest o romanu in njegova prva oseba v dananji slovenski
literaturi. Literatura, t. 13. Str. 5153.
Zadravec, Franc, 2002: Razmerje med avtobiografijo in avtobiografskim romanom. V:
Slovenski roman dvajsetega stoletja. Drugi analitini del in nekaj sintez. Pomurska zaloba in
Sazu, Znanstveni intitut Filozofske fakultete.
Zlatar, Andrea, 1996: Od teorije autobiografije do dnevnikog iztraivanja. Umijetnost rijei,
t. 3. Str. 225237.
Zlatar, Andrea, 2004: Tekst, tijelo, trauma. Ogledi o suvremenoj enskoj knjievnosti.
Zagreb: Ljevak d.o.o.
Zupan Sosi, Alojzija, 2006: Robovi mree, robovi jaza. Sodobni slovenski roman. Maribor:
Litera.

7.3 Internetni viri

http://www.ljudmila.org/~tratniksu/intervju_vesenjak.htm 9. 6
http://www.svetknjige.si/ 17. 6. 2008
http.// www.narobe.si/stevilka-1/intervju-s-suzano-tratnik.html 3. 9. 2008
http://s2.ned.univie.ac.at/lic/autor.asp?paras=/lg;3/aut_id;26951/Literatur

im

Kontekst/

Kveder Zofka
http://www.zurnal24.si/Brina-Svit-Coco-Dias-Zlata-vrata-Rok-Fink/novice/kultura/50263
http://www.siol.net/kultura/novice/2008/05/coco_dias_ali_zlata_vrata_novi_roman_brine_svit.aspx
http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul--literatura-max_modic/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Markiz_de_Sade
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/115658
http://sl.wikipedija.org/wiki/Nagodetov_proces
http://sl.wikipedija.org/wiki/nada_gaborovic

213

IZJAVA

Podpisana Milena Kerndl izjavljam, da sem magistrsko delo z naslovom Funkcija

avtobiografskega v delih sodobnih slovenskih romanopisk izdelala sama, prispevki drugih
so posebej oznaeni, uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni.

Maribor, december 2008

Milena Kerndl

214