985

OB OSEMDESETLETNICI ROJSTVA
SREKA KOSOVELA

Osemdesetletnico rojstva Sreka Kosovela so njegovi oji

rojaki in slovenska kulturna javnost poastili z ustreznim poudar
kom, torej z najmanjo mero praznovanja in z veliko razisko-
volne vneme: marca, na veer pred pesnikovim rojstnim dnem, je
bila v Seani umetnika akademija, slavnostni govornik na njej
pa dr. Bratko Kreft; maja je bil v ljubljanski Drami poseben
literarno-prievanjski veer, na katerem sta o svojem prijatelje
vanju s Kosovelom govorila Bratko Kreft in Avgust ernigoj, o
svojem odnosu do njegove poezije pa Ciril Zlobec, Pavle Merku,
Jolka Milic, Veno Taufer, Tone Kuntner, Marko Kravos, Andrej
Brvar, Alenka Rebula Tuta in Denis Poni; prejnji mesec (4.
10.) pa so v Cankarjevem domu na zboru slavistov razpravljali
o Kosovelu Franc Zadravec, Ciril Zlobec, Marko Kravos, Gino
Brazzoduro, Niko Grafenauer, Jolka Milic, Matej Rode in Janez
Vreko. Objavljamo tri prispevke s tega zbora. Ur.

Dananje branje Kosovela

(Poskus kulturnopolitinega eseja)

Dananje sreanje, posveeno Sreku Kosovelu,

ali e toneje, poskusu, kako opredeliti na odnos
do njegove besede, je po svojem namenu in vsaj ne
katerih udeleencih nadaljevanje majskega veera v
ljubljanski Drami, zato se mi zdi umestno, da svojo
Ciril
takratno misel o Kosovelovi poeziji razirim v raz
Zlobec
miljanje. S tem si seveda ne domiljam, da z njim
odkrivam karkoli e neznanega. Gre isto preprosto
za to, vsaj v mojem primeru, da lastno, zelo osebno, torej subjektivno misel
sooam s podobno ali drugano mislijo drugih. Nekaj zaradi svoje kulturne
radovednosti, nekaj pa zato, da bi po tem sooanju z drugimi odhajal poslej
bolj pripravljen na prihodnje obiske h Kosovelovi poeziji.
In s tem sem se e dotaknil ene od znailnosti Kosovelove pesmi: ne daje
se nam vsa hkrati in ne v tako razvidni podobi, da bi jo lahko brez slabe
vesti priporoil za olsko berilo. Kakrenkoli poskus ene same, vseobsegajoe
oznake, poskus za vse potrebe in ase uporabne sinteze te poezije, je nemo
go ali vsaj skrajno neprimeren. Tudi bolj ali manj zvesto navajanje temat
skih ali vsebinskih sklopov je najbr nezadostno. Ali smo kaj povedali, e
986 Ciril Zlobec

reemo, da je Kosovel elegini pesnik, pesnik Krasa in smrti in hkrati izpo-

vedovalec revolucionarnih vizij in potem nenadoma eden najvejih sloven
skih avantgardistov? Samo ponovili smo e znano in prav tu se moja misel
prvi zatakne: Kosovel je res vse to, toda koliko smo mi, njegovi bralci,
sposobni, da to notranjo razlenjenost njegove lirike in osebnosti sprejmemo
kot celovitost, kot poseben pesniki in loveki pojav v slovenski literaturi.
Ob tem si zastavljam nekoliko nespodobno vpraanje: Ali smo Slovenci
kolikor tvegamo o sebi kakrenkoli skupni imenovalec sploh pripravljeni
sprejeti in obutiti pesnika, njegovo poezijo in kritino misel kot nedeljivo
celoto, e posebej, ko imamo v mislih monost njihovega uinkovanja, nji
hovega vpliva na nao sedanjo kulturno situacijo in na nao umetniko,
kulturno, narodno, socialno, politino, idejno in ne vem e kakno zavest?
Skratka, tudi pri vplivu gre za dvoje: za parcialen ali celovit vpliv? Mislim,
da smo si doslej, v oli in zunaj nje, bolj prizadevali za prvega kot za dru
gega. Ko si skuamo odgovoriti, zakaj tako, je zadrega oitna.
i Tudi moja zdaj. Na majskem sreanju v Drami je Andrej Brvar izrazil
\ misel, da je poskus nekakne nacionalne sanktifikacije Sreka Kosovela
'zastal prav tedaj, ko so izli Integrali, hkrati pa se je tudi izpovedal, da so ga
prav Integrali do kraja poetsko prevzeli, e nekoliko poenostavim njegovo
razmiljanje, oziroma da je ele ob njih odkril tako reko polno sozvoje med
svojo in Kosovelovo poezijo, znano pod tem naslovom. Tudi Veno Taufer in
Poni sta v svoji pesniki izkunji obutila Integrale kot mejno dejanje v
razvoju slovenske poezije, odloilno tako za Kosovela kot za nae sedanje
oziroma tedanje stanje, kot nekaken pesniki redo in potrditev poti slo
venske avantgarde, ki je bila tedaj e v polnem razmahu, z zaetki Vena
Tauferja e skoraj desetletje pred tem, v novi razliici in nenavadno silovito
pri alamunu tako reko prav tedaj in potem zdrema pri celem valu avant
garde. Tudi pri Poniu.
Zagotovo gre jemati Integrale za mejni pojav ne samo v Kosovelovi
poeziji, temve tudi v naem odnosu do njega. Dobesedno razpolovili so nas.
Govorim torej o naem odnosu, ne o pomenu te zbirke znotraj pesnikovega
razvoja, o tem so govorili in pisali drugi, poznavalci in strokovnjaki, ki so
e po svojem statusnem poloaju univerzitetni profesorji, profesio
nalni kritiki in teoretiki globlje zavezani javnosti za svoje ugotovitve,
ki si tudi prizadevajo za ustrezno teo objektivne sodbe. Ker pa sem
kljub temu sprejel vabilo, naj sodelujem na tem sreanju, sem to storil
zato, ker sem trdno preprian, da je poezija tudi stvar branja in torej ostaja
na odnos do nje, vsaj intimno v nas, notranje diferenciran tudi potem, ko
se lahko opremo na ponujeno sintetino sodbo stroke. Ta nepokornost
zadnji ali najviji sodbi kritike je ena temeljnih lastnosti umetnosti in
razlaga za njeno kljubovanje asu. Pa se vrnimo k predmetu naega
razmiljanja.
Res je: nacionalna sanktifikacija Sreka Kosovela je najbr zastala
ob odkritju Integralov, ki so pred nas izzivalno postavili precej zamotano,
skrivnostno druganost, za sleherno sanktifikacijo pa so skorajda neiz
bene enosmernost, enobarvnost, enodimenzionalnost. Na naem kulturnem
in nacionalnem obzorju je bilo mogoe zaslutiti taken poskus, e sprejmemo
Brvarjevo domnevo, v prvih povojnih letih, ko se je pri Kosovelu e
natanneje povedano: v naih predstavah o literaturi prihodnosti kazala
kot logien razvoj pot od eleginega pesnika o Krasu in smrti k revolucio-
 987 Dananje branje Kosovela

narni pesmi. Oporne toke so bili Bori, Ekstaza smrti, Rdei atom in
druge, tem bolj ali manj sorodne pesmi. Sam, ki se tega asa in njegove
kulturne in drubene atmosfere dobro spominjam, imam obutek, da ni
lo za ceneno politino manipulacijo v doba, ko sta ideoloka in politina
misel resnino poskuala odloilno vrednotiti tudi umetnikost litrature.
To ambicijo politike in njene ideologije gre v tem obdobju e zmerom
jemati kot razumljiv, e e ne kar normalen pojav, normalen vsaj v naih,
slovenskih razmerah, ko je nacionalna politika vendarle e utila potrebo,
da ie ali odkriva ali izvablja ali prisiljuje nekakno humanistino zrcalno
podobo sebe same, s prepriljivostjo umetnike besede ustvarjeno podobo
smisla in ciljev svojega poetja; v literaturi in umetnosti je iskala in hotela
najti human, pomirjajo odmev na svoje cesto hrapave prijeme v dejan
skosti vsakdanjega ivljenja. Kaj torej bolj naravnega kot se pri tem
opreti na Sreka Kosovela? Mislim, da je pri tem lo ponavljam za
iskreno, iz slovenske kulturne in politine tradicije podedovano potrebo,
da se na ravni, kjer posamezna prizadevanja postanejo narodna zadeva,
v nemoteem sozvoju sreata in prelijeta druga v drugo literatura in
politika, zlasti ko je v eni in drugi mogoe odkriti tenje in lastnosti, ki
nam dopuajo, da jih imenujemo napredne. Napredna politika, napredna
literatura. Ali bi se tedaj, po zmagoviti narodnoosvobodilni vojni in revo
luciji, sploh mogli razhajati? Spominjam se Vidmarjevega predavanja na
nekem literarnem veeru v ljubljanski Drami takoj po vojni, ko je taken
spoj politike in literature v socialistini drubi imel ne samo za moen,
ampak za eno temeljnih pridobitev naega NOB in revolucije.
Poezija je praviloma resda, e je dobra, mnogoznana; poklicani in
nepoklicani odkrivajo v njej natanno tisto, kar so li vanjo iskat. Bi mogel
biti Sreko Kosovel v tem iskanju resnice asa v njegovi poeziji izjema?
Najbr ne. In najbr e posebej zato ne, ker je sam v najbolj plodnih
in najbolj nemirnih trenutkih svojega pesnjenja (leta 1925 in zaetek 1926.)
napisal nekaj lankov in razprav, ki jih moramo imeti za temeljne, kot
na primer Umetnost in proletarec ter Razpad drube in propad umetnosti,
ki jih je mogoe razumeti kot njegov obanski in pesniki redo. Misli v
teh besedilih in nenavadno moan ustveni naboj, s katerim jih je Kosovel
prearil, ne dopuajo nobenega dvoma, da je lo pesniku za takno pozi-
i cijo kulture v drubi torej tudi v poeziji ki bi jo danes imenovali
angairana, e ne e kar politina. Kdor pa hoe razlagati Kosovelovo
1
poezijo predvsem s sklicevanjem na njegovo teoretino in programsko
deklarativno besedo, bo zlahka nael dovolj dokazov za trditev, da je
Kosovel predvsem pesnik revolucije, v vsakem primeru pa pesnik anga
irane vsebine. V teh in drugih lankih naletimo na take definicije umet
nosti in njene soodvisnosti od narodove usode, od njene odgovornosti za
drubo prihodnosti, da se nam danes zdijo kot prenesene naravnost iz
teorije socrealizma. S tako politino dikcijo, s parolami, kot so umetnost
za loveka, razredna kultura, proletarska kultura, upodabljati iv
ljenje iz resninosti, bi danes, v nai socialistini ureditvi, teko shajal
najbolj zagnan politini pragmatik, zagotovo pa ne bi nali pesnika, ki bi
si upal razmiljati o slovenski in evropski kulturi prihodnosti pod taknimi
gesli. eprav se zavedam, da so vsi ti navedki zelo jasno uokvirjeni v
isto doloen as, docela konkretne slovenske nacionalne, drubene, socialne
in kulturne razmere ob koncu prve svetovne vojne in je zato sleherna
988 Ciril Zlobec

raba zunaj njihovega naravnega konteksta po svoje vendarle, eprav

nehote, manipulacija. Iskanje sinteze, k emur tei, kljub mojemu dru
ganemu namenu na zaetku tega zapisa, tudi to moje razmiljanje, je
zmerom vsaj v doloenem smislu zloraba, ker hoe noe stvari posplouje.
Pa vendar: e ponujam domnevo, da so politinemu uesu, pri nas in
zdaj, taka Kosovelova politina gesla e zmerom zelo prijetna, je treba
v isti sapi ugotoviti, da ni Kosovel zaradi njih prav ni manj priljubljen
tudi pri tistih zagovornikih sleherne konkretnosti osvobojenega teksta,
pri pesnikih iste igre, torej pri domala celotnem toku slovenske avantgarde
zadnjih dvajset let, avantgarde, ki sicer odlono odklanja mnogo mileja
dananja politina gesla v kulturi. Jih pri Kosovelu ne jemlje resno? Meni,
da so pesnikov spodrsljaj? Dolg asu? Obansko opravilo, ki nima s poezijo
nobene zveze?
Ob tem paradoksu, ki pa utegne biti samo navidezen, je mogoe trditi
vsaj naslednje:
da tako politika kot kultura, vsaka po svoji logiki, odkrivata pri
umetnikih in delih, ki so postali neiztrgljiv len v verigi nacionalne in
drubene identitete, predvsem in najpogosteje tiste postulate, ki so, tako za
politiko kot za kulturo, v doloenem trenutku najbolj uporabni, torej
najbolj pripravni za dananjo rabo, takrat pa, ko po njih seemo z
namenom, da iz njih zbrskamo dokaz in oporo zase in za svoja stalia,
zato ni ni nenavadnega, e bolj ali manj ves povojni as spuata
v temno globino Kosovelove umetnosti svoja sidra tako politika, vsaj tisti
njen del, ki se vsaj obasno e ukvarja s kulturo, kot tudi kulturna sfera,
zlasti literarna avantgarda, eprav ne politika ne avantgarda zato ne odkri
vata druga v drugi kakrnihkoli stinih tok v sicer skupni ljubezni do
Kosovela;
da je moen nesporazum e ob taki pesnikovi misli v e omenjenem
eseju Umetnost in proletarec, kot je naslednja, ki jo je avtor tudi sam
podrtal, da je namre vsakemu resninemu umetniku svobodno izpo
vedovanje svojih spoznanj najvija dolnost, zato je tudi vsak resnien
umetnik postavljen pred alternativo: sluiti ali resnici ali buroaziji.
Politina izpeljava te misli je lahko zelo preprosta: resnica je nasprotje
buroazije, v naih razmerah bi torej bilo sluiti resnici tudi sinonim za
izkazovanje vsaj spotovanja socialistini drubi, ki da je negacija buroa
zije itd. itd., vendar je mogoe to Kosovelovo misel razumeti z dananjega
stalia tudi tako, da gre v svetu umetnika predvsem za popolno svobodo
umetnikega ustvarjanja (svobodno izpovedovanje svojih spoznanj...),
zagotovo pa je v tem Kosovelovem politinem geslu tudi ta umetniki
aksiom o popolni svobodi umetnikovega ravnanja, ki je njegova dolnost,
kajti pri Kosovelu vizija o socialistini prihodnosti ni bila nikoli in v
nikakrnem nasprotju s popolno umetniko svobodo, z visoko oceno in
pomenom kulture v drubi;
pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil socializem pri Kosovelu
videnjski, idealiteta,) te pa ne gre enaiti z dejanskim stanjem in razmerami
drube, ki je sicer socialistina, a hkrati vendarle ujeta v neprijaznost
vsakdanjega ivljenja, zato je sicer mogoe razlagati Kosovelovo videnje
socialistine prihodnosti, ko ga projiciramo v na as, kot zgodovinsko
potrditev nae sedanjosti, lahko pa ga obutimo tudi kot kritiko te seda
njosti, vse je pa odvisno od taknega ali druganega branja;
989 Dananje branje Kosovela

in res je tudi e ostanemo znotraj iste kulture in je ne postav

ljamo ve v antagonistino druganost s politko da je Kosovel tako reko
e pred smrtjo sanjal o svoji prvi zbirki, Zlatem olnu, eprav bi ga, po
vsej verjetnosti, predstavila predvsem kot eleginega pesnika Krasa in
smrti, vendar ni ni manj res, da je ob pesmih, ki jih zdaj poznamo kot
Integrale, vzneseno zapisal: Zdaj iem novih poti. Novih, novih, novih.
Ta nemir, ki je v meni, to nervoznost, to hoem izraziti. (Iz pisma Fanici
Obidovi 12. julija 1925). In dva meseca pozneje isti naslovljenki: Zdaj sem
zael hoditi v pesmih ekstremnejo pot; moj najnoveji ciklus pesmi,
ki pa ne bo v zbirki, ,Integrali', ima popolnoma svoj lasten, poseben
znaaj.. . Znailno, da Kosovel govori o poti, ko skua pojasniti radi
kalno spremembo v svoji poeziji, in da hoe nemir in nervoznost, ki da sta
v njem, izraziti, ostal je torej tudi v Integralih pesnik vsebine, ki pa ji
ie ustreznejo, novemu poutju in spoznanju v sebi primerno obliko. Zato
pri Kosovelu, e mu noemo oiti njegovega ustvarjalnega razpona, najbr
ne smemo upotevati enega samega pola njegove umetnosti: ne samo
vsebine in ne samo oblike. Med njima pri Kosovelu ni razpoke, ni dvojnosti,
e manj medsebojnega zanikanja, spoj obojega, vsebine in oblike, je domala
popoln. To nas opraviuje v sklepu, da se je prelom v njem resnino
zgodil, zavestno se je torej poslovil od tradicije in se odloil za novoi
pesnitvo, z niimer vnaprej omejeno, blie izbruhu kot pesmi, ki bi jo
nadzorovala estetska volja. To nasprotje ali ta dvojnost nas utrjuje v misli,
da je v Kosovelovi poetiki globoka zareza, ki njegovo pesniko produkcijo
zelo izrazito deli na dvoje, vendar ni nobenih dokazov, da bi pesnik v
svojem drugem obdobju, ko je bil e ves sredi Integralov, podcenjeval
pesniki opus svojega prvega obdobja, sam nase je gledal kot na celoto,
kljub omenjeni zarezi, zato ne bomo greili, e tudi mi z enako pravinostjo
sprejemamo tako Balado o brinjevki kot Ekstazo smrti pa Rdei atom in
Tragedijo na oceanu kot tudi neobvladljivi, ustveni in miselni pa tudi
estetski nemir Integralov: na njihovih vzburkanih valovih se mirni Zlati oln
ne potaplja. -
Zdi se, da se prav ob Integralih razkriva posebnost slovenskega branja
Kosovela: nerazumljivo je, da je politini bralec ob njih vznemirjen, najbr
zato, ker ne more sintetizirati v nekaken viji red pesnikovega izbruha,
njegove revolucionarne misli in ustev, kajti Integrali so v dobrnem delu
tudi angairana poezija; socialistina ideja, e smemo tako imenovati
njeno osrednje politino razpoloenje, je vseskozi kristalno jasna, nedvo
umna, vendar in to je poglavitno ne kot prevzeta ideja, kot
izposojeni vzorec, ki ga je mogoe, oplemenitenega, iz poezije spet vrniti v
propagandno literaturo, temve gre vseskozi za ivo navzonost celovite
pesnikove osebnosti na tisti ravni, ko postane misel na usodo narodne
skupnosti intimna zadeva izpovedovalca. Kosovel, ki je e prej nacionalno
in drubeno usodo prefiltriral skozi lastno osebnost (in v tem se opazno
loi od Selikarja, Klopia in drugih pesnikov tedanje socialne in revo
lucionarne usmeritve, pri kateri ni pesnik nikoli tako do kraja poisten s
svojo pesmijo), to v Integralih samo e stopnjuje, tako da med njim in
narodno skupnostjo ne samo, da ni ve nobene razlike, tudi nobenega
vmesnega prostora ni ve, vse postaja on sam ali vsaj: tudi on sam. In to
v dobesednem smislu: on, lovek-pesnik, kot tudi v prenesenem: jaz kot
individuum, kot posameznik v drubi, narodu, v svetu.
990 Ciril Zlobec

In e je udno, da slovensko politino branje nerado sprejema revo

lucionarnega Kosovela v takni raztrgani obliki, eprav je bil tudi tedanji
as resnino raztrgan in je raztrgan tudi dananji, je prav tako domala
neverjetno navduenje brez pridrkov, s kakrnim se je slovenska avantgarda
oprijela Integralov in jih hlastno prebrala in jih e zdaj bere samo in ali
vsaj predvsem kot ustvarjalni estetski novum, morda e kot nemoni
krik osamljenega posameznika v drubi, ne vidi pa v Kosovelovi emociji
in izpovedi temeljne razlike med avtorjem Integralov in lastnim pesnitvom
(tu ne govorim o umetniki vrednosti enega in drugega), ki je imelo ob
izidu te prelomne knjige, in v marsiem ima e zmerom, isto drugane,
e ne e nasprotne ambicije: sleherne izpovedi ali sporoila ali emocije
osvobojeni tekst. e samo ime dveh glavnih valov slovenske avantgarde
zadnjih dvajset let, ludizem in reizem, to potrjuje. Sam Kosovel vekrat
izrecno odklanja obliko brez vsebine, hkrati pa za novo vsebino odkrije
tudi novo obliko. Nekje pravi: Nove oblike ie na umetnik, pa ne ve,
da ivljenje samo ustvarja nove oblike. in spet: Revolucija v umetnosti
ni mogla trajati zato, ker je bila zgolj revolucija forme. Celo pri kritiki
umetnikega dela (opazna ob Vidmarjevem pisanju) priakuje vejo osebno
prizadetost ali zavzetost. Zanimiv je med mnogimi drugimi zapis v nartu
za predavanje Razpad drube in propad umetnosti: . . . Razpad je iv
ljenjska nujnost, ki se je ne da prepreiti. Razkrajanje in razpad je prav
tako ivljenjske vanosti kakor progresivna rast. Zato ne smemo postati
pesimisti, ako vidimo, da nekaj razpada, da nekaj odmira, marve se
moramo zavesti, kaj je, ki nam v tem kaosu propada.

Pristno nepristno
tvornost netvornost
vsebina oblika
In e naj to razmiljanje sklenem: Zakaj je prilo ob izidu Integralov
do blokade, kot razmilja Andrej Brvar, nacionalne sanktifikacije Sreka
Kosovela? Kakorkoli e, da se je to zgodilo, je njegova in naa srea.
Predvsem naa. Ta kontroverznost v branju, ki e naprej hoe biti ah
preteno politino ali preteno estetsko, nam ohranja Kosovela kot razda-
jajoo se skrivnost, ki e zmerom spodbuja nao radovednost in podiga
nao raziskovalno vnemo, pravzaprav je Kosovel zdaj, ko je ves pred nami,
v celoti natisnjen in temeljito komentiran, bolj kot kadarkoli v preteklosti,
ko smo ga dobivali po kosih, doziranega, resnino grozna ogromnost,
ki nas privlai, da jo zagnano osvajamo, eprav je e zmerom ne moremo,
kot kae, v celoti osvojiti. In vendar: morda le ne bi bilo narobe, e bi
prestopili v novo fazo branja, e bi ga, svojega priljubljenega Kosovela,
sprejeli in razumeli kot celoto, eprav je naravno, da so nae globlje
simpatije do posameznih delov te celote diferencirane. In da bodo takne
tudi ostale.
In navsezadnje: Sem sam, ki se zanj potegujem, sposoben taknega
odprtega branja danes, v Orvvellovem letu 1984 ob osemdesetletnici
Kosovelovega rojstva?

Ljubljana, 2. 10. 1984