Académique Documents
Professionnel Documents
Culture Documents
Izvozi v
epub mobi pdf rtf txt
formatu:
I.
V nedeljo popoldne je bilo. Pri Dobniku, vaškem krčmarju, je sedelo lepo število pivcev
in debelušna Dobnikovka je imela dokaj opravila. Ta je hotel imeti vina, oni klobas, drugi
pa so kričali zdaj za žveplenke, zdaj za čašico slivovke. Marica, mlada, brhka domača hči,
je sicer tudi pomagala materi in oče Dobnik se je oprezno vrtel med mizami, a kaj,
gospodinji treba paziti na vse. Zdaj si je flegmatični njen soprog tam v kotu tlačil pipo,
zdaj se je Marica smejala pri onem navihanem sosedovem sinu, dekla v kuhinji se je šalila
s hlapcem, namesto da bi pazila na kuho, tako da je bilo treba Dobnikovi materi imeti
povsod oči in ušesa.
Pa je bila res imenitna gostilna pri Dobniku. Tako dobre pijače in tako okusne jedi ni bilo
dobiti nikjer drugje in ni čuda, če je Dobnik precej ponosno nosil glavo. I, kaj se hoče,
lahko je takim, ki jim ne manjka cvenka, prazna vreča ne stoji pokonci.
Tam v kotu okoli štirioglate belo osnažene javorove mize se je zbrala družba starejših
kmetov. Počasi so padale besede, a vsaka je bila tehtna.
Že marsikako so zmodrovali o letini in o živini, o slabih časih in vremenu, ko se je
pridrenjal do mize Pavlovec, slok, postaven kmet temnega obraza, v že oguljeni nedeljski
suknji. Nekako osorno je odrinil starega Šimna, ki je sedel široko na klopi in opiral
komolce oh mizo, ter molče zleknil svojo dolgo postavo v dve gubi.
„Slivovke, eno osmino,“ je zakričal z raskavim glasom in jezno zarežal nad Dobnikom, ki
ga je nekako neverjetno motril s svojimi malimi, zalitimi očmi.
No, prekleto, kaj pa zijaš vame, kakor da me nisi videl še živ dan, za eno osmino sem ti
menda še dober.“
„I no, i no,“ je pogovarjal krčmar ter odhitel po slivovko, zraven pa ugibal, kje neki bi se
ga bil Pavlovec navlekel že tako zgodaj.
„To presneto oštirče debelo, kako gleda, kakor bi se bal za tisto svojo žlodro,“ je godrnjal
Pavlovec medtem in nejevoljno popravljal klobuk na glavi.
„Šmenta, kaj te je pa prevzelo, da si tako prebita siten?“ se je oglasil njegov sosed Šimen
počasno ter oprezno nesel kozarec vina k ustom.
„Siten! E, oče, kaj vam zato, kakšen sem! Saj vam nisem nič dolžan, da bi se še vi ujedali
nad menoj.“
„Tu prihaja semkaj k naši mizi pa robanti in rentači, ne da bi vedel zakaj in kako.“
„Hudika, ne vedel.“
„Gledam! Saj lahko. Klel bi, da bi se iskre kresale!“ je rojil Pavlovec še vedno, vzel
oštirju, ki je prinesel slivovko, osminko iz rok in v hipu izpil skoraj polovico.
„Malo prehitro si začel,“ ga je piknil Grabiša, kmet srednjih let in ne ravno prijatelj
Pavlovčev.
„Prehitro ali ne, ti ne boš plačeval zame! Hudičevo olje bi pil, tak sem!“
„Bog se usmili, kaj pa je prišlo vate?“ je javkal Dobnik, ki se je bal, da se ne bi vnel kak
prepir.
„Napil se ga je kje, zdaj se pa jezi, kakor bi mu bila res sila,“ je modroval stari Šimen ter
se odmaknil od svojega hudega soseda.
„Sila ali ne sila! Kaj veste vi, kaj so skrbi, kaj je nesreča! Menda mi sam vrag sedi za
vratom, kar sem prevzel to bajto prekleto!“
„I, ne kolni, ne kolni!“ ga je pogovarjal pobožni Zevnikar iz svojega kota ter plašno
pogledoval čez mizo.
„Hudik bi ne klel! Smejem naj se, kajne?! Popoldne sem poslal pastirja konje past. Ravno
sem se zleknil na vrtu v senco in oprl komolce v travo, kar je priletel sosedov hlapec
nadme in kričal, kakor da so vsi križi doli. Pa sem vstal in tekel za njim v našo ogrado,
kjer je bil pastir s konji. No, in tam je ležal sivec na tleh, Joško pa je javkal zraven za žive
in mrtve.“
„Kaj če biti,“ je nadaljeval Pavlovec. „Konj si je zlomil nogo, pa smo ga ubili kar na
mestu. Imam že srečo, najboljši konj mi mora priti v nič! Če bi se stegnilo ono belo
kljuse, bi mi že ne bilo toliko, ali sivec ... ! Ob dvesto goldinarjev sem kakor ob krajcar!“
„Povsod! Predlanskim mi je poginila krava, lani dva konja, spomladi trije prašiči, zdaj pa
spet ta konj! In ko bi bil še moj!“
„No, od Reicha! Že lani sem vzel tiste konje od tega tovarnarja, prekletega! Pomagati sem
si hotel malo z vozarjenjem. Z volmi pa se ne zvozi dosti, prepočasni so. Pa me je Reich
dobil nekoč na cesti, ko je šel na lov, in kakor je že sladek, me je nagovoril, pa sva se
pomenila, da z volmi ni nič, in rekel mi je, naj grem k Fröhlichu, tistemu direktorju, pa
sem šel.“
„In vzel konje pod tistimi imenitnimi pogoji, da jih odslužiš z vozarjenjem?“ se je oglasil
nekdo.
„I no, da!“
„Od kod pa naj vzamem denar? Okrog seveda nisem pravil, da konji niso moji, nerodno
je, dajati se ljudem v zobe,“ je odgovarjal Pavlovec, ki mu je slivovka razvozlala jezik.
„Pa si že kaj odslužil?“
„Vraga odslužil! Tristo dvajset mi je napisal zanju in mi dejal, da jih v enem letu lahko
odslužim. Toda kaj, treba ovsa, treba drugih stvari, zaslužek je majhen, pa gre vse za
vsakdanje potrebe. No, in potem so mi poginili lani, ko je bila tista kužna bolezen pri
živini v naši vasi. Šel sem k Reichu prosit, naj mi kako pomaga, pa mi je spet druge
natvezel za drag denar.“
„Tristo in dvajset.“
„Eh, to je pa res preveč! Sivec je bil še nekaj vreden, ali vendar, tristo in dvajset!
Naravnost ogoljufal te je!“
„Sam vem, da me je. Hujši je kakor Žid, četudi je krščen. Že marsikoga pri nas je spravil
na kant in mene spravi tudi.“
„Šeststo goldinarjev?! Ko bi bilo samo toliko! Dva tisoč šeststo in petdeset! E, kdo se bo
še ubijal, saj pojde tako vse rakom žvižgat prej ali slej!“
„O sveta Lucija! Dva ... !“ je kliknila krčmarica in krčmar je začudeno odprl usta.
„I kaj si pa delal?“
„Ha, ha, brez dolga! Ali ste ob pamet! Kaj mislite, da sem sam v petih letih zabil ves
denar! Saj vendar delam kot črna živina, zapravljam tudi ne in denarja tudi ne mečem v
vodo!“
„Kako pa ...?“
„I kako! Jaz sem tudi mislil, da ni dolga pri naši hiši, ko sem prevzel takrat, ko so umrli
oče. Pa zmotil sem se zelo. Ko sem prišel na sodišče na zapuščinsko razpravo, so mi
pokazali dolžno pismo, ki so ga izdali moj oče Reichu na dva tisoč goldinarjev.“
„Ah!“
„O, zlodej!“
„Presneto!“
„In ti si bil tako neumen, da si dolg priznal,“ se je oglasil krčmar, ki se je nekoliko razumel
na take stvari.
„Branil sem se na vse kriplje, a pomagalo ni nič. Pismo je bilo napravljeno pri notarju
pred pričami in Reich je pretil, da me bo tožil. Sodnik mi je dejal, da bi ne opravil nič,
četudi se branim. In tako sem moral pustiti, da se je Reich vknjižil na moje posestvo za
dva tisoč, kaj pa sem hotel!“
„Seveda ni! Plačevati moram obresti, zraven sem pa še vedno v strahu, da me bo Reich
tožil nekega lepega dne. Izsekati sem dal že lep kos gozda in kar čutim, kako gre rakovo
pot. In zdaj še ta nesreča s konjem! Človek bi se snedel iz jeze.“
„E, bo že bolje, saj drugim tudi ne padajo cekini iz nebes!“ je poskušal tolažiti krčmar.
„Kaj ti! Ti prodajaš lepo tobak in slivovko in točiš brlozgo od kakega vina in denar ti kar
sam sili v hišo.“
„Brlozge pa ne točim, da boš vedel! Malo bolj pa že lahko paziš, kaj ti prihaja na jezik, če
hočeš, da bova prijatelja!“
Moj Bog, trudil se je in ubijal od zore do mraka dan na dan, a vse mu je šlo po nesreči.
Pridelal je malo, privozil še manj in tako je vse lezlo počasi navzdol. Včasih je posedal
doma in s koščkom krede vse popoldne delal račune na beli javorovi mizi. Vselej ga je kar
znoj oblival od samih skrbi.
In potem se je začelo življenje v Zavodah. V gozdovih so zvenele sekire, pele žage, nad
vasjo je puhala para, na cesti pa so pokali biči.
Kmetje so se sprva razveselili tega živahnega gibanja. Časi so slabi in dobro je, če se
zasluži kje kak krajcar. Z vožnjo se je dal dobiti zdaj pa zdaj kak denar in ženske so bile
tudi zadovoljne, da so prodajale maslo, sočivje in jajca fabriški gospodi.
In koliko je bilo naenkrat ljudi gori na žagi! Človek bi ne verjel. Stari Reich je sicer prav
mnogokrat zapuščal Zavode, ker je imel vedno polno potov v svoji kupčiji, a zato je tem
pridneje njegov sin prihajal iz mesta. Bilo ga je skoraj smešno videti, kako je šibak in
tenek, z zlatimi naočniki in v elegantno prikrojeni lovski obleki lazil okrog po gozdih.
Imel je dva velika lovska psa in brez puške ga sploh nikdar ni videl nihče. O, vedel je pač,
da puška nikakor ni kaka zavira, četudi ni sledil divjačine, ampak le brhka kmetska
dekleta. Včasih je privedel še prijatelje s seboj in ti so se znali v zlomljeni, pohabljeni
slovenščini prav tako prilizovati kakor on. Direktor, rdečelasi gospod Frölich je seveda v
vsem vestno posnemal svoj plemeniti vzor in za njim po svoje vsi drugi, od mašinista, pa
tja do zadnjega delavca,
Res, Zavode so cvetele. Tuji nemški in laški fabriški delavci so prav pridno razširjali med
domačini kulturo. Ob nedeljah so samozavestno stopali okrog, posedali po krčmah in
pridno zabavljali o zastarelih šegah domačinov.
Moj Bog, komaj jih je človek pogledal, pa so zbežale kakor plahe srne.
Sčasoma je postalo to pač nekoliko „bolje“, posebno, ko so začela tudi domača dekleta
zahajati na žago na delo.
Mladi gospod Reich in ne več mladi direktor Frölich, ki je imel pa zato že večjo prakso,
dajala sta v tem imeniten vzgled. Seveda, naj prvo je treba vzgojiti delavke, za drugo je
potem še časa dovolj.
In res, kmalu je zaslula parna žaga v Zavodah, posebno v tej smeri. Delavke na žagi so
postale hkrati popularne čez mero in kmetski očetje so prisegali, da svojim hčeram rajši
na mestu zavijejo vrat, kakor jih pošljejo v delo na žago, matere so v strahu zabičevale
svojim Mickam in Rezikam, naj vendar za božjo voljo ne govore z nobenim „fabriškim“,
kadar jih ob nedeljah popoldne že kar po nobeni sili ni bilo več možno pridržati doma.
Seveda, dekleta so imele svoje misli in svojo glavo in črnolasi in črnooki ljubeznivi tujci
so jim ugajali bolj, kot je bilo to ljubo materam.
Nasledki takega prijateljstva so se tudi redno pokazali jako kmalu. Še nikdar prej, odkar
so stale Zavode, ni bilo v enem letu toliko nezakonskih otrok kakor zdaj v nekaj mesecih,
in škandalčkov, velikih in majhnih, ni hotelo biti ne konca ne kraja,
Reich in njegov oproda direktor Frölich sta bila jako ljubezniva moža in to ljubeznivost so
kmetje prav radi rabili. Bilo je vendar mnogo prijetneje dolgovati nekaj sto goldinarjev
tujcu kot domačinu. O tem ni zvedela zlepa živa duša, medtem ko je bil drugače človek v
večni nevarnosti, da mu oče Šimen ali eden izmed drugih takih težkih mož, h katerim se
je ljudstvo zatekalo v svojih stiskah, nekega lepega dne v krčmi ali kje drugje brez vsakega
obzira ne zabrusi v obraz:
„Ti tiho bodi! Kaj boš govoril, saj mi še tistih par sto ne moreš vrniti.“
In tako je prišlo, da je marsikak kmet precej visoko visel pri fabriški gospodi.
Tam, kjer brlizga puh moderne sopare, se je napredek vendar že precej povzdignil. No in
glede na ta napredek so si privoščile vaške mamice vedno češče kak lonček kave, dekleta
so si omišljevale bolj živobarvne in pisane robce, šivilje so šivale bolj ozke janke in bolj
umetno sestavljene jopiče, fantje so si pripenjali moderne kravate in izza pesti so se temu
in onemu belile koketne manšete. Klobuki so dobili hkrati razna podjetno zavihana
peresa, vaški krojači pa so v potu svojega obraza vrezavali suknje in hlače po vzorcu
kakega modernega časopisa, ki ga je nesreča zanesla v tihe Zavode. Da bi tudi možaki ne
zaostali za občim napredkom, so vrgli zdaj pa zdaj nekaj partij kart, mlade žene pa so na
svojih otrocih, seveda le ob nedeljah, kazale svojega svobodoumnega duha. Bilo je
naravnost čudovito, v kakih najrazličnejših in najnovejših variacijah so šivale svojim
potomcem jankice, avbice, s kakimi umetnimi vzorci so njim in sebi pletle nogavice.
Napredek! Napredek na vsej črti! Taka je bila torej približno situacija v Zavodah one
nedelje popoldne, ko je Pavlovec v Dobnikovi krčmi s slivovko dušil svojo nesrečo.
II.
Pavlovec je začel redno zahajati v krčmo. Po oni nesreči s konjem je šel s težkim srcem
spet k Reichu. Le-ta je bil navzoč slučajno, a Pavlovec je moral čakati debelo uro, preden
je smel stopiti v pisarno.
„Kaj bi radi?“ je vprašal fabriški gospod in naježil obrvi. Bilo mu je kakih petdeset let,
imel je sivo melirane lase, črne, stroge oči. Njegov precej zakrivljeni nos je pričal, da se
je nekdaj v njegovih pradedih pretakala čista hebrejska kri. Pavlovec je zajecljal nekaj
nerazločnega na vprašanje Reichovo. Tesno mu je postalo hkrati v tem treznem
pisarniškem obličju.
In Pavlovec je jel pripovedovati svojo novo nezgodo. Bilo mu je vroče in pod mrzlimi,
trdimi pogledi fabriškega gospodarja mu je stopal znoj na čelo.
Pavlovec je šel torej k Fröhlichu. Povedal je tam spet svojo povest od konca do kraja in
prosil, če se mu morda še enkrat pomore iz zadrege.
„Ej, dragi moj, ne pojde! Lesna trgovina se je obrnila na slabše in moj gospodar je dejal,
da nima več denarja v zalaganje kmetov.“
„Torej ...“
Imel je lepo posestvo, vredno gotovo kakih šest do osem tisoč goldinarjev. Vedel pa je, če
pride do prodaje, da morda ne dobi niti polovice. Kupil bi v Reichovem imenu Fröhlich
za slepo ceno in čez nekaj časa bi se vselil kdo drug v njegovo hišo.
Ženina dota petsto goldinarjev je bila sicer zavarovana, toda šele na drugem mestu za
Reichom, in kaj bi mu končno to tudi koristilo!
Vozaril je kakor prej, ali vendar ne kakor prej. Prej je štedil vsak groš in trikrat si je
premislil, preden je stopil v kako obcestno krčmo, da izpije četrtinko v okrepčilo. Sedaj ni
bil več tako vesten. Mnogokrat je prišel domov, ne da bi prinesel le krajcar od voznine.
Preklinjal je, psoval in razmetaval vse, kar mu je prišlo pod roke.
Žena in sinek sta jokala, dekla pa je obljubljala zgoraj v kamri, da v taki hiši ne ostane in
ne ostane niti do Božiča.
Naslednji dan je bilo Pavlovcu sicer žal in od samega sramu se ni upal pogledati ženi v oči.
Zatrjeval si je, da pusti sploh vse vozarjenje, ki itak ne prinaša nikakršnega dobička. Delal
je potem nekaj dni z gorečo pridnostjo na polju, vozil gnoj, popravljal ograje in zvečer
pripovedoval ženi, da morda vendarle pojde in da se posreči izplačati Reichu oni denar.
Čez nekaj dni je ta gorečnost redno spet ugasnila in začelo se je prejšnje popivanje.
Bil je v večnih denarnih stiskah in tako ni pil vina, ki mu je bilo predrago, ampak žganje,
spočetka boljše, pozneje pa tudi čisto prosto.
Žena je jokala doma in zastonj molila za pomoč. Neko noč ga spet ni bilo doma. Prišel je
pod večerom s konji, izpregel, spravil konje v hlev in odšel. Žena je čakala nekaj časa,
potem je sama z deklo napojila živino.
„Ne.“
„Zakaj pa jih ni tako dolgo?“ je vpraševal otrok in ji polagoma zaspal v naročju. Ona je
tiho sedela in solze so ji kapale na mehke otrokove lase.
„Kako spi,“ je dejala ginjeno, napravila križ čezenj, ugasnila luč in odšla.
Bila je pomlad. Ljudje so imeli mnogo dela na poljih, zato ni bilo čuti nobenega glasu iz
temnih hiš. Nad vasjo so se svetile luči in nek nejasen šum je prihajal iz šum. Bila je
parna žaga, na kateri se je delalo tudi ponoči.
Nek nejasen čut, neka slutnja jo je prevzela, kakor da izhaja vse njeno gorje od onih
nemirnih luči, ki so svetile skozi temino. Dvignila je pest in v tihem, a strastnem srdu
zapretila proti temni gmoti nad vasjo, iz katere so prodirale luči. Pogledala je proti nebu
in proseče stegnila roke kvišku, kakor da bi hotela prositi one moči v višini, naj jo
odrešijo muk in nesreče. Za hip se je obotavljala, kakor da bi se hotela vrniti, potem pa je
naglo odšla naprej.
Stopila je v temne vežo in nekaj časa nepremično stala pred sobnimi vrati.
Razni tuji glasovi so ji udarjali na uho, vendar med njimi ni mogla spoznati govorjenja
svojega moža. Naposled se je ojunačila in odprla vrata.
Gorak, dušljiv zrak ji je udaril naproti. V sredi pod stropom jo v gostem tobačnem dimu
medlo gorela velika petrolejska svetilka. Krog miz je sedelo dokaj pivcev in od njih je
vela neprijetna, pijana atmosfera.
Mlada žena je obstala pri vratih in z očmi iskala svojega moža. Tu nasproti se ji je pogled
uprl na majhno glasno družbo.
Zardela je. Bilo je nekaj mladih ljudi, očitno gosposkih tujcev. Iz kota so se svetile puške
...
Obrnila se je v drugo stran. Takoj na desni so igrali štirje na stare zamazane karte tako
imenovani „enaindvajset“.
Bili so tihi, samo posamični klici so jim uhajali iz tesno stisnjenih ust. Na bledih obrazih
se jim je brala strast, oči pa so z nekim demonskim svitom sledile kartam.
„Ti vlečeš!“
„Bene!“
„As!“
„Tudi jaz imam asa,“ je dejal oni, ki je držal „bank“, in potegnil denar k sebi. Zrla je
dalje. V kotu pri peči je dremal vaški berač Miha. Iz njegovega odurnega, zabuhlega
obraza in iz smradu, ki ga je bil nasičen vsak njegov dih, je bilo videti, da je pijan.
Dalje, pri dolgi mizi pod oknom sta sedela dva kmeta. V enem izmed njiju je spoznala
svojega moža. Kazal ji je hrbet in bil je videti razjarjen, ker je tistemu nasproti grozeče
pretil s pestjo.
„Ne, ne bom,“ se je branila in v oči so ji silile solze. „Pa boš! Če jaz rečem, moraš!“
„Ha, ha! Lepo si jo naučil! Zdaj že hodi pote! No, če bi moja prišla ...“ in oni, ki je z njim
sedel pri mizi, je zaničljivo namrdnil obraz.
„Jaz babjek! O ti strahopetec ti! Kje je moja žena? Doma je lepo, ker ji ne dopuščam, da
bi lazila za menoj, ti se pa vedno držiš svoji babi za predpasnik!“
Žena ga je prijela za roko in spet zaprosila, naj gre domov, ker se je bala, da se začne
pretep.
Ona se je vendarle vrnila in proseče sklenila roke. Njemu so se napele žile na sencih, oči
so se mu divje svetile, usta so se mu penila od jeze. Tisti posmehljiv obraz njemu nasproti,
tihota, ki je hkrati nastala ob tem prepiru, vse ga je skrajno dražilo. Pograbil je ženo
spredaj za obleko, jo udaril z drugo roko preko glave in jo tako silovito sunil nazaj, da ji
je odtrgal obleko s prsi in da je s težkim udarcem padla vznak. Vse je za hip osupnilo.
Krčmar je tekel skozi vrata klicat ženo, ki je že spala, igralci so skočili s svojih sedežev,
berač se je zbudil, gosposka družba tam v kotu je ostrmela, Pavlovec je prestrašeno
izbuljil oči. Mlada žena je nezavestna ležala sredi sobe. Na prsih so ji silila bela nedra izza
raztrgane obleke, desna stran obraza ji je otekla od moževega udarca, iz ust ji je pritekla
kri. „Prinesite vode!“ je ukazal nekdo. Bil je mladi Reich, ki je s svojimi tovariši do zdaj
sedel v kotu. Pohajali so poprej brez cilja okrog in potem jih je za šalo peljal v tole
gostilno. „Prinesite vode! Hitro!“ je ponovil in pristopil bliže. Za njim so se drenjali drugi.
Pavlovec se je surovo zasmejal in njegov smeh je imel nek votel, prestrašen in obenem
oduren odmev. Mladi Reich je položil roko na polna bela nedra mlade žene, ki so se
polagoma dvigala. „Ni mrtva,“ je dejal in ji obdržal roko na prsih. „Seveda ni, naše žene
ne umirajo tako hitro.“ je rekel eden izmed štirih igralcev, ki so tudi priskočili bliže.
Prijel je Reichovo roko, jo odstranil ter pokril s predpasnikom razgaljene prsi mlade žene.
Medtem so prinesli vode. Krčmarica je pritekla na pol oblečena in vsa zasopljena v sobo,
za njo dekla in hči. Pretrgani klici, vzdihovanje, kletev, rotenje je polnilo sobo in luč je v
gostem tobačnem dimu, ki se je ob letanju ljudi pregibal pod stropom, gorela še medleje.
Nekdo se je spomnil in odprl okno. Svež nočni veter je hladilno zapihal v sobo. Iznad vasi
so se svetile luči in med nočne temine se je mešal podjeten šum.
„Oh, uboga, uboga Reza!“ je vzdihovala debela krčmarica in močila mladi ženi obraz.
„Ti moški! Slabši so kot zverine! Na, kako jo pobija, kakor psa! Oh uboge reve, me
ženske!“
In tožeče je uprla oči proti stropu, krčmar pa si jezno grizel ustnice. No, da ni nesreče, ne
govorila bi njegova žena tako!
Reza se je zdramila.
Posegla je najprej z roko na glavo, ob katero je prej tako zelo butnila, da je prišla ob
zavest, potem pa se plašno vzpela kvišku.
„Ali vam je kaj bolje?“ jo je vprašal nekdo. Uprla je oči vanj in spoznala je mladega
Reicha.
„Dobro vam dene. Morate se malo pokrepčati.“ Pogledala je še enkrat vanj. V njegovih
očeh je gorelo nekaj umazanega. Trdo je sunila njegovo roko v stran, da se mu je vino
razlilo po obleki.
Onega, ki ga je iskala, ni bilo. Sedel je sam pri mizi in zlival žganje vase.
Krčmarica ga je sunila.
Ljubi prijatelj!
Stoji, stoji Ljubljanca,
Ljubljanca dolga ...
„Čakaj, jaz te spremim,“ je klicala krčmarica, a ona je že stekla skozi vrata v noč.
Eden iz one gosposke družbe je zahteval račun. Mladega Reicha in njegove puške ni bilo
več med njimi ...
Ona je jokaje tekla v noč. V glavi ji je šumelo od udarca, lica pa so jo pekla od sramu,
užaljenosti in žalosti.
„Kako je bil njen mož dober prej, takrat, ko sta se vzela. Kako je bila srečna tedaj, ko je
prišel Tonček na svet! In zdaj?“
Njen mož zapije vse, poruši poštenje hiše, postane pijanec in kaj bo iz otroka?!
In danes jo je pretepal, tam vpričo ljudi! Pahnil jo je na tla, ji raztrgal obleko, da so drugi
ljudje gledali njeno goloto.
Hladni nočni zrak ji je dobro del in čim bolj se je bližala domači hiši, tem bolj se je
spreminjala njena silovita razburjenost v tiho bol.
Na cesti pred vrtom je stal vaški križ. Njuna hiša je bila čisto konec vasi bolj sama zase.
Bilo je vse tiho in mirno. Vaško znamenje se je črno slikalo izza temnega ozadja noči.
Obstala je. Vsa bol je spet zavrele v njej, vse se je v srcu obnovilo v novih mukah.
Molila je, tožila, prosila kakor še nikoli. Vsa njena prikrita bol, vse krivice, vse želje, vse
molitve, vse je privrelo na dan v vročih, strastnih besedah med jokom in vzdihovanjem.
„O Bog, usmili se me, reši me! O ti križani Jezus in Marija in vsi svetniki!“
In molila je, kakor moli duša v smrtnih borbah. Jezik ji je nevede jecljal besede in
molitve, ki jih je molilo njeno srce.
Začule so se stopinje.
Ona jih ni slišala. Molila je in jokala dalje in njene solze so padale v prah pod križem.
Obleka se ji je spet razgrnila in kamenje ji je tiščalo v mehke grudi. Ni pazila, ni se
zakrila. Bila je sama pred svojim Bogom. Ležala je pred njim v prahu in njena duša mu je
molila molitve nesrečnih src.
Zdaj jo je pograbil, potegnil kvišku k sebi, pritiskal ji svoj obraz na lica, na grudi, dušil jo
s poljubi in šepetal v pijanem poželenju:
„Ti, kako si bila lepa prej, tako lepa, lepa! Jaz sem nor nate, čuješ, nor!“
Za hip je ostrmela, ni se mogla ganiti, potem pa se je uprla z vso močjo proti napadalcu.
Bila ga je s pestmi v obraz, grizla, pehala, a on jo je držal kakor v kleščah. Slednjič se ji je
posrečilo z močnim sunkom podreti ga na tla.
Vsa vroča, tresočih udov je zbežala čez vrt v hišo in zapahnila vrata.
III.
Sedeli so na verandi in pušili cigarete. Počasi in vonjavo se je vzdigal fini modrikasti dim
v čisti zrak. Na mizi so stale buteljke z vinom in okrog vitki kelhasti kozarci.
„Dolgčas je!“ je vzdihnil po dolgem času mladi Reich, ki je na pol ležal v velikem
amerikanskem gugalnem stolu.
„V Trst pojdem ali v Švico ali na Dunaj. Tukaj mi res že preseda vse!“
„In punice?“
Bili so pravi pristni produkt velikomestne vzgoje in velikomestnega življenja, vsi ti trije
mladi ljudje. Momentalno uživanje, to jim je bilo geslo. Za drugo jim ni bilo, sploh niso
imeli niti smisla za kaj plemenitejšega in višjega.
Spet so molčali.
Gorka lenivost poletnega dne jih je objemala v svoje sanjavo brezdelje. Iz fabrike se je
čulo živahno ropotanje strojev, kričanje ljudi, brlizg pare in pokanje bičev. In tam dalje
na velikem prostoru se je videlo marljivo gibanje ljudi, ki so razkladali ogromna, težka
debla z voz in še dalje velike množine desk.
„Da. Vse kaj drugega takle resničen dogodljaj kakor one karikature na gledaliških odrih!“
In videl je ono ženo, ki je ležala pred njim, in njena gola nedra. In spet je začutil v prstih
mehko, zapeljivo toplino, ki je prihajala iz nje, ko se je je bil dotaknil.
Kako se je branila!
Ali!
„Pa bilo je vendar pikantno!“ je rekel eden izmed njih in spet so molčali.
Reich je vzel majhno operno kukalo, ki je ležalo poleg njega, ter ga nastavil k očem.
Gledal je nekaj časa k tovarni svojega očeta, kjer se je vse gibalo in premikalo v pridnem
delu.
Bilo je prijetno videti belo pobeljene hišice in bajtice, ki so kukale izza zelenja. Tako
mirno je ležala ta mala tiha vas sredi polja, na katerem je mrgolelo ljudi.
„Zdravo!“
„Fröhlich!“
„Prosim?“
„O, dobro!“
„Imam.“
„No, morda vas utegnem kakega dne prositi za majhno uslugo. Menim, da se lahko
zanašam?“
„O, popolnoma!“
Mladi Reich je šel zadovoljen dol v vas. Torej so bile vajeti v njegovih rokah!
Ko je bil v vojakih, je bil vobče znan kot Don Juan in vse gospe so ga protežirale.
Šel je skozi vas po poti mimo znamenja v gozd. Pogledal je na mesto, kjer se je ruval
sinoči z mlado ženo, in lahna rdečica mu je zastrla obraz.
Človeka je vendarle sram, čeravno misli, da že zdavnaj nima več tega čuta!
Bilo je vroče, soparno. Ljudje, ki so delali na polju, so bili vroči in spoteni. Pozdravljali
so mladega Reicha nekako domače.
„Da sem jaz namesto vas, ležal bi v senci, pa seveda gospoda. Meni se duša topi od
vročine, ti pa hodijo v najhujšem soncu, samo tako v zabavo ...“
Mnogo takih opazk je čul, se jim smejal in odgovarjal po svoje v pomanjkljivi, čudni
govorici.
„Res ni prenapačen!“
Malo dalje pa je hlapec jezno sunil mlajšo deklo, ko je prišel snopje povezovat.
Hlapec je zaklel robato, mlada Rezika je pa vendar mislila, kako lepe, majhne roke in
kako gladek obraz ima ta Reich.
On je šel dalje in dalje čez polje v gozd. Ljudje so se mu skoraj smilili, da se morajo tako
truditi v taki vročini. Imel je vendar še nekaj človeškega srca v sebi. Toda misliti ni bil
navajen in zato si ni delal skrbi s študiranjem o kakih socialnih problemih. Prišel je v
gozd. Nekaj časa je brez cilja pohajal po njem, potem je zavil k parobku in tamkaj v senci
hodil dalje, opazovaje ljudi na polju, ki se je raztezalo prav do gozda. Bil je nekako
nemiren, sam ni vedel, kaj naj počne in kam naj gre. Prišel je na majhno trato, na katero
je padala prijetna senca smrek. Legel je, podprl glavo z roko in brezmiselno gledal v zrak.
Do tratice se je stezala njiva. Par sto korakov od tam so žele žanjice, njih beli rokavci in
živobarvni robci so se svetili v soncu. Zdaj pa zdaj se je zabliskal kak srp.
Postajal je truden in zaspan. Zdaj se je zganilo, nekaj blizu njega. Ozrl se je. Majhen
deček se je priglasil izza grma, za katerim je stal s prtom zakrit jerbas, gotovo malica.
Malček je radovedno obstal, ko je uzrl tujca. Vtaknil je prst v usta in ga ogledoval nekako
resno. Reicha je začel deček zanimati. To zdravo otroško obličje je imelo vse drugačen
izraz kakor obrazi nervoznih mestnih otrok.
Mali je malo počakal, previdno vzel prst iz ust in dejal nekako bahato:
„Tonček.“
Mali je spet malo počakal, odprl usta, a jih spet zaprl, kakor da se je česa domislil.
„No, ali ne poveš? Vidiš, dam ti krajcar, eden, dva, tri ...“
„Pavlovčev?!“
„Mati so mi dejali, naj pazim na jerbas,“ se je oglasil čez nekaj časa deček, potegnil
hlačice kvišku in se spet zavlekel za grm. Prej se je igral z dračjem in smrekovimi storži,
zdaj pa je izvlekel svoje krajcarje in jih opazoval dolgo in resno.
Neko čudno čustvo je vzbudil ta otrok v njem. Skoraj je že mislil vstati, iti domov in se
kar na tihem odpeljati iz Zavod. A takoj nato se je nesramno nasmehnil in dejal frivolno:
„Enkrat pridem k Vam, morda v nedeljo zvečer, če ne bo Vašega moža domov. Bati se me
ni treba, lahko govoriva skozi okno, če mi ne zaupate. Razložiti Vam imam važne stvari.
Dotlej pa molčite, ker bi bila Vaša in Vaše hiše nesreča, če bi govoril!“
Zložil je listič, potem je šel za grm k dečku, ki je še vedno ogledoval krajcarje. „Ali
pridejo mati sem?“
„Kdaj?“
„Kmalu.“
Obmolknila sta.
Deček je sramežljivo, a radovedno opazoval Reicha, njegov svetli naočnik in fini usnjeni
etui, ki mu je gledal iz žepa. Za ves svet bi bil rad pogledal skozi ono stekleno stvar, ki se
je zibala gospodu na nosu.
„Ko bi me le potipati pustil, je premišljeval in čakal, da se gospod sam spomni in mu
razkaže vse bogastvo svojih žepov, prav kakor Dolinarjev dedek, ki mu je enkrat celo
zataknil svoja očala za ušesa, skozi katera ni nič videl in ki so bila mnogo, mnogo grša kot
to, kar je imel gospod.
„Prav lahko pove očetu, da sem govoril z njegovo materjo, in to bi bilo gotovo neprijetno.
Dal bi mu pismo. da ga izroči njej, pa to je nevarno, mogel bi ga izgubiti in molčal gotovo
ne bi v nobenem slučaju. Pošljem ga kam stran.“
„Porečem.“
„Bom.“
„In malica?“
„Na to bom že jaz pazil. Če prineseš kmalu, pa ti dam desetico, samo teči moraš.“
Deček se je spustil proti vasi, ki itak ni bila daleč, Reich pa se je zasmejal zaničljivo.
Vsa rdeča in potna v obraz je bila vendar videti s svojimi od sonca zarjavelimi lici in
bleščečimi očmi jako zdrava in dražestna.
„O potrebujete, potrebujete!“
„Tonček, Tonček!“
„Saj pojdem, samo to pismo vzemite. Tistega vašega dolga se tiče, saj veste ...“
Potisnil je listič osupnjeni v roke in se oddaljil, ker se je bal, da bi prišle še druge žanjice
bliže.
Oh, ta bi le preklinjal in se rotil! Šel bi v gostilno, se napil in mogel v svoji jezi celo ubiti
mladega Reicha in to bi bilo vse še mnogo slabše.
Reich je medtem žvižgaje stopal proti vasi. Oh, kaj mu je bilo mar, nič, nič!
„In to je dobro zame, si je dejal smeje in se za kratek čas pričel pogovarjati z nekim
vaškim fantom, ki je šel z volmi in vozom po snopje.
„Imam!“
„Koliko?“
„I, eno!“
„Ha, ha, ti si tepec! Vsa dekleta iz vse vasi in katere moreš dobiti, tako je prav!“
Fant se je smejal široko. I, kakor da bi bil turški sultan! Kaj takega pa res še ne!
In pognal je vole ter šel dalje, ker se mu ni zdelo pametno razgovarjati se z mladim
gospodom, ko se ga je najbrž navlekel malo preveč, da zdaj govori tako budalasto.
Reich pa je žvižgal in žvižgal, vrgel Pavlovčevemu dečku, ki ga je srečal malo pred vasjo,
dve desetici in se židane volje vrnil na fabriko, kjer je z opolzkimi dovtipi in pitjem
obhajal svoj povratek.
IV.
I, Bog se usmili, to je bil vrišč v vasi.
Mladi Delkinov gospodar, ki se je oženil pred pol leta, je dobil sina. Človek bi mislil, da
vse preide z nekaj ščebetanjem. Tem med starejšimi babnicami in s pol škodoželjnim
muzanjem nekdanjih sovrstnic mlade Delkinovke.
Imel je prej ženo rad na žive in mrtve, a zdaj je skoraj pogledal ni.
Otroka kar ni mogel trpeti in kadar ga je slišal, preklinjal ga je, da bi bilo človeka strah,
čeravno ni bila kletev njegova navada.
Njegova mati tudi ni kar nič hvalila snahe, četudi jo je prej povzdigovala v deveta nebesa,
ker je poleg mladega obraza in pridnih rok prinesla tudi nekaj cvenkajočega k hiši.
Otroka ni bil vesel nihče, to je bilo res. Niti mlada mati ne, ki je imela vedno objokane
oči. Ko je vaška babica dejala, da otroče ne bo dolgo živelo, ker je zelo šibko in slabo, bila
je tega skoraj vesela, kar se je prav čudno zdelo pametni starki.
Vse to se je seveda zvedelo prav po vsej vasi in ko je otrok v resnici umrl, obiskovalo je
malega mrlička od sile dosti kropilcev.
Vse te in vsi ti so imeli oči, prav dobre oči in opazili so nekaj prav zanimivih stvari.
Delkin je malo govoril, njegova žena se je skrivala in stara dva sta dejala, da je
najpametneje, kar je mogel mali Jurče storiti, to, da je umrl.
Iz teh in še drugih dejstev so sklepali po vasi, da je mali Jurče ob nepravem času prišel na
svet, in ker je mladi Delkin tako robantil čezenj, izmislile so si zastopnice vaške kronike
to in ono.
„In to pohujšanje!“
„Lepi vzgledi!“
„O, o, o, človeka te kar groza!“
„ln fabriške delavke so tudi že vse pokvarjene! Na prste se lahko seštejejo poštena dekleta
naše vasi.“
„Metnikova Pavla, Klobčarjeva Nežika, Dolarjeva Nana, kako so bile prej pridne, zdaj pa
ta sramota!“
„Ubogi starši!“
„Da, pa zbogom!“
„Zbogom!“
Sosede so se ločile ter potem malo dlje ponavljale isti pogovor s kako drugo.
Bil je res križ tiste dni v Zavodah. Dekleta se niso smela niti ganiti.
In oče je jezno stisnil pest, mati pa je trdo sunila svojo punico, da bi se je bolje prijeli ti
modri nauki.
Pavlovčeva žena je zvedela vse to že drugi dan po tem, ko je dobila oni listič od Reicha.
Ne, s takim ne govori in se ne pogaja nikdar in nikdar. Saj je vendar dobro vedela, česa je
iskal in kaj je hotel. Malemu Tončku je vzela desetici, ki mu jih je dal Reich, in jih
podarila prvemu beraču, ki je prišel k hiši. Sklenila je na vsak način, nikakor ne iti v
nedeljo zvečer k znamenju.
Upala je tudi, da ostane njen mož tedaj doma, in mislila mu je povedati vse, naj potem on
stori, kar ve in zna. Prišla je nedelja in Pavlovec je že zjutraj odšel od doma. V cerkev,
kakor je dejal.
Sama si ni upala spet iti ponj in vedela je tudi, da bi nič ne pomagalo. Popoldne je
napravila otroka in odšla ž njim k nauku v cerkev. Ko je prišla domov, je sedla na vrtu v
senco in premišljevala razne stvari. Dekla jo je prosila, če jo za nedeljo pusti domov, kar
ji je dovolila. Bila je sama s Tončkom.
Proti večeru je prišlo nekaj sosed k njej, ki so spet pogrevale vse novosti o Reichu in
njegovih tovariših in zatrjevale, da tako ne gre več naprej,
„Spoditi bi jih morali vse skupaj. Tjakaj naj gredo, od koder so prišli.“
„Če bi se dalo! Ali zdaj so kupili zemljo, davke plačujejo kakor mi in mi jih moramo
trpeti,“ je pojasnjevala tretja in vse so še dolgo modrovale, kaj in kako bi se napravilo.
Prišle so nazadnje do prepričanja, da bi se že dalo kaj napraviti, samo če bi možje imeli
več poguma. „Zakaj pa so možje? Bog se usmili, če ne morejo napraviti, kar hočejo.“
„I, kaj cesarski zakoni! To ni cesarski zakon, da bi smel vsakdo, ki je prišel od kod k nam,
nas odirati, naša dekleta onečaščevati in norčevati se iz nas!“
Temnilo se je.
Skuhala je večerjo zase in za otroka, nakrmila živino in sedla k mizi.
Oče in mati sta ji umrla že zgodaj, brat se je oženil in njegova žena je ni gledala nič kaj
prijazno. Delala je kakor dekla in tudi ravnali so z njo kakor z deklo.
Ni ji bilo še osemnajst let, ko se je omožila. Pavlovec je bil sam kakor ona in prav srečna
sta bila nekaj časa, dokler ni začel popivati.
Skrbi in slaba druščina so ga silile v pijačo. Dom je zanemarjal vedno bolj, češ saj itak nič
ne pomaga, če se še tako trudi.
Svetovala mu je, naj nekaj odproda, četudi polovico, samo da bodo potem brez skrbi.
„Koliko pa dobim? Nič! In od česa naj potem živimo?! Sicer bi mi pa Reich tega itak ne
dovolil, ker je vknjižen na vse posestvo!“
„On popiva in zame se ne meni. In vendar sem še mlada! Triindvajset let! Bog se usmili,
to je vendar malo.“
„Kdo bi neki bil?“ se je vprašala v strahu, a takoj se je spomnila, kdo bi utegnil biti.
„Takoj se mi odpravite!“
Prijela je jerbašček, v katerem je bil krompir, in zagnala z vso silo vse skupaj skozi okno v
Reicha.
Zaklel je in odšel, mlada Pavlovčevka pa je vsa iz sebe tekla v kamro, kjer je spal mali
Tonček. Tu je jokala dolgo ob zglavju otrokovem.
Medtem je Pavlovec pil pri Dobniku in se prepiral zdaj z enim, zdaj z drugim vaščanom.
Temu je zabavljal zaradi gozda, drugemu zaradi živine, enemu je prerekal sorodnike,
sploh prepiral se je z vsakim, kdor je prišel blizu.
Pri Dobniku je bilo mnogo pivcev. Prišli so tudi vaški fantje z godcem in plesali, da je
bilo veselje. Dekleta so sramežljivo stala ob steni in udarjala s petami takt poskočne polke,
ki jo je izvabljal godec iz svoje harmonike. Gostilna se je polnila vedno bolj, tudi fabriški
delavci so prihajali, ko so zaslišali ples.
Postajalo je hrupno čim dalje bolj. Zrak je bil nasičen z gostim tobačnim dimom, s hlapi
potnih teles in razlitega vina. In vmes se je čul smeh, petje, godec, premikanje stolov,
drsanje nog. Tu in tam je bilo čuti že jeznih glasov, kletvic, prepira. Pivci so postajali
vedno glasnejši in nemirnejši. Videlo se jim je, da so vinjeni. Dekleta so odhajala počasi.
Zdaj je izginila ena, za njo druga, da sta se kmalu le domača hči in dekla vrteli s fanti po
podu. Krčmar je namignil tudi njima, naj odideta, dekla v kuhinjo, hči pa spat. Hrup je
naraščal, zrak je odmeval od razdivjanega kričanja, z rdečih, vročih obrazov sta se brala
razburjenje in pijanost.
Pridrenjali so se tudi v kot, kjer je sedel Pavlovec in še vedno kričal, razbijal po mizi in se
hripavo pridušal, da Dobnikova slivovka ni za nič.
Mladi Reich je slučajno stal blizu njega ter ravno držal čašo v rokah, ko mu jo je izbil
Pavlovec, ki je z obema rokama mahal okrog sebe po zraku in klical krčmarja, da mu
plača njegove „pomije“.
„Ti kmetska svinja ti!“ je zavpil Reich v svoji klasični slovenščini in dregnil Pavlovca v
glavo. „Jaz ti že pokažem, kdo sem, ti vražji pes!“
„Ti pokažeš! Glej, glej! Ti boš mene pital s priimki, ti golobradec ti!“
Hkrati se je vse bilo, suvalo, teplo in razbijalo v krčmi. Vsa telesa so se gibala, roke so
zamahovale, grabile. Čaše so rožljale, stoli so se prevračali. Krčmarica je v strahu splezala
v zapeček, krčmar pa je zastonj miril, vlekel narazen in rinil proti vratom.
„Če se zunaj vsi potolčejo, samo da pri meni ne bi bilo nič!“ je molil z vso dušo.
Za hip mu je stal pred očmi strah in vse skrbi in sitnosti, ki bi jih mogel imeti, če bi se v
njegovi hiši primeril kak poboj. Zato je pozabil na vse drugo, na potrte čaše, polomljene
stole in neplačane račune in samo rinil in suval je proti vratom in kričal venomer:
„Ven, ven!“
Še dolgo potem, ko se je posrečilo Dobniku spehati razgrete ljudi venkaj, je bilo čuti
zunaj na cesti prepir in pretep in vmes jok in nagovarjanje žena, ki so vse v strahu pritekle
po svoje može in sinove.
Vendar se je vse še precej srečno izteklo. Vsi, ki so se spoznali na take stvari, so dejali
drugi dan, da „ni bilo sile“. V resnici se ni pripetilo nič resnejšega in hujšega. Nekaj bunk
in lis, prask in udarcev pa mnogo raztrgane obleke, drugega ni bilo. Nekateri so veliko
ugibali, kaj stori Reich: ali bo tožil ali ne. Ker pa je potem nastal tak pretep in so tepli
tako domači kakor oni, so menili Zavodčani, da stvar mine menda bolj na lepem.
„Pavlovec ne dobi nič več dela tam gori, to bo menda in to je dosti zanj.“
V.
Na Visokem pri fari je minila deseta maša.
Praznično oblečene ženske v novih volnenih in svilenih rutah so v gručah stopale preko
prostornega trga in na tej ali oni strani hitele po hribu navzdol: ta v Zavode, ona v Dolino,
druge v Osredek.
Bil je krasen dan. Vse je bilo sončno, svetlo in krasno. Temnozeleni gozdi, ki so krili
hribovje, polje, ki se je v pisanih, rjavih, zelenih in rumenkastih pasovih bleščalo iz
doline; vasi, ki so prijazno čepele sredi polja ali vabljivo kitile stran kakega hriba, vse je
dihalo, vse je praznovalo nedeljo. Ceste in steze so se kakor trakovi stezale čez polja,
vezale vasi, se izgubljale v sivkasto modri daljini ali na gozdnih parobkih.
In nad vsem tem krasno, jasno nebo, bleščeče sonce, gibljiv, čist zrak!
Bila je res nedelja v naravi in v vaseh in v ljudeh, ki so zadovoljnih, svežih obrazov vreli iz
cerkve, polnili trg pred župniščem in odhajali na razne strani v doline.
Resnejši možaki, nekateri že sivi in stari, drugi čvrsti in čili, so se ustavljali pri lipi, ki je s
svojimi mogočnimi vejami senčila malone ves prostor med cerkvijo in župniščem.
Na ograji, ki je kot kaka miza oklepala lipo, je sedel močan mož. Njegova pol gosposka
suknja in papirji, ki jih je resno držal v roki, so kazali, da ima nekako službo, nekak ugled
pri teh ljudeh, ki so stali okrog njega. Mirno je sedel in gledal gručo, ki se je čim dlje bolj
zgoščevala okrog lipe. Med starejše možake se je pomešalo tudi nekaj mlajših, ki so
nekako v zadregi stali poleg starih in tiho izpraševali v svoje sosede, ki so jim odgovarjali
z enako tihim, spoštljivim glasom. Tudi kaka ženska je obstala pri lipi. Gotovo kaka
vdova, ki ji je tudi skrbeti, da zve, kaj ukazuje gosposka.
Oni mož, občinski sluga, je še enkrat pogledal čez gručo. Menda se mu je poslušateljstvo
zdelo polnoštevilno, kajti pokimal je zadovoljno in se z nekako prakso vzpel na svojem
vzvišenem prostoru. Močno se je odkašljal, pomaknil klobuk malo nazaj, razvil papirje, še
enkrat pogledal čez svoje poslušalce in začel počasno z debelim, močnim glasom:
Prebral jim je nato še razglas, da je prepovedan uvoz živine od tod in tod zaradi te in te
kužne bolezni med živino.
„Oglas. Naše c. kr. sodišče naznanja, da se bo dne 25. t. m. v prostorih tega sodišča ob 9.
uri dopoldne vršila javna dražba zemljišča Antona Pavlovca iz Zavod, hiš. št. 5, vlož. št.
73, ravno iste kastralne občine...“
Zadnji del sodnijskega oglasa o cenitvi, varščini itd. se je izgubil v naraščajočem, šumu, iz
katerega so se slišali klici čudenja.
Komaj je občinski sluga odčital datum in skočil na tla, je vsakdo hotel vedeti zakaj in
kako.
„Kdo ga toži?“
„Za koliko?“
„Reich?“
Tako se je slišalo od vseh strani, vsakdo je vedel kaj slabega povedati o Pavlovcu, dobrega
nihče.
„Menda bo.“
Ta sramota in te skrbi!
Koliko je prebila muk, odkar je sodnijski sluga prinesel tožbo v hišo! Prosila je moža, naj
skuša drugje dobiti kaj na posodo. Res je šel k nekaterim vaškim veljakom, a nobenega ni
bilo volja mešati se v to stvar.
„Ko si poprej hodil h gospodi, pa pojdi še zdaj,“ je dejal ta, drugi pa je še pristavil:
„In če bi tudi imel denarja, kaj misliš, da bi se mi ljubilo hoditi Reichu navzkriž!“
Tudi k Reichu sta šla oba prosit, naj še malo počaka. No, stari je dejal, naj gresta k
Frölichu.
Povedala sta Frölichu, kaj je dejal gospod, a ta ni hotel ničesar čuti, in ko sta se spet vrnila
k staremu Reichu, ju je le-ta osorno odpravil iz pisarne češ:
Prišla sta domov brez upanja. Pavlovec je šel v gostilno. Povrnil se je popolnoma vinjen in
je pretepal ženo in otroka, dokler se ni ves pijan zvalil na klop.
Zaradi moža ji je bilo čisto vseeno, naj se že dom proda ali ne, huje pač ni moglo postati,
kakor je bilo.
Toda imela je otroka in ta je bil njeno vse. Posestva, premoženja ni štela za svoje, ampak
za otrokovo.
Kaj bo imel ko odraste?! Naj ga pusti, da bo hlapčeval tam, kjer bi lahko gospodaril?!
Ta misel ji je bila grozna in še enkrat je šla sama gor na fabriko.
„A-a, vi ste!“
„Dovolite nam vsaj, da sami odprodamo pod roko nekaj polja. Na sodnijski dražbi se bo
prodajalo vse za slepo ceno. Komaj polovico tega dobimo, kar je v resnici vredno.“
„O, prosim, gospod, glejte, otroka imam, kaj naj postane res berač kdaj?! In kam naj
greva midva z možem?“
„Samo če hočete!“
„Hm, kako! Menda poznate našega mladega gospoda. Temu se priporočite, pa bo dražba
ustavljena in sčasoma se najde kak pripomoček odpraviti tudi dolg tako, da ne bo sumil ne
mož ne kdo drugi!“
Postalo ji je vroče. Jezno je odvrnila, naj jo pusti pri miru in odšla proti vratom.
Zastavil ji je pot.
„Ha, ha, kako ste neumni! Saj vendar ni tako grd naš mladi gospod. In če vas ima rad, no,
moj Bog, kaj je to?! Kaj imate od moža, kaj?! Tepe vas vsak dan. Vi delate, on pa popiva
okrog in zapravlja vaše in otrokovo premoženje.“
Silila je ven.
„Pustite me. Dobro poznam vas in vašega gospoda. Koliko je deklet v vasi, ki ste jih
ogoljufali in osramotili, mene pa ne osramotite, jaz sem žena in imam otroka.“
In potem bo res vsega konec. Hiša in polje, njive, na katerih je delala tolikokrat, travniki,
lazi, kjer je tolikokrat grabila seno, vse, vse pride v tuje roke.
Vesela je bila, ko je dekla, prišedši iz cerkve, osorno odpravila sitne vasovalke. Videla je,
kako se je žalostila njena gospodinja, in jezila se je na radovedne babnice, ki so hotele
prav do konca napasti svojo radovednost in škodoželjnost.
Bilo je žalostno kosilo tedaj pri Pavlovcu. Gospodarja ni bilo, popival je v gostilni.
Njegova žena je sama sedela za mizo z deklo in sinkom.
Govoril ni nihče. Dekla si ni upala, njej se ni ljubilo. Le mali Tonček je zdaj pa zdaj
začenjal svoje otroško pripovedovanje, a ker ga ni nihče poslušal, je spet kmalu utihnil.
„O ja, zakaj ne? Konje bom imel in voz, pa bom vozil trame in služil bom dosti denarja.“
„Nič ne boš!“
„Pa bom! Tam na tisti ledini jih bom pasel pod gozdom. Pa bodo tako debeli! In hišo
popravim, kadar bom velik. Tako da bo lepo bela, kakor je Šimčeva.“ Molčala je in solze
so ji stopale v oči. Kako jo je mučil ta otrok s svojim nedolžnim pripovedovanjem!
Ha, ha! Hišo popravi! In kje bo imel hišo? Bog ve, kdo bo že tedaj gospodaril tu!
Poslala je otroka venkaj, zaprla se v hišo in prejokala vse popoldne.
„Naj bo, jutri pojdem še enkrat gor na fabriko! Bog se usmili, tako trdosrčen vendar ni, da
bi se ne dal preprositi. In če je treba, pokleknem predenj!“
„In če pojdem tudi k mlademu Reichu, tak ne bo, ni mogoče, da bi bil, da bi hotel
ugonobiti mene, ki sem žena in mati! Tako hudoben ni, ne more biti! Njegove matere ga
spomnim in njegove sestre, če ima katero! O saj ni tako slab, vsakemu beraču kaj da, tudi
mene se usmili, se mora!“
In mlada žena je pokleknila na tla in vse popoldne molila k Bogu, vroče in iskreno, da jo
reši najhujšega,
O, še nikdar se ji ni zdel očenaš tako krasen, tako pomemben kakor tisto popoldne, ko je
sama klečala doma v hiši in molila to molitev spet in spet.
Zunaj je sijalo sonce. Narava se je kopala v njegovih toplih, gorkih žarkih. Nebo s svojo
krasno, čisto barvo, gozdi v temnem zelenju, polje v svoji živi pisanosti barv, vse je dihalo
poletje in zadovoljstvo! In to zadovoljstvo se je gibalo v čistem, toplem zraku in trepetalo
v laskavih, veselih zvokih, ki je od njih odmevala narava. Ptice in žužki, drevje in trava,
vse je pelo, vse se je glasilo, in vse to petje in oglašanje se je spajalo v mehko uspavajočo
melodijo in sitilo zrak s svojim lahnim, prijetnim šuštenjem.
In ta zrak in šum je objemal vas in silil skozi majhna odprta okna tesne izbe in jih večal in
lepšal s svojo veselo svežostjo. Vse se je smejalo in se veselilo, ljudje in živali in
rastlinstvo. Vse, vse! Še hiše so se gizdavo bleščale v soncu s svojimi belimi zidovi in
slamnatimi strehami kakor očetove kučme na glavah otrok. Plotovi so bili videti kakor
veliki zobje, ki jih kaže vrt, češ jaz sem tudi vesel, tudi, tudi! Eh, kako je bilo vse veselo!
Staro peč notri v izbi je postalo sram, da se kuja, in ko je sončni žarek nagajivo prilezel do
nje, se je nasmehnila še ona in zeleno lice se ji je svetilo od zadovoljstva.
Da, res, ta zapeljivi zrak! Tako dolgo se je plazil krog nje, jo božal in se laskal, da je uboga
žena zaspala. Solze so ji visele še na licih, a oči so bile zastrte in globoko enakomerno
dihanje je pričalo, da so se vse skrbi poslovile za čas. Nekaj sončnih trakov se je dobrikalo
krog temnih las, včasih nagajivo poskakovalo dol na polna zardela lica in tamkaj s slastjo
posrkalo zadnje sledove solz. Ob steni so se lovili svetli zajčki, nekaj muh je pribrenčalo
skozi odprta okna, mačka je skočila s klopi na mizo in se tam leno pretegovala, včasih
zamahujoča po kaki muhi.
Spala je dolgo, dolgo. Zajčki so šli spat, svetli topli žarki so zbežali nazaj k soncu, dan je
počasno tonil v mraku.
Zbudila se je.
Peljala ga je v izbo.
„So te že spet nabili! Prav ti je, kaj pa vedno letaš okrog! Doma bi bil ostal pri meni.“
Posadila ga je na klop in odšla v kamro gledat, koliko je ura. Fantek je le še vedno jokal.
Začel se ji je smiliti in šla je nazaj k njemu.
„Ali so te natepli? Kdo te pa je? Oh, ne joči se! Kaj bi se jokal, tak velik fant!“
Tončka je postalo menda malo sram, ker je samo v presledkih še malo zastokal.
„Nič se ne jokaj, nič! Saj ni res! Oh, kaj boš vse verjel! Čakaj, obriši se, pa pojdeš z
menoj v hlev. Mice še ni, menda kje pleše, pa midva sama pomolzeva krave!“
In šla je z dečkom v hlev in ko mu je zatrjevala tako spet in spet, da ni nič res, da jih ne
prodajo, da ne odženejo sivke in ne ruse in tudi konj ne vzamejo, je verjela skoraj sama v
svoja zatrjevanja. Zdelo se ji je nemogoče, da bi vse to, za kar je tako skrbela, kar je
videla vsak dan, prišlo v tuje roke.
„Bo že kako!“ si je ponavljala vedno in pravila sinčku sto in sto lepih stvari.
„O jaz vas bom imel zmerom rad, res, prav zmerom!“ ji je zatrjeval resno in ji modro
gledal v oči s svojimi odkritimi otroškimi pogledi.
Oh, kako ga je imela rada! Temnilo se je vedno bolj. Dekla se je vrnila iz vasi in potem
sta skupaj opravili živino. Povečerjali so sami. Pavlovca ni bilo.
„Da, že spet pije,“ je dejala le-ta in vsa nesreča ji je spet objela zavest.
„Zasluži, ker je tak!“ si je mislila, kadar si je slikala, kako mu mora biti hudo, kako ga je
sram. Nekaj nesreče bi mu prav nič ne škodilo, drugače se ga itak nič ne prime!“
Bila je nekako vesela, da mora trpeti. Vedela je, da vino in žganje nikakor ni moglo
oglušiti v njem bolestne zavesti, da je dom izgubljen, da mu ga nič več in nihče ne reši.
„Naj le trpi!“ je dejala, ko je sama čakala nanj. Dekla je odšla v svojo kamro, Tončka je
tudi spravila spat in tako je sama ždela pri mizi kakor že tolikokrat.
Vedno je mislila na jutri.
In spet in spet je sestavljala stavke in iskala besed, s katerimi ga zaprosi, da se usmili nje
in njenega otroka. „O, to ga tako gane, če ga spomnim njegove matere. Gotovo jo ima rad.
Ti gosposki se imajo še posebno radi med seboj.“
Vse to si je pravila v mislih in si predstavljala vse tako veselo in srečno, da je verjela sama
sebi.
„In če ne bi hotel!“ To ji je pač tudi šinilo v glavo. Sapa ji je za trenutek zastala od strahu,
a hitro je odpodila take misli.
„Samo če malo počaka, potem pojdem še k staremu Reichu in ga bom prosila tako dolgo,
da dovoli, da sami nekaj odprodamo.“
„Seveda, poznalo se bo,“ je dejala v skrbeh in spet naštevala vse laze in gozdne dele,
kolikor so jih imeli.
Bil je Pavlovec.
„Alo, večerjo!“
Boječe je smuknila mimo njega v kuhinjo. Navadno ni jedel, kadar je prišel iz gostilne.
„Mrzlo je že!“
Pokusil je, a takoj zalučal z vso silo v kot. „Tukaj imaš! Tega ne bom jedel!“
„Kaj, nič, zame nič!? Čakaj, jaz ti že pokažem nič!“ Skočil je proti nji. Hotela se mu je
umakniti, a že jo je zagrabil za ramo in jo začel silovito pretepati.
Vso svojo pridušeno jezo, ki ga je razjedala, je izlil nadnjo. Suval jo je, tepel, trgal lase,
vrgel ob tla in jo teptal z nogami.
Iz čela ji je tekla kri, čutila je, kako ji gorka curlja po obrazu. Začela je klicati v pomoč.
Tiščal jo je za usta, preklinjal in rohnel od jeze.
„Bežite, bežite!“ je kričala dekla, skočila v hišno kamro, potegnila jokajočega Tončka iz
postelje in zbežala z njim venkaj, medtem ko se je Pavlovec v hiši s težavo pobiral od tal.
„Čakajte, jaz vam že dam! Vse pobijem, vse, vse!“ je kričal in lomastil po hiši, vse metaje
ob tla.
„Pa pojdimo v skedenj na seno. Saj ni mraza! Notri v hišo pa ne grem več.“
Stopila je za deklo v skedenj. Čez nekaj časa je šla potem k studencu, da si izpere obraz.
Tonček je jokal v njenem naročju skoraj vso noč. „Zakaj so nas pa že spodili?“ je
vpraševal ves zmeden in kar utolažiti ga ni bilo.
Dekla je godrnjala čez takega gospodarja, njej pa je nepopisen srd proti njemu vstajal v
prsih.
VI.
O prvem petelinovem klicu so bili drugo jutro že vsi pokonci pri Pavlovčevih.
„Ti, menda sem bil včeraj malo vinski,“ je dejal prijazno, kakor da bi se ne bilo nič
zgodilo.
„Ne malo, precej! Sploh je pa zadnji čas to itak tvoja navada,“ je odgovorila strogo, ne da
bi ga bila pogledala.
„Radi dolga?“
Tudi je vel od njega nek kisel, pijan duh, ki se ji je gnusil. Nikakor bi ne mogla biti dobra
z njim. Okrog oči je imel velike temnikaste kroge, ves obraz mu je bil napihnjen in nadut.
„Lep mož to, res!“ si je mislila in v očeh sta ji odsevala zaničevanje in mržnja. Pri zajtrku
ga ni pogledala. Roke so se mu tresle in iz ust mu je prihajal neznosen, smrdljiv dih.
„Danes opoldne boš sama kuhala, jaz imam neke opravke,“ je dejala dekli in ji
naročevala, kaj naj dela dopoldne.
„Škafe pomij in krompirja nalupi. Oberi peso na zelniku za prašiče in malo drv razcepi na
drobno, saj jaz tako menda kmalu pridem.“
Napravila se je, naročala Tončku, naj bo priden, še enkrat zabičala dekli, naj ne pohaja, in
potem odšla.
„Kam neki gre?“ so se vpraševale radovedna ženske, a ogovarjale je niso, ker so se nekako
bale njenega strogega obraza.
Hitela je dalje in vsa zasopla prišla gor na fabriko. Podjetni ropot in delavno gibanje jo je
motilo povsod, kamor se je ozrla. Najrajši bi bila sama, prav sama sredi velikega, temnega
gozda, kjer bi je nič ne motilo v njenih mislih.
A tu je vse vleklo njene misli k sebi in te so postajale čim dalje bolj zmedene in negotove.
Plašno si je spet in spet ponavljala, kaj vse reče mlademu Reichu, a misli so izginjale,
stavki so se trgali in neka nepopisna bojazen ji je legla v srce.
Nekaj delavk je hitelo mimo nje, razkošno smeje se. „Ali je gospod doma?“
„Kateri?“
„Stari.“
„Ne, starega ni, samo mladi je in gospod Frölich,“ so ji rekle in odhitele dalje.
To veliko dvorišče, krog katerega so se vrstile vrste pol zidanih, pol lesenih šup, zvezanih z
velikimi širokimi jermeni, ki so, neprestano zibajoči se, žvižgali skozi zrak, ta vzduh,
napolnjen s šumom, to tiskanje pare, cviljenje strojev in pretresujoče, značilno ječanje
žag, vse ji je vsiljivo polnilo možgane in odrivalo vse druge misli.
K Frölichu?
K mlademu Reichu?
„Da pa ...“
„Nič ne skrbite, on je tudi gospodar tukaj. Ob sobotah včasih izplačuje, ker hoče stari, da
se kaj nauči. Kar tukaj pojdite, v to stran pridete ravno pred vrt gosposke hiše. Kar
vprašujte, ga že dobite! Ustal je že, ker sem ga že videl.“
Zdela se je vsemu grozno na poti. Vsak korak jo je kedo srečal in vsem se je umikala v
grozni zadregi.
S hodnika je pritekla debelušasta, ne več mlada ženska, očitno kuharica ali hišna.
„Z mladim?“
„Da.“
Šla je. Noge so se ji šibile, komaj se je držala pokonci. Stopnice so bile pregrnjene s
preprogo, ob straneh so vodili umetno izrezljani držaji. Od zgoraj se je slišal pomenek.
Postajalo ji je vedno huje. Najrajši bi bila zopet odšla domov. Toda zdaj je stala že zgoraj
na zadnji stopnici. Steklena vrata, ki so vodila na nekak prostoren mostovž, so bila odprta.
Okna na kraju so bila zastrta z roletami, skozi katera je svitloba le pridušeno silila notri.
Na stenah so viseli loki, sulice, nad njimi so se razširjali lepi rogovi srnjakov. V kotu na
majhnem stoliču je sedela nagačena velika sova, med oknoma je gledala s stene lepa glava
divje koze nad dvema puškama.
Strmela je in obstala. Vse to ji je bilo tako tuje. Še nikdar ni videla kaj enakega. Skoraj,
da jo je bilo strah med vsem tem orožjem.
Nek pes je jezno zarenčal. Pogledala je tja in zagledala Reicha, ki je ležal na eni od zof, ki
so stale ob steni. Pes je sedel pred njim. Bil je bolj v temi, zato ga ni opazila takoj. Tudi
on je ni videl, ker je bil obrnjen od nje in njeni koraki na mehki preprogi niso povzročali
nikakršnega šuma.
Menil je, da je kaka delavka, ki mu ima kaj naznaniti. Toda v istem hipu je spoznal
Pavlovčevko.
„V-i-i-i?“
Skočil je kvišku, sunil psa v stran in v tem trenutku je stal pred njo.
Prestrašila se ga je.
Bil je oblečen v kratke športske hlače do kolen, v črne nogavice, moderne rumene čižme
in tenko športno srajco. Nek mamljiv duh finega mila in prijetne svežosti je vel od njega.
On je bil v zadregi. Kri mu je šinila v lice, oči so se mu svetile, roke nervozno podrhtavale.
Nekaj mu je odgovorila, a je ni slišal. Gledal jo je pijano. Njen obraz je bil lep in živahen.
Temna kmetska ruta je še večala njegovo svežost. Njena oprava se je tesno oprijemala
polnega života, prsi so se ji razburjeno dvigale, v očeh se ji je bleščal nek moker odsev.
Dotaknil se je nehote njene mehke, vroče roke, ki pa mu jo je hitro umaknila.
Počasi se je zopet zavedel in se, še vedno trese se, obrnil proti stranskim vratom.
Stopila sta v sobo. Bila je majhna in natlačena raznih stvari, ki so spominjale na lov. Na
stenah so visele v preprostih lesenih okvirjih razne lovske slike. Nad nizko zofo je krila
steno bogata garnitura orožja, nad majhno omarico za knjige je razpenjal krasen, nagačen
orel svoje peruti. Na tleh so ležale razne živalske kože. Nasproti vhodu so bila še ena vrata.
Ker so bila odprta, se je videlo, da vodijo v bogato opremljeno spalnico.
Reich je sedel nasproti njej. Še nikdar mu ni bilo tako čudno. Jezik mu je bil težak, vsi
udje kakor mrtvi.
„Nekaj ..., jaz ne vem ..., tisti dolg ..., ne zamerite... prosila bi vas ...“
Oblival jo je pot. Nič ji ni hotelo priti na pamet! Zastonj je iskala besed. S trudom je
odpirala usta, a lastne besede so ji tuje in nedoumljivo donele v ušesih. Ta dišeči zrak ji je
zastavljal dihanje.
Popravila si je ruto. Vse jo je tiščalo, v glavi ji je postajalo čimdalje bolj vroče. S strahom
je sedela na naslanjaču, menila je, da se mora zdaj pa zdaj udreti v kak globok prepad.
„Zaradi dolga ste prišli?“ je dejal Reich brez naglasa. Niti vedel ni, kaj govori. Samo
gledal jo je. Tisti njen sveži, polni obraz in one prsi, ki so se dvigale tako nemirno!
Pogledala ga je in njegov beli, a vendar močni moški vrat se ji je čudno upalil v misli.
Ona jo je gledala s čudom. Vsi vaški moški so imeli tako koščene, grdo žilave roke, a ta
roka je bila videti tako mehka in nežna.
A nikakor ni šlo.
Vse se ji je mešalo skupaj. In on jo je gledal tako žgoče-lačno!
Ustala je. Če prosi, vendar ne more sedeti! To ne gre! S težavo se je držala pokonci. Noge
so se ji tresle v kolenih.
Nič ni vedela.
„In moža imam, moža,“ je pristavila s težavo. Znova se jo je polotila vroča, opojna
omotica.
Sedla je.
Namrgodila se je.
Zatrepetala je, vsa kri ji je buhnila v lice. Oči so se ji svetile. Topo je jecljala.
Sonce se je ravno svetlikalo izza gor in nagajivo pomežikovalo mirni, zaspani naravi. Mali
prozorni oblački so rdeli od veselja, ko so jih pozdravljali svetli, živi sončni žarki, in
sivkaste nebo je polagoma odvijalo nežno megličasto preprogo, s katero je bilo zastrto, ter
se vedno bolj modrilo v jasni svoji barvi.
Mel si je še nekaj časa oči, zazdehal parkrat široko, potipal svojo raztrgano in z
raznobarvnimi zaplatami obloženo obleko, potem pa skrbno segel za umazano raševo
srajco.
„Menda sem dosti zapil sinoči,“ je modroval, tehtaje v roki majhno žvenkljajočo culico.
S pomočjo zob je razvozljal rudečo, v dve gubi zloženo, mnogokrat ovito in zavozlano ruto
in sedel na kup drv, kjer je pričel počasi in oprezno preštevati ostanke svojega bogastva.
„Eh hudir, pa me je res ogoljufal sinoči ta Dobnikov očanec, prav za gotovo, da me je!
Vrag ga vzemi še danes. Lahko bi dal meni, revežu, nekaj frakeljnov na vrh, pa ta
lakomnost debela seveda ne ve, kaj je krščansko usmiljenje! O, in še krščen je! Da bi ga
coprnice nosile na Klek vsako noč!“
„Pa res ne vem, kam so me sinoči duhovi nesli. Naluckal sem se ga pošteno, kar je res, je
res! Prav kakor krava pri koritu!“
„Aha, k Pavlovcu me je zaneslo! Glej jo glej, prikazni! No, pa saj sva dostikrat pila pri eni
mizi, kaj bo tisto!“ se je tolažil in še enkrat splezal na svisli po culo, katero je bil poprej v
zaspanosti pustil gori.
Ravno se je pripravljal, da se zopet previdno skobaca doli, ko so se vrata tam pri hiši
odprla počasno, a hreščeče.
Stari Miha bi bil kmalu kakor muha cepnil s svisli, tako ga je prevzelo neznansko čudenje,
ko je zagledal na pragu fabriškega mladega Reicha. V prvem trenutku je mislil, da se mu
še žganje meša po možganih, in skrbno se je potipal za obsežno, razkuštrano glavo.
„Jeh, jeh, jeh!“ je stokal in odprl na stežaj ogromna usta, da mu le ne uide nič pozornega.
In glej, bil je res Reich! Pravi, živi, s puško na rami in zdaj je stopal čez dvorišče, skrbno
ogledovaje se.
Zavihtel je culo na hrbet in z neznano hitrostjo postavljal svoja skrivljena suha bedra
navzdol po vegasti, škripajoči lestvi. V par korakih je bil izza hleva in pred Reichom.
„Eh, gospod, eh! Ne jezite se nikar! Samo dobro jutro bi jim voščil in zdravo spanje in za
kak darek bi jih poprosil!“
„O gospod milostljivi, prav lepo se jim zahvalim. Pa dober svet bi jim dal, če bi ga hoteli.
Drugič naj ne čakajo dneva, ko je že polovica vasi pokonci. Hm, saj vedo,“ in Miha je
pomenljivo pomežiknil z očmi.
„Eh, pusti me, vrag!“ je zagodrnjal Reich jezno, neprijazno sunil berača v stran in kmalu
izginil na cesti v gozd.
„He, kaj jaz nisem človek kakor ti, ti gosposka suhljad ošabna! E, no, posvetil bi ti, da bi
me pomnil vse žive dni in še nekaj časa po smrti. Samo ziniti mi je treba, pa bi videl,
česar še nisi doživel, kar plaziš okrog. Le čakaj!“
„Škodilo bi gotovo ne, če zvem kaj več o tem. Ali je samo ona v kaši ali tudi nje stari, kar
bi malo težko vedel.“
„No, pa bom že videl, zdaj še malce lahko odpočijem, saj spati mi ni treba.“
„Hm, dobro je pa le, da sem se napil včeraj, drugače gotovo ne bi bil kolovratil prav sem
na konec vasi iskat strehe,“ je modroval pri sebi. „En desetaček, to ni kar tako! Pa to je še
samo takole za aro! He, he, včasih ga že še pocukamo, tega fabriškega gospoda! Nak, pa
kdo bi si mislil! Šmentana reč, ta Pavlovčevka sveta! No, čedna baba! Postavlja se, zato so
se mu menda sline cedile!“
Vežna vrata so se spet odprla in na pragu se je pokazala malo zaripla, a vendar čila
gospodinja. Stopila je k hlevu, kjer so bila naložena drva v velikih skladovnicah.
Toliko, da je dela nekaj polen na roko, je Miha sklenil, da stopi dol k njej, jo kaj povpraša
ali pa še malo podraži.
„Da, jaz, prav jaz! Pa pridni smo, pridni! Hm, kje je pa on?“
„Tone?“
„Vozarit je šel.“
„Kdaj pa? Saj sva še sinoči pila skupaj. He, he, ti je pa postal skrben!“
„Seveda je treba, prav gotovo je treba. Kdo pravi, da ne. I, kdaj je pa šel in kam je šel, če
se sme vedeti?“
„Saj veš, kedaj hodijo vozniki najrajši z doma. O polunoči je že šel, ker je zdaj podnevi
tako vroče. Po noči je vsaj hlad in prej pride potlej domov.“
„Hi, hi, če bi bil jaz tvoj mož, bi se pa le malo bal iti na noč z doma. Vraga, morda te je
rado strah ali pa vsaj sami biti ti ne ugaja. Kdo ve? Jaz — i saj veš, take mlade ženske ...“
„Saj molčim, kaj bi ne molčal! Pa kar je res, je res. Jaz sem že star, pa dosti vem, prav
dosti, več nego si ti misliš! Hi, hi, veš, jaz sem Miha, tisti Miha, ki je povsod, kjer bi ga ne
bilo treba. Hi, hi, to smo mi, Miha!“
Pavlovčevka je zaradela.
Tako čudno je zatrjeval, da ve, da dosti ve. Če bi bil kaj videl, kaj zvedel!
Kri ji je zastala.
„Aha, boji se me,“ si je dejal na tihem in pristavil, „pa le naj se boji, babnicam to ne škodi
prav nič.“
„I kako naj bo? Dobro ni posebno. Dela je dosti. Žetev je. Predvčerajšnjim sem imela
žanjice in jutri pridejo spet. Prav težko jih je dobiti in drage so. Drugi teden pridejo
mlatiči, pa bo spet dela čez glavo.“
„Kaj pa Tone dela zdoma? Saj zdaj ima dosti opravkov na polju.“
„E veš, z vozarjenjem je zdaj bolje. Nekaj vendar-le zasluži. In fabriški so mu zdaj dali, da
kupuje gozde za njihov račun po okolici. Malo s tem, malo z onim, saj nam je treba, saj
veš.“
„S katero komedijo?“
„I s tisto dražbo? Nekaj sem slišal takrat, zdaj je pa spet vse tiho. Menda Reich vendar ni
taka živina, da ne bi prav nič prijenjal, če se ga kaj prosi. Slišal sem, da ni preslab.“
„No, samo siten je včasih, kakor so že ta gospoda. Sedaj bo menda vse dobro. Rekel je, da
počaka, in Tone zdaj tudi nekaj zasluži. Pri vozarjenju mu je malo primaknil in tisti
procenti pri gozdni barantiji tudi nekaj zaležejo.“
„He, he, saj sem dejal, da bo še vse dobro,“ se je zasmejal berač, potem pa povpraševal
zlobno:
„Kaj poznaš mladega Reicha? Veš, tistega z očali? Ni napačen, bogme, da ni. Meni je prav
všeč.“
„Zdaj moram spet okoli. Da bi te šment, človek se potika okrog kakor živina! Pa zbogom,
saj jutri lahko pridem pogledat, če ostane kaj štrukljev mlatičem.“
„Pa pridi!“
Pavlovčevka se je oddahnila.
„E, menda nič ne ve,“ je potolažila samo sebe, naložila si polne roke polen in šla marljivo
na delo.
Kmalu je še dekla prišla doli iz svoje sobe, nekoliko zastrašena, da je gospodinja že sama
zakurila in prinesla drv in vode.
Vest je ni toliko pekla, kakor je mislila prej. Reich je bil mlad in lep in ljubezniv in
postala je ponosna na to, da ljubi on, gospod, njo, kmetico. Tudi se je tolažila s tem, da je
bila tako rekoč primorana rešiti sebe, otroka in moža.
„Zdaj nam gre bolje, sčasoma si opomoremo. Mladega Reicha pozimi tudi ne bo tukaj in
medtem me pozabi in se me naveliča, jaz pa vendar lahko živim v svojem in moj sin
enkrat lahko dobi pošteno domačijo in ne prazen nič.“
Z vsem tem se je tolažila in ker je imela tudi vedno polno in napornega dela, ji je
primanjkovalo časa za daljše in temeljitejše razmišljanje.
VIII.
V znani vaški krčmi pri Dobniku so pili „likof“.
Vse polno kmetov je sedelo okrog velike javorove mize, na kateri sta vabljivo stala dva
„štefana“ zlato rumenega vipavca.
Kmetje so bili dobre volje. Tudi Pavlovec je sedel med njimi in vsi so ga poslušali.
Kmetje so bili spočetka jako trdi. Kar ni šlo in ni šlo, nikakor in nikakor se niso hoteli
vdati. Nazadnje je Pavlovec v imenu fabriškega gospoda primaknil temu in onemu še po
par desetakov in potem so udarili.
Danes so na fabriki potegnili denar in kakor je bilo dogovorjeno, sešli so se precej po tem
pri Dobniku, da se kupčija pošteno pomoči.
Stari Reich je navsezadnje dal še desetak povrhu, češ da bo kaj za pijačo, in tako so imeli
kmetje še več koraže za klicanje „štefanov“ na mizo.
Pili so in pili, ugibali, kdo prevzame vozarenje posekanega lesa, koliko dobička je napravil
Reich in v kolikem času bo gozd spet zarašen. Vabili so vsakogar, kdor je prišel, naj
prisede, in svetovali vsem, ki so imeli še kaj gozdnih delov, naj jih vendar tako ne
varujejo kakor škrat svoje zaklade.
Debelušna gostilničarka je v naglici skuhala nekaj suhega mesa in klobas in ocvrla nekaj
jajc, tako da so imeli tudi kaj za prigrizek in da vino ni tako pusto jeklo v prazni želodec.
Možinov Peter je dejal, da tako vesel še na svojem ženitovanju ni bil, in drugi so govorili
za njim in še bolj pili in še bolj kričali, da dokažejo svojo dobro voljo.
Kaj tacega res še ne! To je bil imeniten zaslužek! Toliko in toliko procentov od kupovine,
to so že lepi denarci. In Frölich mu je stisnil še posebej petdesetak v roko, češ od Reicha
za posebno pridnost! Trudil se je res pošteno in besed ni štedil, preden je iz kupčije kaj
nastalo, a zdaj se mu je vendar vse kar smejalo, kadar se je spomnil procentov in
petdesetaka.
V duhu je delal že naklepe za nove kupčije, pošepnil zdaj stričku par besed v uho, zdaj
Klemna pomenljivo sunil pod rebra. Bila sta ta dva najboljša posestnika v vasi in gozda sta
imela več nego vsak drugi. Seveda blizu se ni dalo priti za zlomka. Bila sta trda kakor
kremen.
No, stotaki, katerih kmetje, ki so prodali gozd, nikakor niso skrivali, budili so tudi v
drugih skomine in Pavlovec je bil uverjen, da napravi sčasoma sijajnih kupčij. Njemu so
ljudje tudi mnogo več zaupali nego dosedanjim fabriškim mešetarjem, ki so bili tujci.
Pavlovcu se je kar srce smejalo. Tako vesel in zadovoljen ni bil že dolgo in pil je pridno
od samega veselja, kakor je včasih pil od jeze. Bolj kot se je mračilo, bolj je postajal
glasen, gostobeseden in bahat. In njega so posnemali drugi. Bilo je kričanja brez konca in
velike listnice so bahate udarjale ob mizo.
„I, kaj boš, moj gozd je vendar bolji od tvojega, to ve vsaki otrok!“
„Kaj se boš znašal, kar je res, je pa res!“ In pest je jezno udarila ob mizo.
Pri sosednjih mizah je posedlo nekaj kmetov, ki so prišli gledat likof. Naročili so si pijače
in v glasnem vrišču postali tudi oni živahnejši, čeprav so bili trezni.
„Vaš del bi pa res lahko prodali Šimen! Veste, onega za vrhom. Hudo je zaraščen in od
roke vam je! In ti, Dolinar, ne bodi tako trd. Čemu pa ti bo toliko hoj, toliko gozda. Ti si
res neumen. Tamkaj ti les zastonj trohni, a tu bi si prislužil nekaj cvenka!“
„Gozd je boljši od gotovega denarja. Dokler hoja stoji, je zmeraj vredna denarja, kadar pa
imam denar v žepu, mi zgine kakor kafra, da človek sam ne ve kako in kdaj!“
„Eh, Pavlovec, nocoj je ne bomo delali, prav gotovo da ne,“ je dejal stari Šimen, ko je
videl, da Pavlovec nič kaj trdno ne stoji na nogah.
„Vam se ne da priti blizu, vam res ne,“ je zagodrnjal Pavlovec in se naletel na drugega, ki
se mu je zdel enako dober za mešetarijo, ter ga začel obdelovati kakor prej druge.
Medtem je postajala pri mizi v kotu vedno večja gneča. Vse je sililo blizu, si nalivalo in
pilo.
Na krožnikih, kjer so ležali ostanki svinjine, se je cedilo vino; vsa miza je bila polita, kruh
razmočen in mehek. Po mizi so se valjale drobtine, tobak, pepel od smotk in nekaj
žveplenk.
Med občim vriščem je bilo videti zdaj tudi že nekaj žensk. Prišle so gledat za možmi v
krčmo. Ker se je pil likof, niso silile domov, ampak še same zdaj pa zdaj sramežljivo
pokušale iz kozarcev.
Tudi nekaj bajtarjev se je pridružilo pivcem. Tam se je stezal vaški čevljar Štefe v
mastnem usnjenem predpasniku, golorok in zamazan; malo dlje je kričal čednik Jože prav
tako, kakor bi bil vaški župan, in prav res, tam poleg Lenčeta se je čeperil berač Miha in
oblastno nalival kozarce.
Miha je bil pijan, kakor vsi drugi in še malo bolj. Kričal je, kakor bi ga kedo odiral. Čez
dan je popival v sosednjih vaseh, zdaj pa ga je zaneslo semkaj. Žganje mu je smrdelo iz
ust in strgana suknja se mu je vihravo opletala okrog suhih pleč.
Lenče ga je že parkrat sunil pod rebra, češ naj se pobere od mize, a on ni slišal prav nič.
Zdaj se je Pavlovec spet prigugal nazaj. Sedel je prej med Lenčetom in Jurjevcem, prav
tam, kjer je zdaj oblastoval berač Miha.
„Kaj pa ti delaš tukaj pri mizi, cunjasto berače ti!“ je zakričal in sunil Miho v hrbet.
A Miha se ni pobral, zato ga je Pavlovec prijel od zadaj čez pas, ga tebi nič meni nič
prevlekel čez klop in ga nemilo treščil ob tla.
Toda v tistem hipu je bil berač pokonci. Skakal je, kakor da ga je obsedel hudi duh,
zamahoval, preklinjal in grozil.
„Čakaj, čakaj ti! Kaj pa si, da se tako repenčiš, sram te bilo, sram!“ je kričal.
Pavlovec je zopet hotel skočiti nadenj, pa so mu kmetje zabranili. Miha pa je kričal dalje:
„Ha, ha, le glejte si ga, le! Seve, on lahko popiva. Kaj bi ne, saj mu žena služi denar! O,
mladi Reich dobro plača!“
„Kaj bo mene pretepal, kaj! Na-se naj gleda! Na bobnu je že bil, zdaj ima pa denarja
kakor peček! Na ženo naj pazi, na ženo!“
„Saj sem videl, kako je mladi Reich šel zjutraj od nje! Ha, ha! Videl sem ga na svoje oči!
In če Pavlovec ne ve, naj vpraša ženo! Ženo ...“
Pavlovec je stal ves bled za mizo. Bil je strašen videti. Prsi so se mu razburjeno dvigale,
oči so se mu svetile in okrog ust so se mu prikazovale bele pene.
Vsi okrog njega so se umaknili, ker so vsak trenutek pričakovali izbruha njegove jeze.
Na to se je zasmejal in naenkrat dejal čisto mirno: „Ej, pijmo ga, zdaj pa plačam jaz! Tisti
vrag bi me res kmalu ujezil!“
„Samo da ga dobim, samo da ga dobim!“ je kričal nato razvnet in pretil krog sebe.
„Eh kaj, same neumnosti! Pijmo raje! Ej, oštir, dva štefana na moj račun!“
Počasi so se ljudje umirili nekoliko; veselo trkanje kozarcev in smeh je bilo bilo čuti.
Težko je stopal po cesti, opotekal se zdaj v to, zdaj v ono stran in obstajal, polglasno
mrmraje z seboj.
Oprezno se je priplazil na vrt. Iz hišnih oken se je svetila luč. Pristopil je k oknu, a v hišo
ni mogel videti, ker so visela pri oknih majhna rdeča zastirala. Počasi se je tipal k
drugemu oknu. Pri strani je bila mala špranja, ki je rdeče zagrinjalo ni zastiralo.
Stresel se je. Pri vratih je slonela puška in na mizi je ležal klobuk, kakršne nosijo lovci.
Potem se je tiho splazil k skednju, odrinil zapah in natlačil velik koš sena. Vlekel ga je k
hiši in ga stresel pred vrata. In zopet je šel nazaj in spet je privlekel sena.
Smejal se je tiho in hudobno in nosil, nosil okrog hiše pod okna, na vogale in rahljal in
popravljal.
In na to je šel k hlevu, kjer so bile zložene trske in drva. Vzel je veliko trsko, vžgal jo in
tekel z njo krog hiše, povsod se dotikaje sena.
V hipu so visoki plameni vzplapolali proti nebu, skočili na slamnato streho in se lizaje
objemali na slemenu.
„Ogenj, ogenj!“
Pavlovčeva hiša je gorela v plamenu in zdaj se je vžigal tudi že skedenj. Visoko v meglah
se je lovil ogenj in slikal krvave odseve na nočno nebo.
Pavlovec je divje skakal okrog hiše. Njegov grozničavi smeh se je strašljivo mešal med
prasketanje ognja. Nekaj ljudi ga je prijelo in zvezalo. Bil je okrog sebe kakor besen in se
krohotal, da je strah pretresal ljudi.
Nekdo je zavpil:
Takoj za njima je skočila dekla iz gorečega podstrešja. Tudi ona je bila vsa ožgana in pri
padcu si je revica zlomila nogo.
Pogorela je hiša in za njo skedenj in hlev. Gasili so vso noč in le z največjim naporom so
ubranili, da se ni vžgala vsa vas.
***
We distribute our books for free, starting from works not copyrighted or published under
a free license. You are free to use our e-books for any purpose (including commercial
exploitation), under the terms of the Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0
Unported[2] license or, at your choice, those of the GNU FDL[3].
Wikisource is constantly looking for new members. During the realization of this book,
it's possible that we made some errors. You can report them at this page[4].
Hladnikm
Rocket000
Boris23
PatríciaR
Dbc334
Ftiercel
AzaToth
KABALINI
Bromskloss
Sarang
Janezdrilc
Alenka.zitnik
Tene~commonswiki
Bender235
1. ↑ http://wikisource.org
2. ↑ http://www.creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0
3. ↑ http://www.gnu.org/copyleft/fdl.html
4. ↑ http://wikisource.org/wiki/Wikisource:Scriptorium